Ko uspemo vse spiti in pojesti se napotimo nazaj po dolini reke Neretve do Mostarja. Motorje parkiramo v bližino starega mostu in se po tunelu spustimo neposredno v stari del Mostarja.
Izvir Bune
Sledi ogled bližnjih trgovinic, stojnic in podobnega, na katerih je moč videti različno kramo, značilno za ta del Bosne. V turističnem centru si ogledamo dokumentarni film, kako so hrvaške vojaške sile v devetdesetih letih zrušile most, ki je preživel Turške upade ter prvo in drugo svetovno vojno. Zares nerazumljivo početje, ki pa kaže na sovraštvo med narodi, ki ga je v teh krajih moč čutiti še danes in je v največji meri povezano z versko pripadnostjo. Nikjer na svetu verjetno ni kraja, kjer bi na dobrih sto metrih zračne linije bili zgrajeni objekti treh različnih ver, kar je moč opaziti v Mostarju in Sarajevu. Ne glede na slabo gospodarsko situacijo pa je večji del starega Mostarja obnovljen, seveda večinoma s 100 % vložkom Unesca, ki pod svojim okriljem uvršča Mostar med deset najbolj zaščitenih območij na svetu.
Najhrabrejši člani odprave se v reki Neretvi neposredno pod starim mostom okopajo, nato pa vsi uživamo ob bosanskih sladicah (tufahija) in kavi. Pri uživanju prave bosanske kave nam družbo delajo štiri priletne Italijanke, ki verjetno zaradi visokih temperatur in prehojenih metrov po Medžugorju, s sedenjem na »moški« način hladijo posebne dele svojih teles. Kljub temu, da pravih rib ne opazimo, nam vonj po njih popestri ta dan in večerno debato. Ko zapuščamo Mostar nam v oči pade še prizor, ki na svoj način ravno tako ponazori stanje duha v tej deželi. Policist se namreč na težjem motorju pelje v uniformi, z zavihanimi službenimi hlačami in brez čelade na glavi. Ja ni kaj, res je bilo peklensko vroče.
Mostar
Nekaj po 18.00 uri zapustimo Mostar in se po dolini reke Neretve vračamo proti Sarajevu. Sama cesta ob Neretvi je odlična, ovinki dolgi in pregledni, asfaltna površina zelo dobra, tako da nekoliko težav povzroča samo povečan promet in noč, ki nas počasi že lovi. V Sarajevo se v isti hotel kot prejšnji dan vrnemo okoli 21.00 ure in ponovimo vse, kar smo pojedli, spili in videli že prejšnji dan.
Dolina reke Neretve
Nedelja je prišla prehitro, saj se zavedamo, da ta dan potujemo nazaj domov, kljub temu pa si imamo namen še ogledati nekaj znamenitosti. Jutro je bilo za nekatere bolj, za druge pa manj razburljivo predvsem zato, ker so imeli nekateri le en kovček, v katerega je bilo treba z veliko truda pospraviti stvari. Na srečo so tisti, z več prostora kolegialno, kot se za motoriste spodobi, priskočili na pomoč, tako da težav ni bilo preveč. Sledil je zajtrk in obvezna kavica, zatem pa smo počasi zapustili Sarajevo. Odpravili smo se proti kraju Vitez in seveda smo se na poti morali ustaviti, da smo odžejali jeklene konjičke. Ugotovili smo, da tu še vedno čas in gospodarstvo delujeta nekoliko drugače. Okoli devete ure smo prišli na bencinsko črpalko, ki se sicer odpira ob šesti uri, pa nam prodajalec pove, da še vedno ni uredil računalnika, tako da nam lahko proda samo bencin in še to samo za gotovino. Pijačo in druge artikle smo lahko gledali, jih otipavali, vendar jih nismo mogli kupiti. Neverjetno!
Tudi to je Bosna
Kmalu smo naleteli na gradbišče in se vozili še malo po makadamu, kar pa nas ni pretirano zmotilo. Skozi Travnik in mimo Jajca smo pot nadaljevali v smeri Banja Luke, z vmesnimi postanki, katere smo izkoristili za obilo smeha in okrepčilo. Od Jajca proti Banja Luki se peljemo po prekrasni dolini Vrbasa, kjer je cesta kot bi bila narejena za dvokolesnike. Po odličnem asfaltu se vozimo skozi številne predore in lepe ovinke. Tu je fotografij na žalost malo, ker so motoristični užitki imeli prednost.
Dolina reke Vrbas
V Banja Luki si privoščimo kavico, nakupimo še zadnje spominke, naredimo skupinsko fotografijo ter se navdušujemo nad prijaznostjo srbskega dela BIH. Banja Luka je z ¼ mio prebivalcev drugo največje mesto v BIH in tudi prestolnica Republike Srbske ter največje mesto Bosanske Krajine. Je politično, kulturno in gospodarsko središče bosanskih Srbov, ki v Banja Luki predstavljajo 90 % prebivalstva. Kot samo mesto je zelo čisto in urejeno in glede na govorice o nočnem življenju v mestu, bi ga bilo kdaj potrebno obiskati tudi potem, ko pade tema.
Banja Luka
Po krajšem postanku pot nadaljujemo proti Kozarcu, od koder se povzpnemo na planino Kozaro. Cesta je ozka in ovinkasta, največjo težavo pa predstavlja pesek na vozišču, ki ga takrat, ko smo na dveh kolesih, ne vidimo radi. Na Kozari si na platoju Mrakovice ogledamo spomenik in bližnji muzej. Razstava v muzeju nas je kar malo pretresla, predvsem zaradi slikovite predstavitve grozodejstev, ki so se dogajala na tem področju v času II. Svetovne vojne in tudi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.
Turistom je Nacionalni park Kozara poznan predvsem po mogočnemu spomeniku, domačini pa povedo, da je kot nacionalni park razglašen predvsem zaradi značilnosti flore in favne, ki eksistira na tem področju. Iz Mrakovice hočemo vožnjo nadaljevati preko planine Kozara proti Jesenovcu in še dobro, da smo upoštevali rek: »Kartu čitaj i seljaka pitaj«. Domačina, ki nam je čuval motorje, ko smo si mi ogledovali lepote parka, povprašamo, če je pot, ki jo nameravamo prevoziti dobra. Pa nam pove, da je cesta res vrisana na vseh zemljevidih, vendar kljub temu v naravi ne obstaja, jo pa baje imajo namen zgraditi. Ja ni kaj, tudi to je Bosna. Ker druge poti očitno ni, se vrnemo nazaj proti Kozarcu, kjer se ustavimo v gostilni Stara Bašta. Sam ambient in urejenost gostinskega objekta sta perfektna, natakarji prijazni, hrana pa kot v celi Bosni odlična. Mi smo temu dodali še obilo smeha in dobre volje, tako da smo se le s težavo zopet spravili na motorje in pot nadaljevali proti Jasenovcu .
Kozara
Med potjo se ustavimo na bencinski črpalki in med drugim tam zaposlenega povprašamo katero pot nam predlaga do Jasenovca, po hrvaški ali bosanski strani. Pa nam pove, da naj kar vozimo po Bosni, ker bomo tu lažje dosegli dogovor s policisti. Mi ga upoštevamo in prevozimo še en lep kos bosanskih cest ter mejo prestopimo na mejnem prehodu Jasenovac. Takoj po prečkanju meje zavijemo proti spomeniku Jasenovcu in si ga ogledamo iz neposredne bližine, kar v prevodu pomeni, da se po leseni poti zapeljemo neposredno v spomenik. Nekateri, ki se spomenika spomnimo še iz obdobja ob koncu 80. let prejšnjega stoletja lahko potrdimo, da je takrat bil bistveno bolj urejen, čeprav pa tudi danes ne bi mogli reči, da sta spomenik in okolica zapuščena.
Bližnjega muzeja, si žal ne moremo ogledati, ker so tega dne vrata zaprli približno eno uro pred našim prihodom. Jasenovac je verjetno kraj, ki bi ga Hrvaška najraje pozabila in izbrisala iz svoje zgodovine, zaradi česar prihodi do njega niso posebej označeni. V tu delujočem koncentracijskem taborišču so ustaši v času od 1941-45 ubili predvsem veliko število Srbov, ubijali pa so tudi Hrvate, Rome, Jude in Slovence. Točnega števila ubitih ni, se pa giblje verjetno nekje med 70 in 200 tisoč, pri čemer hrvaški zgodovinarji govorijo o 50.000 mrtvih, srbski pa o 700.000 ubitih. Taborišče je bilo poznano predvsem po okrutnosti in zverinstvih ustašev, nad katerim so se zgražali celo nemški vojaki in oficirji. Znan je govor ob obletnici delovanja taborišča leta 1942, ki ga je imel tedanji vodja in ustanovitelj Vjekoslav Luburić, ki med drugim pove: “…in tako smo vam mi u ovoj godini ovdje u Jasenovcu poklali i više ljudi nego osmanlisko cesarstvo za cijelo vreme boravka Turaka u Evropi …”.
Jasenovac
Pot smo zatem nadaljevali do avtoceste, po kateri smo se pripeljali do Bregane, državno mejo prečkali na mejnem prehodu Slovenska vas in naše potovanje zaključili tam, kjer smo ga začeli, na Policijski postaji Brežice. Skupaj smo se zadržali še nekaj časa, zadovoljni, da smo prevozili nekaj manj kot 1500 km brez okvar, zdrsov ali kakršnih koli drugih težav. Že ob vrnitvi smo pričeli načrtovati naše naslednje potovanje.
V času potovanja smo po Hondinem števcu prevozili 1401 km. Prvi dan 509 km, drugi dan 382 km in zadnji dan 510 km. Za prenočišča, zajtrk, kosila, večerje, občasne gostilniške postanke, večerne izhode po Baščaršiji in za ostale vstopnine in vodene oglede smo porabili 170 evrov na par. Temu prištejemo še porabljen bencin in dobimo ne previsok strošek bogatega izleta.
Upamo, da bo izdelan potopis vsem, ki se odpravljate raziskovat Bosno in Hercegovino služil kot dober vodič. Vsi, ki pa bi rabili še dodatne informacije pa jih zagotovo dobite pri udeležencih tokratnega potovanja.
Vsem dvanajstim popotnikom gre zahvala za to, da je potovanje minilo brez zapletov, da smo si ogledali vse načrtovano in da smo uživali in se zabavali v odličnem vzdušju.
Konec.
Sandi Hervol
