Že nekajkrat doslej smo z družino preživeli dopust med potepanjem po Italiji. Dežela ima veliko pokazati, pa tudi domačini južno od Trsta s svojim lagodnim pristopom do življenja in prijaznostjo so nam v teh letih prirasli k srcu in prav manjkalo bi mi nekaj, če ne bi vsake toliko časa skočil poskusit nekaj pregovorne južnjaške lagodnosti.
Še zlasti Toskana je s svojo relativno bližino kot naročena tudi za krajši obisk. In prav na vsakem vandranju sem najprej potihem, potem pa vedno bolj na glas razmišljal, kako lepo bi bilo kdaj te kraje obiskati na motorju. Stotine zavitih kilometrov podeželskih cest, malo prometa, pokrajina pa, kot da se je čas ustavil. In sem dočakal. Otroka sta prišla v tista leta, ko ju že lahko pustiš za nekaj dni sama doma in sta še celo sama vesela, da se stara dva za kak dan spravita z grbe, prazniki so ponudili nekaj več prostih dni in odločitev je padla.
Nekaj dni pred letošnjim 27. aprilom sva z boljšo polovico spremljala dolgoročne vremenske napovedi, a vreme je bilo kot loto. Vsakič drugačna prognoza. Pa sva spakirala v kufre tistih nekaj drobnarij, ki običajno potujejo z motoristom in v nedeljo zjutraj, po pogledu skozi okno, zlezla v dežjake in na motor. Že na poti iz Škofje Loke proti Medvodam sva šla skozi prvi dež in očitno sva mu bila tako všeč, da naju je z občasnimi premori spremljal po avtocesti skoraj do Benetk. Pred Fernetiči sva še polno natočila gorivo, pa »hajd žez mejo«, na avtocesto proti Benetkam. Glede na nedeljsko jutro, je bilo prometa pričakovano malo.
Za Portogruarom sem prvič zapeljal na avtocestno Area Servicio, da bi slekla dežjake, malce prezračila zadnjici in vrgla vase prvo kofe, a sva jo hitro pobrala naprej. Restavracija še ni bila odprta, okrepčevalnico, kavarno in WC pa je okupiralo nekaj avtobusov poljskih turistov.
Ko sva zavila z avtoceste A4 proti Mestram, sva z avtocesto za sabo pustila tudi dež. Oblačnost se je raztrgala in skozi zaplate modrine v oblakih je občasno celo posijalo sonce. Mestre sva zapustila po državni cesti SS 309 “Romea” in se usmerila proti prvemu dnevnemu cilju, mestu Chioggia, v prospektih turističnih agencij omenjano tudi kot male Benetke.
Chioggia je prijetno živahno, živopisno mestece, do katerega cesta pripelje čez nasipe in mostove skozi laguno. Že laguna je zanimiva za pogledat. Ponekod se ob oseki morje povsem umakne in za seboj pusti jezike mulja in mivke, po katerih je brskalo nekaj domačinov in očitno nekaj nabiralo. Vsa laguna je na gosto prepredena z v dno zapičenimi drogovi, ki tvorijo nekakšne parcele ali polja. Kdaj v prihodnje si bova vzela več časa in si zadevo bolj podrobno ogledala, zdaj pa sva bila v tranzitu, in če sva hotela kam priti, ni kazalo za vsak firbec lesti z motorja.
V kavarni Cafe Marconi, tik ob vhodu v stari del mesta, sva po prevoženih 310 km parkirala (parkirnih mest za motorje so polna vsa italijanska mesta in vasi, pa še brezplačni so), slekla dežjake, saj je postalo že pošteno toplo in je sonce uspešno sušilo oblake, ter si privoščila kavo in sveže rogljiče, ki so se kar topili v ustih. Sledil je kratek ogled starega dela mesta.
Chioggia nima zastonj naziva male Benetke. Tudi tu so poleg lagune, kopnega dela mesta z ulicami in trgi še kanali po mestu, po katerih se domačini res ne prevažajo v gondolah, zato pa je vse polno drugih čolnov. Kanale premoščajo številni stopničasti mostovi v visokih lokih, da ne ovirajo plovbe pod njimi. Kar prehitro sva morala nazaj na motor. Sem se bova še vrnila, sva bila soglasna.
Od Rosolina, pa skoraj do Ravene, cesta vodi skozi naravni park delte reka Pad. Občasno na desni strani ceste skozi drevje uzreš laguno ali jezero, kjer gnezdijo razne ptice. Da je svet močviren, se pozna tudi po cesti, ki ima zaradi posedanja kar precej kotanj in je treba biti pri vožnji pazljiv, da kake ne pobereš.
Prijetno so me presenetili italijanski vozniki s svojim odnosom do motoristov. Stari ali mladi so, brez izjeme, takoj opazili motorista za seboj in se umaknili z avtom povsem ob rob. Tako je bilo varno prehitevanje kljub vozilom na nasprotnem voznem pasu. Moja mi je sicer zagrozila, naj mi na misel ne pride prehitevanje, kot so to počeli domači motoristi (varno sicer, a v škarje), pa nisem zdržal. Če te voznik pred sabo naravnost povabi, da pojdi mimo, bi bil čudak, če bi cijazil za njim.
Ker sva se ustavila v Chioggii, sva tokrat izpustila obisk pisane ribiške vasice Commacchio – ki se tudi ponaša z nazivom Benetke v malem, slavne po svojem »tromostovju«. Bova obisk opravila kdaj drugič.
Zaradi vožnje po avtocesti in hitri cesti, mnogih prehitevanj, vožnje v dvoje in s kovčki, sem pričakoval večjo porabo goriva, zato sem pred Ravenno za vsak primer dotankal na samopostrežni bencinski črpalki. Bil sem prijetno presenečen, kljub prej naštetemu, motor ni pil več kot 6 l na 100 km, zato sem se laže sprijaznil z računom – bencin je bil 0,30 € po litru dražji kot doma).
V Ravenno sva pripeljala ob 11:40, po prevoženih 408 km. Kot običajno na najinih poteh, sva brez težav in z malo sreče prispela prav pred nekdanja severna vrata v mestnem obzidju, kjer sva parkirala motor in v slabih petih minutah prišla do najinega edinega cilja v Raveni – največje znamenitosti bazilike San di Vitale z znamenitimi bizantinskimi mozaiki. Ravenna je bila namreč od leta 402 do 476 prestolnica Zahodnega rimskega cesarstva. Vstopnica, ki sicer omogoča še ogled Bazilike S. Apollinare Nuovo, Museo Arcivescovile in Battistero Neoniano, je stala 9,50 € po glavi. Ker bi za ogled ostalih treh znamenitosti porabila preveč časa (razpršene so v krogu dveh kilometrov), sva se ogledu ostalih odrekla. Že sama notranjost zgradbe bazilike San di Vitale je arhitektonsko izjemna, odlično ohranjeni bizantinski mozaiki, ki prikazujejo cesarja Justinijana in njegovo ženo, cesarico Teodoro, in nabožne prizore, pa so, tudi po skoraj 2500 letih, še vedno osupljivo lepi.
Sprehod po glavnem trgu Piazza del Populo, oglede Dantejevega groba, še nekaterih bazilik in mavzolejev Teodorika in Galle Placidie sva pustila za kdaj drugič in po kratkem okrepčilu spet zajahala motor. Po hitri cesti za smer Rim sva zapustila Ravenno in nato zavila na avtocesto proti Riminiju – smer Ankona.
Ko sva vozila proti Riminiju, sva kot Julij Cezar leta 49. pred Kristusom prečkala reko Rubikon, samo, da sva midva to storila precej hitreje in prek mostu.
Čeprav sva imela prvotno v načrtu, da si vsaj na hitro ogledava tudi Rimini, sva se le spogledala in si pokimala – drugič. Obris gore Titano, na katere vrhu stoji stari del mesta San Marina in ki se je že risal na najini desni, je bil preveč vabljiv. Zavila sva z avtoceste in se kmalu začela skozi sodobna stanovanjska naselja vzpenjati v klanec. Ob 14.00 in po prevoženih 504 km sva prispela na vrh in zaparkirala na parkirišču za motorje pod obzidjem ob peš vhodu v stari del San Marina.
Ogledala in obhodila sva celotni stari del mesta. Srednjeveške trdnjave, kamnite hiše, obzidje, po ozkih kamnitih ulicah pa izložba ob izložbi, z vso mogočo kramo za turiste. Kot vsako italijansko srednjeveško mesto, ki kaj da nase, je obvezen tudi muzej mučilnih naprav. No, vse skupaj pusti vtis. Sploh, če, tako kot midva z ženo, uživaš v zgodovini (sam imam še ta privilegij, da je moja zgodovinar, pa še italijansko malo zna, tako da imam ob sebi vedno osebnega turističnega vodiča). Povzpela sva se na trdnjavo La Cesta, od koder je razgled daleč naokrog, na ostala naselja te male republike.
Pokukala sva tudi v cerkev cerkev Sv. Marina. Po vsej barviti kramariji na ulicah se zdi, s svojo skromnostjo in belino, prav revna. Prižgala sva svečko za srečo na poti, kot običajno vedno počneva na najinih poteh. Saj ne, da bi res verjel, da kaj pomaga, občutek je pa prijeten. Ob fotografiranju na obzidju pred mestno trdnjavo v ozadju sva slišala domačo besedo, družina iz Ljubljane. Izmenjali smo si nekaj besed, slikal sem jih skupaj, nato pa smo si zaželeli srečno pot. Tako kot midva, so bili namenjeni v Arezzo. Sicer turistov še ni bilo v poletnih količinah, srečevala sva skupine Američanov, Azijcev in nekaj posameznih Nizozemcev. Ostalo so bile pa družine domačinov.
Ker je bilo treba misliti še za naprej, sva ob 15.30 zapustila San Marino in se po severni strani spustila v dolino na SS 258, smer Arezzo. Cesta je na spletu označena kot ena najboljših moto cest v Toskani – lahko le pritrdim, da je res dobra. Po dolini reke Marecchia se skozi naselja Novafeltria in Ponte Messa povzpneš po neštetih ovinkih na Passo di Viamaggio (983 m).
Po vrhovih, ki se dvigajo do 1200 m visoko, so bila drevesa še gola, sicer pa se je mlado listje že odprlo. Krasna cesta, iz ovinka v ovinek, tisoče ovinkov. Cesta se zravna le v toliko, da lahko pobereš motor, pa ga že polagaš v drugo stran. Prometa malo, nekaj avtodomov in lokalnih motoristov, ki imajo očitno zbirališče v gostišču na prelazu Passo di Viamaggio. Ob spustu se na desni odpre pogled na jezero Lago di Montedoglio pri Sansepolcro. Večinoma znaki kažejo omejitev hitrosti 60 km/h. Z ženo sva se omejitvam oba čudila. Vsaj glede avtomobilistov je cesta tako vijugasta, da bi 60 peljal le kak profi rejlist. Družine pa s tako hitrostjo z avtom zanesljivo ne bi peljal, sicer bi vse kozlalo kot vidre. Za motorista pa nebesa. Ovinkov za 75 km, čisti užitek.
Prvotno sem načrtoval, da bova iz Sansepolcra zavila začasno na zahod proti mestecu Anghiari, nato pa proti severu, na cesti SP 45 in nato na SP 57 proti Subbianu, ki prav tako slovita kot eni najboljših motorističnih cest Toskane, a sva spet improviziral. Po vseh prevoženih ovinkih SS 258 sem si prav zaželel spet nekaj hitrejše ceste, pa tudi dan se je počasi začel prevešati v večer, zato sva jo mahnila po hitri cesti SS 73/E78 proti jugu, po najkrajši poti proti Arezzu.
Hitra cesta se vije v ozki, z gozdom in grmovjem porasli dolini, ki jo obkrožajo ne prav visoki hribi. Zrak je kar dehtel od sladkih vonjav cvetov. Vse je dišalo po akaciji in sladkem medu. Nekaj kilometrov pred Arezzom sta na počivališču dišali drugačni rožici. Dve mladi dekleti, očitno še sveži v poslu, saj se jima delo plačljivih deklet ni še prav nič poznalo na obrazu. Res sta bili čedni, povsem drugače, kot dekleta, ki sva jih ob cesti videvala v Arezzu, Bolonji, Ferrari, skratka povsod, kjer sva zapeljala na primestne ceste večjih mest.
Ob 18.00 sva prispela v Arezzo z zahoda in na zadnjem krožišču pred mestnim središčem opazila oznako za prenočišče B&B La Pace. Sledila sva tablam, enkrat vmes zgrešila, nato pa po dveh kilometrih le našla pravi naslov. Ni težko, hiša stoji desno tik ob cesti. Soba velika, kopalnica, kuhinja TV (brez pametnega programa) in garaža za motor, vse za 35 € po osebi. Hitro smo bili zmenjeni, takoj sva poravnala račun, lastnik nama je še predal šop ključev (od hiše, sobe, garaže) in bila sva prosta. Nobene policijske ure, nobene omejitve glede morebitnih večernih izhodov v mesto in sitnarjenja glede zadnje ure, ko se je treba vrniti v sobo. Odložila sva kovčke v sobo ter se odpravila na večerni sprehod v Arezzo. Tu sva že bila, zato sva mesto poznala. Res pa še nisva bila v mestu v nedeljo zvečer. Na ulici Corso D’Italija, ki vodi na stari srednjeveški trg Arezza, je bila gneča. Ulica je pravo sprehajališče, kjer se v nedeljo popoldne in zvečer dobijo prijatelji in znanci na klepetu. Nekaj časa sva uživala v sproščenem vzdušju ulice, nato pa sva se, vsak s pošteno porcijo sladoleda, umaknila na stopnišče cerkve na stari srednjeveški trg, kjer sva uživala v miru in zadnjih sončnih žarkih dneva, ki je ugašal v večer. Preverila sva še stanje doma in izvedela, kar sva tako pričakovala, vse je bilo v redu. Deca je znala poskrbeti zase.
Mir trga, toplota lepega pomladnega dne, vse doživeto tega dne in prevoženih 632 km je storilo svoje in vedno pogosteje se je v misli vrivala podoba postelje. Zato sva jo še pred nočjo pobrala nazaj v prenočišče, pod tuš in nato na zaslužen počitek.
Zjutraj naju je ob prvem svitu zbudilo ptičje žvrgolenje, v zraku pa je še vedno dehtel nežni vonj cvetja. Po zajtrku, ki sva ga lagodno zavlekla daleč v jutro, sva nekaj pred deveto uro odvrgla ključe sobe v poštni nabiralnik v veži in osedlala motor. Dan je bil lep, sončen, po nebu se je podilo nekaj oblakov, ki pa niso nosili dežja, zato so ostali dežjaki v kovčku.
Ko sva se usmerila proti jugo zahodu (sledila sva kažipotu za avtocesto) in zapustila mestno območje, sva padla v toskansko pokrajino. Cvetje, mediteransko rastlinje, oljke, trta, ciprese, borovci, palme, po gričih pa že značilne utrdbe, kmetije, dvorci in manjša naselja.
Mimo vasice Monte San Savino sva se namenila v Lucignano, kjer sva načrtovala prvi postanek. Lagodno sva se vzpenjala na griče in vozila po vrhovih gričev skozi stare vasice in opazovala sem ter tja iz borovcev, cipres in krošenj kostanjev in akacij ter drugega drevja štrleče stražne stolpe s prsobrani na trdnjavah in samostanih. V okolici vasi je pot vodila skozi nasade oljk in vinograde, skozi polja in sadovnjake, ves čas pa so naju ob poti spremljali rdeči cvetovi maka, v družbi rumenih, belih, modrih in vijoličnih cvetov, ki jim ne vem imena.
Se nadaljuje na naslednji strani…