Prosti tek

Že dolgo željena destinacija, ki je končno prišla na vrsto. Piko na i, da gremo je dal Jani s samo eno rahlo spodbudo oziroma vprašanjem: “A nisi rekel, da bi ti šel v Maroko?” Imamo voljo, čas se bo pa že našel. In začelo se je načrtovanje. Opisal bom našo pot v in po Maroku, ki se je zgodila dvakrat v tem letu. Torej, bili sta dve odpravi, v katerih smo bili najprej, spomladi, trije in nato, jeseni, dva motorista. Oba izleta bom povezal v en potopis kljub temu, da sta bili turi v obratni smeri in po drugih poteh. Zanimanje za kraljestvo, kjer vzhaja sonce, ki je meni kar pravi opis za Maroko, je raslo že leta in leta in na podlagi objavljenih potopisov in s pomočjo spleta niti ni bilo težko izbrati krajev oziroma poti, kjer bomo lahko doživeli res neizmerno lepoto tega dela Afrike.

Koristni nasveti in male podrobnosti pri urejanju formalnosti

Da bo mogoče ta zapis komu tudi v pomoč, bom navedel nekaj informacij in podatkov, ki bodo lahko tudi vzpodbuda za odločitev o obisku Maroka. Mi smo se obakrat odločili za transfer do Maroka po morju, s trajektom družbe GNV, ki pljuje od italijanske luke v  Genovi do luke Tanger Med v Maroku. Povratne karte za trajekt sem nabavil preko spletne strani družbe GNV za okoli 500 evrov na osebo. 

Zaradi relativno dolge poti, ki traja dva do tri dni v eno smer, priporočam rezervacijo kabine, v kateri so lahko tudi do štirje potniki. Trajekt se na poti v Maroko ustavi ali pa ne, v Barceloni. Če je le možno, je potrebno izbrati linijo, kjer tega postanka ni, kajti plovba se skrajša za kar nekaj ur. 

Torej pot od doma do Genove je dolga približno 700 km in jo lahko vsakdo oddela kot to želi. Eni v enem kosu, drugi v dveh, važno pa je, da si v luki dovolj zgodaj, saj se zna procedura s carino in policijo malce zavleči. Po prihodu v luko je potrebno opraviti formalnosti, ki potekajo relativno počasi. Po opravljeni carini in check-in proceduri je potrebno še na okencu policije, po predhodnem izpolnjenem formularju velikosti četrtine A4 lista, dobiti še štampiljko v potni list. Ja, v Maroko se gre lahko samo s potnim listom, ki mora imeti čas veljavnosti še najmanj šest mesecev. Po potrjenem potnem listu je še čakanje, da te vkrcajo na trajekt. 

Družba GNV ima na tej liniji dva trajekta, ki sta si bolj ali manj podobna, bistvena razlika je le v imenih. Eden je Excellent drugi pa Fantastic. Po parkiranju v garaži trajekta si z motorja vzameš potrebščine, ki jih boš potreboval naslednje tri dni, vključno z vsemi dokumenti. Marskikdo pozabi na motorju prometno dovoljenje, ki ga je potrebno imeti na ladji, če želiš opraviti carinsko policijske formalnosti za vstop v Maroko že na ladji. O tem kasneje. Potem z vso robo, zalogami hrane in pijače z dvigalom ali po stopnicah do nadstropja, ki je navedeno na karti. Šesto, sedmo, osmo nadstropje ali pa so poimenovana z imeni, kot naprimer Master Deck. Tam na podlagi karte, ki si jo pridobil pri check-in proceduri, dobiš kartico za kabino in od tu dalje je časa na pretek.

Kartico za kabino je mogoče kasneje v recepciji multiplicirati oziroma je možno dobiti kopije, tako, da ima vsak potnik v kabini svojo. Na ladji je vse mogoče ljudi in občasno paše, da se zavlečeš v kabino, kjer imaš svoj mir. Marsikdo od arabskih potnikov v kabini kuha čaj ali celo kaj več, tako da so vonjave po hodnikih raznovrstne. Se je celo zgodilo, da so v kabini poleg najine ves čas plovbe v velikih steklenih posodah nekaj mešali in od daleč je bilo vse skupaj podobno laboratoriju. Seveda je to tudi laboratorij, ki so ga improvizirano naredili študentje in ves čas plovbe analizirali vodo. Verjetno je šlo za morsko vodo.

Trajekt ima restavracijo in menzo ter nekaj barov, kjer se da dobiti tako hrano kot pijačo, pa vendarle priporočam v smislu prihranka, kakšno dobrino že predhodno kupiti v trgovini na celini ali prinesti od doma. Tik ob luki v Genovi je velik nakupovalni center, kjer imajo vse, tako, da ni potrebno s seboj že od doma trogati prav vsega. Ko je vroče, pride prav tistih par litrov vode, ki jih imaš s seboj. 

V recepciji trajekta je mogoče kupiti 100 evrov za 80 evrov, ki jih potem vnovčiš za hrano ali pijačo. Skratka možen je do 20% popust, kar se v primeru malo večje družbe, ki se loti praznjenja zalog v baru, kmalu pozna.

Nekaj o postopku policijsko carinskih formalnosti za vstop v Maroko, ki jih je možno urediti na ladji in sicer preko dneva. Se pravi, drugi dan križarjenja po Sredozemlju, lahko sredi dneva v ladijskem salonu opraviš te formalnosti. Potrebno je imeti potni list in prometno dovoljenje. Najprej čakaš v vrsti za policijo (leva stran) in nato v vrsti za carino (desna stran). Tukaj se zgodi pomembna stvar. 

Na carini dobiš majhen listek z bar kodo in podatki o lastniku in motorju. Tega je treba hraniti, saj ga je potrebno pri povratku iz Maroka pokazati in je osnova za prehod meje. Se mi je zgodilo, da so mi nekaj napačno zapisali in sva s kolegom pri povratku iz Maroka stala na policiji skoraj tri ure. Smo uredili, vendar je trajalo. Mogoče še par besed o postopku pri povratku. S karto za povratno plovbo se najprej naredi chek-in. Potem pa se začne procedura, ki lahko traja al pa ne.

Kar nekaj je policijskih kontrol, radarsko slikanje vozil in preverjanje s policijskimi psi. Omeniti velja, da v Maroko ni dovoljeno vnašati dronov, iz Maroka pa ni priporočljivo izvažati opojnih substanc, ki jih proizvajajo v bližnjem območju pokrajine Rif. Posledice omenjenih kršitev mi niso znane. Se mi je zgodilo, da so mi zaplenili avtokarto Maroka, ker po mojem nekaj ni štimalo z vrisano južno mejo med Marokom in Zahodno Saharo. Podobni primeri mi niso znani.

Priprave

Prva pobuda za pomladni Maroko ali kot mu pravijo Moroko, je prišla od Janija, za jesenskega pa je bil pobudnik Boris. Marko se je pridružil pri pomladni varianti in je bil kot ponavadi vedno za. Organizacija potovanja in glavni del logistike je moje delo, tako kot tale mogoče malce daljši zapis. Spletni brskalniki, nakup avtokarte, ki so mi jo maroški cariniki zaplenili, nakup kart za trajekt in izris poti so bile predmet osnovne priprave. Kaj vzeti s seboj v to divjino in neobljudeno deželo je bilo prvo vprašanje.

Z Markom sva okvirno začrtala pot, potem pa nam je Uroš, čevljar iz Velenja, ki je bil v Maroku  mnogokrat, malce pokomentiral vse skupaj in pojasnil, da Maroko ni en baubau. Po par pivih v Carlosu je bilo jasno, kam bomo šli in konec koncev sem ugotovil, da posebne priprave niso potrebne. Vsak si je še sam uredil potrebna zavarovanja za tujino in svoji boljši polovici pokazal zloženko, ki je vsebovala vsa navodila in mogoče bistveni stavek. “Žena naj znesek za 12 dnevno potovanje nakaže na partnerjev račun in doda nekaj žepnine.” V letaku je bilo navedeno tudi, da je cena za all inclusive potovanje v Maroko 99 evrov na dan, kar se je na koncu izkazalo za dokaj točen podatek. Za vsak slučaj smo s seboj vzeli oglje, malo orodja, set za krpanje pnevmatik, tlačilko, nekaj konzerv in kar nekaj domačega žganja. Set za popravilo pnevmatike in šnopc smo potrebovali.

Hrana in prenočišča

O hrani in pijači v Maroku so mnenja deljena oziroma je to stvar okusa posameznika. Mi nismo posebno zahtevni in konzumiramo praktično vse. Tajin je maroška vrsta pripravljene jedi, ki je pripravljena na način pod peko. Tajin je lahko zelenjavni, s piščancem, govedino ali ovco. Poskusili smo vse vrste in vsi so ok. Prav tako smo jedli nekakšne klobasice v lepinji, ki so nam jih pripravili na tržnici v Meknesu.

Skratka v kolikor ste gurmani, potem vam moje informacije ne bodo v veliko pomoč, saj smo mi običajno pojedli zajtrk na lokaciji prenočišča in nato še en večji obrok pozno popoldne nekje na poti. Zajtrki so zanimivi, saj je vedno prisotna maroška palačinka, ki je pripravljena običajno na njihov tradicionalen način. Maročanke malo tapkajo testo, ki ga potem popečejo z obeh strani, okus palačinke pa se lahko opredeli kot brez okusa. Potem so tu marmelade, med in siri, običajen kruh ter čaj. Zajtrki so obilni in se naješ, tako da drži nekaj časa. Preko dneva smo v glavnem pili vodo, le na koncu vsake dnevne ture je bilo obvezno razkuževanje in pa pivo, dva, tri, … . Alkohola v Maroku ni, razen tam kjer je. To pa je povsod tam, kjer vprašaš zanj, le da je potrebno mogoče ponj v kakšno stransko ulico, kjer so ogromne zaloge tega. V kolikor imate s seboj kaj domačega, je to za Maročane vredno več kot suho zlato in se da vnovčiti. Kako in na kakšen način je stvar domišljije posameznika. Skratka, s hrano in pijačo nismo imeli nikakršnih problemov, kot pa sem omenil že na začetku je na trajekt smiselno nesti nekaj dobrin za na pot.

Prenočišča so v glavnem vsa na bookingu, ki pa smo ga koristili le toliko, da smo prenočišča našli. V veliki večini smo prenočišča izbirali sproti in vsa so bila čista in so ustrezala našim standardom. Kopalnica, stranišče in čista postelja je vse, kar utrujen popotnik potrebuje. 

Dnevno smo se vozili do nekje 500 km in nam luksuz proti večeru ni pomenil neke dodane vrednosti. Povsod smo se počutili varne in motorji so bili povsod nedotaknjeni. Mogoče je bila ena od malce neugodnih izkušenj le v Rabatu, glavnem mestu Maroka. V mestnem jedru, kjer sva s kolegom prenočila v hotelu, kjer je pred stoletjem bivala princesa, je bilo kar lepo število mačkov, ki so nama označili motorja. Po svoje je to tudi dobra ključavnica, saj je vonj mačkov, ki želijo svoje sporočilo prenesti po svetu izjemno močan. Sva potem malce čistila, ampak je šele dež, ki sva ga imela na poti omilil neprijetne vonjave. Imena prenočišč in kratek opis je v nadaljevanju in pri opisu posameznih mest ali krajev.

Pot in informacije na poti

Pristanek trajekta je v luki Tanger Med, ki je približno 50 km vzhodno od mesta Tanger. Marsikdo ti dve lokaciji zamenja, kar pri začetku poti mogoče povzroči zmedo. Po zaključku mejnih procedur je smiselno zamenjati nekaj denarja, kajti ponekod je možno plačati le z maroškim denarjem, ki se imenuje Dirham (10 DHM je približno 1 evro). Za začetek je dovolj, če se zamenja približno 100 evrov, kasneje pa lahko dobi občutek za poslovanje vsak sam. Predvsem prenočišča, hrana in tudi bencin je v Visokem Atlasu dosegljivo le z denarjem, po preostalih področjih pa je več ali manj vse možno opraviti s kartico.  Maroške ceste so vseh vrst. Avtoceste, na kateri je potrebno kar pogosto plačevati cestnine, so dobro urejene. Skozi Maroko se vije kar nekaj povezovalnih cest, ki so na avtokartah označene rdeče oziroma nosijo oznako N (nacionale) in te so prva liga. Primer je cesta ki povezuje sever in jug preko prelaza Tizi n’Tichka. Čista poezija, ovinkov, ki so mestoma tudi kar hitri, ne zmanjka. Cesta, ki je v dolini George Dades in je praktično na vsaki reklami za Maroko je posebna z vidika serpentin, po katerih je zanimivo opazovati z zgornje serpentine kako s kamioni tovorijo živino in seno, itd. Ta cesta, ki je povezava preko Atlasa, se ob različnih vremenskih razmerah lahko popolnoma spremeni. Prej je bila angelska, potem pa hudičevo naporna.Če se peljete iz doline Dades proti Agudalu, je polovica poti čisto gradbišče z makadamom, od vrha navzdol pa dirkališče. Ceste po puščavi in proti Sahari so ravne in z dobro asfaltno podlago, le v primeru, ko skreneš s poti, je lahko tudi zahrbten makadam. Na poti, predvsem pred in za naselji in mesti, mrgoli policajev in radarskih kontrol. Turistov oziroma motoristov ne ustavljajo, ne vem pa kakšne so posledice zaradi morebitnih kršitev, saj mi nismo kršili predpisov in smo se vozili v mejah normale. Bencinske postaje so povsod in jih je dovolj, tako da za to ni potrebna posebna skrb.

V kolikor se podaš čez Atlas, po cestah ki niso z oznako N, je smiselno napolniti rezervoar pred prečkanjem. Cene bencina so podobne našim, cestnine pa so relativno poceni.  Naselja in obrobja naselij so polna ljudi in neskončnega števila otrok, ki se radi poženejo za motorji, in v primeru, da se ustaviš, lahko tudi plezajo po tebi. Mi smo jim sicer delili male dobrote in svinčnike, vendar menim, da je to nesmiselno. Na Atlasu je, v primerjavi z Rabatom, situacija socialnega stanja prebivalcev kot noč in dan. Maroko pokaže svoj blišč in revščino in se skozi vso svojo raznoliko pokrajino spreminja tako z vidika načina življenja in preživljanja ljudi kot tudi s samo kulturo.

V primeru, da je kdo odvisnik od mobilnih podatkov, je smiselno kupiti maroško kartico za telefon, je pa v vsakem mestu ali vasi v gostilnah in lokalih na voljo povezava preko wifija. Še pomen nekaterih besed, ki se pojavljajo po celotni poti in si jih ob koncu poti zapomniš. Medina pomeni mesto ali staro mestno jedro, riad pomeni vrt, dar pa hiša oziroma sta obe besedi priponka pri prenočišču. Kot zanimivost velja omeniti, da Maročani gradijo ceste tako hitro kot delajo otroke. Imajo izredno visok prirastek prebivalstva in cest, ki jih je vsako leto več in boljše so. Presenečenje na kvadrat. Telefonski polnilci in ostali aparati delujejo na 220 V.

Načrtovanje pred odhodom obrodi sadove, saj ko imaš plan prevoziti malo večje razdalje ni časa za štrikanje. Za usmerjanje po državi sem uporabljal Garmin navigacijo, ob večerih pa načrtoval pot s pomočjo avtokarte in spleta.

Obiskani kraji in mesta

V naših dveh potovanjih se je nabralo kar nekaj krajev, lokacij in mest, ki smo jih obiskali. Med njimi pa takšne in drugačne cestne povezave, ki smo jih premagovali na različne načine. No, vse smo prevozili z motorjem, nekatere bolj počasi tu in tam pa tudi malo hitreje. V nadaljevanju so opisani posamezni kraji, od večjih mest pa le Rabat in Meknes, saj moj način potovanja pravi, naj se v velikem loku izogibam velikih mest. 

Tanger Med je luka na severu Maroka, kjer pristajajo trajekti in poleg infrastrukture pristanišča paraktično ničesar ne nudi in je potrebno potrebščine za na trajekt nabaviti na poti v luko. V kolikor je prihod v luko z vzhoda države, je mogoča nabava v Tetuanu, če pa prihajaš z zahoda je to v Tangerju. Seveda je na poti tudi nekaj manjših trgovinic, ki so praviloma slabše založene. 

Chefchaouen ali modro mesto, ki je verjetno provinca pokrajine Rif, leži na severnem delu Maroka, ki je eden glavnih pridelovalcev opojnih substanc. V mestecu je praktično na vsakem koraku in ob vseh možnih urah ponudba hašiša ali trave, o čemer nimam nikakršnih nasvetov. V mestu je veliko število manjših trgovinic in raznoraznih lokalov ter restavracij. 

Dogajanje ob večerih je pestro in kar zanimivo. V jesenskem času je bila zjutraj megla do tal, ki pa se je kmalu razkadila. Občutki v mestu so bili dobri, prespali smo v dveh manjših hotelih. Hotel Alkhalifa je malenkost dražji (cca 80€ za dve osebi) z bogatim zajtrkom in motorji za ograjo, je lepo izdelan in ga priporočam. Drugo prenočišče je bil Hotel Ammour in je skoraj v centru mesta, z garažo v sosednji stavbi, ni pa nudil zajtrka. Z obeh lokacij je kratek sprehod do mestnega jedra in ni potrebna vožnja z motorjem.

Beni Mellal je mesto v Srednjem Atlasu, ki ima okoli četrt milijona prebivalcev. Tam smo bili ob zadnjem dnevu ramadana in je bil praktično celo noč takšen džumbus, da je bilo skoraj malo moteče s prometnim vrvežem, ki mu težko slediš. Je mešano berbersko arabsko mesto, tako da smo v lokalih dobili le čaj in nekakšno vodo. Za razkuževanje smo uporabili žganje, ki smo ga imeli s seboj. Spali smo v Hotelu Beni Mellal Atlas, z motorji pred hotelom. Kljub vrvežu v mestu smo imeli dober občutek o svoji varnosti.

Slapovi Ouzoud, so nekjem na poti in prehodu iz Srednjega v Visoki Atlas in nudijo svojevrsten pogled na prelivanje reke v soteski, ki je znamenita turistična točka. Če greste mimo, si je smiselno pogledati slapove. Sem dal fantu, ki je bil naš izbrani vodič po parku, napitnino, kot je verjetno še ni dobil. Bil je moj drugi dan v Maroku in občutka za njihov denar in poslovanje še nisem imel. Opremo in motorje smo pustili na manjšem parkirišču, ki ga je varoval njegov prijatelj in ko smo se vrnili z ogleda je bilo vse ok. 

Visoki Atlas se razprostira praktično po celotni vzhodno zahodni smeri Maroka. Ima več prelazov, ki smo jih v obeh potovanjih obdelali skupno pet. Ceste preko Atlasa so vse z oceno pet, le da so nekatere čisti makadam in nekatere široka asfaltna tripasovna fantazija. Je za poskusit, ker besed, ki bi to lahko opisale je premalo.

Noor, kar arabsko pomeni svetloba. To je pa največja solarna elektrarna na svetu z milijoni ogledal, ki so usmerjena v stolp, ki se ga vidi že ko se spuščaš iz Atlasa ali pa, ko se voziš po pokrajini Anti ali Malega Atlasa. Spomladi smo se imeli priliko peljati tik ob tej elektrarni, v drugem primeru pa je bila rampa zaprta in varovana z oboroženo stražo in sva lahko samo obrnila.

Ouarzazate, ki je kot neki filmski center Maroka. Tukaj naj bi snemali vse najbolj spektakularne filme in imeli smo priliko spati v Hotelu Gazele, v katerem je po vsej verjetnosti spala tudi Audrey Hapburn in je imel pred desetletji gotovo pet zvezdic, vsaj takšen občutek sem imel. Portir je bil pravi in pivo Casablanca je bilo postreženo brez problema. V drugi turi sva s kolegom našla nekoliko bolj fensi Hotel Club Hanane, ki je imel delujoč bazen, šank ob bazenu in zajtrk že ob sedmi uri. Poleg je bil tudi bar, kjer je bila zvečer živa moderna arabska muzika. Zanimivo. V mestu sva gledala šov z opico in kačami, smo pa jedli tudi polžke.

George Dades je nekakšna soteska, ki se po serpentinah vzpenja v smer Atlasa. Par dobrih ovinkov in barvita pokrajina ter zanimivi transporti ovc, psov in ljudi na kamionih. Od soteske dalje začne kvaliteta cestne podlage padati in v neki točki doseže stopnjo, ki se ji reče, zelo slaba cesta. Potem je pa do vrha Atlasa gradbišče, kjer bo nekoč nova, tipi top noro dobra cesta.  Na vzhodni strani te soteske je še ena soteska imenovana Todha Gorge, ki je zanimiva, slikovita in kot kaže ena od bolj obleganih turističnih točk. Je kar gneča in je potrebno ohraniti mirne živce na poti skozi njo.

Meknes leži v osrednjem severnem delu Maroka in je eno od večjih mest z okoli pol milijona prebivalcev. Je relativno moderno mesto. Spali smo v Hotelu Malta, z motorji pred hotelom, pod budnim očesom vratarja. S taksijem smo obiskali tržnico, kjer smo se podkrepili z nekakšnimi burgerji na tržnici in pili bambusov sok iz nepomitih kozarcev. Vse je bilo v redu tudi naslednji dan.

Rabat je glavno mesto Maroka in čisto slučajno sem zašel vanj, saj sem sproti malce spreminjal načrt potovanja. Mesto, s približno dvema milijonoma prebivalcev, je pravo nasprotje ostalega dela države. Ko prevoziš lep del države in se potem znajdeš v Rabatu, ti ni nič več jasno. Bogatija in fensi vile ob aveniji v mestu so pravo nasprotje hiš iz blata na vrhu Atlasa. Tudi to je eden od razlogov, zakaj mi velika mesta niso všeč. Je pa v Rabatu kljub temu tudi kaj lepega in zanimivega. Luka z barvitimi ladjicami, obzidje in medina s tržnico, kjer se najde tudi kaj za pod zob. Zopet smo jedli hrano z ulice, kameljo lobanjo, ki je bila prav tako na voljo za posladek, pa smo le opazovali. V starem mestnem jedru je nepregledno število raznoraznih trgovinic in lokalov. Dar Chrifa Rabat je majhno prenočišče sredi starega mestnega jedra z vsega skupaj par sobami in neverjetnim atrijem v katerem moraš pazit kaj govoriš, kajti papiga posluša in si vse zapomni. Najdražje pivo v Maroku smo pili prav v tem hotelčku.

Tanger je izredno moderno in veliko mesto z malo manj kot milijonom prebivalcev. V bistvu smo tam samo tankali in se popeljali skozi mesto ter nabavili kruh, konzerve tune in vodo za zajtrk na ladji.

Rich. Na karti izgleda kar solidno mesto nekje v Srednjem Atlasu, v resnici pa eno od popolnoma domačinskih mest, kar pomeni, da se vse odvija samo kot prebivalcem veleva njihova kultura bivanja. Praktično zelo težko sporazumevanje, saj francosko znamo samo par besed, angleščine ne razumejo oni, arabsko oziroma berbersko pa mi nimamo pojma. Smo se nekako znašli in spili čaj. Podobno lahko opišem mesto Tazarine na jugu države. Ker v Richu nismo našli prenočišča smo se vrnili par kilometrov nazaj v Kasbah Hotel Camping Jurassique. Prva liga kar se tiče avtentičnosti pri postrežbi hrane. Prenočišče in sam hotel priporočam, je na odmaknjeni lokaciji in v mirnem in zanimivem ambientu. 

Merzouga je ena od vstopnih točk v Saharo. Tam špila turizem s četrto. Znajo praktično vse jezike tudi slovensko. Mimogrede ti ponudijo prevoz v Saharo, prenočišče in jutranji zajtrk s pogledom na vzhahajoče sonce,cross motorje, kamele, štirikolesnike in ni da ni. Mi je po svoje všeč, ampak ni zame, preden gremo dalje še malo vode in kaj za pod zob. Panorama je lepa in pesek s fosilčki v njem tudi. Ja, fosilov je v Maroku na milijone milijonov in jih tudi prodajajo praktično povsod. 

Imilchil je od boga pozabljeno mesto s par sto prebivalci nekje tik pod vrhov Visokega Atlasa. V mesto smo prispeli pozno popoldan, praktično se je že delala noč. Auberge L˙Avenir je manjše prenočišče, kjer smo se spoznali z dvema motoristoma iz Francije. Imposibile pravita, kljub temu, da sta bila z hard endurami. Cesta, ki naju čaka naslednji dan je neprevozna, Francoza, usrana do vratu, razlagata, da je močno deževje v teh dneh uničilo večino poti tod okoli. Bomo videli, spijemo malo naših zdravil in naslednji dan se je cesta malce osušila. Je bil problem, ki pa smo ga reševali sproti in se prebili skozi Atlas. Imilchil je pravo domorodsko mesto. Obešene ovce v mesariji za cesto in kravja glava, mercedes avtobus in čreda ovac. Mesto je name pustilo pravi vtis.

Agoudal je praktično podobno mesto kot Imilchil do katerega prideš iz južne ali pa severne strani. Ob jesenskem obisku mesta je bila cesta v zelo slabem stanju, z obilico blata po vseh površinah. Pač, deževje je zalilo ceste z blatom, kar so lokalci nekako urejali. Od Agudala proti vrhu Atlasa je pa cesta da te skipa, široka in relativno hitra, potem pa dalje makadam.

Tinghir je mesto na stičišču cest z Visokega in Malega Atlasa. Imajo moto pralnico in tudi Hotel Tamassinte v stilu Jurasic parka. Zvečer smo prisostvovali nekakšni zabavi v dvorani za petsto ljudi, v kateri nas je bilo vsega skupaj dvajset. V stranski ulici sem kšeftal z domačinom, kupoval sem pivo in prodajal šnopc, kar je bila zanimiva izkušnja.

Tazarine je nekje na poti iz Merzuge v Zagoro, skratka na južnem delu v puščavi. Kot prej omenjeno, podobno kot mesto Rich, se je pa izkazala prijaznost domačinov. Kljub jezikovni barieri so nama našli Camp Serderar Tazzarine. Že v trdi noči nama je nasproti prišel lastnik z dacio in naju pospremil do kampa. Uf, to je bila vožnja po puščavi, preko reke in sredi noči, tam za obzidjem pa topla hrana, tuš in super prenočišče z zajtrkom med palmami in vse skupaj ni bilo 50 evrov za dva.

Zagora je mesto na jugu Maroka in je podobno kor Merzuga vstopna točka v Saharo. Mesto smo praktično prevozili in se ustavili le enkrat, ko smo morali napolniti rezervoarje. Slika, ki beži ob vožnji skozi to pokrajin s prometni znaki, ki nakazujejo kamele na cesti, palme ob vstopnih mestih v mesto in polno rdečih napol obljudenih objektov, mi je ostala v globokem spominu.

Tetuan. Dokaj prometno moderno mesto na severovzhodu države z meni dokaj evropsko delujočim videzom. Tukaj so trgovine in trgovinice, lahko pa nabaviš tudi dežni kombinezon. Mi smo namreč ob vračanju domov ugotovili, da bo celotna pot od Genove do doma verjetno v dežju, eden od kolegov pa je bil brez dežnega kombinezona. Malce smo povprašali mimoidoče in prijazna gospodična nam je podala naslov trgovine, kjer so imeli vso moto opremo. Cene enake kot pri nas.

In …

….. Maroko se je izkazal, mi je bil všeč in ga toplo priporočam. Pomlad ali jesen, oba termina sta primerna, za zimo in poletje pa še ne vem. Tisti skriti predsodki, ki so ves čas malce odlagali to pot, so izginili in še enkrat se je potrdilo, da so bariere samo v glavi. 

Potek dogodkov ali kako in kaj se je dogajalo

Prva prestava, pomlad 2024

Ekipa, v kateri smo že vajeni eden drugega, smo Jani, Marko in Tomaž. Prejšnjo jesen smo bili skupaj v Aziji pa nekajkrat na Sardiniji in še kje, tako, da približno poznamo muhe vsakega posebej. Na srečo jih ni, muh namreč. Pa nekako nam je vsem tudi všeč to kar pravi Jani: Ljubo drugje, kdor lahko gre! 

Ponedeljek, 8.april 

In tako naša ravno prav velika ekipa štarta s štartne pozicije Petrolove bencinske pumpe v Šentrupertu. Na tej lokaciji je v tem bifeju nekoč stregla ena gospodična, ki je na šank pred mojega kolega postavila naročeno kavo. Pa ji pravi, ta moj kolega, ki mu nekaj pri kavi ni bilo všeč: ”A to je za tebe kava?”, nakar mu ona odgovori: “Ne, ta je zate!”. Je izven konteksta, ta dogodek, ampak mi je smešen in kadarkoli štartamo s Petrola v Šentrupertu mi gre na smeh. No ja in tako mi po tastari cesti preko Trojan (za krofe je prezgodaj) odpeljemo do uvoza na avtocesto v Blagovici in tranzit do Vrtojbe. V Vrtojbi dol z AC, na bivši OMV natočit ta cenejši bencin, malo pretegniti mišice in naslednji malo daljši tranzit do bencinske pumpe na oni strani Benetk, kjer si privoščimo malico. Klementina je spekla takšne luštne žemljice, ki so bile ravno prav za pod zob, ki smo jih zalili z navadno vodo, ker za pivo je pa le malce prezgodaj in po vsej verjetnosti, se bomo danes še daleč peljali. Na tem postanku smo se že lahko znebili toplih oblačil, kajti ob štartu, zjutraj, je bilo kar mraz. Gremo dalje še eno rundo do Mantove, kjer smo bili okoli enih popoldan, kar je bil prvi plan za prenočitev, ampak ne, nam se še vozi dalje, do koder bo šlo in šlo je do morja. 

Cesta od Mantove preko Bobbia je bila kar prometna, dovolj ovinkasta in seveda polna motoristov. Smo se malo preganjali in končno okoli sedmih zvečer vrgli sidro v mestecu Recco. Za nami je bilo približno 650 km in kljub rahli utrujenosti smo našli manjši Hotel Da O Vittorio, se razpakirali in šli na večerjo. Takšna malo bolj nobel je bila restavracija tega hotela, ki je sprejemala rezervacije za mize preko celega dne in so gostje tako čakali v vrsti. Mi pa, ker smo motoristi in zelo prijazni gostje smo mizo dobili preko vrste, kjer smo jedli italijanske specialitete in popili nekaj piv San Gabriel ter se nato podali k počitku. Tačas, ko spimo, lahko napišem s čim se vozimo. Marko še vedno prisega na veliko čredo konj in ima BMW K1300R. Lep motor z glasnim izpuhom, tako da običajno malo počakamo, da si Marko da čepe v ušesa. Je letos jeseni za vsak slučaj nabavil še XRa, ker mogoče pa bi se rad malce bolj na kamot peljal. Midva imava GSe, Janijev je 1200 Rallye, moj pa 1250 HP.

Torek, 9.april

Vstanemo, oči pomanemo, gremo na zajtrk in po stranskih cestah proti Genovi. Časa imamo dovolj, ampak gneča na cesti je  obupna, tako, da se po par deset kilometrih prestavimo na avtocesto in gasa do porta v Genovi. Bi napisal, da je bila gužva, pa pravi moj sin, da gužva je u Beogradu, pri nas pa, da je gneča, dren ali zgoščen promet. Sicer nismo pri nas, smo pa mi, ki se občasno poskusimo pravilno izražati, kar ne uspe vedno, se pa trudimo. V Genovi malo štrikam po ulicah sem in tja in tako pokažem kolegoma, kje se ne gre in to vsaj dvakrat. Kot rečeno, ni šlo iz prve in ni šlo iz druge, je šlo pa v tretje iz prve. Naj to razume kdor more. Gremo mi še v trgovino, ki je tik ob portu, ki je res ogromna, kar Jani sicer ni videl, saj je na parkirišču malo popazil na naše motorje medtem, ko sva midva nakupovala. Supermarket v katerem imajo pivo vsaj dveh vrst (o tem kasneje), vodo in kruh. Konzerve in nekaj Klementinih žemljc še imamo, če dodamo še to pivo, vodo in kruh smo založeni za naslednje tri zajtrke. Ta dan smo prevozili celih 35 km v treh urah, res pa je da smo vmes malo štrikali in bili smo tudi v trgovini. Smo pa potem iz trgovine direkt v port našli skoraj iz prve in se postavili v vrsto. Možakar pred nami, nam je pokazal stopnice v objekt, kjer je potrebno opraviti check-in in policijsko ter carinsko kontrolo. Ta možakar je kasneje na trajektu z nami delil svoje izkušnje in nam dal kar nekaj koristnih nasvetov. Hvala Roberto in upam, da se srečamo še kdaj. Poštempljamo potne liste, izpolnimo formularje in počasi nas tudi vkrcajo. V garaži smo se razpakirali, pobasali transportne vreče in zaloge hrane in pijače ter z dvigalom gor, nekam do sedmega nadstropja in v kabino 7247. Vroče za crknit, ampak to je to, se preoblečemo v civilna oblačila ter gremo na palubo opazovat krcanje ladje. To je potem trajalo še in še časa. Da pa nam ta dolgčas ni tako brezveze tekel, je Marko privlekel tisto prvo vrsto piva, ki je bila omenjena malo prej. To je bil pol litrski pir, ki je imel okoli 9% alkohola. Si lahko mislite, je usekal iz prve. Zvečer smo se slučajno dobili z Robertom in ob debati popili tisto drugo vrsto piva, tako, da zalog ni bilo več in kljub temu, da nihče od nas ne kadi, pokadili štiri škatle cigatret. Morali smo se zliti z Arabci, le s to razliko, da oni niso bili zliti.

Sreda je bila posvečena relaksaciji, uživanju ob pogledih na morje, skratka dan je minil mirno, ob tem pa, ko smo križarili po Liburskem in Balearskem morju v Sredozemlju, opravili še carinske formalnosti za vstop v Maroko, ki so opisane v uvodnem poglavju. Vmes smo malo jedli in spili kakšno pivce ter preizkusili kulinarične dobrote ladijske restavracije. Tudi če ne bi, ampak človek mora kaj pojest. Drugih posebnosti se ne spomnim, mogoče le to, da sem prebral eno eknjigo, ki mi jo je Klementina naložila na telefon. 

Četrtek, 11.april

Polni pričakovanja in ob neizmernem veselju objave, da bomo pristali par ur pred predvidenim pristankom, smo ob osmi uri zjutraj pristali v luki Tanger Med. Z ozirom na to, da smo obvestilo dobili že prejšnji dan, je bilo potrebno plan potovanja že prvič prilagoditi, saj se nam je obetal dan z nekaj urami več na voljo za vožnjo in ciljem dlje kot je bil prvotno zastavljen. Zanimivo je bilo tudi to, da se je ura prestavila, še danes ne vem točno za koliko, in potem je bilo res časa na pretek. Pravijo, da v Maroku kar sam kralj določa za koliko se ob določenih obdobjih prestavi ura, ker mu to nekako paše v zvezi z ramadanom in sončnimi vzhodi in zahodi. Naše potovanje je bilo prvotno načrtovano nekje marca, vendar smo prav zaradi tega praznika prestavili odhod in ravno te dni se je ramadan zaključil in pričel se je tridnevni bajram. Od tu ta džumbus po mestih in prestavljanje ure sem in tja. Pristanemo, se opremimo, osedlamo in za Robertom po hitrem postopku vija vaja med avtomobili, mimo policije enkrat, dvakrat, trikrat, pa carina, pa ni da ni. Tu so mi vzeli avtokarto, ker nisem imel drona, verjetno. No ja, nekaj je bilo napačno vrisano na avtokarti in zato sem, ko smo se vrnili domov, v Ljubljani kupil še eno ravno takšno karto. Ker brez karte pa jaz ne grem, kar se Markotu zdi malo smešno, saj on vse poti in navigacije opravi s svojima dvema telefonoma, ki potem delita wifi, pa podatke itd. Ampak Marko še dobro vidi, za razliko od Janija in mene. 
Imamo pa dogovorjen vrstni red vožnje in sicer sem jaz prvi in imam navigacijo do tam, ko je nimam več, potem je Jani, ki s svojimi res dolgoletnimi in prvovrstnimi moto izkušnjami miri tempo in zadaj ta naš divjak in fotograf. Markota kar zmanjka, kar pomeni, da fotografira in potem prileti ko sneta skera od nekje. Zvečer pa preko neki-neki, deli slike, jih ureja in skratka skrbi za fotodokumentacijo, za kar midva z Janijem nisva ravno najboljša.Ja, kje smo ostali? Roberto nas je popeljal skozi mejne procedure, nam pokazal menjalnico in skupaj smo se zapeljali še do prve bencinske, kjer smo nalili do vrha. Roberto se je potem poslovil in šel svojim dogodivščinam naproti. Mi trije pa smo pričeli z našim moto Maroko, in ta dan po cca 520 km prišli na naš prvi cilj. Pot je bila ravno prava za začetek, saj ta del ne izstopa na kakšen poseben način. V bistvu je bilo prvo veliko presenečenja sama urejenost cest in njihove dimenzije. Ne hecajo se ti Maročani in delajo čisto prave ceste, ki so res dobre. Nekaj avtoceste, prvo srečanje s kaktusi in kamelami in proti večeru mesto Beni Mellal, ki je nekje pod vznožjem Visokega Atlasa. Dobro da imamo naš šnopc, ker tukaj ne najdemo oziroma nekako ni moralno iskati piva. Sem na dveh mestih vprašal, pa odgovora ni bilo. Bomo pa naš šnopc, čaj in vodo. V lokalu poleg našega hotela smo pojedli našo prvo večerjo v Maroku, ki je bila bolj kot ne razočaranje, saj je bila hrana popolnoma običajna. Smo pa dobili poleg tudi pomarančni sok, ki je najboljši sok na svetu in ima okus po popolnoma pravih pomarančah. Rajanje oziroma bajram je delal svoje in celo noč so Berberi drsali po ulicah gor in dol. Smo zaspali in spali, kajti jutri, jutri pa Visoki Atlas in pravi Maroko. No, medtem ko spimo, lahko povem, kakšna je moja filozofija potovanj na katero so moji prijatelji pristali. Tako je to. Ker sem po naravi, tako pravijo poznavalci, malce hiter in neučakan, potem izgledajo ti moji izleti kar malce nemogoči za razumevanje. Meni se vedno malo mudi in tako potem nanese, da je pot, ki bi jo recimo znanka iz Ložic obdelala v enem mesecu, končana v parih dneh. In od tu je tudi načrt tega našega potovanja, ki bo trajal hvala bogu (o tem kasneje), 12 dni. Je pa potrebno omeniti, da so to dokaj intenzivni kilometri in bolj kot ne, ne vidimo čisto vseh znamenitosti. Dobiš pa na ta način izjemen vtis dežele, lahko bi rekel, kot šus u glavo. Prakticiram to od nekdaj, ker tudi drugače nimam nekaj veliko časa za ta potovanja. Kje vse smo že bili pa napišem, ko grem enkrat naslednjič spat.

Petek, 12.april

Ker smo včeraj potegnili malo dlje, kot je bil prvotni plan in nas je pot zanesla malo preveč proti zahodu, smo ta dan izkoristili za prvo prečkanje Visokega Atlasa. V prvih kilometrih naravnost, levi ovinek in spet nekaj kilometrov naravnost, potem pa desno in uuaaa, se je začel ringlšpil. Cesta top, mogoče je malce nagajalo nizko sonce, ampak super. Narava je ponujala lepe razglede in relativno zelene površine tako, da smo z umirjeno vožnjo lahko občudovali okolico in zadnji hip opazili noro dobro asfaltno površino, kar je dvignilo kocine in ročico desne roke premaknilo za par stopinj navzdol. Ker je bilo že preveč kičasto, smo zavili s te ludnice in se skozi oljčne nasade podali proti Zahodnemu nacionalnemu parku Visokega Atlasa oziroma v sotesko v kateri so  čudoviti Ouzoud slapovi in kjer smo videli tudi prvo pravo opico. Malce smo se sprehodili in si ogledali slapove ter pojedli prvo palačinko v Maroku, ki jih je bilo v nadaljevanju čez glavo. Dan se je nagibal proti drugi polovici in Marko je izrazil željo, da bi končno mi pojedli kakšen pravi tajin, kar nam je uspelo v turistični lokaciji Iminifri Natural Bridge. Velik most in povabilo lokalnega gostinca sta nas prepričala v postanek in padel je prvi tajin. Seveda smo naročili še predjed in prvo spoznanje kako se hrane ne naroča. Najedli smo se in ker je bil naš cilj na drugi strani Visokega Atlasa, smo morali malo pohiteti. Cesta preko Atlasa je nudila vse možne podlage, od tiste z oceno plus pet do čistega makadama, ki pa ni bil prezahteven. Dan smo pričeli približno 500 metrov nad morjem s prečkanjem prelaza Visokega Atlasa na 2270 m pa smo ob koncu dneva pristali na približno 1100 metrih nadmorske višine in naredili 330 km.  Ko smo se spuščali z gorovja, je bilo v planoti pod nami že od daleč opaziti neverjetno visok stolp. Kasneje smo ugotovili, da je to solarna elektrarna Noor in se tik ob njej priključili na cesto N10 ter se pripeljali v mestu Ouarzazate. Kmalu smo našli malce starejši hotel Gazelle, ki je bil v nekih drugih časih verjetno eno boljših prenočišč. Bili smo praktično sami ob dobri družbi portirja, ki je bil kot bi ga potegnil iz  filma Casablanca, ki je mimogrede bil menda posnet v Ameriki in ne v Maroku. Predstavil nam je tudi njihovega kralja, ki nas je lepo pozdravil s slike v recepciji. Naj bi bil kralj, kar poseben človek, saj v Maroko, kot so nam povedali, on odloča koliko bo ura. Črni portir v obleki nam je postregel s par hodi piva Casablanca, uredil vpis v njihov imenik gostov, ki je bil verjetno edini v tem letu in nam pokazal smer, kjer je center dogajanja v tem mestu.Zvečer smo se sprehodili po tržnici in malo barantali s prodajalci nakita. Prodajalec, po njegovi razlagi naj bi bil doma nekje iz Sahare, nas je povabil v svoj brlog za tržnico, nas posedel v krog in skrivnosto iz svoje skrinje vlekel v rutice zavite razno razne serije nakita, ki je bil ročno izdelan in moram pritrditi, meni zelo zanimiv. Kompas, s katerim se najdeš iz puščave s pomočjo zvezd, senc in ne vem še česa, prstani, verižice in podobni primerki. Kupili smo nekaj malega in šli dalje na trg mesta, kjer je bila živa muzika v ritmih tam tamov ter se ob vračanju proti hotelu ustavili še pri poslastici tega večera. Prvič v življenju, ki že kar traja nekaj časa, sem jedel polže, ki so bili bolj polžki. Z zobotrebcem jih kuhane seveda zbezaš iz hišice ter posrkaš. Ni kakšnega posebnega okusa, je pa zanimivo. Vrnili smo se v hotel, kar dobro utrujeni smo popili še po eno dve pivi in zaspali kot ubiti. Tokrat smo spali tako močno, da v tem času ne morem nič napisat. Naslednjič.

Sobota, 13. april

Danes je plan, da se zopet povzpnemo preko Atlasa in ga tokrat napademo z južne strani in nazaj grede še s severne. Vmes bosta dve dolini, ampak do tja je še nekaj poti. Odpeljemo se iz Ouarzazate vzdolž Malega Atlasa, tako da smo skoraj ves čas nekje malo nad 1000 metri nadmorske višine. Pokrajina je zanimiva, lahko bi rekli, da je to puščava, saj razen tu in tam kakšne palme ni nič zelenega. Občasno v daljavi vidimo kakšno kamelo in ob postanku ob cesti kopico otrok, ki nas s strahom opazujejo iz varne razdalje. Marko jih povabi in jim razdeli šop svinčnikov, ki jih pograbijo kar malce živalsko. Pot nadaljujemo skozi sotesko Dades, po serpentinah, ki so običajno prikazane v potopisih in reklamah za Maroko, ter se tako počasi vzpenjamo. Prehitevamo kamione, ki imajo v treh nadstropjih naložene ovce, vključno s pastirji in pastirskimi psi. Cesta se dokaj hitro spreminja in kaj kmalu je to zelo slab asfalt in malo zatem še slab makadam. Očitno bodo iz te doline gradili večjo cesto, saj se vidijo gradbeni posegi. Cestni ustroj je pesek in debela plast prahu, kar nas primora v vožnjo brez ustavljanja. Sicer smo vmes naredili nekaj posnetkov, vendar je do vrha bil to en sam rodeo. Približno 40 km je bilo tega, ob tem, da so nasproti občasno pripeljali tudi terenski avtomobili, v našo smer smo bili pa osamljeni jezdeci. Kot bi bili v kakšnem vestrnu je izgledalo vse skupaj, še posebno Marko s svojim cestnim bombnikom, ki je popolnoma obvladal zadevo. Na vrhu smo se ustavili in se malce umirili ter kasneje nadaljevali proti Agudalu. Ta del ceste, navzdol s prelaza je bila pa skoraj avtocesta, kar široka z odličnim asfaltom, tako da je šlo kot za stavo. V Agudalo pa smo prvič dejansko videli tisti najbolj revni in siromašen del Maroka. Pritlične hiše iz blata, z ravnimi strehami, veliko otrok vsepovsod, ki so bili napol oblečeni in malo dalje ob poti ženice, ki so v potoku prale perilo. Sama pokrajina je izjemno barvita in geološko raznolika. Malce smo se povzpeli, prevozili prelaz in se tako s severne strani spuščali proti soteski Todra, mimo novozgrajene hidroelektrarne, ki pa verjetno še ne obratuje. V soteski je bila gneča, saj kot izgleda, je to turistično zanimiva destinacija, ki se nahaja malo pred mestom Tingir, v katerem smo napolnili rezervoarje, saj se je Marko vozil že v minus. Ob glavni cesti smo našli hotel v stilu džungle in si privoščili večerjo, pri kateri smo dobili prave pomaranče. Kaj so prave pomaranče izveš šele v deželah, kjer le te rastejo, kajti te naše, pri nas doma, so samo po barvi podobne originalu. Pred večerjo sem v stranskem vhodu v klet hotela našel ilegalno prodajalna alkoholnih pijač. Toliko vrst in tako velike zaloge alkohola nisem videl še nikoli, skoraj nikoli. Ni da ni, pa sem se kljub temu odločil, da kupim Casablanca pivo. Nekaj pločevink za vsakega, ob tem pa sem s prodajalcem malo debatiral o žganju, ki sem ga imel s seboj. Z velikim navdušenjem in po vsej sili je od mene odkupil dva deci, za kar primerno ceno, saj ga je rabil za mazanje kolen svoje žene. Padeš dol.Ob večerji smo imeli predstavo za sosednjo mizo, kjer je bila nekakšna ohcet. Moški so plesali zase, ženske pa zase v svoji skupini, vse skupaj pa je bilo zelo zanimivo in prijetno za pogled. Dovolj je bilo za ta dan, saj smo dvakrat napadli Visoki Atlas in v bistu naredili le 340 km, ki pa bi jih, z ozirom na težavnost, lahko pomnožili z neparnim faktorjem. Gremo spat in ta čas vam povem, kje vse smo se že klatili do sedaj, sicer v različnih režijah, povsod pa sem bil zraven ali pa celo sam. Korzika, Italija oziroma Sardinija in Dolomiti, Bolgarija, Romunija, Grčija, Albanija, Turčija in vsa naša bivša domovina.  Nekaj je, in če koga kaj zanima, mu lahko dam informacije, ki jih imam. Da pa ne bomo samo o preteklosti, vam povem, da me močno mikajo dežele še malo dlje in upam, da mi nekoč uspe.

Nedelja, 14.april

Danes je v planu Sahara in tiste slike, ki si jih vsakdo predstavlja pod tem imenom. Poti proti Sahari je več in odločime se, da je naša destinacija Merzuga in da nato obrnemo nazaj proti severu, kajti čez tri dni imamo trajekt za Genovo, mi pa smo še kar daleč na jugu. Ravne ceste, kamele in puščava, ki v svojih peščenih zakladih skriva ogromno število raznoraznih fosilov, ki jim sam nisem dajal kakšnega pomena, dokler me Boris in učiteljica biologije nista malo podučila o tem. Ob poti se ustavimo in ugotovimo, da v kolikor zapelješ malo z glavne ceste lahko kaj hitro obtičiš. Ni to teren za te naše težke motorje, kar se je izkazalo malo naprej, ko sem padel na makadamu, ki vodi proti razgledni točki. Obrat in krc, in jasno je bilo, da to ne bo nič dobrega. Poškodba, ki smo jo poskušali sanirati z masažo in masažno kremo, se je kasneje izkazala kot poškodba malce hujše oblike. O tem mogoče v tretji prestavi, če do te pride. Kot ste verjetno opazili, je uvodni del potopisa napisan pod naslovom Prosti tek, pomladni izlet je Prva prestava, jesenski bo Druga prestava, vse ostale pa mogoče tudi ne pridejo na vrsto, kar bomo pa še videli. Vsaka kriminalka mora vzpodbuditi kakšno pričakovanje in zaplet. No ja, to ni kriminalka, zatorej, no ja, bomo videli. Ste pozabili na poškodbo in lahko gremo dalje v Merzugo, kjer sem bil My friend, tako je ime vsem nam turistom v Maroku, in kjer mi je moj maroški prijatelj pomagal pri blaženju bolečin z ledom, ki ga je prinesel od ne vem kje. Spijemo veliko vode, se zapeljemo do sipin, kjer se slikamo, slikamo okolico, zopet malo slikamo in nato končno obrnemo proti severu. Če se sprašujete, kaj je bilo z nogo, je bil za 180 stopinj obrnjen gleženj, ki sva ga z Janijem naravnala, tako kot so včasih to naredili v bolnici Franja, dve počeni koščici ter potrgani ligamenti. Z ledom in kompresijskimi nogavicami smo nogo pripravili za v čevelj in tako je to šlo naslednje dni. Ta dan smo predvideli prenočitev v mestu Rich, kar pa se je izkazalo za napačno odločitev, saj nismo našli spodobnega prenočišča. Vrnili smo se približno 20 km nazaj po poti in se nastanili v simpatičnem hotelu Kasbah. Marko je skočil v bližnjo ilegalno trgovino po tekočino, kjer je izgubil rokavici in nato smo šli na zaslužen tijin v restavracijo, kjer nam je bilo postreženo tako kot se reče. Če izvzamemo zaplet pred Merzougo, ki nam je vzel nekaj časa, smo kljub temu ta dan naredili dobrih 430 kilometrov in zaključili dan ob boku Visokega Atlasa oziroma ob rečni strugi neke malo večje reke, ki je bila sicer skoraj popolnoma suha. To leto, pravijo, ni bilo veliko padavin v gorah in ni bilo veliko snega, kar se zna poznati v vodnatosti rek. To se je jeseni spremenilo in reke so pokazale svojo naravno moč.

Ponedeljek, 15.april

Zbudili smo se v dokaj sveže jutro in se po dobrem zajtrku podali dalje proti severu. Ta dan je bil posvečen vožnji in očitno je vsakdo pri sebi razmišljal in zbiral vtise iz Maroka. Na posameznih odsekih je bila takšna ravnina, kot da se voziš v neskončnost, potem pa rahel ovinek v levo in zopet ravnina. Ocenjujem, da je tega bilo vsaj 20 kilometrov popolnoma brez prometa in smo se lahko malo afnali. Pokrajina je počasi dobivala nazaj zeleno barvo in v narodnem parku d’Ifrane je vse popolnoma ozelenelo. Kasneje sem izvedel, da je to območje posebnega pomena, kar bo opisano v Drugi prestavi oziroma jesenski izkušnji. Približevali smo se civilizaciji in pozno popoldne po približno 340 kilometrih prispeli v eno večjih mest Maroka, Meknes. Ker smo se odločili, da bomo imeli bazo v centru mesta, smo tam tudi poiskali Hotel Malta, ki je po evropskih merilih prekašal vsa do sedaj izbrana prenočišča, kajti hotel je imel celo dvigalo, portirje in verjetno vsaj štiri zvezdice. Kot rečeno, izgledal je nekako evropsko, ampak je bil z ozirom na situacijo moje leve noge priročen in ok in res čisto blizu centra. Center mesta, kot smo kasneje ugotovili, ni bil tako majhen in smo do same tržnice kar nekaj časa hodili, če se je temu lahko še tako reklo, kajti moja hoja je bila bolj šepajoča. Kakorkoli, obiskali smo tržnico, kjer so prodajali original Ray Ban očala in podobne kvalitetne produkte, sadje in zelenjavo, želve, vedra krvi in ne vem kaj še vse. Privoščili smo si večerjo na tržnici, kjer nam je možakar pripravil odlične sendviče s klobasicami, zelenjavo in poleg še bambusov sok. Higienskih okoliščin ne bom omenjal, je pa bilo naslednji dan vse v redu in nismo občutili nikakršnih posledic. Kot je dejal že kolega Uroš iz Velenja, če se ne sekiraš, potem je vse vredu. V hotel smo se vrnili s taksijem, ki stane za vse relacije enako in še to samo neko malenkost. Ob hotelu smo našli čisto pravi pub, kjer smo bili postreženi s pivom. Dan je bil naporen, malo se je tudi že poznala splošna utrujenost od celotne poti in tako smo kar hitro popadali v postelje in si spočili.

Torek, 16. april

Naš predzadnji dan Maroka nas je počasi popeljal v zeleni del Maroka oziroma smo se vrnili v območje Rifa. Neverjetno, kako se lahko hitro spremeni pokrajina. Kar naenkrat smo se spet vozili med zelenimi polji, ki jim ni bilo videti konca in kraja. Vmes mi je motor javil napako in hitro smo ugotovili, da je nekaj narobe s tlakom v sprednji gumi. Prav nam je prišele kit za popravilo pnevmatik in tlačilka, saj na bencinskem servisu, kjer smo imeli servisni poseg, ni bilo naprave za polnjenje pnevmatik. Ta dan je bilo v planu le približno 200 kilometrov, zato smo vsaj dvakrat izvedli izogib glavni cesti in se podali v eksotiko tega območja. Hitro se spremeni tip ceste in hitro zopet opaziš skromnost prebivalcev Maroka. Tako smo zgodaj popoldan z vzpetine nad Cheufcheuvenom zagledali to modro mesto v vsej njegovi veličini. Modra barva je vidna daleč, kar pa ni nič nenavadnega, saj so skoraj vse hiše v mestu prebarvane z modro barvo. V nekaj poskusih smo kmalu našli primerno prenočišče, ki je nudilo tudi garažo za motorje, v kateri sta bila že parkirana dva motorja francoskih turistov. Po barantanju in dogovarjanju z lastniki hotela o načinu in višini plačila ter po dogovoru, da nam dostavijo še kakšno pivo, smo se po nastanitvi v sobah preobleki in odšli v mestno jedo. Trgovina ena, dve in nato povsod, z vsem mogočim, restavracije in lokali ter ulična ponudba hašiša in trave. Odločili smo se, da nekaj pojemo v restavraciji ob mestnem trgu, na katerem so se odvijale tudi predstave lokalnih folklornih skupin. Ob povratku proti hotelu smo kupili še nekaj suvenirjev in darilc za naše domače ter tako zaključili dan.

Sreda, 17.april

140 kilometrov imamo danes do trajektne luke Tanger Med. Izbrali smo nacionalno cesto N12 do Tetuana in nato ob obali preko grebena v port. Na tem delu je bilo kar nekaj cestnih gradbišč, tako da je vožnja potekala relativno počasi. Prejšnje dni smo že ugotovili, da bo po vsej verjetnosti od Genove do doma slabo vreme z dežjem. Marko je od vsega razburjenja, da gre na izlet, doma pozabil dežni kombinezon, ki smo ga v Tetuanu kasneje tudi kupili. Ko smo v manjši trgovini s prehrano kupovali hrano in pijačo za na trajekt nas je ogovorila gospodična, ki je navdušena motoristka, ki nam je rade volje razložila, kje je moto trgovina. Tetuan je veliko in dokaj moderno mesto in smo kljub temu, da smo vedeli kje je trgovina, naredili še en krog skozi center v spremstvu lokalnih skuter motoristov, ki so nam pokazali, kako se vozi po Maroku. Pot ob obali me je spomnila na tipične sredozemske obalne ceste z zelo podobno infrastrukturo kot je le ta v Evropi. Na vrhu grebena, od koder se že vidi Gibraltar smo še napolnili rezervoarje in se nato po ovinkasti tripasovnici spustili do porta. Sledil je postopek odjave iz Maroka oziroma check-in za ladjo, ter policijska kontrola prvič, drugič, tretjič in nato radarsko slikanje motorjev ter kontrola s policijskimi psi. Po vseh teh opravljenih kontrolah smo se postavili v vrsto za trajekt in čakali na vkrcanje. Pomembno je to, da si vzamemo dovolj časa za te postopke, kar pa narekujejo tudi navodila na karti za trajekt, na kateri so vpisani časovni termini posameznega procesa v portu. 

Prva prestava ali Pomladni Moto Maroko 2024 je bil s tem zaključen, sledilo je le še tridnevno križarjenje po Sredozemskem morju z dolgim postankom v Barceloni in nato transferjem v mrazu in dežju od Genove do doma. V Maroku smo se v sedmih dneh povzpeli od 0 do skoraj 3.000 metrov nadmorske višine in naredili 2.300 kilometrov. 

Druga prestava, jesen 2024

Po spomladanski turi je sledilo okrevanje, manjši popravki na motorju in srečanje z Borisom. Beseda, dve, tri, debata o tem kako poteka življenje in pravi kamerat, da bi midva lahko šla skupaj v Maroko sedaj, ko vemo, kje se gre. Zakaj pa ne, lahko kar to jesen mu pravim in tako se je zgodilo, da sva midva po dolgih letih končno zopet skupaj odvandrala nekam. Z Borisom sva skupaj začela motoristično pot in doživela, ni da ni in tako nama tudi Maroko ne bo predstavljal kakšnega posebnega problema, če si ga slučajno ne ustvariva sama. Jesensko vreme je bilo kar muhasto, vendar sva našla ravno pravi trenutek za najin izlet.

Petek, 27.september

Kazalo je na slabo vreme zato sva jo midva en dan pred planom takoj po šihtu mahnila na jug. Srečala sva se kje drugje, kot na Petrolu v Šempetru (tam kjer mi gre vedno na smeh) in po avtocesti le do Blagovice, potem pa na bencinsko, ker je Ducati narobe izračunaval količino bencina. Kljub zadostni količini goriva, naj ga ne bi bilo dovolj in je gorela rdeča lučka. Sva dotankala in potem se je motor do Italije umiril in naslednje dni deloval bp. Okoli Vrhnike je rahlo deževalo, kar naju ni ustavilo, predrla sva oblake in se ustavila, kot običajno na pumpi v Vrtojbi, kjer je bil zaplet številka dva. Ducati je izgubil ključ, ki sva ga kasneje našla v ključavnici prtljažnega kovčka. Boris je bil malo iz vaje in verjetno poln pričakovanj, kar se je kazalo v takšnih malih zapletih. Vse ok in midva dalje po dolgočasni avtocesti mimo Benetk, s krajšimi postanki in malico, ki je vsebovala tiste majhne, dobre Klementinine žemljice in proti večeru, po prevoženih 460 kilometrih, sva našla prenočišče v Mantovi. Zanimivo je, da so cene hotelov na bookingu nižje od tistih, ko prideš nenajavljen pa še parking zaračunajo dodatno. Kaj češ, takšen je turizem. Zvečer sva šla v mesto, pa ne predaleč, saj naju je že prvi bar zaustavil. So imeli tam domačini neko fešto, kjer sva se dodobra odžejala in dali so nama tudi nekakšen riž z mesnimi dodatki. Sva se najedla in dodatna večerja ni bila potrebna. Potem sva tam kar nekaj časa  še vztrajala, vendar jutri je nov dan in midva morava še v Maroko.

Sobota, 28. september

Zajtrk kupiva na ulici, ki ga pojeva v predverju hotela ob zelo zelo stari mizi in pohištvu ter se nato odpeljeva v smeri Cremone, preko Bobbia proti Genovi. Ker tokrat že vem kam naj se obrnem v Genovi, posledično samo dvakrat zgrešiva pristanišče. Predhodno, že v prejšnjem poglavju omenjen supermarket, obiščeva za nabavo osnovnih potrebščin, ki so, lahko si mislite, podobne kot spomladi. Pivo in voda, ker vse ostalo pa imava. V portu so postopki nekoliko drugačni, kot so bili spomladi, saj je check-in že takoj ob vhodu v luko, medtem ko je za policijsko-carinski del potrebno do prostorov ob parkirišču. Tam je dolga vrsta čakajočih, med njimi tudi možakar iz Amerike, ki je pred parimi leti krenil okoli sveta in je še vedno na svoji neskončni poti. V vrsti so poleg tega ameriškega popotnika tudi Maročani, Francozi in kot sva kasneje izvedela tudi nekaj Slovencev. Sara in Janez, ki sta na poročnem potovanju, sta nekje v tej vrsti in z njima smo kasneje na ladji analizirali pot po Maroku in si izmenjali nekaj informacij.

Pri samem postopku policijske kontrole se je kar zapletlo, saj italijanski policist ni hotel razumeti, da midva ne greva v Barcelono, ampak v Tanger Med. Je pa to dokaj bistven podatek, saj se je potrebno na ladji razvrstiti v vrsto za izrkcanje za določen port in tudi pri postopkih carinjenja na ladji potrebuješ potrjen formular, ki ga štempljajo na celini. Kakorkoli, to smo rešili in kot je sedaj jasno, se naša ladja ustavi v Barceloni, kar bo pomenilo malce daljšo plovbo in s tem nočni pristanek v Maroku. Gremo mi na ladjo in začne se moje tretje križarjenje po Sredozemskem morju. Ko se navadiš, ni slabo in meni je všeč. Prostrano morje, tu in tam iz vode skoči kakšen delfin, in kot običajno mi je Klementina pripravila literaturo v obliki e knjige. Sobota, nedelja in ponedeljek so tako minili na ladji, kjer sva se spoznala tudi s Saro in Janezom, oba motorista, vsak s svojim motorjem in kot rečeno na poročnem potovanju. V nedeljo zvečer smo tudi malo proslavljali in bili kar opazni gosti na arabski žurki v salonu ladje. Lahko pripomnim le to, da piva Paulaner po našem praznovanju na ladji ni bilo več.

Ponedeljek, 30.september

Pozno popoldne zagledamo obalo Afrike in malce kasneje tudi pristanišče Tanger Med. Po razglasni postaji je bilo že prejšnji dan javljeno, da bo prihod v luko z zamudo, poleg tega pa smo zapluli v drug časovni pas, tako, da so bile ure tako in tako čisto zmešane. Pristali smo in po končnem privezu smo se podali v garaže trajekta, se opremili in gasa do mejnih kontrol maroške policije, ki jih je bilo kar nekaj. Sara je javila v hotel v Chefchauen, da bosta z Janezom prispela pozno ponoči, midva z Borisom pa sva se jima pridružila in tako nama ta dan ni bilo potrebno iskati prenočišč. V povratno uslugo sem popeljal vse tri skozi mejne kontrole in v trdi noči ter mestoma tudi močni megli vodil kolonico do hotela Alkhalifa, kjer nas je čakal lastnik, ki nam je odprl ograjo in nas razporedil v sobe. Vožnji je v nočnem času v Maroku potrebno posvetiti malo večjo pozornost, saj so ceste slabo označene s svetlobnimi telesi in tudi kakšen osel lahko stoji sredi ceste. Ampak šlo je v redu in ob prihodu v Chefchaucen smo po 130 kilometrih ob enih ponoči še v najbližji mali lokalni trgovinici kupili manjši prigrizek in nekaj za odžejat.

Torek, 1. oktober

Prebudimo se v megleno jutro, ki ga z Borisom izkoristiva za jutranjo telovadbo. Obema paše malo razgibavanja, potem pa se podava v mesto, saj gostitelj še ni uspel pripraviti zajtrka. Hotel sodi med bolj zanimive nastanitve v Maroku, nudi pa poleg dobre lege tudi parkirišče in super zajtrk. Kot rečeno, ogledava si mestece v jutru, ko je mogoče prav tako kot čez dan že kupiti opojne substance in opazovati zanimiva opravila domačink, ki perejo perilo v bližnjem potoku ali pa pečejo kruh in pecivo v črnih kuhinjah v ulicah mesta. Po sprehodu se vrneva v hotel, kjer pojeva obilen zajtrk in se posloviva od Sare in Janeza ter se podava na Moto Maroko. 

Zdaj gre pa zares in plan je obvoziti Fes ter zaključiti dan nekje pod Visokim Atlasom, kar bo danes znašalo okoli 530 kilometrov. In šlo je po planu, prevozila sva območje narodnega parka Ifrane, kjer sva jedla kot bogova in izvedela, da območje Ifrana pripada boržujem oziroma premožnejšim Maročanom, kar je bilo vidno tako na objektih, kot tudi celotni okolici tega območja. V drugem delu poti, nekje ob vznožju Visokega Atlasa, sva naletela na prve posledice močnega deževja, ki je potovalo malo pred nama. Najin cilj je bilo mestece Imilchil, kjer sva se, tik pred nočjo, v prvem obcestnem prenočišču tudi ustavila. Tu sva srečala dva Francoza, ki sta bila kar močno zmatrana in usrana do vratu in sta nama pojasnila, da je pot dalje nemogoča. Imela sta hard endure, pa jima ni uspelo prebiti Atlasa. Skupaj smo, ob kozarčku najine zdravilne vodice, ker drugega tam sploh ni bilo, analizirali pot in plan za naslednji dan. V kolikor bodo lokalni policisti javili, da je prehod usposobljen, potem greva z Borisom dalje, v nasprotnem primeru pa pomeni to popolno spremembo načrta za naslednje dni, kajti Visoki Atlas je mogoče prečkati le na nekaj prelazih, ki so vsaksebi kar oddaljeni. Nič, počakajmo na jutri in jutri je bil potem lep dan, s prevozno, no ja, skoraj prevozno cesto, kar je rezultiralo v dokaj počasni in relativno naporni vožnji. 

Sreda, 2. oktober

Zjutraj skupaj s Francozoma pojemo tradicionalni zajtrk s palačinkami in marmelado ter čajem in se nato podava tja, od koder sta včeraj francoska kolega prišla napol obupana. Ob tem velja omeniti, da je mestece oziroma vas Imilchil, ki je tipično visoko hribovsko mesto na 2200 metrih nad morjem in je izjemno siromašno, name naredilo zelo močan vtis. Ta vas na Visokem Atlasu in glavno mesto Rabat  pokažeta nasprotja, ki jih je mogoče videti v Maroku. V vasi je pastir že gnal ovce na planino, mesar je pripravljal mesnico na ulici z odrezanimi govejimi glavami in odrtimi kozami, midva sva napolnila rezervoarje in zaželela srečo motoristoma iz Francije ter se podala proti Agudalu in prelazu preko Visokega Atlasa. V začetku je bilo vse skupaj še dokaj nedolžno in le mestoma je bilo videti naplavine na cesti, ki sva jih ob zmerni vožnji premagovala, kasneje pa se je vse skupaj le stopnjevalo. Na vso srečo je na nekem dokaj močno zablatenem delu pred nama vozil maroški avtobus, kar v teh krajih pomeni, da je to Mercedesov kombi, in nama utiral gaz po blatu. Boris vedno nekaj čeblja v komunikacijo in ko sem mu končno zabičal naj bo tiho, saj sem imel kar velik problem z vožnjo, je le prenehal govoriti in to je trajalo do točke, ko je bilo jasno, da sva iz najhujšega. Lahko rečem, da se mi je odvalil kamen od srca, kajti ni bilo jasno, kje se bo ta kalvarija nehala.

Na vso srečo je narava poskrbela za pravilno razporejeno nevihto prejšnji dan, ki na južni strani prelaza ni delovala in od tam dalje je bilo zopet vse ok, kar pomeni, da bova danes dosegla tudi Saharo in to pomeni vsaj 540 kilometrov. Področje pod Visokim Atlasom, imenuje se Anti Atlas in je nekje na nadmorski višini okoli 1000 metrov, sva prevozila preko dneva. S prelaza sva se peljala proti dolini Todra, ki je ena od turističnih znamenitosti in nato dalje proti mestu Tanghir, kjer sva oprala kar precej umazane motorje. Pot sva nadaljevala po neskončno dolgih cestah vse do Sahare, kjer so se prikazale tiste lepe slike sipin, palm in kamel, vse do Merzouge, kjer sva pojedla malce pozno kosilo in se malo pohecala z domačini, ki med vsemi možnimi jeziki poznajo tudi slovenskega. Pravijo “Gremooo Slovenija” in se smejijo na ves glas, ampak naju ne morejo zadržati, kljub temu da obljubljajo nepozabne trenutke v sipinah za borih 400 evrov na osebo. Najin cilj je Tazarine in do tja imava še vsaj 200 km, kar pomeni, da bo treba malo pritisnit na gas, kar niti ne bi bil takšen problem, če ne bi bili posamezni odseki cest kar močno poškodovani zaradi  deževja v septembru. Pravijo, da takšnega dežja ni bilo že par desetletij in malce naprej od Merzouge se je naredilo celo jezero, skozi katerega sva se zapeljala tudi midva. V puščavi peljati se po vodi, to je po mojem mnenju eno od doživetij, ki ga ne bo mogel poskusiti kdorkoli.

Odbrziva midva še teh par sto ali dvesto kilometrov, vmes obiščeva še manjši muzej fosilov, v katerem se Borisu kar meša od trilobitov in podobnih okamenelih ostankov živali. Nezadržno se bliža noč, ko prispeva v Tazarine in ugotovila, da od vseh tistih deset hotelov, ki so na bookingu ni nobenega, oziroma le eden, ki pa ni za nikamor. Domačini govorijo le arabsko in malce francosko in nastal je manjši problem, ki smo ga po mahanju z rokami rešili. Možakar, ki sva ga spraševala, je nekam poklical in nama potem pokazal smer proti jugu in ni bilo druge rešitve kot da greva. V trdi temi, nama je nasproti pripeljala Dacia in šofer nama je nakazal naj mu slediva po puščavi in preko manjše reke vse do rezidence, v kateri je bilo vse kar sva potrebovala. Topla soba, večerja in topel tuš, zjutraj pa zajtrk pod palmami in lahko trdim, da so Maročani gostoljubni bolj kot si lahko misliš. Ocena plus pet, pa vse skupaj za slabih 50 evrov.  

Četrtek, 3. oktober

Zajtrk pod palmami in nato preko vode in makadama, na katerem sem podoživljal travme spomladanske ture, nazaj na glavno nacionalno cesto proti Zagori, ki je podobna vendar dosti večja destinacijo kot Merzouga. Danes je najin plan Ouarzazate do katerega bo potrebno prevoziti približno 250 km in tam bova sredi dneva, kajti čas je, da se popoldne malo odpočijeva. Zagora je veliko mesto, v katerem natočiva gorivo in se potem praktično do cilja ne bova ustavljala. Čas je za meditacijo, zbiranje vtisov in uživanje v dokaj enostavni vožnji proti severu, mimo iz blata narejenih rdečih pritličnih zgradb ob katerih imaš občutek, da je to povsem nek drug čas. Po poti se ustaviva tudi v manjšem mestu Agadez, kjer Boris z domačini izmenja e poštne naslove in se dogovarja za posle v bodočnosti, ter se nato preko prelaza v Anti Atlasu spustiva proti najinemu cilju. Na bencinski črpalki srečava motorista iz Nizozemske, ki je na poti že pol leta in je s svojo tenerejko na poti v Maroko bil tudi v Sloveniji. Zanimiv je ta svet, koga vse srečaš in kaj vse ljudje doživljajo. V Ouarzazate sva si izbrala malo večji hotel, ki je slučajno imel tudi bazen, kjer sva izvedla rehabilitacijo in se pozneje v mestu čudila šovu s kačami in opico, vmes pa tudi nekaj pojedla in zvečer obiskala modern arabski bar v katerem je bila živa muzika, ki jo nisem ravno štekal. 

Petek, 4. oktober

Vstaneva zgodaj in takoj na zajtrk, danes je zopet na vrsti prelaz preko Visokega Atlasa, še prej pa se peljeva do največje sončne elektrarne na svetu, ki se imenuje Noor. Ta elektrarna je imela že kar nekaj nadgradenj in je zelo fascinanten objekt pod Atlasom na višini 1000 metrov nad morjem in dobro viden tudi na Googlovih zemljevidih. Tisočere ogledal in v sredini stolp višine 250 metrov s posebno tehnologijo omogoča proizvajanje električne energije tudi ponoči. Pripeljeva se do vhoda, kjer naju oboroženi stražarji vljudno obrnejo in napotiva se proti zahodu Maroka. Na poti iz Ouarzazate na svoji desni opaziva filmske studije in tudi nekaj kulis, vendar naju ta tematika ne zanima preveč in ob relativno hladnem jutru se podava proti prelazu Tizi n´Ticka, ki se nahaja na višini 2200 m. Cesta je noro dobra in če bi imela dovolj časa bi se brez obotavljanja peljala vsaj še dvakrat gor in dol. Na prelazu so nekakšna vrata s stolpi in par malih trgovinic, kjer se ustaviva, narediva par slik in uživava v lepotah, ki jih prinašajo takšni prelazi. Ta svež zrak in kar intenzivna vožnja botrujeta temu, da se v dolini ustaviva v mestu Tamallalt in pojeva posebno enolončnico s kruhom in posebnimi začinjenimi omakami ter obveznim čajem. V nadaljevanju poti se voziva po neizmerno dolgem gradbišču nove ceste in tem dnevu narediva preko 550 kilometrov po cestah, ki so resnično dobre in zavidanja vredne. Ta dan sva se z 1000 mnv dvignila do 2200 in se nato spustila do morja, do mesta Rabat. Ker naju je čas malo prehitel, sva se odločila, da ostaneva v mestu in si pogledava staro mestno jedro. Ob obali sva se priklopila na wifi in našla soliden majhen hotel v starem mestnem jedru in se po ozkih ulicah pripeljala naravnost pred njega. Po osvežilnem in najdražjem pivu v Maroku sva odšla na mestno obzidje, kjer so fantastični pogledi na Atlantik in skupine kopalcev ter nato v mestno jedro v katerem je ogromno trgovin in trgovinic, restavracij in ni da ni.Ko sva hodila po ulicah starega mestnega jedra naju je premagala lakota in sva si v ulični restavraciji naročila sendvič z neznano vsebino, čeprav naju je mikala tudi kamelja glava. Sva se vzdržala in potem prehodila velik del tega starega mestnega jedra in se vrnila v hotel relativno pozno. To je bilo zadnje obiskano prenočišče v Maroku, kajti jutri takšen čas bova že na trajektu. 

Sobota, 5. oktober

Zajtrk, kot ga še ni bilo, kar nama kar ustreza, saj naju čaka kar dolg tranzit do luke v Tanger Medu. Ta dan je bila planirana vožnja ob Atlantiku, vendar naju je vremenska slika, ki se je kazala na nebu obrnila bolj proti notranjosti. Uspelo se nama je izogniti deževju, kljub temu, da sva si po eni strani želela močnega deževja, saj so nama mački ponoči označili motorja in so bile vonjave tako močne, da so še levi bežali. Pot naju je vodila skozi vse bolj zeleno maroško pokrajino in tudi tisti siromašni del dežele se je čedalje bolj odmikal. Ker sva imela dovolj časa, sva se zapeljala skozi mesto Tanger, ki je tako kot Rabat, na videz kar bogato in moderno. V Tangerju nabaviva nekaj vode in malico za na trajekt ter se nato na pobočju s katerega je že viden Giblartar ustaviva še na kosilu in se nato spustiva v luko. Pri carinskih postopkih se je zakompliciralo, vendar še danes ni popolnoma jasno kaj je šlo narobe. Ob vstopu v Maroko je bilo v vstopnih dokumentih nekaj verjetno napačno vpisano in tako sva par ur čakala na rešitev težave, ki jo je carinik rešil na prav poseben način. Kljub temu, da imajo računalniški video in ne vem kakšen nadzor še, se naju je carinik usmilil in na svojem računalniku enostavno spregledal napako in tako je bila najina maroška izkušnja rešena. Tukaj je zaključek najine šestdnevne in 2300 kilometrov dolge izkušnje.Po tridnevnem križarjenju po Sredozemskem morju smo pristali v deževni Genovi. Kot sva lahko že na trajektu ugotovila, naju bo čakala mokra cesta in nizke temperature, kar pa naju ni motilo, saj sva bila dovolj spočita. V Vrtojbi sva snela dežne kombinezone in proti večeru sva bila doma.

Zahvaljujem se mojim prijateljem Janiju, Marku in Borisu, za družbo in upam, da bomo še dolgo odkrivali in doživljali nove dežele in seveda moji Klementini za neizmerno podporo.