Začelo se je predlani in lani, ko so še trije sosedi kupili motor, dva pa sva ga že imela. Dogovorili smo se za enodnevne ture, jih odpeljali, zaključili pa smo jih v baru blizu naše ulice.
Letos aprila se je K.F. »pokvaril« motor in smo ostali štirje. Za 1.maj smo se (žal ne vsi štirje) odpeljali do Budve, zraven smo povabili tudi prijatelje. Hoteli smo v Dolomite in na Češko, a nismo uspeli (dopusti). Tudi v začetku septembra sva se do Zadra odpeljala le dva. Z drugima dvema smo določili za zaključek sezone turo na predzadnji vikend v septembru, a sta si tik pred zdajci premislila. Ker je bilo napovedano lepo vreme, sem se odločil, da jo odpeljem sam.
Na vožnjo sem se odpeljal zjutraj ob 8h. Na termometru je bilo +6°C. Po Dravski dolini je bilo tu in tam nekaj meglice, vmes pa sonce. Peljal sem se skozi Dravograd, Ravne in v Prevaljah šel na katro. Po sladici in beli kavi z mrzlim mlekom pri Polanšku sem se zapeljal proti mejnemu prehodu Holmec. Pogled mi je s ceste vleklo na Mariboru najbližjega dvatisočaka Peco. Na meji ni bilo problemov, nato pa sem zavil skozi Pliberk naprej proti ovinkom nad Železno Kapljo. Od tam je bil lep pogled na cesto na Pavličevo Sedlo, kjer sem se en teden prej vozil z motosvetovci. Zopet sem prečkal mejo in prišel na Jezersko, kjer so se še videle posledice močnega deževja, Kokra je že tekla kot običajno. Iz Preddvora se je lepo videl gozdič Hudičev boršt na strmem travniku, Krvavec in Storžič.
Po osvežitvi s sokom pod Ljubeljem in ogledu spomenika sem bil že spet na meji. Sledila je prijetna vožnja pod Karavankami in Karnijskimi Alpami do Dropolja, od koder je bil lep pogled na smučišče Mokrine oziroma Nassfeld. Sledil je ogled spodnjega in zgornjega dela smučišča brez snega. In že sem bil na prelazu. Na Italijanski strani je jezerce in lep razgled.
S prelaza Nassfeld sem se pripeljal v dolino po ozki ovinkasti cesti, nato pa hitro po hitri cesti do Trbiža. Iz Trbiža me je Pegaso odpeljal na Predel, s Predela pa na Mangartsko sedlo, od koder je lep razgled nazaj proti Fužinam in Mangartskima jezeroma. Pod Mangartom sem srečal solota Georga iz Švice. Po ogledu planinskih lepot, pridružili so se nama tudi štirje avstrijski motoristi, sva se odpeljala do koče na sok in poklepetala.
Na poti v dolino sva si ogledala še ostanke plazu. Ko sem se pripeljal do trdnjave Kluže, sem poslikal sotesko reke Koritnice, ki teče okoli 30m pod mostom. V Bovcu sem se ustavil le na bencinski črpalki. Nekaj kilometrov za Bovcem se vidi s ceste mogočen slap Boka. Ker je sonce svetilo le še na okoliške vrhove, sem se brez ustavljanja odpeljal skozi Kobarid v Tolmin, kjer sem imel rezervirano prenočišče za tri osebe. Po ogledu mesta in turistične karte, sem si za večerjo privoščil pizzo v prijetni piceriji, nato pa odšel spat.
Zjutraj, za ogrevanje, vožnja nad Tolmin in samo za vas: panoramska fotografija. Ko sem se peljal skozi Most na Soči, sem si ogledal skakalnico na mostu, od koder skačejo Sočo . Med vožnjo po ozki dolini reke Idrijce sem opazoval ribiča, kako lovi ribe v kristalno čisti vodi. V Idriji sem si, pod vodstvom simpatične vodičke, ogledal rudnik živega srebra v zapiranju.
Po ogledu rudnika sem se odpravil proti domu v velikem loku okoli Ljubljane: Godovič, Planina, Cerknica, Ribnica, Kočevje, cesta Kočevje – Dvor, Dvor, Novo Mesto, Otočec, Brežice, Bizeljsko, Poljčane in Maribor. Pot je bila zanimiva, cesta še kar lepa, vreme sončno, vožnja pa v glavnem po predpisih.
Star
