Plan za precejšen del letošnjega poletnega motodopusta je bil sicer v pretežnem delu narejen že lani v okviru potepanja po Toskani, a sva bila prisiljena zaradi grozljivo slabega vremena (poplave, sneg, mraz in podobne fajn zadeve) usekat plan B in drugi del dopusta predrsat po Srbiji. Tako da letos ni bilo druge, kot da končno napadeva švicarske prelaze, Mont Blanc, Route des Grandes Alpes in se navohava sivke po Provansi.
1. DAN
Na predvečer lepo vse spakirava, tudi najpomembnejše…futr .Seveda je na planiran dan odhoda neumorno scalo kot iz škafa….in naslednji dan še kar….in še naslednji dan, čeprav po vremenski naj ne bi…..ampak ker sva skalkulirala, da najin plan ne bo šel čez, če se ne spokava, sva se sredi dneva neprodušno (kao, ker meni je glup deževnik spustil že po pol ure grrrrrr…..se priporočam za nasvet glede res dobrega dežjaka, ker v 4ih poskusih še nisem našla uporabnega, vsi do zdaj sicer držijo vodo ampak potem, ko je že noter ) zapakirala in planila v naliv…..nekje do Kranjske Gore sva se krasno stuširala, potem se naju je vreme končno usmililo in sva po suhem oddirkala čez Tolmezzo, Cortino D’Ampezzo čez zasnežen in mrzzzzzel (okoli 1 stopinje se je vrtelo) Passo Falzarego (jeeeeeej prvi letošnji snežak in zimske radosti….by the way gretje ročk je lifesaver) do Arabbe kjer sva bukirala prenočišče, navalila na večerjo iz moje superduper torbice (sicer res zgleda, da nič ne vozim sabo v primerjavi s kamelo, sam taglavne stvari so v moji torbici hahahah) in se do jutra ravno odtajala.
2. DAN
Po zajtrku (glede na to, da smo v Italiji je bil celo normalen, ne samo rogljički in cuker na cuker) sva v soncu (ne moreš verjet), sm neke sparine ravno ni blo, pičila čez Corvaro na passo Pordoi (jp, snežna pravljica), mimo Ponte Nova, Bolzana, Berana in seveda na Stelvio (čeprav že petič, samo te točke pač ni za spustit, če smo že tam), začuda neke gužve ni bilo (mraz je super, ker ni mušic in glih en tolk zoprnih biciklistov). Potem pa do Lago di Resia pogledat potopljeni zvonik, se mal posončit, malčka potem pa gasa za Švico …..dalje preko Ramosch-a, Zamez-a , Fuorn Pass-a, Umbrail Pass-a v Livigno tankat tapocen benz (brez davka, res luksuz glede na italijanske cene benza) do prenočišča v Pontresini (vse nočitve sva bukirala vsak večer prej preko bookinga ali airbnb-ja, ta praksa se je do zdaj izkazala kot top varianta, tudi cenovno, ker Švica je, kar se nočitev tiče kar neprizanesljiva do denarnice). Ko sva se razpakirala je bil plan najt odprto trgovino…..skoraj mission impossible, v Švici je ob delavnikih 18.30 vse zaprto, sobote, nedelje pa nič odprtega (mi smo čist razvajeni)….no rešila naju je trgovinica na bencinski in večerja je bla top…brokoli pa pšanc itak.
3. DAN
Po zajtrku s pogledom na s soncem obsijane švicarske vršace pa končno napad na prave švicarske alpske prelaze….nori ovinki, nori razgledi…..čez Albula Pass do mondenega Davosa na tortico in sladoled (šparal pa ne bomo hahhaha, ima se može se, nema se glumi se :P), podprta s cukrom pa preko Julier Pass-a, Silvaplane, St. Moritza (fensi štacunce, ni da ni, moj še z motorja ni hotu, kaj šele d bi mi kj kupu hahahah), Maloje, Hintereina, Soazze, Rovereda, Anzonica na Passo Bernardino (malo fotoshootinga in preizkušanja novega prevoznega sredstva hahahah) do Marvaglie, kjer sva ugotovila, da sva spanje bukirala v vinskih goricah (ta del Švice ima ogromno vinogradov)….kt bi bla doma med dolenjskimi grički hahahah. Sicer se je zadeva malo komplicirala, ker nisva mogla noter, ker teta preko airbnb ni poslala podatkov kje je ključ, tako da je bilo potrebno malo telefoniade in sherlock veščin (by the way je za take primere, ko rabiš mobilno telefonijo fajn kupit njihovo kartico, ker sicer te ocolajo) , da sva prišla do podatka, da je ključ v bonsaju hahahah.
4. DAN
Takoj za dobro jutro serpentine na Gotthard pass (tunel sva spustila in raje zagrizla v hrib, sva pa prej v dolini naletela na vrtalko »Heidi«. Na Gotthardu sva si privoščila v izi zajtrk z razgledom. Plan je bil ogledat si še sotesko Teufelsbrucke, a sva videla bolj malo, ker se gredo dela na cesti in se ni dalo kar tako ustavljat…tudi sicer je v Švici ogromno dela na cesti, ampak ceste, sploh po prelazih so v piko. Naslednji prelaz je bil Furka Pass, z izjemno panoramo na naslednji cilj Grimmsel pass, vmes sva se poslikala še pri slavnem neslavno zaprtem hotelu Belvedere potem pa na Grimmsel pogledat, če svizci zavijajo čokolado v folijo (Murmeltierpark)……no te špehbombice so tkooooo lene, ne vem, če se je eden od njih v pol ure celo enkrat premaknil, tako da dvomim, da jim gre zavijanje hudo od rok hahahah….so pa tko kjut, to pa ja. In ker je kljub norim ovinkom po prelazih manjkalo adrenalina, sva se šla malo guncat na viseči most in peljat še z najbolj vertikalno železnico Gelmerbahn (včasih je bila to tovorna železnica za akumulacijo na vrhu, danes pa prav fajn služijo s turisti)….čeprav nekaj hudo adrenalinskega ni, mogoče da bi se na pol poti strgala zajla in bi mal bl letel po bregu navzdol hahahah. No na poti navzdol se je vreme spet skisalo in spet so bili v igri deževniki.
Ko človek misli, da ne more bit slabše pa se najdejo še švicarski organi, ki ti za 3 km/h (čisti speeding hahahah) zagrenijo dan….no za tistih 40 chf so se ornk namatral, najprej d so se končno zmenil, kterga od naju bodo oglobil, potem jim pos terminal ni delal, niti drugi ne, ampak na konc so dobil tist dnar, čeprav plačilni je tako izpolnjen kt če ne bi bil, sm kdo se bo pričkal z njimi, glede na višino kazni kot jih majo,sva jo še dobro odnesla z najnižjo. Drugače tako vzorne vožnje kot v Švici še nikol nisem vidla, vsi vozijo striktno po omejitvah, vsi dajejo žmigavce, noben ne prehiteva, ne trobi…..ne vem od kje tisti Švicarji na naših AC k se vozjo 200 do 300 pa blendajo že en kilometer za tabo. No zaključek dneva je bil mal boljši po osvojenem Simplon Pass-u. Prenočišče pa spet nekje v rovtah, po 40 minutni vožnji v rahlem dežju, po temi, cesti široki za en avto v neke hribe, ko se človek vpraša, če »Jožica« sploh prav kaže sva celo prilezla do smučarske vasice in čist fajn hotelčka…..dobila, kot se je ata na recepciji izrazu »the best room«, z dvema tuš kabinama in dvema wc-jema, sm noben ni bil tolk velik, d ne bi blo treba ritensko not in da ti kolena ne bi gledala čez prag, ko si na školjki hahahha.
5. DAN
Po top zajtrku (clo jajca so mel, kar je v Italiji cel luksuz) pa malo spremembe plana glede na ne najbolj obetavno vremensko napoved v naslednjih dneh in že ta dan napad na Great St. Bernard Pass pogledat bernardinčke (menihi so jih začeli vzrejati tukaj gor pred okoli 300 leti)…tak pesjanar bi kar bil, glih prav len, da ga ni treba stokrat na sprehod peljat hahahha, še kratek sprehod po muzeju, kako so včasih živeli tukaj gor, nabava spominkov, malo navzdol pa spet navzgor še na Petit St. Bernard Pass zalizat nagačenga svizca (nč ni blo iz princa, pač ni žaba hahahah) in ob razgledu na s soncem Mt. Blanc sva končala v megli, da bi jo lahko rezal z mačeto na Cormet de Roselend (šele čez dva dni , ko sva se z druge strani spet peljala čez sva videla, kje sva se sploh vozila), čez Chamonix nazaj v Švico (Saxon) prespat
6. DAN
Štart v kislo jutro, zajtrk na poti in vožnja preko zelene hribovite švicarske pokrajine posejane s tipičnimi lesenimi hišami, ki bi bila še bolj fotogenična ob kakšnem sončnem žarku je popravil obisk tovarne čokolade Cailler, kjer sva se na koncu interaktivne predstavitve (še boljše kot pri sosedih pri Zotter-ju) zgodovine izdelave čokolade dobesedno obžrla cukra na degustaciji (all you can eat oziroma pojej tolk, da ti je na koncu slabo hahahah). Dodobra sva izropala še trgovinico (v Franciji isto čokolado prodajajo pod znamko Nestle) in si šla okus malo popravit v Gruyeres….vasico znano po siru grojer in z vonjem po starih prešvicanih štumfih hahahah. Seveda nisva mogla spustit sirovega fondija (ugotovila, da so nama policaji par dni nazaj odžrli glih en fondi hahahaha), ogleda gradu in H.R. Gigerjevega alien bara (res hud ambient), kjer sva vase zbasala še tradicionalne meringues de Gruyeres z double creamom in v dežju začela z Route des Grandes Alpes (s tolažilno mislijo slab začetek dober konec). Prespala sva v apartmajčku v neki manjši smučarski vasi (tam ima vsaka vas ene tri žičnice in par smučišč :P) sredi gozdov, ata nama je zrihtal še večerjo, zjutraj nabrane jurčke, potem pa spat, ker naslednji dan je bila v planu misija napad na Mt. Blanc oz. Aiguille du Midi.
7. DAN
Po belih švicarskih jajčkih z rdečim napisom za zajtrk ob listanju ene debele bukve o Mt. Blancu, ki jo je dal ata, sva štartala v meglo in rosenje proti Chamonixu, kjer je žičnica za na vrh Evrope….ampak že na pogled ni kazalo, da bova od Mt. Blanca videla kaj več kot slike v knjigi zjutraj v apartmaju. Chamonix je bil sicer nabito poln gorskih tekačev (sva ravno naletela na UTMB Chamonix 2018….hvala res ne bi se šla tega sadomazo), ampak vreme pa ni kazalo, da bo kaj pametnega. Webcam z Aiguille du Middi je kazal sivo sliko, na displayu je bilo obvestilo, da zaradi tehničnih težav dvigalo s ploščadi na vrh sploh ne dela…..tako da po nekje slabih dveh urah šetanja po Chamonixu, da ne omenjam, da niti Mt. Blanc sladoleda nisva dobila, ker so imeli zaprto grrrrr, in čakanja, če mogoče le bo, sva ugotovila, da se nama ne daje 120 EUR za gledanje megle in da naju gora pač »ni sprejela«, tako da nama ostane le dober razlog, da enkrat prideva spet nazaj (itak sem preklela vse možno, sm pomagal pa ni). Tokrat na poti na Cormet de Roseland ni bilo megle, samo dež (wuhuuu kter napredek). Čez smučarski središči Megeve in Val D’Isere (tam sem ugotovila, da za Dučeta še nisem dost zrasla hahahah) sva planila direktno v snežni vihar na Col De I’Iseran. Po pol urice odtajevanja v koči na vrhu ob Thee de I’Iseran in benkotu wannabe hot chocholate in opazovanju par rejserjev v superduper perforiranih kombinezonih, brez dežjakov, ki so si po vrhu za spust oblačili bombažne puloverje hahahah, sva dočakala celo sonce, tako da malo razgleda in par fotk je bilo. Prespala sva v apartmajčku v mestecu Modane s pogledom na ogromno elektrarno in trdnjavo.Bivanjske razmere pa so bile idealne za pšanca z grojerjem in brokolijem za večerjo hahahha.
8. DAN
Po jutranjem naskakovanju kufrov (prtljaga se nama je nekam namnožila hahah) pa končno spet s soncem obsijane ovinke…prvi je padel cOLCol du Galibier (z eno gumo v Franciji, z drugo v Italiji), potem Col D’Izoard, kjer sva se opremila z gumijastim cukrom, potem po malčki z razgledom Col Angel z ogromno svizci po travnatih pobočjih, ki se sekirajo za ljudi tolk k za lanski sneg, boli jih, oni veselo žvečjo korenince in se debelijo hahahah in za zaključek slavni Col de la Bonette, najvišji prelaz francoskih Alp…k na luni, mraz pa en glih tolk. Potem sva za par dni z Route des Grandes Alpes odvila na toplo v Provanso vohat sivko. Preko bookinga sva našla en luškan kmečki turizem v vasici v osrčju Provanse in uletela ravno prav za večerjo (čeprav nisva javila kdaj prideva in če bova na večerji je teta skuhala malo več, da sva se pridružila skupini senior Nemcev), ki je bila toooop. Lastnica nama je dala še kup zemljevidov in napotkov, kaj si splača pogledat v Provansi, tako da sva ugotovila, da bo treba v prihodnosti en dopust rezervirat samo za Provanso in si v izi ogledat vse kar ponuja.
9. DAN
Po fenomenalnem domačem zajtrku; sveže hrustljave baguettke, domače marmelade, še vroči brioši (krasen k*** gleda lchf hahahahha) sva mimo Sistriona skočila na ogled starega provansalskega mesteca Les Baux de Provence, nabavila spet kup spominkov, potem pa proti akvaduktu Pont du Gard (avignon sva si pustila za drugič) kjer sva že prejšnji dan po netu bukirala vodeno turo na vrh akvadukta…..nepredstavljivo, da je 2000 let nazaj po vrhu tekla voda (edino calgona niso uporabljal, se jim je ful kamna nabral hahahhaha) oziroma, da so takrat bili sposobni na roke zgradit 55 km dolg akvadukt v 15 letih. Potem sva oblazila še cel muzej, pogledala film o Pont du Gard. Po večerji pod Pont du Gardom (dolenjske domače suhe klobase so zakon hgahahah) pa do mesta Apt, kjer sva prespala.
10. DAN
Po zajtrku naju je pot vodila mimo, večinoma sicer že požetih polj sivke na planoti, ampak vonj je ostal v zraku, do ene od destilarn malo pošnofat, kako poteka predelava sivke, nabavit žakeljčke, da ne bo moljev . Potem pa obvezen fotoshooting na edini nepožeti njivi, kjer nas je tacalo in poziralo kar nekaj hahahah. Seveda nisva spustila kanjona reke Verdon (sicer sva se ga lotila z napačne strani, ker je cesta nekje od tretjine naprej enosmerna, ampak sva se malo naredila Francoza (ja kaj, sj smo v Franciji). Dan sva zaključila na Azurni obali v Cannesu, kjer sva si zvečer privoščila konkreten 10 kilometrski pešpohod do riviere (sladoled treba zaslužit ), pogledat slavno festivalno dvorano, pločnik slavnih (iiiii mam rokco k Angelina Joli ), na plan pa je prilezlo tudi vse fensi plehovje od Lambotov do Ferrarijev.
11. DAN
Po zajtrku na hotelski strehi ob bazenu in s pogledom na »french riviera« (never mind golobe, ki so z umazanimi parklji tacali po krožnikih hahahah) sva zavila nazaj proti hribom, da dokončava Route des Grandes Alpes, ostal nama je še Col de Turini potem pa ovinek nazaj na riviero in mondeni Monaco, ki naju ni pretirano fasciniral (pojma nimam, kaj folk vidi v tem nagnetenem mestu na skali), malo šetanja po promenadi….«wellcome to french riviera«, sladoled potem pa še en krogec po trasi steze F1, vmes sem opazila trgovino Diesel in sva naredila po gužvi še en krogec, da sem si šla nazaj kupit že fuuul časa ugledane čeveljčke hahahah (ja kaj, pri nas se jih ne dobi…..babe žabe pač), v izložbi sosednje trgovine sva gledala, če bi vzela še enga Lambota za tist drobiž, k nama je ostal, sam ne bi šel v kufr hahahaha…. potem pa via Italia in jajcanje v nemogočem italijanskem prometu po obalni cesti mimo San Rema in še malo naprej do prenočišča.
12. DAN
Pri zajtrku nama je družbo delal mali Pablo (žal ni šel v kufer drugače bi šel z nama hahahah). Potem pa nekaj časa jajcanje po gužvi po obalni cesti, a sva ugotovila, da bo to čisto predolgo trajalo, zato sva zavila v notranjost, večino dneva prevozila po ovinkastih cesticah bogu za ledjima, ko naju je začela lovit noč pa na AC in piči do MonteCatini Terme v Toskani, kjer sva imela bukiran hotelček (poln penzičev, ki so feštali še pozno v noč ob živi muziki….ouuujeah). Pred spanjem sva šla na en gelato tasting tour po mestecu, (zmagal je gelato ricotta-kandirana mandarina-pinjole-črni sezam in grški jogurt z mangom)…pač sladoled za večerjo, zakaj pa ne, če lahko.
13. DAN
Ker sva imela čas sva v MonteCatini Termah zjutraj šla še na Funicular in se z Gigo-tom (Điđotom ) peljala na hrib v stari del mesta…..na hitro naredila en obhod (pač tipično toskansko mesto s tisoč in eno gostilnico in trgovino s spominki), potem pa proti Imoli v spominski park, do kipa Ayrtona Senne (lani je bil ravno takrat, ko sva šla mimo koncert Metallice in nisva rinila v gužvo). No potem je moj ugotovil, da zadnja guma na kameli ne bo zdržala do doma in ima resne znake plešavosti (kaj ne bo boga reva, če tovori vso prtljago , to je uraden razlog, neuraden je pa da ga dečko ožema čez ovinke a ne hahahah) ….se pravi tudi tokrat iščemo vulkanizerja (te znamenitosti tradicionalno ne spustiva na nobenem potovanju hahahah)….našla sva ga v Riminiju, čeprav sta oba vulkanizerja govorila samo italijansko, midva pa vse ostalo, sam tega jezika ne :P, smo zmahali, da so kamelo preobuli, dobila sva še Pirelli kapici za reklamo in piči za Tavullio (Terra di Piloti e Motori)k Rossiju. Pametna kot sva, na poti pač pozabiš kater datum je, kater dan je, edina skrb ti je levi in desni ovinek in kje je naslednja pumpa hahahah, sva malo zgrešila, da je ravno ta vikend v Missanu moto GP in seveda v Tavulliji (sicer je bilo malo sumljivo veliko ljudi v rumenem, ko sva se bližala) in okoli folka kot toče, v vasi vse fluo rumeno in pripravljeno za tridnevno fešto….samo filing pa je (čeprav rezultat naslednji dan sicer ni bil ravno blesteč, ampak The Doctor je pač The Doctor)……jaz sem se postavila v vrsto za v VR46 store, moj pa v vrsto za mizo pri Da Rossi-ju. Dobro, da obstaja moderna tehnologija, po messengerju mi je poslal fotko menija, jz sm zbrala kaj bom jedla, on naročil, jaz vmes nabavila majčke (kolkor še ni bilo zropano) in ko sem prišla iz tgovine je bila hrana ravno na mizi…..če midva nisva carja hahahha.
14. DAN IN VSEGA LUŠTNEGA JE KONEC
Zjutraj po zajtrku (dobr da je bil zadnji v Italiji, ker ti njihovi cukrasti zajtrki so grozljivka, definitivno je naslednji nakup mini gorilniček in lonček, ker brez jajc (za zajtrk :P) človek težko hodi okoli hahahah) še skok na plažo v Riccioneju (ne bi šla sem na morje pa da je tazadn kraj, to mora bit polet norišnica…tisoč in ena marela v vrsto) in via domov. Ob vmesnem postanku za malico sva ugotovila, da je kamela v bistvu transformer hahahah….en dva tri in je mizica in stolčki pogrni se hahahha.
V glavnem misija v iskanju svizca in bernardinca z rahlim vonjem po sivki je uspela po planu(no edino Mt. Blanc se nama je tokrat izmuznil). Prelazi so must do za vsakega motorista, razgledi (ob lepem vremenu seveda) nezemeljski,…meni osebno je bil najbolj všečen prvi del ture po Švici (pokrajina res kot iz reklam za Milka čokolado, ful v piko urejeno, medtem ko francoski in italijanski del švice je pa tako-tako, malo po domače) . Vreme bi sicer bilo lahko malo bolj motoriranju prijazno, ampak ni zime za eskime hahahah.
Kar se tiče tehničnih podatkov sva prevozila točno 4.526 km in niti metra več :P, stroškovno pa je naneslo 975 eur na osebo (vse komplet od nočitev, bencina, cestnin, hrane, spominkov, plačanih kazni do vstopnin), če damo točno na pol, čeprav je moj stroj spil malo več bencina (povprečna poraba 5.5 l na 100 km) kot kamela (4 l na 100 km).
