Želja po raziskovanju gorskih cestic in prelazov je zorela že dolgo in ko je bila za daljšo pot opremljena tudi Hondica in sopotnica Silva, je šlo zares…
Sončno avgustovsko jutro: Po dodatni selekciji prtljage mi je le uspelo zapreti kovček (moj običajni problem) in motorček je veselo zapredel proti Korenskemu sedlu. Pred tem sva še napolnila tank s “ta poceni bencinom” na zadnji slovenski črpalki… Za ogrevanje ovinkasta Karnische Dolomiten Strasse in nato skozi Toblach proti Cortini. Iskanje kosila je bilo neuspešno. Lakoto je potešila pizza v lepi hotelski restavraciji. Postregel jo je hrvaški natakar, ki se je pretvarjal, da ne razume moje “domaće” govorice…seveda pa je govoril nemško.
Pot sva nadaljevala na panoramsko cesto pod znane Tre Cime. Italijani vestno pobirajo cestnino na vstopu in privoščila sva si dnevno karto. Še sprehod in v zahajajočem soncu sva opazovala plezalne smeri v stenah nad nama. Za prvi dan so mišice na sedalu imele dovolj in sledilo je spanje pod zvezdami v spalni vreči na 2400 m. Hkrati so na bližnjem travniku spokojno legle po tleh tudi krave…
ŠVERCANJE”
Drugi dan je sledila špekulacija o tem, ali bo potrebno plačati cestnino še za 2. dan uporabe gorske ceste ob prehodu čez cestninsko postajo-namreč strašilne table z opozorili in hudimi kaznimi za tako “švercanje” so napisane na vsakem parkirišču. Plan A: Ne bodo naju ustavili, Plan B: GAS!!….No, strah je minil potem, ko sva mirno odpeljala mimo kontrole…
Čez Passo Tre Croci pod goro Monte Cristallo v Cortino, kjer sva že z besno iskala gorivo na zaprtih črpalkah (konec tedna). Po 15 minutah sva jo našla v neki ulici – saj ne, da bi lahko postavili kakšno tablo (vsaj eno,prosim…).
Zavila sva na krasno cesto čez Passo di Giau ( 2233 m),pod kamnitimi stebri Cinque Torri in s katere je krasen pogled na gore nad Cortino. Še posebej če ga popestriš z vožnjo po opuščeni in zaraščeni stari cesti na prelaz. Sopotnica je imela nekaj pripomb v zvezi s terenom in s prestavljanjem električnega pastirja, jaz pa sem samo užival….
Sledil je spust in nakup vode in hrane v prvi vaški trgovini. Čez Passo Fedaia (2057m) in s pogledom na stene in ledenik Marmolade (3342m) kjer me je zamikalo, da bi si kar nataknil smuči. Na tem območju je ogromno kolesarjev, ki osvajajo prelaze po trasi Giro”d Italia. V večini izgledajo kot drobni sivolasi in odlično ohranjeni divji dedki na specialkah za 5.000 DEM. Dober način preživljanja pokoja, ni kaj! Dohiti naju “trčeni” italijanski cestaš in naju med vožnjo sprašuje o Grobniku, medtem pa se postavlja na zadnje kolo svoje Yamahe. Njegov kombinezon in motor sta bila že dobro obdrsana od padcev…
NAJVIŠJI…
Potem sva malo pohitela čez Karerpass z lepimi jezerci in se spustila v dolino v Bolzano, kjer sva spet začutila soparno poletno vročino. Bljak…Ta čas sva spet optimistično iskala kakšno kosilo. Prvotni načrt je bil, da kosiva v gostilnah, zajtrk in večerja pa sta itak med marjeticami, kadar spiva na prostem. Na celi turi celo v najbolj znanih in prometnih turističnih krajih nisva našla resnega kosila (običajno povsod pričnejo zares kuhati šele po 17 uri za večerjo). Največ, kar sva ta dan dobila je bila nekakšna uboga lasagna in solata v zanikrnem hotelu v Pradu, kjer je natakarica izginila na odmor, predno ji je “uspelo” vrniti drbiž. Vmes sva imela še težave s čudaškimi bencinskimi servisi, ki jih je bilo ob glavni cesti mimo Merana polno, vendar so brez kakršnega koli osebja. Avtomat ti pobere gotovino vnaprej, potem lahko točiš. Kljub znanju dveh in pol jezikov me ni ubogal, ravno tako tudi ne ostalih goriva željnih strank…Pravo olajšanje ko pred Pradom naletiš na dobrega starega črpalkarja, ko si že globoko v rezervi z gorivom (in živčno odštevaš še preostale kilometre). Še vedno lačna sva po “kosilu” naskočila uradno najvišji cestni alpski prelaz v Alpah, Passo dello Stelvio (ali Stilfser Joch po južnotirolsko) z 2758 m nadmorske višine v impozantni gorski skupini Ortlerja. Cesta se divje zvija čez strmo sedlo, kamnita pokrajina brez trave (večino leta tu leži sneg, od novembra do junija pa je cesta zaprta) na vrhu pa ti da občutek, da si v Tibetu.
Povsem drugače je bilo na drugi strani prelaza, kjer se spet pričnejo gorski travniki in se med njimi stranska cesta odcepi čez italijansko-švicarsko mejo. Pričakujoč stroge švicarske carinike se peljeva mimo opuščenih stavb na meji in že se spuščava po makadamski cestici proti Sta. Marii v Švici. Čas je bil za iskanje mesta za spanje. Po nekaj ogledih pogumno zavijeva na gozdno cesto, ki prične odkrivati lepote. Pred nama se prikaže slap, ozka cesta pa se na rob planine s katere pada slap dviguje tako strmo, da Michelin Shirac zadaj že izgublja oprijem. Na robu pa presenečenje – konec poti in planšarija, kjer dve lepi švicarski dekleti ravno molzeta krave… Prava idila se zaključi s sprehodom in spanjem na travici med smrekami. …
IN NAJLEPŠI
Polna energije se zjutraj poženeva v dolino, kjer se vasice šele prebujajo. Vožnja proti St. Moritzu čez Offenpass je prava poezija, navdušenje pa v ovinkih povzroči občasne dotike škornja po asfaltu…Zaloge hrane so izčrpane in v nedeljo je v St. Moritzu odprta le ena zelo skromna in zelo zelo skrita trgovinica brez izveska v centru (med pošto in krožnim križiščem za ponavljalce). Ne moreš si kaj, da ne pomisliš na Teorijo zarote za hotelsko “obiranje” bogatih turistov, ki tu kraljujejo. Predvsem sva bila začudena nad velikim številom Židovskih družin v njihovih tradicionalnih oblačilih (“Money talks!” bi rekli AC-DC). Še postanek pri jezeru in gradu in že brziva čez Julierpass (2284 m) (presenečenje: gneča surferjev na jezeru Marmorara na prelazu). Skozi Reichenau hitiva proti osrčju gorskih cest: Čez Oberalppass (2044 m) v Andermatt, kjer si ogledava Hudičev most, ki je bil v zgodovini prizorišče bitke med Rusi in Francozi. Sedaj pa meni osebno najlepši, 2224 m visoki Sustenpass. Ravno prav ovinkasta cestica, obdana s travniki in zasneženimi vrhovi je že prav kičasto lepa, kot v kakšni reklami za čokolado Milka. S ceste zavijeva na pot, ki naju pripelje v dolino pod tritisočaki, skoraj do snega. Vendar še ni dovolj, zapeljeva se še po asfaltirani cesti do ledenika Steingletscher, ki je res vreden ogleda. Do pred kratkim so tu pobirali zasoljeno cestnino, vendar tokrat tu ni nikogar. Seveda si ne morem kaj, da se ne bi peljal med kamenjem prav do ledenika. Pri tem me posnema Nemec na cestnem BMW-ju in samo čakam, kako se bo njegovo nebogljeno poskakovanje čez skale in lovljenje končalo. Presenetljivo: ostane na dveh kolesih…
BEG PRED DEŽJEM
Pripravljalo se je na nevihto in v mraku sva zaskrbljena in lačna divjala do civilizacije v dolini (to, da v celem popoldnevu nisva našla odprte restavracije s kosilom sploh ne bi omenjal). Odrešitev se je ponudila v obliki idilične gostilnice Landgasthof Tännler v Inertkirchnu, kjer so odlično poskrbeli za naju, seveda pa je bil tudi račun zjutraj res “odličen”. Zjutraj sva skočila v Interlaken, kjer so se najini načrti o hoji v gore razblinili s prihajajočimi nevihtami. Sprememba načrtov: poskušala bova prelisičiti vremensko fronto (dež, dež…) in okoli nje odšla proti zahodu v lepše vreme. Točenje goriva v Meringenu in gas čez Grimselpass (2165m). Tu sta prav prišla dežna kombinezona. Po 50 km po dolini sva zavila čez Simplon (2005) in dotočila do vrha cenejši švicarski bencin v Varzu tik pred italijansko mejo. Potem je sledilo 160 km avtoceste mimo Lago Magiorre, in po nižini do Ivree. Zavila sva proti narodnemu parku Gran Paradiso na zahodni meji Italije. V kraju Cuorgne sva se trudila z iskanjem (domnevno zadnje) zvečer odprte bencinske črpalke in jo našla na starem mestnem trgu. Seveda sva se takoj nato peljala mimo 24ur odprte črpalke ob glavni cesti v Valle di Locana in mimo res zadnje črpalke v kraju Pont. Najin cilj je bil pred dežjem v temi najti hostel v pozabljenih krajih, ki izgledajo kot naša Trenta. Poseben “hec” je bil še to, da je bila vas z nekaj hišami (Noasca), v kateri je hostel dolga kakih 10 km in da je ni na nobenem zemljevidu. Ko sva ga našla in razjahala, se je besno ulil dež, kot da je čakal samo še naju.
GAMSI
Drugo jutro pa presenečenje! Oprano nebo brez oblačka – izognila sva se trodnevnemu deževju napovedanem v Švici. Nahrbtnik na rame in 7 ur hoje (s 500m na 2700m) do alpinističnega bivaka Ivrea v gorah, kjer sva prespala. Park Gran Paradiso je znan po velikem številu divjih živali. Med potjo sva doživela bližnja srečanja s čredami plašnih gamsov, nasprotno pa so kozorogi prav družabni, spustijo te do nekaj metrov bližine, potem pa mirno stopijo kakšen korak stran s poti. Za zanimivost: Manjkajoče kozoroge je Slovenija od tu pred leti “uvozila” v Triglavski narodni park.
Zjutraj sestop v dolino in vožnja po lepi dolini do konca ceste, ki se konča na prelazu ob francoski meji. Konča na prelazu? Cesta ima napako: Zaradi Italijanske politične odločitve in zavarovanja parka je niso dokončali. Na drugi strani prelaza manjka kakšna 2 kilometra, da bi 60 kilometrska cesta sklenila krog v dolino Aoste. Seveda me je zelo zanimalo, če fizična povezava res ne obstaja (“ni vrag da se ne pride!”), zato je sledil manjši prekršek: Ozrl sem se okrog in upal da naju (med vsemi turisti) ne opazuje kakšen od nadzornikov parka. Med zapornico čez cesto in skalami je bilo dovolj prostora ravno za pešca. Pa poglejmo če gre skozi tudi naložen Transalp…Po vožnji nazaj in počutju hudega kriminalca, ki krši predpise, je bilo ugotovljeno, da povezava res ne obstaja… Še piknik na travi med temnomodrimi jezerci na prelazu in nižje v dolini zadnje spanje na obali jezera Ceresole (1600m), nato pa zjutraj pot pod kolesa in slovo enkratni pustolovščini. Sledila je še dolgočasna 7 urna vožnja po italijanskih avtocestah do doma.
KORISTNI NASVETI
Dnevno sva na motorju odsedela okoli 8 ur čiste vožnje in prevozila tudi 500 in več km na dan. Za manj hitenja in več uživanja, še kakšen ogled in izlet v gore, bi bilo priporočljivo isto turo raztegniti na vsaj 10 dni.
Za pot sva potrebovala 6 dni, od tega sva 1 dan preživela peš v gorah.
Spanje
3x spalna vreča, 1x penzion, 1x hostel, 1x bivak.
Motor
Honda XL600 V Transalp “99, Givi spoiler vetrobran, Givi cevna zaščita motorja, Acerbis ščitniki rok, Givi Maxia top case s home made dodatnim nosilcem prtljage, home made trip computer – Sigma BC 800.
Oprema
Minimalna za 2 osebi, brez šotora in brez kuhalnika.
2x armafleks, odeja, alpinistična spalna vreča, motoristični komplet oblačil + pohodniški komplet ter čevlji, 2x dežni kombinezon, nahrbtnik 35l, osebna higiena, malo hrane-sprotni nakup na 1-2 dni (npr.kosmiči, rio mare, kruh, priboljški), 2x 1,5l vode -plastenka, vitamini, aspirini, jedilni pribor, PVC palerina ki služi tudi kot dežno pokrivalo za spalno vrečo med vožnjo, spray za krpanje gume itd.
Cene
Sobo z zajtrkom je v Švici težko dobiti pod 60 SFR na osebo, dunajski zrezek stane okoli 20 SFR, dnevna juha 8 in pivo 0,5l od 4 do 5 SFR.
Cena goriva je najvišja v Italiji, nato sledi Francija ter Švica (zaradi spremenljivosti jih ne navajam)
Najugodnejše je spanje v hostlih, vendar jih v gorah žal ni ravno veliko (npr. Noasca, Zermatt).
Literatura
- cestna karta Alpen 1:600.000 (Freytag&Berndt)
- članki iz revij Mottorad, Motociclismo itd.
- knjižica Hosteling international
- in www strani enduro motoristov
Za pomoč pri izvedbi se zahvaljujeva podjetju IEM d.o.o. Inženiring iz Ljubljane.
Avto: Rok the Foggy Meglič
