Pisalo se je 2018, ko še ni bilo pretirane obsedenosti z raznimi virusi, prav tako nas še niso ribali na mejah. Pa dosežem konsenz, da bo poletni dopust v dveh delih. 7 dni moj izbor in 7 dni kamp prikola, ter čiliranje (njen izbor).
Na hitro zmečem ruto.
1. dan
Wajdušna-Senj-pa čez hrib in za Velebitom (jebeš poletno gnečo na jadranki-takrat je še bila) do Sinja, tam prespat pri Jankoviču (Zablače), plac ma vedno, sobice so ok, popoldan pa v kratkih cotah malo okrog Peručkog jezera.
2. dan
Užgeva direkt naprej za Bosno za Bilečo, mimo Bilečkog jezera, odecepava tiste nore ovinke, pa čez mejo v ČG, gasa po ludi cesti, ki ma večino omejitev 50km/h z učkami na fedrih, saj bi lagano vozil 150km/h, časomerilcev je pa vsaj en maljon, do Boke kotorske in do kraja Dobrota, kjer vedno najdem plac za spanje, pa še dober restoran je zraven.
3. dan
Čiliranje in vzpon na Lovčen, Njegušev mavzolej, Njeguši, pa do Cetinj (fak nov asfalt 3x sva šla gor in dol, pista brez policajev)
4. dan
Premik mimo Slanskog jezera in jezera Krupac (Nikšič) preko Šavnika na Žabljak
5. dan
Čiliranje in lokalni ogledi znamenitosti
6. dan
Odhod domov preko Brijega ter dalje preko NP Blidinje in ker nisva našla placa za spanje sva jo užgala še do Jankoviča
7. dan
ET go home… vmes sva še Milenco pozdravila
Izlet je bil v izi, z ženko, špilanje romantike, nič natančno določenega, a sva se imela fajn, kjub 2 dni dežja in mrazu preko Durmitorja. No GPS, no karta, nič. Samo foun, da sem mal poguglou zemljevide (kraje itak poznam, marsikaj smo že in smo še potem v tistih krajih prebluzili), pa še tisti ni bil bogvekaj.
Zapis je namenjen, da se zgodba ne izgubi, namenjen vsem, ki bodo lahko iz tega dobili kako idejo.
1. dan
Štartava nekje proti koncu julija, v delno oblačno jutro, temperature so zmerne, do Senja odleti čas, kot bi mignil. Končno mal zabave “Senjske ride” v smeri proti Žuti lokvi, me vsaj mal zbudijo od dolgočasja fure.
Nadaljujeva preko Gospiča (prijetnih 20C) in znanih krajev (pazi radarje v nekih selih) proti Sinju. Vmes preletiva jezero Ričice pri Gračcu. Takoj ko se začneva spuščati v dolino pritisne tudi vročina, 38C je pisalo na armaturki. Letiva mimo odcepa za nore fotke izvir Cetine
Ampak, že nekaj časa sem si pravil, da trdnjavo Gradina (kraj Vrlika) pa moram bolj podrobno obdelati. (tik pred Sinjem) trdnjava
Od odcepa ni daleč, mal se pomatraš v hrib in to je to. Razgledi na dolino in Peručko jezero so fantastični.
Smestiva se pri Jankoviču (bikers wellcome) sama, oziroma nekaj Angležev ki špilajo turizem v avtu. Pade mal siseste in popoldan odletiva v kratkih cotah na ogled Peručkog jezera, v smeri manastira.
Makedam ni slab, še cestak ga zmore. Opazujeva lokalce, ki čofotajo in se napajava v razgledih.
2. dan
Preko Bileče in Bilečkog jezera (večkrat videno v drugi temi) letiva za Kotor/Dobrota.
Sile nimava, nekih 200km je do tam+ meja. Seveda na meji vletim v gnečo in ker sem “pridan” se ustavim na koncu kolone (cca 1km). Pravim moji, dej pojdi do mitnice, pa tam se daj v senco, če se da, nabaci onaj tužan obraz, mogoče se naju kdo usmili. Se je, ja moj kur..c. Črnogorci majo babe za drugorazreden folk. Tako čakam na soncu nekih 30 minut, nakar mi ženska in avtomobila pravi:
pa ajde ti napred, što čekaš na ovoj vručini.
In ja, mel sem poln kufr, če bo carinik težil, grem pa nazaj. Sedem na karjolo in odkrevsam naprej, ter pridem do mitnice. Brez čelade, brez opreme, moker že od podobleke. In pravi carinik:
“jeli vruče” ? 
odgovorim, pa da. Kažite mi, kaka je situacija kod vas, može motorist napred?
In tip odgovori:
pa naravno, motori imaju prednost. (a jebiga sad) je zvonilo v mojih možganih. Oddunkava mejo, srečno mimo vseh radarjev padeva do boke kotorske, norih razgledov do kraja Dobrota, kjer kar skočim do tetice, kjer sva 2016 s Pikom spala, vprašat če ma plac. In ga je imela..Evo, sredi sezone, v mondenem kraju, poleg omiljenog restorana, dobiva spanje za 25€ za oba, pa ne spanje, cel apartma.
3. dan
Fraj dan, te pelam končno do mavzoleja, sej gor si bla, ma mavzolej je bil v snegu, valda letos rata.
No je ratal..ja…
Nekaj najlepšega je vzpon na Lovčen. Bil sem že 3x, ma 4ič prav tako ne razočara.
Vmes se pred vrhom ustaviva in spustim moja/moja na zipline. Seveda komentira, da ni nič posebnega. In res ni bil.
Potem pa na mavzolej do samega vrha. Pajade, bi se reklo pri nas. Razbijajo, zabijajo, nabijajo kamne, šoder, vam povem, totalna muka mim kamionov bagerjev in sipkega šodra. Ni blo druge, boga mati, bolje da obrnem, saj se ne da do vrha, tako pravijo delavci.
Hajd nazaj potem, in greva do etno sela Sv. Georgije, ki so ga pravkar odprli. Ne izgleda slabo, majkemi, lušna zadeva, tu moram 1x prespat (in sem res, takrat s klapo 3o čelos). Zatem pa malo dirkanja na relaciji Njeguši-Cetine. Ludo.
4. dan
Internet je povedal, da bo vreme u “avstrijskem kancleju” in tako je bilo. Ampak ni bilo pa modrih težakov. Tako da sem komot vse omejitve 50 odvozil s 100 brez pretiravanja na mokri cesti.
Namreč, nisem jaz tok dober šofer (čist povprečen sem) ,ampak Črnogorci majo samo eno omejitev, ker se jim ni dalo štancat znakov, pa zato je vse 50km/h. Karkol, vsak ovinek, vsak dvig, vsaka sprememba, je 50km/h. Da ne govorim o domačinih. Pa nečejo oni, da se jebejo sa murjakom in ga gladko cepajo 35km/h povsod. Ni tveganja, ni problemov. A pozor. Pri tej brzini vožnje majo tut mal svoja pravila.
100% lahko zatrdim, da imajo vsi, ki se vključujejo na prednostno cesto prednost ????, pa ne samo to, tudi pospešit ni potrebe, ko je 1x na cesti, je 35km/h optimum. Bognedaj, da potegne kaj več, saj bi zjebal bioritem celi državi 
Mim Nikšiča, pa jezera Krupac in Slanskog jezera se vije pot. V turobnem vremenu, skoz neki pada, ma ni slabo.
Postopoma se cesta dviguje in nadmorska višina. Lagano turistički cepava avte (ni časomerilcev, v dežju ne delajo) in se dvigujeva, dvigujeva…kmalu začnejo poleti ogrevane ročke opravljati svoj namen, šibava za Žabljak, temperature padajo in že cvikam če bo snežilo ????
Pa ni blo panike, uletiva v prvo ETNO selo. In najdeva plac..sredi najhujše sezone. Pravi lastnik, da imava srečo. Nama je vseeno, samo, da se spraviva iz dežjakov, pa malo pogrejeva. Da stane kočica Janko&Metka 50€ na noč, naju ne briga.
Imaš rakiju, šljivu ali kaj podobnega, je prvo vprašanje v restoranu. (imali su svega i svašta)
5. dan
gugl spet pravi, da bo dež popoldan. Domačini se lementajo, da “tako slabe i ladne” sezone še ni bilo. A bo, kar bo. Greva in izkoristiva šanse, pa štartava takoj po zajtrku najprej do Crnog jezera
Bi se reklo, nič posebnega, rahel vetrič kodra gladino in vse refleksije črnine se izgubijo. No ni vse tako črno, pa čeprav se gre za Črno jezero. Sprehod je kar lep, a stane, motor moraš pustiti pred mitnico in vplačati ogled.
Sva pogledala. In potem sem spet mal poguglal in navigaciji dar nekaj točk v relativno bližnjih krajih. Se splača. Ogled Vražjega jezera in Ribljega jezera je cenejši in mnogo bolj lep kot pa izumetničene turistične točke.
Da ne govorim o pripetljaju, ki naju je spremljal ob ogledu teh jezer.
Se pravi, videla sva Crno jezero, ajde greva še 5km naprej je še nekaj, je reku moj pisker. Odpeljeva in prehitiva neko škodo favorit, ki je kadila počasi po cesti. Seveda, ko sva jo prehitela, je kar naenkrat pospešila. Aha…gledam ogledalo in pravi, še en, ki rad tekmuje. Pa tip kar vozi za nama, dobesedno do trave ob jezeru.
Ustavi, pozdravi, možak od 70 let, še vedno žilav, nabildan. Pozna Čelika, baje ga je treniral, delal leta in leta na carini v Novi Gorici in nato se preselil v ČG v domače kraje. Jp…svet je mali.
Po kratkem razgovoru, nama pove še za kup zanimivosti v okolici, a kaj ko ni časa, še na Taro morava, preden začne spet dež.
Odšvinglava do mosta na Taro in mojo/mojo vržem na zipline, ko končno izjavi:
No, to je pa malo bolje kot Lovčen.
6. dan
Vreme bo… je moj stavek, ki naj bi vlival zaupanje in ostale koristne prispodobe, ki naju naj bi spremljale naslednji dan.
Vreme je BLO, a o temperaturah pa ni nihče nič rekel
Iz Žabljaka se tako zapičiva, čez NP Durmitor, mimo Sušičkog jezera in tako dalje, dol do Pive aka Piva lake.
6C je bilo čez sedlo, ma nič hudega, če dežkota vržeš čez usnje in vklopiš gretje ročk.
Se zvlečeva čez mejo in nabijava slab asfalt od meje do kraja Brod. Plan za ta dan je NP Blidinje in tam nekaj dobiti za prespat.
Več al manj poznani odseki, zato manj fotk, in v popoldanskem času se začneva dvigovat iz Jablanca za Blidinje. Po makedamskem šodru in kar mal smotanem dvigovanju na plato NP sem že slišal vprašanje, a bo kmalu konec tega nabijanja…
ščasoma je bilo. Po kakih 30 minutah al eni uri. Ne vem točno. A NP je spet presenetil. Lepa planota, čudoviti razgledi, žal pa kjer sva vprašala (ponudbe ni prav veliko) ni bilo prostora.
Ampak Blidinje jezero sva si pa spet pogledala…Torej ni bilo druge kot naprej. Tokrat sem ubral drugo pot kot prvič, ko sem bil tule. Na Tomislavgrad sva jo užgala. Po poti sem srečal lokalca na BMW M3. Je mel kar nekaj tekmovalnih želj, pa še pot je poznal. V Hrvaško sva zato padla v nadpovprečnem času. Definitvno je bila povprečna hitrost 3 mestna
Prespala sva kar pri Jankoviču..ma ne lublanskem.
7. dan
Od Sinja do Wajdušne ni daleč, no pravzaprav, Sinjsko – Kninski autobahn je lahko vrtoglavih brzin, v Pakli pozdraviš Mileno in spiješ kavico, do Karlobaga vijugaš in potem je samo še “jadranska patetika”
A je kdo preštel jezera?
Jaz jih nisem, ampak 7 je pravljično število
.){kind=link}