Potovati z motorjem je nekaj posebnega, kar zahteva sicer malo več organizacije, a hkrati nudi tudi neskončno svobodo. Skupina motoristov se nas je podala na pot po Balkanu. Preko Hrvaške, Srbije, Kosova, Makedonije, Albanije in Črne Gore smo prevozili nekaj preko 3000 čudovitih kilometrov.
Organizacija
Na potovanju z motorjem je potrebno nekaj več organizacije, saj je potrebno vsakič poiskati prenočišče z parkirnim prostorom. Poleg tega pa je bilo tokrat na potovanju tudi nekaj starejših, ki so si želeli organiziranega potovanja. Zato sem pred odhodom naredila plan za celotno potovanje, jim ga predstavila in nato smo se podali na pot. Na potovanju smo se držali organiziranega plana, saj smo imeli že vnaprej nekaj rezerviranih prenočišč. Razen ene predrte pnevmatike na potovanju nismo imeli nobenih problemov.
Preko Osijeka v Srbijo
Pot smo si zastavili tako, da smo potovali večino časa po stranskih cestah in se izogibali avtocest. Zato smo do Osijeka potovali po cesti preko Varaždina. Osijek nas je presenetil z čudovitim starim mestnim jedrom in lego tik ob reki Dravi, kjer smo imeli daljši postanek. To četrto največje Hrvaško mesto, kateremu pravijo tudi »Mesto na Dravi« se po dolžini v celoti stika z obalo Drave, ki pa je zaščitena z obalno utrdbo in nasipom. Ob obali je urejeno sprehajališče, čez Dravo pa je speljan viseči most, ki ga imenujejo Most mladosti in je postal med zaljubljenci priljubljen za ljubezenske ključavnice.
Po ogledu tega zanimivega mesta ob Dravi smo se podali naravnost proti Beogradu, kamor smo prispeli v poznih popoldanskih urah. Zato smo si nekdanje glavno Jugoslovansko mesto ogledali zvečer. Tudi to je imelo svoj čar. Ker je prav vsak izmed nas že nekajkrat videl to eno izmed najstarejših Evropskih mest, smo si zato ogledali le staro mestno jedro in graščino. Sicer pa je mesto zaradi svoje bogate zgodovine privlačno za turiste u+iz vseh koncev sveta.
Tam se nahaja mnogo znamenitosti, kar preko petdeset muzejev. Beograd pa ni znan le po pestri zgodovini, ampak tudi po kulinariki, katera ne razočara prav nobenega obiskovalca. Nihče se ne more upreti čevapčičem v lepinji z kajmakom. K odlični hrani pa se priležejo tudi zabave na tako imenovanih splavih, ki so postavljeni na reki Donavi.
Kosovo
Z mojo vztrajnostjo smo prepotovali tudi Kosovo. Država, ki ni ravno turistično oblegana, saj se zaradi mnogih nemirov, ki so se tam odvijali le redki odločijo za obisk te precej revne države. Kosovo je po večletnem trudu država, ki ji je končno uspelo postati samostojna. Tam se prepleta veliko revščine z tudi nekaj bogastvom, kar je možno opaziti predvsem v glavnem mestu Prištini. Po prečkanju meje med Srbijo in Kosovim smo kar kmalu naleteli na precej zanemarjena področja z veliko smetmi in slabimi cestami.
Obvezno, kar smo morali storiti po prečkanju meje pa je bilo tudi plačilo zavarovalnine za motor, kar je zneslo 20€ na motor. To smo uredili v Mitrovici, kjer je bilo moč videti še mnogo ostankov od protestov. Na cestah so nas pričakale razne ovire iz peska in zemlje, katere se je dalo obvoziti. Naš naslednji postanek pa je bilo glavno mesto Kosova, Priština. Mesto nas je presenetilo z njegovo lepo in moderno urejenostjo. Pa seveda tudi mnogo višjimi cenami kot drugje v državi. Popolno, a prijetno nasprotje vsemu ostalemu.
Glavna točka na potovanju je bila Makedonija
Preden smo začeli z potovanjem, smo dejali, da je naš glavni cilj na poti Ohridsko jezero. A v Makedoniji smo se seveda ustavili še v Skopju. Mesto, kjer se nismo mogli načuditi mnogo prevelikemu število kipov v centru. Kamorkoli pogledaš, vsakič vidiš vsaj nekaj kipov. Sicer pa je mesto na nas pustilo pozitiven vtis, prijazni ljudje in ugodne cene. Glavna točka našega potovanja pa je bilo Ohridsko jezero. Gromozansko jezero, ki na videz spominja kar na morje. Glede na vse njegove lepote mu nekateri prav opravičeno rečejo tudi »Balkanski biser«. Nastanili smo se tik ob jezeru v mestecu Ohrid, ki leži na severovzhodni obali jezera in velja za eno najlepših makedonskih mest.
Jezero leži na meji z Albanijo in se nahaja na nadmorski višini 695 metrov. Njegova površina je zelo velika in sicer v dolžino meri kar 31 kilometrov, v širino pa na najširšem predelu 15 kilometrov. Njegova posebno pa je tudi globina, saj je najgloblja točka globoka kar 288 metrov. Voda je tako čista, da je vidljivost tudi do 20 metrov globine. V jezeru živi sedemnajst vrst rib, med katerimi je najbolj poznana in po mnenju mnogih tudi najbolj okusna ohridska postrv. Te govorice smo preizkusili tudi sami in jih lahko le potrdimo.
Neznosne Albanske ceste
Potovanje do Albanije je kljub slabim Kosovskim cestam bilo za nas motoriste več kot odlično. V Albaniji pa smo kmalu spoznali, kaj pomeni slaba cesta. Poleg lukenj, tudi takšnih pol merskih in kje še globljih, so na cestah pogosto prisotne vozovi z konji ali pa osli. Za piko na i pa še domači vozniki niso ravno vešči cestno prometnim pravilom. Tri glavne točke, ki smo si jih zadali za ogled v Albaniji so bili Tirana, Berat in Drač.
Tirana nas je presenetila z urejenostjo in neverjetno veliko gnečo avtomobilov v centru. Berat, zgodovinsko mesto, ki mu pravijo tudi »Mesto tisočerih oken« pa s svojim lepo urejenim zgodovinskim izgledom. Mesto ob obali Drač pa smo pričakovali v povsem drugačni luči. Pričakovali smo namreč več urejenosti glede na oglaševanje na področju turizma. Naleteli pa smo na zelo neurejeno peščeno plažo. Po eni strani nam je dala Albanija občutek kot bi se vrnili nazaj v preteklost, po drugi strani pa se tam že pojavljajo urejene in bogate stavbe, kar pa se da videti tudi na nekaterih avtomobilih.
Najlepši del poti je bila Črna gora
Lepa obala, očarljiva mesta, temni gozdovi, visoke gore in odlična hrana. Vse to nas je presenetilo v Črni gori. Kot ljubiteljica narave sem v plan potovanja vključila kaj pa drugega kot Durmitor. Za ljubitelje narave definitivno najlepši kotiček Črne gore. Pot iz Podgorice proti Durmitorju nas je vodila preko mnogih gozdov, gorskih cest in dolin. Ker smo bili na potovanju v mesecu maju, je bilo tam še precej snega. Ceste so sicer že bile očiščene, kar pa je za nas predstavljalo, da smo se vozili kot v nekakšnih tunelih snega. Zares posebno doživetje, ko te na vsaki strani obdaja tudi do dva metra visok zid snega. Predel Nacionalnega parka Durmitor pa je na nas pustil zelo lep vtis. Neokrnjena narava, lepo urejene ceste, čistoča, prijazni domačini, pogled na visoke gore in sotesko reke Tare. Kraj, kamor se je potrebno še kdaj vrniti.
Povratek domov
Proti domu smo se odpravili preko južnega dela Bosne do Dubrovnika. Del Bosne smo le prevozili, saj je bila to za nas najbližja cesta do Dubrovnika, ki je bil prav tako eden izmed planiranih ogledov na poti. Zgodovinsko mesto ob obali, vsem dobro poznano je mesto, katerega se zares splača obiskati. Proti domu smo nato potovali ob obali vse do Zadra in se nato zaradi slabega vremena podali na edini košček avtoceste na celotni poti.
Potovati z motorjem po Balkanu je nekaj posebnega, še posebej pa je to bilo za naš najstarejši del skupine, kateri so ob vsem občutili še košček nostalgije.
