Balkan Tour 2018 – do Črnega morja in nazaj

Cilj potovanja je videti Črno morje. Malo za šalo in malo zares, ampak vedno me je zanimalo, koliko je to morje drugačno od tega našega dobro poznanega. Ali je Črno morje res črno?

Konec maja je čas, ki praviloma že zagotavlja relativno tople dni. Planirana pot je vsebovala tudi nekaj prelazov, ki pa so lahko zaradi hudih zim v hribovju tudi dolgo zaprti. Bomo videli.

Planiranje poti je potekalo vso dolgo zimo in ob prebiranju potopisov in spremljanju spletnih strani je bila pot okvirno začrtana. Izkušnje so pokazale, da približno 500 km na dan gre in krat sedem dni bo naneslo 3500 km. Tako se je izkazalo tudi na koncu tega Balkan Tura. Planiranje se vedno ne izkaže kot popolno, zatorej sem nabavil še avto karto Balkana, oziroma Bolgarije in Romunije in vso pot splaniral in vnesel v tretjega sopotnika z imenom Garmin Zumo. Ta se običajno kljub svojim muham izkaže za dobrega pomagača. Prenočišča sem si v času planiranja pregledal na Bookingu in jih nekaj shranil. Bookiranje prenočišč sva opravljala vsak dan posebej, saj kljub začrtani poti, nisva točno vedela v katerem kraju bova spala.

V treh kovčkih na GSu je bilo dovolj prostora za potrebščine, ki jih potrebujeta dva popotnika za en teden. Kar se tiče hrane in pijače, sva se odločila, da koristiva usluge na poti, saj se vendarle ne odpravljava v popolno divjino. Kar se tiče pijače sva se do sedaj naučila, da morava obvezno s seboj v vsakem trenutku imeti vodo in tudi kakšen piškot ni odveč. Glede na to, da bova imela opravka z različnimi valutami, sva se odločila, da bo plastični denar kar prava izbira. V informacijo opravka bova imela z evri, hrvaškimi kunami, srbskimi dinarji, bolgarskimi in romunskimi levi. Faktorji preračunavanja in spremljanje cen so v tem pogledu zanimiva izkušnja.

Plan je obsegal teden dni časa in šest država Balkana od doma do Črnega morja in nazaj. Vsa pot je temeljila na tem, da se v glavnem izogneva avtocest in večjih mest. Glede na to, da je dnevni zalogaj poti relativno velik, sva vedela da bo večino tako znamenitosti kot posebnosti potrebno videt kar z motorja. Na dan ponedeljka je bilo vreme ravno prav primerno in gremo.

1.dan 485 km Griže – preko Bosne do Bijeljine (SLO-HR-BiH; Etno selo Stanišiči)

Od doma ob osmih zjutraj, da prezgodnji jutranji mraz že na začetku ne vpliva na razpoloženje. Tudi ostale dni sva v glavnem štartala okoli osme ure, po malo bolj polnem zajtrku. Prvi dan sva se iz Griž peljala po klasični poti na Hrvaško. Po glavni cesti preko Krškega in nato po avtocesti do mejnega prehoda v Slovenski vasi mimo Zagreba do Hrvatske Kostajnice. Tu se že prileže druga jutranja kava, ki jo spijeva na bosanski strani. Bosno in Hercegovino sva prevozila skoraj vso pot ob reki Savi. Cesta je zanimiva, brez nekih posebnosti. Cilj tega dne je bila Bijeljina, oziroma Etno selo Stanišiči. Izjemno lep turističen kotiček, ki sicer nima nobene veze z Bosno, ima pa prijeten ambient in dobro hrano.

Pred večerjo ena rakija, da stabiliziramo stanje in imunski sistem, potem pa ob pivu malo roštilja. Za prenočišče sva dobila eno od hišk, ki v dveh nadstropjih nudi vse. Vse skupaj relativno poceni. Motor varno parkiran na parkirišču, ki ga spremljajo preko kamer.

2.dan 560 km Bijeljina, ob Drini preko Kadinjače in Zaječarja do Belogradčika (BiH-SRB-BG: B&B Castel Cottage)

Zjutraj pojeva zajtrk, ki je v ceni prenočišča in gas pa naprej. Čez reko Drino in mejni prehod v Srbijo in kot da si odrezal, popolnoma drugo stanje. Spremeni se tip ceste, način odvijanja prometa in arhitektura. Skozi prva naselja se potem ob Drini vzporedno z bosansko srbsko mejo usmeriva proti jugu do Bajne Bašte in nato do spominskega obeležja Kadinjača. Tu je ogromen spomenik bataljonu partizanov iz II. svetovne vojne. Vožnja po Srbiji je nekaj posebnega. Vsaj kar se tiče naselij in mest je tako, da moraš biti še kako previden. Na cesti nekje med Užicami in Paračinom mi je še kako prav prišla vaja izogibanja, ki sem jo treniral na Vranskem. Kar naenkrat se vse ustavi in v ogledalu sem opazil, da oni zadaj nima nikakršnega namena pravočasno ustavit. Hitro stisnem sklopko, manever desno levo in rešeni smo. Malo adrenalina tako in tako ne škodi, poveča pa predvsem še več pozornosti na dogajanje v okolici. Moram priznati, da mi ta predel Balkana ni preveč všeč, vsaj kar se kulture vožnje tiče, ampak cesta Paračin Zaječar, ta je pa top. Ni prometa, dobra široka cestna podlaga in tik tak Bolgarska meja. No pa smo tu na manjšem mejnem prehodu na srbsko bolgarski meji. Nekaj carinikov, midva in mlajši nizozemski par z avtomobilom. Po vsej verjetnosti sta bila že nekaj časa na meji, kajti fant je izgledal obupan, prav tako njegovo dekle. Cariniki so pri tem nekoliko hipijevskem paru nekaj iskali na vse pretege. V glavnem so ju, po moje, malo maltretirali, med tem pa se na mejo pripelje nek možakar, ki je imel na avto priklopljeno tovorno prikolico. Carinik malo pogleda pod cerado prikolice in pomigne temu Bolgaru, da ima prosto pot, onadva reveža pa če vedno na odstavnem pasu. Nama se ni nihče posvetil, vsekakor pa sta mi ostala v spominu ta dva tujca z obupanimi izrazi na obrazu.

Prva izkušnja v Bolgariji je za nama, takoj za tem pa naju čaka naslednja. Ker sem si zamislil krajšo pot in sva imela za ta dan že dosti vožnje sva jo usekala po bližnjici. Namesto 60 km jih bo 40, ki pa se niso in niso končali. Po slabši cesti še nisem vozil, levo in desno pa slika, ki je nakazovala na Bolgarijo, na siromašno temačno deželo za železno zaveso. Seveda je bil ta prvi vtis popolnoma napačen. Končno po tej, po svoje zelo zanimivi poti, prispeva v Belogradčik.

Nastanitev v B&B, parkirava motor in lačna. Lastnica pove, da pri njih večerje ni, da pa je v mestu dobra gostilna pri Ivanu. Pustiva motor na dvorišču, se preoblečeva in peš skozi mesto proti omenjeni gostilni. Ena sama žalost to mesto in ljudje vsi malo gledajo izpod čela. Mesto je bolj kot ne zapuščeno in kar malce turobno. Sprehodiva se do Ivana, pa da vidimo, kaj nama bodo pripravili za najin današnji glavni obrok. Na terasi nama prijazni natakar postreže z hrano in pijačo. Vse dobro in poceni, za morebitne dodatne želje, pa nama pustijo na mizi tipkalo, s katerim jih lahko prikličeš v vsakem trenutku. Malce dezinficirava, pojeva, spijeva in plačava ter nazaj do nastanitve. Izjemno lepo urejeno prenočišče, kjer sva se spočila.

3.dan 480 km Belogradčik preko prelazov Troyan in Shipke do Arbanasija (BG; Hotel Izvora 2)

Zjutraj sva dobila zajtrk za prste obliznit, burek in marmelada. Izkušnje do sedaj so nakazovale na to, da se bomo v Bolgariji malo težje sporazumevali in imel sem občutek, kot da nehote nočejo vsega povedat.

Zakaj že smo se podali skozi Belogradčik? Ker so v tem SZ delu Bolgarije izredno lepe skale ob obrobju mesta in je to ena od večjih znamenitosti Bolgarije. Zanimivi balvani in izredno čista narava in ne moreš verjet, da so ceste postale kar naenkrat zelo dobre. Mit o temačni deželi se počasi razblinja. Vse lepše in bolj prijazno je in to se je začelo že prejšnji dan v gostilni in prenočišču.

Vreme solidno, temperatura prava, narava pa čudovita. V planu potovanja večja mesta niso bila predvidena, pravzaprav je bilo mišljeno, da se jih na široko izogneva. Tako je možno narediti malo več kilometrov na dan, ob enem uživati v vožnji in panorami in se v solidnem času prestaviti iz zahodnega dela Bolgarije na vzhod.

In kot je prvih nekaj kilometrov ob vstopu kazalo na razsuto stanje bolgarskih cest, tako se je to razblinilo z vsakim naslednjim kilometrom. Presenetljivo dobre ceste, dovolj široke, promet soliden, posamezni odseki pa neverjetni. Severni del Bolgarije je absolutno primeren za motoriranje. Od Belogradčika, preko Montane in Bolgarskega Izvora čez prvi prelazu Troyan, ki se nahaja v osrednjem nacionalnem parku Bolgarije. Cesta pa še kar prva liga.

Preko prelaza, kjer je malo zahladilo sva se spustila po južni strani proti Karlovu. Kakor je bilo v hribih malo hladno je bilo potem v dolini kar precej vroče. Nekako sva na pol poti tega dne in imava še en prelaz pred seboj. Mogoče bi bilo potrebno malo pohitet, vendar se v tem delu velika polja vrtnic, ki jih je potrebno ovohat, saj Bolgarija slovi po izdelkih iz vrtnic. Sledi še ena kava in pred nama je še en od malo večjih prelazov.

Ta dan je dan premika preko cele države in tako nama ne preostane drugega, kot čez prelaz Šipka na sever in proti mestu Veliko Trnovo. Malce utrujena v mestu Arbanassi najdeva prenočišče Hotel Izvora 2. Simpatičen majhen kraj si ogledava sproti med iskanjem gostilne. Motor sva pustila pred hotelom in kot se je izkazalo že ne vem kolikokrat, bi moral natočit gorivo ob koncu dneva, ne pa, bom že jutri.

Večerjo sva pojedla v družbi lokalnega psa, ki je zvesto stražil najino pojedino. Tako glavna jed kot tudi sladica in seveda obvezna procedura pred tem si zasluži vse pohvale. Kot sva se že navadila je tako hrana kot pijača okusna in vse skupaj relativno poceni.

V hotelu, kjer so sicer iskali prazno sobo, so bili prijazni. Kasneje sva ugotovila, da malce blefirajo, saj sva bila ena redkih gostov. Tako, kot je bilo v Belogradčiku vse super, je tudi tukaj v Arbanasiju. Privoščil sem si celo kopanje v bazenu, ki je bil takrat samo moj. Soba je bila opremljena vrhunsko, motor pa parkiran pred recepcijo na očeh kamere in receptorke.

4.dan 380 km Arbanasi preko Varne do Zlatnih peskov preko meje v Romunijo do Eforie Nord (BG-RU; Hotel Evia)

Zjutraj greva na zajtrk, ki je vključen v ceni. Zajtrkovalnica je na sosednjem vrtu, kjer nama postrežejo z zelenjavo, kruhom, marmelado, maslom in salamo. Vse super, ampak kako naj to prežvečim, če ni zraven nobene tekočine. Še danes ne razumem, kako to da nisva mogla dobiti kave, čaja, soka ali vsaj vode. Verjetno spet en od nesporazumov.

Pred nama še zadnji del poti do Črnega morja. Kot omenjeno je bilo tankanje predvideno ob poti saj je bilo do tu bencinskih črpalk dovolj. Nivo goriva pravi še 30 km, pumpe pa nikjer, tako da nadaljujem vožnjo v špar programu. Klementina še ne ve. Nivo goriva kaže črtico, kar pomeni 0 km in tako še naslednjih 20 km. Z glavne ceste ne grem in vztrajam, bo že za naslednjim ovinkom pumpa. Ni je. Ok pa gremo, do kamor bo šlo in kot naročeno na vrhu hriba črpalka. Najraje bi nalil kopasto, in srečen kot otrok plačam preko 19 litrov. Rešeno, in sedaj po avtocesti do Varne in skozi to res lepo mesto proti obali. Prevozila sva praktično celo severno Bolgarijo in moram izreči same pohvale. Pozitivno presenečen.

Tukaj sva. Črno morje je mogoče res malce temnejše ni pa črno. Odgovor sem dobil in ker sva že tukaj se sprehodiva ob obali, namočiva noge v Črnem morju na plažah Zlatnih peskov, spijeva zasluženo pivo in obrneva proti severu.

Preko bolgarsko romunske meje na obalni cesti vstopiva v Romunijo. Klementino malce skrbi saj je slika popolnoma spremenjena. Nekaj zapleta na meji, vendar gre. Ne moreš falit, to je Romunija, kar pa se kasneje zopet izkaže, kot še eden od stereotipov. V mesto Eforie Nord najdeva hotel Evia. Super hotel z urejenimi sobami, ki bi mu jaz dal sedem zvezdic. Motor parkiram v garažo, ki to ravno ni, je pa na varnem za ograjo hotela. Podava se na krajši sprehod po mestu in ob obali ter nato večerja na vrtu po ustaljenih navadah.

5.dan 480 km Eforie Nord skozi Bukarešto do Sinae (grad Peleš) in v Bran (grad) do Fagaraša (RU; Hotel Bulvard)

Sva na skrajnem vzhodu Romunije ob Črnem morju. Tu je potrebno obrnit proti zahodu in nazaj domov. Če sva rabila štiri dni do sem in morava biti v treh dneh nazaj, bo treba malo pohitet. Morava še videt Transilvanijo in bil bi greh ne prevozit vsaj enega od dveh znamenitih prelazov Romunije.

Od Črnega morja do Bukarešte ravno, sva na avtocesti, ki je za motoriste brezplačna in to traja. Nekje vmes voziva preko fascinantnega mostu preko Donave in ob tej dolgi ravni avtocesti ves čas spremljava neizmerno prostrana polja in na stotine vetrnih elektrarn. Dogovoriva se, da je smiselno zapeljati se skozi Bukarešto, ki se mu reče tudi Mali Pariz. Promet v mestu je zelo gost in če nama Zumo ne bi pomagal bi bila še tam.

V Bukarešti si ogledava od daleč parlament ali vladno palačo ter avenijo po vzoru francoske arhitekture in kakor hitro se le da naprej proti centralnemu delu Romunije – Transilvaniji. Opaziva že prve telekomunikacijske povezave in neverjetno urejeno zmedo kablov. Tega se ne da drugače opisat.

Nekaj avtoceste, ki je popolnoma prazna in prispeva na območje grozovito temačne dežele, ki to seveda ni. Malce drugače je sicer ponoči, vendar čez dan ni panike, saj vampirji in volkovi spijo oziroma čakajo svojo nočno priložnost. Zapeljeva se do gradu Peleš, ki je zame eden lepših gradov. Spominja bolj na cerkev, vendarle to ni. Je relativno nova zgradba s pomožnimi objekti, ki si jih je dal zgraditi eden od kraljev te dežele. Ta predel je tudi obrobje južnih Krpatov, ki ponujajo nekaj lepših prelazov.

Spijeva kavo in se sprehodiva, občudujeva naravo in grad, ki je v večini grajen iz lesa. Pred gradom gneča, tako da si notranjosti gradu ne ogledava, pogledava pa si okolico. Ker naju čas nekoliko preganja se izogneva Brašovu po južni strani in se zapeljeva do mesteca Bran. Tu nama tik pred mestom nasproti pride krava, ki gre seveda po svojem pasu popolnoma suvereno. Zanimivo.

V Branu je po nekih informacijah grad grofa Drakule, ki je vsekakor vreden ogleda. Opremo pustiva v recepciji in se vzpneva do tega manjšega gradu na vrhu hriba, si ogledava notranjost in panoramo ter si nato v mestecu privoščiva malo boljšo malico in kozarec vina. Paše vino, paše hrana ampak v mestu kjer je Drakula doma ne bova spala. Zanimivi so sprehajalci oziroma obiskovalci te turistične destinacije in sploh je mestece prijetno, ampak do večera je še daleč in cesta naju vabi naprej.

Ostane nama še preostanek dneva in če hočeva jutri prečkati Krpate, je bolje da se še malo zapeljeva vsaj do Fagaraša. Tankala bova pa jutri. V centru najdeva prijeten hotel Bulvard, motor parkirava pred hotelo in na vrtni terasi naročiva sladico. Dobim dva krova s pol kile borovnic in smetane, kar izgleda bolj kot glavni obrok. Malce dvomljivo gledam to goro hrane, nakar mi natakarica reče »It jor men«. Malo sem rabil, da sem razumel pomen njenih besed, vseeno pa mi mora pomagati moja draga sopotnica. V mestu nabaviva še potrebščine za naslednji dan, saj naju čaka Transalpina in dolga pot do Srbije.

6.dan 680 km Fagaraš, Sibiu (skozi center) Sebeš in Transalpina do Đerdapa in v Beograd (Ru-SRB; Hotel Sky – ima garažo)

Tako. Jutri morava bit doma, pred nama pa en najlepših delov poti. Tankala nisva včeraj, bova pa takoj ko prideva na obrobje mesta. Par km pred črpalko naju policija preusmeri na stransko cesto, saj je bila na glavni cesti huda prometna nesreča. Itak smo spet tam. 40 kilometrski obvoz, nivo goriva na nuli ampak, kaj hočeš, ni druge kot naprej. Zopet v zadnjem trenutku natočiva kopasto in se v nadaljevanju skozi res lepa mesta podava skozi Sebeš in nazaj na jug. Prelaz Transfagarašan je po informacijah, ki sva jih dobila včeraj v mestu Bran, po vsej verjetnosti zaprt.

Zopet poleg relativno dobre ceste občudujeva romunsko predvidevanje za nadaljnji razvoj telekomunikacije. Imajo namreč ogromne količine kablov pripravljenih za naslednji priklop, kar sicer zopet ne razumem, je pa zanimivo. Klementina je navdušena nad urejenostjo mest, kar razblini še zadnje stereotipne predstave o Romuniji, kar je malce drugače sicer na južni strani te svetovne ceste.

Transilvanski gozdovi, ki jim ni konca in kraja. Romunija ima vsega v presežkih. Polja, vetrne elektrarne, gozdovi in kabli na telegrafarcah. Da ne govorim o cesti. Transalpina, ki sva jo napadla s severne strani, ni v začetki nič kaj posebnega, ko pa se dvigne in poda v gozdove proti vrhu planote, pa je top.

Malce se je pooblačilo, malenkost zapihalo in porosilo, ampak asfalt drži in užitek je neizmeren. Srečava nekaj motoristov na vrhu in na poti, ni pa gneče in kot bi mignil sva preko. Pred nama je naslednji cilj, Đerdap. Vroče, gneča na cesti in ko prispeva do hidroelektrarne Đerdap imava dovolj. Prečkava romunsko srbsko mejo in se od Donavi ustaviva na čevape in hladno pivo.

Malce traja, sva pa edina v tej mali gostilnici, ki ima tudi wifi. Ko se najeva in odžejava ter tudi malce spočijeva ugotoviva, da še ni tako pozno. Nimava posebnega plana in ker svo v časovni stiski, skleneva da obiščeva še eno prestolnico balkanskih držav. Odpejleva še teh nekaj več kot 200 km in prispeva v Beograd. To je tudi zaključek najinega potovanja. Poiščeva si sobo v hotelu Sky, ki je popolnoma nov in sva verjetno ena izmed prvih obiskovalcev. Motor v garaži poleg pregrešno dobrih avtomobilov. Greva na ogled Kalemegdana in Terazij. Naslednji dan tranzit do doma.

7.dan 520 km iz Beograda domov (SRB-SLO)

Zjutraj po zajtrku na motor in skoraj brez pavze do doma. Ta dan tranzit, ki ni omembe vreden.

Predstave o krajih, ki jih nisi še nikoli obiskal so večkrat lahko zmotne. Potrebno se je podati na pot in na lastni koži in s svojimi očmi spoznati svet okoli sebe. Balkan ima krasne pokrajine, dobre ceste, izvrstno hrano, zanimivo arhitekturo in verjetno bi se našlo še kaj. Na poti do Črnega morja sva v sedmih dneh prevozila 3500 km in dnevno v povprečju porabila 100 evrov (all inclusive). In še to Črno morje ni črno.