15-dnevni Balkan Tour 2006

Po kar nekaj prebranih potopisih smo se odločili, da bi bila tura po Balkanu in bivši jugi, kar dobra izbira. Posebno potopis od Mr. Metlce, je vse skupaj zasukal v to smer. Nekaj let že združujemo potovanje in počitnice in tudi tokrat je bilo tako le, da brez rezervacij v naprej.

Pripravili smo okvirni plan in si rezervirali 15 dni dopusta. Žal, na vrhuncu sezone, zaradi narave služb. O pripravah in zbiranju informacij nima smisla izgubljati besed, vse to je na forumu že velikokrat premleto. Ravno zaradi informacij, ki jih dobimo na MS sem se čutil dolžnega, da tudi jaz kaj napišem v zameno. Prekaljeni popotnik iz tega potopisa ne bodo izvedel kaj prida novega, za tiste, ki se pa na malo daljša potovanja šele pripravljajo, pa znajo dobiti kaj uporabnega.

Kranj – Szeged 530 km

Po deževnem tednu v začetku avgusta se nam je sreča le nasmehnila. Zapeljali smo se v vedro in hladno jutro, novim dogodivščinam naproti. Dan je bil prav namenjen uživaški vožnji. Takoj po vstopu v mesto Szeged smo začeli iskati sobe in kot je običaj za ta čas je bilo povsod vse polno.

Med tavanjem po mestu, nam je pomagal tam poročeni Srb. Zapeljal je pred nami do nekega penziona, pa je bilo tudi tam polno. Je pa lastnik poklical na par krajev in res v nekem manjšem hotelu je bila prosta še ena soba za štiri. Očitno tako pomagajo drug drugemu. Hotelček je bil kar na nivoju, pa še zaprto dvorišče je imel in psa Brunota za čuvaja.

Szeget – Brasov 520 km

Zbudili smo se v še lepše jutro kot dan prej in šele takrat opazili, da smo nasproti ogromne tržnice. Za jutranji mini šok je čez noč poskrbel Bruno in na najinem motorju kar dobro strgal ponjavo. Ker je bil prijazen mlad kuža in, ker imava oba rada živali nisem hotel lastniku utrujati, da ga nebi doletelo kaj hudega. Od obilne večerje nam zajtrk ni kaj prida teknil, smo si pa zato malo več časa vzeli za obisk tržnice in res nakupili nekaj drobnarij.

Malo pred mejo smo dolili gorivo in porabili še zadnje forinte. Kolone pred mejo je bilo vsaj tri kilometre in je trajalo, da smo se prebili v prve bojne vrste. Gneča na cesti se je nadaljevala cel dan, veliko je tudi železniških prehodov tudi tam so nastajale kilometrske kolone. Ob cestah je bilo ogromno psov veliko tudi povoženih, ki pa jih očitno nihče ne odstranjuje.

Skorajda v vsaki vasi je bila policijska kontrola, včasih tudi po dve. In so kar ustavljali, pa tudi mi nismo bili izjema. Jutranji kasni odhod, gneča in romunski čas, ki je eno uro naprej so bili glavni razlogi, da smo tudi tokrat že v mraku iskali sobe.

Kot milni mehurček se je razblinil mit o poceni prenočiščih v Romuniji, ko sem na nekaj mestih vprašal za sobo, hoteli so namreč od 48-60eur za dva. To pa ne, zato smo se vrnili v predmestje in dobili motel za 10eur/os ter garažo za motorje. Na zunaj kar soliden motel v notranjost ni dajal takega videza. Sobe so dajale vtis, da se tu zamenja veliko gostov, predvsem voznikov kamionov. O tem niti nismo kaj dosti razmišljali kajti po celodnevni ježi so nam misli uhajale v čisto drugo smer.

Brasov-Bran-Buzau-Urzicieni cca 330 km

Zjutraj smo najprej nazaj v center na ogled črne gotske cerkve od tam pa skozi ski center Poiana Brasov v mesto Bran si ogledat grad v katerem naj bi po filmski pripovedi živel grof Drakula. Pred nami je tja prispelo kar nekaj avtobusov turistov, zato smo na vstopnice čakali debelo uro. Pa tudi ogled, kar lepega gradu ni bil nikakršen užitek kajti v gradu je bilo turistov kot vžigalic v polni škatlici.

Že sredi dneva smo se vrnili v Brasov, od tam pa proti nevihti in mestu Buzau. Blatne gejzirje ali vukanos kot jim pravijo domačini sem si ogledal samo jaz, kajti ostalim se ni ljubilo iz dežnih kombinezonov. V Buzau-u nismo našli ustrezne sobe zato smo jo potegnili proti Bukarešti in šele v mestu Urzicieni v trdi temi našli motel Royal. Med tem, ko sta dekleti razpakirali stvari sva se z Zdravcem vrnila iz mesta z večerjo, po kateri smo kot ubiti zaspali.

Urzicieni-Constanta-Krapec 300 km

Zapeljali smo se v lep dan in le luže so dale vedeti, da je bilo prejšnji dan slabo vreme. Nikamor se nam ni mudilo kajti računali smo, da bomo šli samo do Constante. Ker pa nas mesto ni kaj prida navdušilo smo naredili krog po znameniti Mamaiji in jo potegnili malo ven iz mesta, da tam poiščemo namestitev za kake tri dni.

Ustavili smo se v mestu Costinesti na malici in v upanju, da dobimo kaj pametnega za prenočiti. Kraj je kar turističen, ponudba pa bolj slaba za ceno 30-50eur/soba. Tri proti ena smo zmagali, da jo urežemo proti bolgarski meji in v Bolgariji poiščemo prenočišče. Jaz sem imel v mislih Krapec, o katerem je že Metlca veliko dobrega napisal. Tik tak smo bili na meji, gneče ni bilo, toda bolgarska procedura nam je vzela skoraj eno uro.

Od tam naprej pa cesta prazna, da sem imel kar čuden občutek po vsej tisti gneči v Romuniji. Kaj kmalu smo se že peljali skozi razpotegnjeno vas Krapec. Dlje kot smo se peljali skozi to poljedelsko vas bolj me je skrbelo, da bomo morali nazaj in proti Varni.
Kar naenkrat se pred nami kot oaza sredi puščave pojavi lepo urejen in šele pred nekaj leti zgrajen turistični kompleks Janica.

(Metlca, res nisi pretiraval, pa še danes ne vemo ali si Ti, tam doli tolikokrat omenjeni Rajko.) Hotel je bil poln in le s težavo smo dobili sobo za nas štiri. Dan smo zaključili z obilno večerjo, obilico piva in debato o tem, kako prav smo se odločili, da smo jo potegnili do Krapca. Naslednji dan, ko je šef Dimitar izvedel, da smo novi gosti Slovenci nas je prišel takoj pozdravit.

Hitel je razlagati kako je tja že večkrat prišla skupina Slovencev o katerih je imel le dobre besede zlasti o Rajkotu in ženi. Od Angela, ki dela v hotelu pa smo izvedeli, da sta Rajko in žena Gorenjca in doma od nas le kakih 15km, pa, da prideta kak teden za nami tja. Mislim, kako je svet majhen, kajne? Zvečer so nam pripravili animacijo in nam vrteli našo domačo glasbo, ob kateri smo tudi zaplesali. Zlasti Zdravc in Beti sta se zelo zagrela.

Morje ima bolj barvo kakega jezera in se z Našim Jadranskim morjem ne more primerjati. V njem se kaj dosti nismo kopali bolj smo koristili njihove bazene in ležalnike ob njih, ki so bili seveda brezplačni.

Krapec-Varna-Burgas-Plovdiv 530 km

Trije dnevi so minili kot bi mignil in po slovesu v hotelu smo se morali ustaviti še pri Angelu in ženi, da se poslovimo. Strinjali smo se in Angelu tudi obljubili, da se tja zagotovo še vrnemo.

Malo pred Varno nas je kar dobro opralo in v Varni je po ulicah voda drla v potokih. V Burgasu smo se ustavili na kosilu od tam pa direktno za Plovdiv, kamor smo prispeli kako drugače kot v večernih urah.

Plovdiv-Bansko-Rila 330 km

Ker sem bolj slabo spal sem se pred zajtrkom peš odpravil na bližnjo citadelo na kateri je ogromen vojaški spomenik. V zameno za zgodnje vstajanje sem bil nagrajen s čudovitim razgledom na mesto in okolico. Po zajtrku in kratkem sprehodu po mestu je bil čas za odhod proti znanemu smučišču Bansko. V Banskem je veliko »nobelj« hotelov pa tudi na novo se veliko gradi, tam mora biti pozimi res živahno.Skozi zelo zanimivo pokrajino smo se spustili proti Blagoevgradu in od tam proti Rili.

Sobe smo dobili v edinem hotelu v Rili za 21eur soba, kar ugodno pa še motorji so bili za ograjo. Ogled 20km oddaljenega samostana pa smo pustili za naslednji dan.
S prijaznim domačinom smo odšli na večerjo do bližnjega kioska in z njim poklepetali o tem in onem.

Rila-Samostan-Rila-Ohrid 400 km

Po ogledu samostana, ki je res vreden ogleda smo se vrnili v hotel spakirati stvari in jo brž mahnili proti Makedoniji. Čez mejni prehod Delčevo in skozi mesta Negotino, Prilep, Bitola smo okoli petih popoldne prispeli na Ohrid, kjer sta nas že čakala Marjan in Meta. Malo pred nami sta prispela iz Ulcinja skozi Albanijo.

Še niti dobro nismo naročili pijače že se je pri nas oglasil domačin Neim, tudi motorist in nam ponudil sobe v samem centru. Seveda smo sprejeli, kdo bi se pa zopet mučil z iskanjem, pa tudi cena 13eur/os za več kot tri dni se nam ni zdela pretirana. Štirje dnevi lenarjenja in ležernega potepanja po okolici so minili kot bi mignil.

To je bil res pravi odklop od vsega.

Ohrid-Debar-Mavrovo-Gostivar-Skopje-Aleksandrovec 350 km

Skozi Debar smo šli na ogled samostana Stefan Bigorski, katerega si Marjan in Meta še nista ogledala.

Od tam pa na Mavrovo pozdravit Ivana pri katerem smo lani prespali. Ker ga ni bilo doma smo pot nadaljevali proti Skopju in naprej čez mejo in si v Aleksandrovcu poiskali prenočišče.

Aleksandrovec-Kraljevo-Čačak-Valjevo-Tuzla 500 km

V Kraljevu smo si od daleč ogledali kasarno, v kateri je pred davnimi leti Zdravc služil vojsko, od tam pa skozi vasi in zaselke do Tuzle. Kot zanimivost, v Tuzli nas je prvič na vsej poti postregla natakarica.

Tuzla-Prnjavor-Banja Luka-Gradiška-Jasenovec-Zagreb-Kranj 560 km

Bosna je bila kar hitro za nami, še hitreje pa Lepa Njihova in že smo bili na Bregani. Carinik nam je omenili, da je v Brežicah moto zbor, ker pa smo bili že potrebni počitka nam je kar prav prišlo.

Malo smo poklepetali z znanci in po slabih dveh urah nadaljevali proti domu. Ostalo nam je še toliko časa, da smo že po tradiciji skočili še k Baronu na pizzo in fantastičnih petnajst dni je bilo pri koncu.

• Prevozili smo 4.600 km.
• Od doma do Constanze cca 1.600 km.
• Od Ohrida do doma 1.400 km.
• Prenočišča od 10-20eur/os.
• Hrana npr. večerja za štiri v Krapcu, res obilna in 9x pivo 2x koka kola, kavi, solate 25eur. Na Ohridu večerja za šest in 6x pivo 33eur. Pazite se Madžarske, radi dodajo kak ojro ali dva k računu in ne zaupajte nasmešku in videzu natakarja.
• Večjo gotovino smo menjali vedno v bankah ali hotelih večino denarja pa smo itak imeli v bankovcih po 5 in 10 eur.
• Večkrat nas je zmedlo tudi bolgarsko, na glavo obrnjeno prikimavanje in odkimavanje.

Vse skupaj naju je stalo slabih 1.000 eur, z zavarovanjem, bencinom in vsemi potrebnimi in nepotrebnimi nakupi.

Na poti smo videli in doživeli še marsikaj precej tega bo ostalo v našem spominu za vedno.

Tudi za Vas potovali – Branka, Beti, Zdravko in Vili (Wilson)