nedelja, 24. novembra 2024

Balkan Ekspres

Deli

Trije člani MC Freising Riders smo se že v aprilu začeli pogovarjati o poti po bivši Jugoslaviji in prečkanju Albanije. Dogovor je dozorel in na pot smo se odpravili 7.6.2007 v jutranjih urah, jaz , Edo in Seba. Da pa ne bi bili sami smo s seboj povabili še dve dami. Mojo ženo Slavi, kot sopotnico in Matejo.

Jutranja kavica…

Tako smo na pot krenili s štirimi motorji. Zborno mesto je bilo na bencinski črpalki Barje. Po jutranji kavi in pregledu karavane smo se v gosjem redu odpravili na pot.

Jaz na Triumph Trophyju 1200 kot prvi sem bil določen za vodjo poti. Slavi sopotnica na mojemu motorju je bila navigator in snemalec, Mateja na Suzukiju GSX 750 F Katana zadolžena za oviranje prometa in stike z javnostjo, Edo na čisto novi Yamahi Drag Star 1100 je bil zadolžen za ščitenje hrbta Mateji in pisanje dnevnika, Seba na Suzukiju V Strom 650 pa za ščitenje hrbta vsem in za dobro voljo.

Seveda če krenejo na pot trije Fraisingi, se tudi vreme ne izneveri. Že na startu je rosil dež in do Zagreba je tudi dvakrat kar dobro deževalo.

Na poti…

Po nekoč cesti Bratstva in Enotnosti, oziroma po monotonem ubiranju kilometrov smo prispeli v zgodnjih popoldanskih urah v Beograd. Seveda bi prišli prej, če nas na meji Hrvaška – Srbija ne bi zadržal voznik kamiona, ki je spraševal za rabljene rezervne dele za Suzukija GSX 750, katerega je v poškodovanem stanju pripeljal iz Italije. Takoj sem ugotovil, kje se da dobit rezervne dele in to misel prišepnil ostalim. Seveda v Matejini garaži.

Po malo daljšem počitku v Beogradu smo jo po stari cesti ubrali proti Smederevu in naprej do zastavljenega cilja nekje okoli hidroelektrarne Đerdap, katere pa nismo videli. Cesta je bila razgibana, ponekod luknjasta, vendar je pogled na impozantno Donavo, ob kateri se vije cesta, enkraten. Cesta gre tudi skozi ruševine Golubačkega gradu, ki ti da občutek da se dviga iz rečnega dna.

Kmalu so nas želodci opozorili na lakoto, zato smo se ustavili v domači gostilni ob Donavi in se dodobra najeli dobrot iz žara. Ker je hrana in utrujenost naredila svoje, smo že v gostilni povprašali po prenočišču. Napotili so nas dobre 5 km naprej v kamp, kjer smo za drobiž prespali v lično urejenih triposteljnih bungalovih.

Prenočišče v bungalovih…

Drugi dan smo se odločili, da se odpovemo pogledu na hidroelektrarno Đerdap in jo raje po bližnjici uberemo do Majdanpeka, kjer smo si ogledali impozantno luknjo dnevnega kopa. Od tam naprej smo dobesedno odskakali, zaradi luknjastih cest, proti Zaječarju.

Med potjo smo izvedeli, da ne smemo izpustiti Romulliane, rimskih izkopanin, katere se nahajajo pri Gamzigradu malo ven iz Zaječarja. Ker pa nismo samo “nasilni” motoristi, smo se odpravili med izkopanine. Pa tudi prijal je počitek, saj je sonce neusmiljeno pripekalo.

Pogled na jezero…

Po ogledu, naprej proti Nišu, kjer si ogledamo Čelekulo, ostanke zazidanih lobanj srbske vojske, katere so Turki po porazu vzidali v stene. Pot smo nadaljevali že v poznih popoldanskih urah proti Skopju. Še prej nas je v Grdalički klisuri dodobra operalo, vendar se seveda nismo dali in tako okoli 21.30 prispeli do hotela Bellevue, kjer se je odvijal moto zbor MC Night Wolves. Po prisrčnem pozdravu smo se nastanili v bungalovu hotela in na moto zboru uživali v zabavi naslednjih 3 dni.

V nedeljo popoldan smo se odpravili na ogled Skopja in na druženje z motoristi MC Potfat in klubom Slovencev, ki imajo šolo za otroke, kjer jih poučujejo slovenskega jezika. Seveda so ti otroci in njihovi starši potomci mešanih slovensko – makedonskih zakonov.

Majdampek…

V ponedeljek smo se odpravili do Ohrida. Preko Tetova, kjer smo obiskali Matejino prijateljico iz študentskih časov, Gostivarja, po slikoviti cesti do Debra, Struge in Ohrida. Da pa je pot še bolj zanimiva sva poskrbela z Edom, ko sva se v Mavrovu odločila da zavijemo na Galičnik. Cesta se konča visoko v hribih v vasi Galičnik, ki je že dolgo skoraj zapuščena. V vasi živijo le trije ljudje. Od tod je čudovit razgled na Debar. In če bi pogledi ubijali, bi prerano smrt doživel kar v tej vasi, kajti zaradi izredno slabe ceste so bili Matejini in Slavičini pogledi ubijalski. Seveda pa nismo smeli izpustiti ogleda samostana Sv. Jovan Bigorski, ki je pod Unescovo zaščito in je bil tudi obnovljen z njihovimi sredstvi.

Žur…

Proti večeru smo prispeli na Ohrid, kjer smo se zaradi varnosti motorjev odločili za nastanitev v privatni hiši, ki pa je imela garaži, v katere smo lahko zaklenili motorje. Naslednji dan je bil turistično naravnan. Najprej smo se zapeljali do Sv. Nauma in tam srečali še dva para – motorista iz Celja. Ob cesti so zelo pogosto posejani bunkerji, kar spominja na polpreteklo zgodovino. V Naumu nam je prijazen vodič ob vožnji s čolničkom povedal zgodovino tega kraja in seveda vse legende, vezane nanj. Iz Nauma smo se preko nacionalnega parka Galičica spustili do Prespanskega jezera in od tam nazaj do Ohrida.

Čelakula…

Kljub temu, da se je že večerilo, smo si hiteli ogledati tudi stari del Ohrida in najstarejšo univerzo na Balkanu – Plaosnik . Srečali smo tudi domačina Neima, motorista, ki nam je v času naših ogledov malo popazil na motorje. V njegovi restavraciji smo se dobili s skupino Slovencev, ki je prispela na Ohrid, vendar potovala v obratni smeri od naše, saj so prispeli iz Albanije. Ob klepetu je čas vse prehitro brzel.

Pogled na Prespansko jezero…

In smo dočakali. Seveda prečkanje Albanije. Start ob 8. uri v smeri Črna Gora preko Albanije. Oboroženi z vsemogočimi napotki smo se pogumno in optimistično podali v to avanturo.

Osnovni napotki so se glasili: striktno spoštuj pravila, ne vozi v mesta, v kolikor ni to nujno in imej oči na pecljih, saj je kultura vožnje pod nivojem (tri v vrsto je tam normalen način vožnje).

Že na meji, v naselju Struga, smo začutili posebno vzdušje. Vrstni red oddaje dokumentov in urejanja formalnosti je krojil policist, ta red pa ni imel kaj dosti opraviti z vrstnim redom prihoda na mejo. Mi smo imeli verjetno srečo, saj smo vse formalnosti, oddajo dokumentov, plačilo takse v višini 10€ ter pridobitev potrdila o tem, na carini pa pridobitev potrdila o prevoznem sredstvu, opravili v dobri uri. Carinik je bil prijazen, Mateji je v malo slabši angleščini razložil, da pozna naše smučarje skakalce in da je velik oboževalec Srečka Katanca. Seveda se je tudi ona v trenutku prelevila v malega športnega strokovnjaka.

Takoj pri vstopu v to državo so nas presenetili nešteti bunkerji, na cesti pa sami mercedesi in seveda konjske vprege. Cesta, ki pelje proti Tirani je novejša in kvalitetna, pa tudi »gorski« prelazi so lepo urejeni. Pokrajina je na tem delu Albanije večinoma skalnata in malce divja.

Prvo večje mesto je Elbasan, v katerega smo zavili, saj smo potrebovali lepilo. Tega smo po nekakšnem čudežu dobili, vendar nam je moral pot iz mesta pokazati policist na starem Moto Guzziju, saj bi drugače tam preživeli cel dan. Naslednje mesto, ki smo se ga sicer imeli namen izogniti, je bila Tirana. Po nekakšni inerciji smo se seveda znašli v centru Tirane ob enih popoldne, ko je tam največji kaos. Verjetno je ob drugih urah ravno tak, vendar mi tega na srečo ne vemo.

Za pot iz Tirane smo potrebovali uro in pol. Tam ne poznajo nobenih smerokazov, nobenih tabel, namesto pokritih so odtočni jaški samo velike črne luknje, v katero ti lahko pade celo prednje (ali zadnje) kolo, ljudje so zelo zadržani in ne govorijo angleško. Tudi policisti se te izogibajo, v kolikor je to le mogoče. Tako smo kar nekaj časa stali ob robu glavne ceste, kjer je ustavljanje seveda prepovedano, pa so vsi policisti dobesedno brzeli mimo. Šele Albanec iz Ulcinja, ki je govoril srbsko nas je rešil nadaljnjega spoznavanja Tirane in nas napotil na cesto za Skadar. Tako kakor vse ceste med večjimi mesti, je bila tudi cesta med Tirano in Skadrom dobra.

Vodič po Elbasanu…

V Skadru pa se je ponovila zgodba iz Elbasana in Tirane, vendar v hujši varianti. V samem mestu razen napisov s sprejem na hišah, ki ti kažejo smer mejnega prehoda Bajraku Hotit v smeri Podgorice ni nobenih drugih. Sredi mesta je za približno 500m dobesedno zmanjkalo ceste oz. se je le-ta spremenila v veliko ogromnih blatnih lukenj, napolnjenih z vodo, ki zaradi ilovice ne odteka klub temu, da je bilo zunaj okoli 35 stopinj.

Z motorji smo imeli pravi rodeo in jaz sem uspel zajeti tako vodo kakor tudi blato s škornjem, ko sem lovil motor, ki se je zaradi ilovice nevarno nagnil. Po tem delu ceste smo si v Skadru privoščili krajšo pavzo, da smo si nabrali moči za nadaljnjih 35 km, kolikor jih je še ostalo do meje. Ta cesta je v celoti stara in vsa zakrpana, tako da je nemogoče voziti hitreje kakor 40 km na uro, nekje pa gre samo 20. Tako smo se pozno popoldne vsi utrujeni in umazani znašli na mejnem prehodu s Črno Goro.

Pot smo nadaljevali do Podgorice in od tam proti Cetinju v upanju, da bomo ob poti dobili kakršno koli prenočišče. Temu seveda ni bilo tako, tako da smo po čisti sreči in informacijah na bencinski črpalki sobo za eno noč najeli šele v Cetinju. Smo pa med Podgorico in Cetinjem izredno dobro jedli, kar je za te kraje tudi značilno.

Albanske ceste so včasih tudi takšne…

Četrtek se je začel rahlo oblačen in tudi napovedi glede vremena niso bile obetavne. Za začetek smo si ogledali samo Cetinje in dvorec Kralja Nikolaja. Tam so nam kljub njihovim drugačnim pravilom omogočili organiziran in voden ogled po dvorcu-muzeju.

Od tam pa na motorje in na Lovčen (1657m/nmv), kjer je Njegošev mavzolej. Pot navzgor je bila vse prej kot udobna in varna, saj je bila cesta zaradi rahlega dežja spolzka kakor drsalnica, na njej je bilo izredno veliko skal in kamenja zaradi hudournikov, sama cesta pa je speljana večinoma z zavoji, ki imajo malo manj kakor 360 stopinj. Do mavzoleja se iz parkirišča pride po približno 460 stopnicah, ki niso mačji kašelj za nas, osebe v ne ravno najboljši kondiciji za pešačenje in hkrati oblečeni motoristom primerno. Vendar smo zmogli in na nek način zmagali. Zaradi nizke oblačnosti ter rahlega pršenja nismo imeli takega razgleda, kot so nam ga opisovali domačini, vendar je kljub temu grobnica vredna ogleda in vloženega truda.

Po sestopu iz Lovčena v prvi ali drugi prestavi, smo pot nadaljevali mimo Podgorice proti Nikšiču. V Nikšiču so se nam kompasi malo zmedli, tako da smo pot nadaljevali v smeri Trebinja namesto proti Srbinju, kamor smo nameravali. Zopet nas je lovila nevihta, tako da smo napačno izbrano smer ugotovili šele, ko je bilo pol poti proti Trebinju že za nami. Po nasvetih domačinov smo nadaljevali po tej poti, vendar smo to regionalno cesto zapustili tik pred mejo in se po neki lokalni cesti napotili proti Bileči.

Cesta res ni bila slaba, domačini pa so nas pozabili opozoriti, morda pa je to za njih normalno, da se vse njihove domače živali, krave konji ovce, prašiči in kokoške, nahajajo na ali ob cesti. Tako smo napredovali bolj počasi, zato pa je bilo vsako srečanje s temi ljubljenčki toliko bolj adrenalinsko. Iz Bileče smo se napotili proti mestecu Gacko, kamor smo prispeli pozno popoldan. V tem predelu Bosne nimajo običaja, da bi ljudje oddajali sobe, zato smo po nasvetih prijatelja iz Ljubljane, hvala bogu da obstajajo mobilni telefoni, pot nadaljevali do akumulacijskega jezera, kjer obratuje motel, v katerem smo prenočili.

Njegošev mavzolej…

Petek je bil posvečen obujanju spominov na ure zgodovine, saj smo se odpravili proti Sarajevu preko Nacionalnega parka Sutjeska. Par dni poprej je bila obletnica te bitke, tako da je bil spomenik urejen.

Od tam pa je bilo do Sarajeva samo borih 100 km. Na poti nas je presenetilo par dežnih kapelj, ki so padale z neba brez oblačka. V Sarajevu smo se nastanili pri Sebastijanovem prijatelju in preživeli prijeten večer. Obiskali smo tudi prijatelje motoriste, ter se z njimi dogovorili, da odidemo naslednji dan skupaj do Zenice, kjer je bil organiziran moto zbor.

Motozbor v Zenici…

Sobota se je začela nadvse leno, saj smo v skupini zapustili Sarajevo in se odpravili proti Zenici šele ob 12. uri namesto ob planiranih 10.30. V Zenici smo se ustavili samo toliko, da smo pozdravili organizatorje, potem pa nadaljevali pot proti Jajcu.

V Dolnjem Vakufu nas je ujelo neurje s točo, tako da smo morali prvič na tej poti vedriti. Zaradi neobetavne vremenske napovedi in poznavanja ceste med Jajcem in Banja Luko smo se odločili, da prespimo v kampu, ki se nahaja poleg Jajca in je na samem robu Plivskih jezer.

Tudi to je del popotovanja…

Nedelja je bila v znamenju lepega, sončnega vremena in malo žalosti, saj se je naša pot bližala koncu. Po 3.100 prevoženih kilometrih smo prispeli v zgodnjih popoldanskih urah v Ljubljano in se poslovili na črpalki na Barju. Potovanje si bomo zapomnili kot lepo, neobremenjujoče, polno manjših dogodivščin in brez nesreč, popravil motorjev ali česa podobnega. V kolikor bo možnost se bomo naslednje leto spet odpravili na daljši potep.

Prihajajoča zima je kot nalašč za iskanje novih ciljev in poti, ki jih bomo opravili v naslednjem letu.

Marja / Freising Reiders

Več novic

Zadnje novice