1. dan — 131 km

Ljubljana – okolica Kobarida

Na pot sem šel pozno popoldne z namenom da bi se “premaknil” nekam v bližino Italijanske meje… Kamp v hotelu, ki je imel 1000 zvezdic le kakšno urico… Po večerji se lepo spravim v šotor in preučujem mapo Alp, da bi poiskal mojo optimalno pot, ko se kar naenkrat zabliska in začne ulivati kot iz škafa. Šotor hitro napnem, a sem v pol minute vseeno moker kot cucek. “Mah”, si mislim, “če bo jutri zjutraj takole deževalo, grem takoj nazaj v Ljubljano.” Res ni užitek vozit po dežju, sploh pa ne tri dni, kolikor hočem ostati v Dolomitih… Zbudim se čez kakšno urico, še vedno uliva. Preverim šotor – vse OK – zaspim nazaj in se zjutraj zbudim v sončno jutro. Motorčku z veseljem povem, da greva v Dolomite!

2. dan — 443 km

Predel – Sella Nevea – Tolmezzo – Passo di Mauria – Lago Misurina – Passo Tre Croci – Passo di Giau – Passo di Fedaia (Marmolada) – Canazei – Passo Pordoi – Passo di Campolongo – Passo Gardena – Passo di Sella – skoraj do Canazeia – Passo di Sella – skozi Val Gardeno – Bolzano – kamp pri Kalterer See

Predel prečkam že okrog sedmih zjutraj, policaj na meji me čudno gleda, saj tako zgodaj motoristov s CE tablico vseeno ni vajen :)… Sicer krasna zavita cestica s tunelčki in serpentinami do Chiusaforta je mokra in posejana z utrganimi vejami, listjem, kamni. Očitno se je ponoči na ITA strani Predela odvijala nora nevihta. Še dobro, da se nisem odločil spati v ITA ampak že v SLO. V dolini je sonce, nebo brez oblačka, cesta suha, zato sem hitro na Passo di Mauria (1298m), ki je dobra uvertura v krasne dolomitske prelaze. Ko se priključim na SS48 do Auronza doživim šok. Vedel sem, da je avgusta veliko italijanov v Dolomitih, samo da jih je toliko? “$#”%&” si rečem in že tukaj uvidim, da bo potrebno tokrat ubirati manj znane prelaze, če bom hotel voziti vsaj nekaj časa po svoji strani ceste in z izklopljenim smernikom… Skočim do jezera Misurina z namenom naskoka treh Cim oz. zavetišča pod njimi, a me vrsta približno stotih avtomobilov odvrne od gorske cestice (ki jo je potrebno, mimogrede, drago plačati — 8€ za motor, 18€ za avtomobil), zato se zapeljem po ovinkih v smeri Toblacha in nazaj mimo jezera na Passo Tre Croci (1805m) in v Cortino.

Passo di Falzarego oz. “Dolomiten autobahn” (© by Suzuki) seveda odpade, zato v Pocolu zavijem levo na Passo di Giau (2233m), se spustim v dolino in nadaljujem okrog “marmelade” na Passo Fedaia (2057m). Ker vozim skoraj neprekinjeno že nekaj manj kot šest ur, se mi zdi jezero na vrhu prelaza idealno za počitek, hranjenje in sušenje šotora.

Po spustu v Canazei se odločim narediti “famozni” krog: Pordoi (2239m), Campolongo (1875), Gardena (2121m) in Sella (2244m)- štirje krasni prelazi na kakšnih 60km odlične (a v avgustu preveč polne) ceste. Gor, dol, gor, dol… 🙂 No, po zadnjem prelazu se kakšnih 10km pred Canazeiem zadeva ustavi… z motorjem se spustim mimo že-nekaj-kilometrske vrste stoječih avtomobilov in vidim njen vzrok. Avtobus se je zagozdil na eni serpentini in ga sedaj rešujejo rešilci, gozdna straža, karabinjeri in ne vem kateri možje postave še. Štala. Ker je videti, da bo zadeva trajala še kar nekaj časa, se namesto preko Passo di Costalunga (Karerpass) spet povzpnem na Sello in preko doline Gardena odpeljem do SS12 in nato preko Bolzana do Kalterer See, kjer v drugem kampu dobim prostor za motorček, šotor in mene. 12,10€ za vse tri 🙂 Odločim se, da grem malo zaplavati, če sem se že spravil kampirat ob jezeru. Yeah right. Jezero je tako motno kot portoroška sluznica v času največjega razcveta alg. Raje se stuširam, nato povečerjam krasno instant juhico in instant testenine, in medtem ko jem, ob pivu (3,20€ pol litra _slabega_ piva, po katerem me je takoj začela NORO boleti glava — šele drugi Lekadol ponoči je pomagal) preigravam touring variante za naslednji dan.

3. dan — 436 km

Kalterer See – Passo di Mendola – Passo di Tonale – Passo di Gavia – Bormio – Umbrailpass – Passo di Stelvio – Merano – Timmelsjoch – Merano – Gampenjoch – Passo di Mendola – Kalterer See

Spet sončno jutro – najprej se zahvalim weather-makerju (kdorkoli je že) in se ob 8:00 odpravim proti Mendelpassu po uspešnem dvakratnem(!!) izogibanju radarja na petkiloemtrskem odseku lepe “vinske ceste”. Passo di Mendola (1363m) je kot nalašč za jutranje ogrevanje vitalnih delov telesa (npr. uma, vratu, zapestja…) in gum. Po sončni dolini (Val di Sole) kljub tovornjakom hitro napredujem in kot bi mignil se skozi fantastične dolge ovinke pripeljem na Passo di Tonale (1883m). Kot je napisal drekavac nekaj časa nazaj na forumu, na tem prelazu človek ostrmi nad blokovskim smučarskim naseljem. Ko sem se lani julija s testnim BMW-jem R1150R pripeljal sem gor je zadeva zaradi malo slabšega vremena (megla) in odsotnosti avgustovskih dopustnikov izgledala, kot da bi prišel na drugi planet. Tokrat zaradi lepega vremena in obljudenosti Passo di Tonale izgleda dokaj spodobno, če ne celo normalno. Kakšnih 600 višinskih metrov nižje me že čaka ponoven vzpon. Od lanskega leta sem si ga zapomnil kot najbolj impresivnega – in tudi tokrat me lepota prelaza Gavio zadene direktno v možgane. Krasna ozka cestica (ki jo je skorajda OBVEZNO prepeljati v tej smeri in ne obratni) se strmo vije na 2621m nadmorske višine. Po začetnem incidentu v dolini, ko sta se dva pametna Italijana z domobili spravila na ozko cesto in jo zabasala na prvih 50-ih metrih, in ko smo zaplet reševali vsaj 20 minut, je šlo vse kot po maslu. Česa drugega kot nekaj nasproti vozečih motoristov in avtomobilov ter krav in njihovega motoriziranega pastirja ne srečam do vrha prelaza. Razgledi so resnično fantastični – spodnje fotke povedo vse.

1400-metrski spust v Bormio se nadaljuje s skoraj enakim vzponom nazaj v hribe. Najprej na hitro pokukam v Švico na Umbrailpass (2501m) in šele ob povratku opazim, da sem prvič peljal kar mimo italijanskih mejnih organov, ki na srečo le pokimajo in spet sem v Italiji. Nadaljujem vzpon po lepih serpentinah in čez nekaj minut sem na najvišjem prelazu tokratne dolomitske fure: Passo di Stelvio oz. Stilsferjoch (2758m) , na katerem se tako tre ljudi, da je res too much. Ustavim se nekaj deset metrov pod “vrhom” prelaza, na drugi strani, in se skupaj z nekim malo starejšim italijanom, ki se je na vrh pripeljal z legendardnim BMW R100GS, čudiva… a) on mojemu motorju (čudo tehnike), b) jaz njegovemu motorju (legenda), in c) oba skupaj prihajajočemu spustu po S-cesti v dolino (fantastika).

V Meranu obrnem proti severu in v St. Leonhardu zavijem levo na 2509m visoki Timmelsjoch, na katerem so ostanki nekdanje avstrijsko-italijanske eje. Tukaj sem prvič in lepota tega prelaza me preprosto ubija. Malo me spominja na naš Mangrt, le da je cesta tukaj neprimerno boljša, a seveda niti ne pomislijo, da bi kasirali “parkirnino”, kot to (za bruhat) delajo v Sloveniji. Ker je ura že blizu pete popoldne, na vrhu ni kakšne strašne vročine. Zelo temni oblaki na vzhodu me rahlo zaskrbijo in že na vrhu Timmelsjocha se odločim, da namesto preko Jaufenpassa, nočitve v Sterzingu in jutranjega Penser Jocha, raje že danes zavijem nazaj proti Bolzanu.

Ko se ustavim pri veliki skupini nemškega kluba Mazd MX-5, ki se po Dolomitih potika že cel teden, zagrmi… Odpeljem se proti jugu in nevihta mi tako rekoč diha za ovratnik… Po ponovnem uspešnem izogibanju radarja se v Meranu kljub dežju, ki me lovi, odločim za še dva hitra prelaza za konec dneva. Jiiiiiipiiiiiii, Gampenjoch (1512m) je iz Meranske strani z doooooooooolgimi ovinki res enkraten in predvsem H.I.T.E.R. ! Preko že znanega Passo di Mendola (1363m) se v občasnih dežnih kapljicah zapeljem v dolino do “starega dobrega kampa” ob jezeru. Tip na recepciji se mi čudi, ker se ponovno prijavljam. Kaj hočem, “sprememba planov” se nasmehnem in hitro na istem mestu kot prejšnji dan postavim šotor, saj imam feeling, da bo resen dež. A weather-maker mi je ponovno naklonjen. Hvala ti še enkrat, če bereš tole!! Pokaže se večerni sonček in ponovim vajo prejšnjega dne: v Spar po nekaj hrane in vode, tuš, kuhanje večerje, plan za naslednji (zadnji) dan… in vse to — tokrat — BREZ piva.

4. dan — 585 km

Kalterer See – 1/2 Passo di Mendola – Kalterer See – Bolzano – Eggental – Passo di Lavazze – Grimmljoch – Passo Manghen – Passo di Brocon – Passo di Cereda – Passo Duran – Passo Cibiana – Passo di Mauria – Sella Nevea – Predel – Ljubljana

Ob 7:00 odrinem iz kampa in ker je Passo di Mendola ravno “ob poti” do Bolzana, se zapeljem nekaj kilometrov gor in nekaj dol… Izgovor je dober — ogreti se je treba :))) Eggental vedno znova preseneti s svojim “kanjonom” na vhodu v dolino. Cesto so v enem letu, odkar sem bil nazadnje tu, prenovili, preplastili in namestili ogledala. Vijuganje med skalami je tako fantastično, a vseeno naredim postanek, ker me premami fotografska žilica.

Namesto po prepolnih znanih prelazih (v smislu okolice Canazeia in Cortine) se, po nasvetu Gregsa, proti domu raje odpravim po tistih, ki so na mapi označeni s tankimi rdečimi črtami. Najprej to pomeni Passo di Lavazze (1805m), kjer s svojim izpuhom prebudim nekaj “domobil-italijanov”, ki se nekaj zmrdujejo nad “hrupom” tako zgodaj zjutraj (ura je bila skoraj devet). Nekaj kilometrov stran je Grimmljoch, ki dejansko ni prelaz ampak “konec poti za motorizirana vozila”. Kazni ne tvegam, zato se v Vareno spustim preko prelaza Lavazze. Že od prvega dne me je mikala zelo tanka črta na Passo Manghen (2047m), a nisem vedel, kaj to v resnici pomeni. Bil sem presenečen, saj je cesta res ozka, a kljub temu super – dokaj pregledna in z dobrim asfaltom, vsaj iz severne strani. Prelaz je skoraj neobljuden (glede na ostale, seveda), čeprav je zelo lep — priporočam ljubiteljem hribov!

Sledili so še prelazi Passo di Brocon (1815m), Passo di Cereda (1369m), Passo Duran (1601m), Passo Cibiana (1530m). Gor, dol, gor, dol. Vzponi so bili prekratki, spusti predolgi :))) Dolina Cadore je postregla s prvimi “normalnimi” cestami, pa tudi s prvim pravim dežjem na poti. Na srečo ni trajal dolgo, a le dovolj, da sem kakšne pol ure vedril in še za pol ure oblekel dežni kombinezon. Me sploh ne bi motilo, sploh glede na to, da sem tri dni vozil po lepem vremenu, a kaj, ko se je ta dež moral zgoditi ravno na Passo di Mauria, na poti domov. Tako sem moral tiste lepe dolge ovinke prevoziti kot po jajcih, namesto da bi pustil zadnje kose gume na res dobrem asfaltu. 🙁 Ne moreš imeti vsega, sem si rekel, in si zapel “Kadore, kadore.. rudeči cvet…”.

Ko si enkrat v Ampezzu, se zdi, kot da bi bil že doma. Pokazalo se je sonce, zato sem bil hitro v Chiusafortu. Ker je bilo lepo vreme, ura pa okrog četrte popoldne, sem ovrgel misel na “escape route” Tarvisio – Kr. Gora – Ljubljana in se preko Selle Nevee in Predela zapeljal na noro slabe slovenske ceste. Šele ko preživiš nekaj dni na fantastičnem dolomitskem asfaltu, vidiš, v kakšnem poraznem stanju je npr. cesta Predel – Bovec – Kobarid. Kontrast, kot da bi prišel v eno izmed držav tretjega sveta.

Inkasant v preobleki policaja me nato nekje med Mostom na Soči in Idrijo ustavi ter mi podari položnico za pet tisočakov. Prehitra vožnja “v naselju”, kjer trem bajtam 20 metrov stran od ceste pravijo “naselje” in hitrost omejijo na 60. Dobro, zakon je zakon. Inkasanti pa ostajajo inkasanti in ne varuhi cestnega prometa. Je bil pa ta deset minutni postanek tudi dobrodošel – nevihto, ki je nekaj pred mano močila cesto, sem tako spustil malo naprej in roller-coaster cesto Idrija-Godovič-Klanec sem lahko odpeljal v dolomitskem stilu 🙂 🙂 🙂

V treh dneh in pol sem prevozil 1.595km, bil na 25 različnih prelazih in za vse skupaj zapravil cca. 20.000 SIT za bencin in cca. 12.000 SIT za hrano, vodo, posladke in prenočišča.

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA