Potovanje po Češki

DEŽELA VOJAKA ŠVEJKA IN MALEGA KRTKA 🙂 ČEŠKA

Lani nama je vreme preprečilo, da bi si podrobneje pogledala Češko, zato sva se iz Prage »pobrala« direktno domov.

1.dan

Na pot sva se odpravila v petek 28. avgusta. Ob 6:30 sva že zapuščala Litijo in Hondo gnala po zaviti cesti ob reki Savi proti Trojanam. Ker sva želela kar najhitreje priti na Češko sva se odločila, da bova do Linz-a potovala po avtocesti. Ker pa je čas-denar, tudi to nekaj stane. In sicer; avstrijska vinjeta (10 dnevna) 5€, ter tuneli (do Linz-a) 8,5€ in 5€. V Avstrijo vstopiva v Šentilju in nekaj kilometrov naprej že sledi kontrola vinjet, kjer preverijo obe vinjeti (Avstrijsko in Slovensko). Pot nadaljujeva do Linz-a, ki si ga na hitro ogledava kar z motorja. Pri katedrali v osrčju starega mesta si privoščiva malico.

Okrog petih popoldan že prispeva v Rožmberk na Češkem. Parkirava motor in se napotiva v bližnji lokal ob reki. Tukaj še kuhajo pravo turško kavo, ki jo običajno postrežejo v steklenih kozarcih. Niso stiskaški :), saj 2dl črne tekočine dobiš za manj kot evro. Skozi Rožmberk teče reka Vltava, na hribu pa stoji bel grad, ki vabi k ogledu. V centru se nahaja stara cerkev z zanimivim zvonikom, majhen trg, ter par hotelov in lokalov.
Pogled nama je uhajal na reko, kjer mrgoli raftarjev. Tukaj je to priljubljen šport, saj sva tudi kasneje pogosto videvala čolne na rekah. Največ na Vltavi, ki naju je spremljala dobršen del poti po Češki. Reka je izrazito rjave barve in v primerjavi z našimi lepoticami kot so Soča, Krka in Kolpa prava »packa«. Ne trdim, da je umazana, le barve je takšne. Res pa je, da v njej nisva videla veliko kopalcev.

V bližnjem hotelu najameva sobo. Ko zahtevava račun, naju receptorka samo čudno pogleda:«kakšen račun«?! Ko razloživa kaj želiva nama ponudi potrdilo (račun) iz »blokca«, takšnega kot smo jih uporabljali pri nas v 90-ih. S partnerko se spogledava in, o.k. saj ne rabiva. Nočitev z zajtrkom naju stane 1.350 čeških kron. Razpakirava in motor parkirava na ograjenem parkirišču za hotelom. Na hitro skočiva pod tuš in se napotiva na ogled gradu. Pred hotelom naletiva na nemški par in na hitro malo poklepetamo. Od kje, kam? In še par »modrih« na račun motorjev. Ko se vrneva v hotel si še privoščiva domač jabolčni zavitek in skok med rjuhe. Na terasi hotela se je skupina Čehov glasno zabavala pozno v noč, tako, da od spanja ni bilo kaj dosti.

2.dan

Zjutraj se odpraviva v Češki Krumlov. Parkirava pod gradom in se peš zaženeva v hrib. Ogledava si grad in mesto pod njim. Grad je mogočen, lepo poslikan in se ponosno bohoti nad mestom. Napotiva se po ozkih ulicah starega mesta. Veliko je trgovinic s spominki in lokalov, kjer mrgoli turistov. V eni od trgovinic zagledava obeske in spominke malega krtka, tistega iz znamenite češke risanke. Lani sva ga zaman iskala po severni Češki. In kako sva se namučila, ko sva razlagala v angleščini o krtku, ki ga iščeva :). Tukaj pa sva ugotovila, da tudi Čehi rečejo krtku krtek :). Na terasi lokala ob reki se še osveživa s hladno pijačo. Tudi tukaj z računi ni nič drugače. Napišejo na prazen kos papirja in ko plačaš ga takoj zmečkajo in vržejo stran. Očitno jim država pusti »dihati« in o kakšnih davčnih blagajnah se jim niti sanja ne.

Najina naslednja postaja so Češke Budejovice. V mestu je bil nekakšen festival za otroke in vzdušje je bilo razigrano. Na vsakem vogalu so bile različne delavnice za otroke in igrala. Na glavni trg Otokarja Premisla II. so pripeljali par starih avtomobilov in nad ulicami so viseli razprti rdeči dežniki. V malo odmaknjeni uličici je ansambel igral jazz, poleg pa so v stari prirejeni kamp prikolici prodajali hitro hrano in pijačo. Zanimiv je tudi črni stolp Sv.Mikulaša.

Sledil je grad Hluboka nad Vltavo. Grad je čudovit z lepo urejeno okolico in prečudovitim parkom ob njem. Parkirišče je na obrobju mesta ob trgovini. Sonce je bilo visoko in je močno grelo. Do gradu je kakšne pol ure hoje v hrib. Nama pa se že sedaj lepijo hlače na rit. Odločiva se, da poizkusiva najti kakšen kotiček za parkiranje tik pod gradom. Zapeljeva se do prvega hotela in receptorko prosiva, če lahko parkirava na njihovem parkirišču. Ustreže nama “ampak ne več kot eno uro”. Ko se vrneva si še potešiva želodčke s kosilom v njihovi restavraciji.

Nato sva nadaljevala proti Lnare-ju, kjer sva imela v planu ogled gradu v katerem se nahaja tudi muzej mačk. V kraju Blatna ob cesti zagledava še en grad. Teh je na Češkem res veliko (preko 2000) Narediva nekaj fotografij in že hitiva naprej.

Dan se je prevešal v noč, zato pričneva z iskanjem prenočišča. V Lnare-ju ne najdeva nič, zato se odpraviva na podeželje. Ob cesti naletiva na tablo za penzion in ji slediva. Na žalost lastnikov ni bilo doma in je bilo zaprto. Koristne informacije dobiva le od prijaznih gostov, ki so bili tam nastanjeni. Vrneva se v Blatno, kjer brez težav najdeva sobo v zelo lepo urejenem penzionu, ki se nahaja ob velikem ribniku. Dvorišče je ograjeno in osvetljeno, ter ponoči zaklenjeno. Nočitev z zajtrkom naju stane 1.100 čk. Všeč mi je bila domiselno urjena mini samopostrežna trgovinica v predsobi, ki deluje na principu zaupanja. Na policah so različni artikli, od keksov , šamponov..,v hladilniku ohlajene pijače. Denar pa preprosto pustiš v kozarcu. Avtomat za tople napitke pa me je presenetil z res odlično kavo (0,20€). Soba je bila domiselno in lepo opremljena. Lastnica je poskrbela za vse male podrobnosti in detajle, od svečnikov za romantično vzdušje, do igle in nitke za manjša popravila oblačil, ter seveda mila, šampona, vatiranih paličic in blazinic za odstranitev ličil za dame.

3.dan

Zjutraj se odpraviva v Lnare. Grad se odpira šele ob 10h. Odločiva se, da ne bova čakala tako dolgo, zato odrineva dalje. Najina naslednja postaja je bil Plzen, kjer si ogledava mestni muzej in muzej piva. Uro in pol nas vodijo po podzemlju mesta, kjer so speljani rovi in na vsake toliko vitrina z lončevino (čista potrata časa). Muzej piva je bil za kanček bolj zanimiv, vendar brez presežkov. Mogoče le kupončki za brezplačno pivo, a kaj, ko ne pijeva alkohola.

V Karlovy vary prispeva okrog 17 ure. Iščeva primeren parkirni prostor za motor. Mestna policija spretno namešča lisice na nepravilno parkirane avtomobile. Parkirnih prostorov za motorje ni, so samo modre cone. In, kam naj dam listek na motor? Na pločniku nihče ne parkira in zaradi policajev sem imel slab občutek. Povprašava policista če naju spusti po cesti do ruske cerkvice na hribu, da napraviva nekaj fotografij. Ne dovoli in nama razloži, da je dovoljeno samo z posebnimi dovolilnicami. Narediva še en krog po mestu. Zagledava parkiran motocikel pred nekim lokalom in greva vprašat če lahko tudi midva parkirava poleg. Seveda, ni problema, lahko pa parkirata tudi kjerkoli na parkirišču. Danes je nedelja in je parkiranje brezplačno nama prijazno razloži natakar.

Čelade in tank-torbo pustiva kar na motorju, še interfonov nisva pospravila v kovčke. Tako sva počela vseskozi na Češkem in nikoli nama ni nič zmanjkalo (počutila sva se zelo varno). Nato pa pot pod noge. Ogledava si mestno jedro in se napotiva na hrib, do ruske cerkve, ki je res občudovanja vredna. Na žalost so jo ravno obnavljali in je bila zato obdana z gradbenimi odri, ki so deloma zakrivali pogled. Strehe zvonikov so oblečene v zlato in se bleščijo v nebo, zares lepo. Karlovy vary so bogato mesto z veličastnimi hoteli, vilami in toplicami. Po legendi naj bi zdravilne vrelce odkril kralj Karel IV. iz Prage, ko je tu naokoli lovil jelene in je njegov pes med lovom padel v vročo vodo, ter se opekel, nato pa je zelo hitro ozdravel. Sicer pa so mesto zgradili leta 1350. Zaradi zdravilne vode so v dolini reke Teple nastale ene najmodernejših toplic na svetu. Poiskala sva še pekarno, kjer pečejo znamenite Karlovarske oplatky, tradicionalne velike, tanke, okrogle kekse- napolitanke, ki spominjajo na ogromne hostje, ki so na sredini namazane z različnimi nadevi, od vanilije, lešnika, mandeljna, čokolade..

Sonce je bilo že nizko in razkošni hoteli v mestu so dajali vtis, da tukaj nočitve niso ravno poceni, zato sva se odločila, da sobo poiščeva nekaj kilometrov izven mesta. V kraju Kyselka naletiva na lepo urejen penzion. Motor parkiram v garaži in sobica je prav prijetna.(1.200čk)

4.dan

Tudi tokrat se prebudiva v krasen sončen dan. Spakirava in se odpraviva novim dogodivščinam naproti. Po Češki se potuje hitro in varno, saj so ceste dobro vzdrževane. Avtoceste so za motoriste brezplačne in radarskih kontrol nisva zasledila. Ceste izven naselij so ravne, mnogokrat obdane z drevoredi, na obeh straneh pa velika polja žita in hmelja. Peljeva se skozi Krušovice, ki so znane po pivovarni in nadaljujeva pot še skozi Kladno do Karlštejn-a. Parkirava pred motorističnim motelom, kjer je parkiranje brezplačno, ter si privoščiva kavo in hladno pijačo. Prijaznega mladega natakarja še povprašava za pot do kanjona Velika Amerika.

Sonce je visoko in postaja pasje vroče. Prispeva na pečino Velikega kanjona in razgled je res prekrasen. Tam spodaj opaziva kopalce, kako veselo čofotajo po čisti zeleni vodi. Tudi naju zamika, da bi se osvežila. Takoj se podava na iskanje poti do obljubljenega raja. Peljeva se nekaj kilometrov naprej, ter zavijeva levo, po nekaj sto metrih prispeva na velik kamnolom.? Uf.. tole pa ne bo prav. Obrneva in iščeva naprej. Neuspešno!

Preznojena in skuhana se razočarana vrneva v Karlštejn. Parkirava pred motelom in jo mahneva na še en podvig. Na grad nad mestom. Na Češkem imajo običajno velika parkirišča ob robu mest, v samemcentru pa so peš cone. Z avtom ali motorjem je možno le z dovolilnicami. Na poti navkreber se nama hlače že neprijetno lepijo na preznojeno kožo. Kljub temu vztrajava. Ogled gradu je možen samo v vodenih skupinah, zato si ga ogledava samo od zunaj. Na grajskem dvorišču si privoščiva še sladoled, da se malo osveživa, nato pa se spustiva v dolino. Eno vas naprej najameva majhno sobico v mansardi gostilne. Večerja je bila dobra, noč pa vroča, soparna in neprespana.

5.dan

Po zajtrku natovoriva motor in trenutek zatem že hitiva proti Kutni hori. To je mesto z dvema katedralama. Mogočna gotska katedrala sv. Barbare je pod zaščito Unesca. V mestu je še muzej srebra, (ki je na treh lokacijah 🙁 ).V Kutni hori je bila zardi rudnikov srebra tudi kovnica denarja. Vredni ogleda so še Židovska sinagoga, Vlaški dvor, Stone Hause- kamnita hiša na trgu, baročni Klošter Sv. Jana Nepomuck.. V mestu si privoščiva pijačo in krajši oddih. Ko zapuščava lokal, moji Dragi po nesreči zleti kozarec iz mize in se razleti. Ker sva civilizirana in kulturna človeka gre vprašat, če sva za nastalo škodo mogoče kaj dolžna? Lastnica lokala pa ji v roke porine smetišnico in metlo!!?? Hm..Ja..?! Tudi tako se gredo na Češkem turizem! Rahlo šokirana zapustiva Kutno horo in nadaljujeva pot skozi Havličkov brod, Jihlavo in Stonarov.

Prespiva v hotelu Mliny, kakšnih 25 km pred Telčem. V recepciji naju sprejme prijazna starejša gospa. Motor parkiram pred vhodom pod velik dežnik-senčnik, kar se je izkazalo za dobro odločitev, saj je ponoči »scalo« kot za stavo. Hotel je že preživel svoje zlate čase in se mu vidijo sledi obrabe, vendar prijazno osebje poskrbi za prijetno počutje gostov. Cena: 1200 čk z zajtrkom.

6.dan

Zbudiva se v sveže jutro. Cesta je še mokra, nebo pa se počasi jasni. Hip zatem sva že v Telču. Parkirava pred starimi mestnimi vrati, ki vodijo na osrednji trg in se peš napotiva na ogled. Pred nama se odpre razgled na lep trg, ki ga obdajajo prekrasne hiše z barvitimi fasadami. Pročelja hiš so tukaj res nekaj posebnega in prav vsaka je edinstvena. Telč je zagotovo eno najlepših renesančnih mest na Češkem.

Naslednje mesto je bilo Trebič. Parkirava na Masarykovem trgu, kjer je kip Cirila in Metoda. Parkirišče premore celo dva parkirna prostora za motocikle – pohvalno :). Sprašujeva dva šolarčka za Židovsko četrt, ko se nama približa možakar in ponudi pomoč. Tudi sam je motorist in veliko potuje. Nazadnje je bil v Črni gori, Makedoniji in Albaniji. Podrobno nama razloži pot do Židovske četrti, ki je pod zaščito Unesca in nama predlaga še ogled zapuščenega židovskega pokopališča. Ko sva pešačila proti »britofu« se nama je ponujal lep razgled na Baziliko Sv. Prekopa in na preostali del mesta.

Ko sva se vrnila s hriba je bilo že pozno popoldan, naju pa je čakal še lep kos poti do Olomovca. Nočitev sva našla malo pred mestom v mini penzionu. Lastnik je bil posrečena pojava in je bil kar malo presenečen, da sva ga našla. Kopalnici in wc-ji so bili skupni, soba pa je imela štiri postelje, omaro in hladilnik in seveda Tv. Ker je kazalo, da bo noč zopet mokra sem motor parkiral kar v bližnjem skednju, poleg bal sena in razmetanega gradbenega materiala. Cena je bila primerno nizka; 700 čk za sobo, zajtrk in večerjo pa sva šla kupit v bližnji trgovski center.

7.dan

Olomovc je še eno prekrasno zgodovinsko mesto. Tudi tukaj so pročelja hiš barvita in raznolika. Fasade so res veličastne, polne drobnih natančno izdelanih detajlov. Prava paša za oči. Takoj za glavnim trgom se nahaja še en trg z mogočno cerkvijo, na njenem pročelju se v zlatu blešči astronomska ura in seveda obveznim ogromnim spomenikom na sredini. Fontane srečaš skoraj na vsakem koraku in vse po vrsti so krasne- edinstvene.
Pot nadaljujeva skozi Prerov, Otrokovice do Starega mesta (Stare mesto), kjer si poiščeva prijetno sobico v penzionu ob cesti (800 čk) in si privoščiva dobro večerjo.

8.dan

Zlezeva v dežne obleke, saj je ponoči deževalo in nebo je bilo oblačno. Zapeljeva se do bližnjega muzeja-vrtnarije Bonsajev. Tudi sam sem ljubitelj malih drevesc v plitkih posodah in tukaj sem imel možnost, da si napasem oči. Japonski vrt je zelo lepo urjen in miniaturna drevesca so prava umetniška dela. Človek bi kar obsedel na klopci in se prepustil lepoti in žuborenju vode v ribniku. A kaj, ko je treba naprej. V trgovinici si kupim še eno unikatno posodico za Bonsai, da me bo doma še dolgo spominjala na ta mali košček raja.
Nebo se je medtem že razjasnilo, zato slečeva plastična oblačila, ter se odpeljeva novim dogodivščinam naproti. Sledijo Uherske Hradište, Hodonin in Breclav, kjer parkirava pred velikim trgovskim centrom. Pred vhodom opazim majhno mobilno pekarno, kjer pečejo Trdelnik- staro Češko sladico. Njami, to je potrebno poizkusiti. Narejena je iz vzhajanega testa, podobno kot ga mi uporabljamo za potico. Razvaljajo in narežejo na dolge trakove, ki jih nato navijejo na posebne lesene palice. Povaljajo v mleti sladkor in pečejo v posebnih pečicah. Sladkor na površini karamelizira, nato še vroče povaljajo v kokos, mandeljne, orehe, kakav, cimet..pač po vaši želji. Meni je bilo zelo dobro.

Prispeva v Lednice. Ogledava si grad in velik park, ki ga obdaja. Vse je lepo urejeno, trava skrbno pokošena, rože v polnem razcvetu in graščina kar žari v popoldanskem soncu. V sklopu gradu je še velik rastlinjak, ki je prava arhitekturna umetnina in se lepo vključuje v gajski kompleks. Čehi imajo gradove, parke in mesta zelo lepo urejene. Vse je skrbno restavrirano in vidi se, da res cenijo svojo kulturno dediščino. To je dobro tudi za turizem, čeprav na Češkem nisva srečevala veliko tujih turistov. Mogoče pa ni bil pravi čas? Glavna turistična sezona je bila že mimo. V bližnji slaščičarni si privoščiva še tortici in kavo.
Najameva sobo za dve noči. Lepo urejeno z majhnim balkončkom in motor je na očeh, parkiran pred oknom. Cena 2000 čk.

9.dan

Valtice. Pričaka naju graščina v baročnem slogu. Do gradu vodi veliko stopnišče. Pogled se najprej ustavi na parku s potkami, živimi mejami in skulpturami v njem. Za gradom se nahaja še en park, ki na hribu meji na gozd. Po obrobju vodi potka, ob njej so nameščeni veliki kamniti kipi. V vznožju hriba pa palme v velikih loncih.

Naslednji grad je Mikulov.

Kot sva bila že vajena, sva tudi tukaj motor parkirala pred vhodom v stari del mesta. Še dobro, saj sva kasneje videla, da policija vrši kontrolo dovolilnic. Sprehodiva se po mestnem jedru, si ogledava pročelja zanimivih hiš, fontano na sredini trga, ter grad nad njim. To je še ena mogočna zgradba. Po dimenzijah so Češki gradovi res veličastni. Gradovi, ki jih imamo na Slovenskem so proti njim prave miniature. Zapeljeva se še do gradu Zruč.

Med potjo se ustaviva še v trgovini, kjer kupiva malico in vodo. Potrebovala sva še papirnate robčke. Pakirani so bili smo po 10 zavojčkov skupaj. Zaradi lažje mobilnosti sva stranske kovčke tokrat pustila v sobi, zadnji pa je bil že tako natrpan do vrha. In, kam naj sedaj stlačim še paket robčkov? Težava, ki jo razumejo samo popotniki z motorjem. Prijazna prodajalka razume problem in nama podari svoj zavojček robčkov. Lepa gesta, ki naju reši zagate. Takšne drobne pozornosti ti ostanejo še dolgo v spominu.

ČEZ AVSTRIJO, SLOVAŠKO, MADŽARSKO, HRVAŠKO IN BOSNO DOMOV

10. dan

Zapustiva Češko polna lepih spominov in pozitivnih vtisov. V Avstriji si ogledava »noro« lep grad Krenzenstein. Žal sva ga videla samo od zunaj, saj grad odprejo šele ob 13h. Nebo se je pa že nevarno temnilo in grozilo z nevihtami. V lepo urejeni restavraciji ob gradu si privoščiva kavico in kozarec mleka, kar naju olajša za slabih 7€ uf..ja.. takšne so cene v Avstriji. Češka je precej cenejša in prijaznejša do naših denarnic.

Izkoristiva še zadnji dan veljavnosti avstrijske vinjete in jo do Dunaja mahneva kar po avtocesti. Ogledava si parlament in še nekaj mogočnih zgradb v mestu. V mestu se je ravno takrat odvijal nekakšen festival. Povorke, mažoretke, glasba, vozovi polni zelenjave in sadja, ki so ga brezplačno delili obiskovalcem. Prava veselica. Z mojo Drago se v gneči za kratek čas celo izgubiva. Pametno ravnava in se vrneva na kraj kjer sva se nazadnje videla in vse se je srečno končalo. Srečna spet skupaj :).

Današnji cilj je bila Bratislava. Ob cesti naju spremljajo polja vetrnih elektrarn. Hitro prispeva na Slovaško. Na avtocesti zapeljem do cestninske postaje, da kupim vinjeto. Mladenič v kabini pove, da za motorje ni potrebna. Lepa dobrodošlica :). Čehi in Slovaki so očitno bolj naklonjeni motoristom in jih ne odirajo neupravičeno. Resnici na ljubo, koliko motocikel naredi škode na cestišču s svojimi 200 kg in dvojimi kolesi?!

V Bratislavi poiščeva nočitev v penzionu »Zlata noha« nad mestom. (50€ z zajtrkom). Sprejme naju prijeten možakar, ki je tudi sam motorist. Raztovoriva in motor parkiram v garažo. Povprašava do kdaj dela kuhinja? Odgovor je bil :« kadar koli, celo noč« »Kaj pa kuharice?« sprašuje moja lepša polovica. Možakar se nasmehne:«bom jaz kuhal« Samo se spogledava in..O.K. Nama ni deloval kot kuhar. Delal je vse sam, bil receptor, natakar, kuhar, pravi multipraktik. Skočiva še pod tuš in greva na večerjo. Ura je bila pozna in bila sva edina gosta. Malo skeptična naročiva. Zaviha rokave in se loti kuhe. Hm..tole bo kakšna zmrznjena, pogreta zadeva pomislim. Medtem naju na terasi zabava njegov prijatelj, ki preigrava na staro kitaro. Ko pokukava v kuhinjo opaziva, da se je resno lotil kuhe, lupljenje krompirja, priprave mesa, solate. Očitno sva ga napačno ocenila. Končno naju pokliče, da je hrana na mizi. Zgleda lepo, okusno. Poizkusim, in..mmmm..tole je pa odlično. Po obilni večerji se odpraviva spat. Postelji sta bili ločeni in blazina je imela vonj po znoju. Nisem bil čisto prepričan, če je bila posteljnina res sveža!? Vseeno se nisem pritožil. Eh..eno noč bom že preživel pomislim. Čez blazino pogrnem svežo brisačo in grem spat. Spanec ni bil sproščujoč in komaj sem dočakal jutro.

11.dan

Ogledava si stari del mesta in po nekaj poizkusih najdeva še cesto, ki vodi do gradu. Bratislava me ni prepričala, ni nič posebnega, nobenega presežka. Zato odrineva proti Madžarski. Peljeva se skozi Mason Magyarovar in naprej do krajinskega parka Ferto-Hansag, kjer sva imela namen prespati v hotelu, ki sem ga zasledil na googlu. Žal je bil zaprt in napotiva se dalje v mesto Csorna. Presenečena ugotoviva, da v mestu ni nobenega hotela, motela ali karkoli za nočitev. Ker se je že temnilo se odločiva, da obrneva in greva nazaj. Ura je bila že pozna in zavijeva v prvi motel ob cesti, ki je bil odprt. Utrujena nič ne izbirava in najameva majhno sobico za 35€ z zajtrkom. Večerjava kar v sobi, na kovčku pogrneva prtičke in se lotiva ribjih konzerv. Motel je bil zanikrn in videlo se je, da je tu skozi šlo že na milijone šoferjev, turistov in drugih popotnikov. Žal nama je bilo, da se nisva ustavila že prej v Mason Magyarovaru, kjer je bilo polno lepih hotelov.

12.dan

Za zajtrk nama postrežejo umešana jajca s slanino. Ni bilo tako slabo, zmotili so naju le umazani prti na mizah. Da bi vsaj drobtine pometli z mize.
Prispeva do gradu Sarvar.

Nič posebnega, z opeko grajena stavba. Do nje vodi opečnat rdeč most. Ko se že odpravljava naprej naju ogovorita starejša upokojenca. Slovenca iz okolice Nove Gorice. Izmenjamo nekaj besed in gremo vsak svojo pot. Naslednji postanek narediva na gradu Sumeg, ki si ga temeljiteje ogledava. Do njega vodi strma tlakovana pešpot. Z obzidja je lep razgled na mesto in bližnjo okolico.

Ogledava si še Tapolco, majhno prijetno mestece. Splača se poiskati star del mesta, ki se nahaja ob vodi. Do njega vodi sprehajalna pot skozi majhen park. Poglede vabijo ribniki s kristalno čisto vodo. Račke veselo čofotajo po vodi in ogovarjajo mimoidoče, pod njimi pa plavajo lepe barvite ribe. Mlin ob potočku in stare hiše ob vodi, nekaj lokalov s terasami tik ob ribniku. Lepo.

Odločiva se, da na Madžarskem ostaneva še en dan, zato najameva apartma ob Blatnem jezeru, v Keszthely-ju. Spustiva se do jezera, kampi so že prazni in na plaži sva sama. Počakava na sončni zahod-romantično :).

13.dan

Iz madžarske skozi Hrvaško v Bosno. Na Hrvaškem se ne ustavljava. Virovitica, Našice, Slavonski brod, mejni prehod Bosanski brod. Vreme nama dobro služi, je suho, delno oblačno, za vožnjo odlično. Pot nadaljujeva skozi Brčko do Bijeljine. Tukaj prespiva (21€). Ta dan sva večinoma preživela na motorju in prevozila cca 420km.

14.dan

Zjutraj prši dež in napoved ni ravno obetavna. Ogledava si Etno selo Stanišići, kjer si privoščiva tudi bosanski zajtrk-baklavo in pravo turško kavo. Obdajajo ga veliki hoteli in »deželica« je prav pravljična. Stare lesene hiške, tlakovane potke, kamniti mostički, ribniki, račke, črni labodi…

Ceste so mokre in spolzke zato napredujeva počasi. Kratek postanek narediva v Tuzli. To je sivo industrijsko mesto. Sledi še Doboj in Zenica, kjer povprašava prijaznega taksista za pot do Etno sela Čardaci. Nahaja se v kraju Vitez. V Etno selu najameva sobo za 40€ z zajtrkom. Sprehodiva se po idilični vasici. Majhne hiške v etno slogu, ki služijo kot apartmaji, umetno jezerce, potke, mostički.. Lačna sva in v bližnji restavraciji si privoščiva postrvi in palačinke za povrhu ;). Imajo svojo ribogojnico in ribe so res sveže. Kuhar jih sam nalovi v ribniku ob restavraciji. Tega res ne vidiš pogosto. Večerja je bila okusna in za zmerno ceno. Dve porciji (2x po 2 postrvi + priloga) 2x palačinke, kava, schweppes in sok, 23€.

15.dan

Na črpalki kupim žarnico za motor in jo zamenjam. Na srečo ima Honda CBF 1000 lepo dostopno in se lahko žarnico zamenja brez orodja. Prejšnji dan sem se še poigraval z mislijo, da bi vozil z dolgimi lučmi. Pa se ideja ni izkazala za preveč posrečeno. Včasih naju ujame mrak, pa to ni tolikšen problem. Težava nastane v neosvetljenih tunelih, ko dolga luč sveti nekam v strop, pred sabo pa ne vidiš ničesar, povrhu ti pa še nasproti vozeči avtomobili »blendajo«.

Na karti poiščem bližnjico iz Viteza v Bugojno in gasss..do Mostarja. Ideja ni bila slaba, prihranila naj bi približno 40 km. Nekje na pol poti naletiva na makadam. Sicer široka cesta, sredi gozda, zvožena, prašna, vendar na debelo posuta s prodom. Celih 12 km sva cijazila 3o km/h :(. Res sva prihranila na km, na času pa zagotovo ne. Malo pred Mostarjem dohitiva skupino motoristov, ko se približava razberem na tablicah MB. Poglej, Slovenci. Pomahava v pozdrav in privijem gass.. Dolina reke Neretve je slikovita in cesta kar vabi k bolj dinamični vožnji. V Mostarju se nisva zadrževala, ker sva tam že bila, zato nadaljujeva proti Medžugorju in naprej do slapov Kravice. Ko hočem parkirati motor mi prijazni možakar pri zapornicah pomaha naj pridem, da greva z motorjem lahko čisto do slapov. Hvala! Prihranjena nama je bila kar dolga pot in v motoristični opremi bi se res do dobra preznojila. Slapovi so občudovanja vredni. Do njih se pride čez ozek, lesen, tako, bolj za silo zgrajen most, brez zaščitne ograje in srečevanje na njemu je malo utesnjeno in adrenalinsko. Ljudi je veliko in dovoljeno se je kopati v ledeni vodi. Na obrežju je manjši kafič, kjer točijo hladno Laško pivo-zanimivo. Narediva nekaj fotk in moja Draga se ni mogla upreti skušnjavi, da malo zaplava. A je bila hitro spet zunaj, ker je voda ledeno..ledeno hladna.

Prespiva v motelu ob cesti v naselju Grude. Simpatičen lastnik nama še spretno ponudi večerjo in nama proda najdražje jedi iz menija, celo domače vino, ki ga sam prideluje, čeprav ploh ne pijeva alkohola. Ni poceni 46€. Je bilo pa okusno, sploh Hercegovska tava je bila nekaj posebnega, zato nama ni bilo žal denarja.

16.dan

Na poti v Jajce si ogledava še Buško jezero, ter Eko selo ob njem. Pokrajina je slikovita. Malo spominja na naš kras- sami pašniki in kamenje. Ob cesti prodajajo domač ovčji in kravji sir.

V Jajcu pridem končno do čevapčičev v pleskavici in bosanske kave. Pogledava znameniti slap in na stojnici kupiva bakrene džezve za spomin in okras. Prodajalec nama predlaga še ogled Vodenic, majhnih mlinov na vodi, ki se nahajajo kakšne 3 km naprej v smeri Bihaća. Na hitro si jih pogledava, narediva nekaj fotografij in nadaljujeva proti Sloveniji. Malo pred Bihaćem naju ujame noč. Prespiva v majhni hiški za 2o€. Ni bog ve kaj!

17.dan

V Bihaću si privoščiva Baklavo in nato pot nadaljujeva proti domu. V Karlovcu se zopet srečava z motoristi iz Štajerske, ki so očitno ubrali podobno pot skozi Bosno. Sledi še kosilo v Črnomlju in zadnji kilometri do doma.

Pot je bila dolga 4.400km, skupni stroški so znašali 1.500€. Cene nočitev, ki sem jih navajal so za dve osebi.