Češka, avgust 2005

Letos sem se odločil za malo drugačen dopust kot običajno. Emm, kakšen pa je običajen dopust se boste vprašali. Poglejte: Slovenci smo večinoma programirani po naslednji formuli: “dopust=morje & morje=Hrvaška”! Razumete? No, letos sem se zavestno odločil, da na Hrvaško ne grem-vsaj na dopust (oziroma morje!!) ne. Dobil sem še somišljenika-bivšega sošolca iz srednje šole, s katerim sva lani šla skupaj na dopust oziroma na morje (na Hrvaško seveda). Boštjan je zanesljiv poba in vedno za stvar… In tako sem en petek zvečer prišel na idejo:kaj pa če letos rineva na Češko? Je relativno blizu in baje je tudi dokaj poceni. Pokličem Boštjana in on je kot vedno soglašal…

“Ja kej se pa na Češkem da kej videt?” me je v pristni poljanščini vprašal čez kak teden, ko sva se srečala. “Emm, jah, ne vem točno… Na zemljevidu sem videl, da imajo kar nekaj umetnih jezer, pa ene jame sem tudi opazil in pivnice imajo tudi…” sem mu odgovoril. Odgovor mu je očitno zadostoval in je rekel: “OK! Ti boš ”road captain” drugu pa me neč na briga. Jest bom vozil zadaj in m’ je čist vseen, če se zgubeva! Meni je važno to, de mam zvečer kod postavti šotor! OK?” “OK!” rečem in bila sva zmenjena. Ampak eno malenkostno informacijo sem spregledal do skorajšnjega odhoda. Ma neee! Na Češkem morajo vozniki imeti 0,0‰! Niti enega piva ne moreva spiti? Bog naju nima rad! Kaj zdaj? Ne greva na Češko! Ni varjante-nima smisla! Mah ne vem no-vse je že zmenjeno… Mah nič, greva!

In sem se vseeno vdal v usodo, Bošte pa itak vedno soglaša. Torej v soboto ob 7ih zjutraj pri novem Petrolu v Škofji Loki! Zmenjeno! Izbrala sva ravno tisto soboto, ko je bil kolektivni dopust v firmi, kjer sem imel prakso! In mati pa ata sta tisti četrtek prej z mojim motorjem prišla iz Romunije in je svinjarija-ma kaj svinjarija- drek je visel z njega!! Uboga zverinica! K čudni hiši te je zanesel tok življenja…

Tisto soboto zjutraj sem seveda kot običajno prvi na zbirnem mestu in Bošte kot običajno zamudi 5 minut. Oba s sijočimi motorji in sveže namazano pogonsko verigo. Tam sva si v čelade vtaknila tiste slušalke od postaje, da sva se lahko pogovarjala. Rineva proti Tržiču, kjer nabaviva vinjete za avstrijske avtoceste in ”s kupico” natočiva goriva, saj je pri nas še vedno cenejše kot v Avstriji. Za soboto sva planirala samo to, da prideva na Češko. Cel ljubi dan samo avtoceste-dolgčas od dolgčasa in še gumo ti radira samo po sredini!! Po avtocesti nisva preveč pretiravala in sva bila na Dunaju tam nekje ob 14ih. Tam sva se pa obrnila proti Češkemu mestu Brno, ki je v naših krogih najbolj poznan po MotoGP-ju.

Med Dunajem in češko mejo sva se ustavila pri neki elektrarni na veter in sva malo pretegnila ude in minus 2 deci, pa so se hitro pripeljali trije nič kaj veseli tipi, ki so naju spodili, češ – “Tukaj pa že ne bosta kampirala”! Zastonj sem se prerekal, da samo malo počivava in, ko je iz kombija stopila tista omara, ki me je spominjala na Prevcov’ga Jura sva kaj hitro nataknil rokavice in čelado in sva jo jadrno odkurila proti cilju! Pa kdo bi zameril tako malenkost jodlarjem in to že na začetku poti!!

Ko sva prispela na Češko sva najprej zamenjala € v češke krone (KČ). Ena krona je približno 0,3€ – za orientacijo. Potem pa sva iskala samo še primerno gostilno, kjer bi se dalo kaj pojesti. In sva jo našla… Čakava, čakava-zdaj je pa dosti! Ali je oštir za šankom zadremal ali kaj? Stopim do šanka in lepo po angleško pozdravim. Oštir pa samo jeclja in gleda, kot da bi mu 1000€ v roke tiščal! “Šprehn dojč?” sem uspel razbrati iz jecljanja in sem mu rekel, da “Zer šleht”! Na srečo je imel dečko take menije, da so bile fotografije zraven. Potem sem izbiral po občutku in tisto, kar se mi je zdelo lepo in užitno. Pridem nazaj na teraso in me Boštjan takoj vpraša kaj sem naročil in sem mu rekel, da bo nekaj ocvrtega. No, in sva midva oba kot zaprisežena častilca svinjine za večerjo jedla paniran sir… Mimogrede-od tega dne naprej sva naročala po tri ali pa štiri porcije za naju in še 1/2kg kruha za povrhu! ”1/2kg kruha!?” so povsod zijali. ”Da, da in na kose narezanega, če se da…” Vam rečem-v neki gostilni so naju kelnar’ce čisto očitno prišle gledat, kako se kruh je zraven in, kako se krožnik “pomaže” na koncu. Povem vam – ni je čez slovensko kuhinjo!

Po tej ponesrečeni večerji sva poiskala kamp ob jezeru kmalu za mejo. Tja se bom gotovo še vrnil, saj mi je bil zelo všeč in tudi eno pripetijo sva imela z domačini. V tem koncu Češke ni preveč krajev, kjer se bi domačini lahko zabavali in pridejo kar v kamp. Nič čudnega, saj ima prav lično narejeno ulico polno trgovinic, bifejev z verandami in tudi lačen ne ostaneš. No, in tako sproščeno sediva na eni od verand in srkava hmeljev sok. Pa se v naju vtakne nek Čeh in naju kar po češko vpraša, če je še kaj prostora. Midva sva se lepo odmaknila na rob mize, da so štirje domačini lahko sedli zraven.

Tile Čehi so zelo družaben narod in kmalu smo padli v debato v mešanici slovensko-češko-nemško-angleškega jezika. Hoteli so tudi po rusko ampak pr’ mat’ božji-rusko pa res ne znam čisto nič! No in sva izvedela da so oni šoferji in dvema izmed njih je ime Hanza (Janez), eden je John, za tretjega pa sem že pozabil, kako mu je bilo ime. Ko pa sem dal za rundo smo postali vsi “ta domači” in prav lepo smo se ujeli. Bili so pravi veseljaki in onemu z dolgimi lasmi, ki mu ne vem imena so možje v modrem vzeli izpit zato, ker je imel prometno nesrečo in je pihnil dva-nula. Midva sva rekla, da je ”zaplužu” in oni so takoj sprejeli besedo za svojo. Pripovedovali so tudi, kako se v Brnu “švercajo”, ko so dirke in tako naprej… No in bližala se je zgodnja ura in treba je bilo še malo spat, dokler je še tema. “Papa in lepo se imejte-se še kaj vidimo!”

Naslednji dan sva se zbudila dokaj zgodaj in sva se lepo šla tuširat. Pridem k tušem in vidim en avtomat za krone noter metat in si preberem navodila. Aaaa-razumem! Plačat je treba, da se lahko tuširam! In sicer 8 kron za 4 minute vode ali 16 kron za 8 minut vode in vmes lahko s pritiskom na gumb vstavim čas oziroma vodo. Vredu rečem in grem po 16 kron v šotor. Se vrnem nazaj in vse naredim po protokolu. Avtomat mi določi kabino 9. Grem tja, pritisnem gumb in name se vlije voda mrzla kot sam hudič! Ampak jaz se ne dam (saj sem tehničen tip) – opazim gumb s katerim se nastavlja temperaturo vode in to tudi naredim. Vse ostalo je bilo kot običajno in na koncu mi je ostalo še toliko vode, da sem pod tušem še kar malo užival-tja v tri dni … Sem pač Goren’c…

Po pakiranju sva se odpravila na pot in še pred izhodom iz kampa sva ugotovila da nama je crknila postaja in to drugi dan potovanja!! Bova pa brez tega po svetu hodila, saj ni problem in tako sva se v tišini pripeljala do mesta Brno, kjer je bila čez 14 dni dirka za motoGP in je makaronar Rossi spet ožemal svojo Yamaho. Dirkališče sva našla po zaslugi nekega domačina, ki tudi ni znal nič angleško in smo se vse zmenili po “Slovansko”… To, da sem v centru Brna v nekem križišču po zaslugi moje pozabljivosti (zadrga na tank-torbi) tekal za mojimi zemljevidi (in so mi jih na kup prinesle 3 mamce…) pa bi najraje kar zamolčal. No, in sva nekako našla tisto dirkališče, kjer sva se skupaj z nekimi Nemci splazila pod ograjo in 15 minut ”špegala” češko prvenstvo v razredu 125ccm.

Drugi dan sva imela v planu veliko kilometrov in sva iz Brna odrinila naprej. Peljala sva se preko dolgih žitnih polj in gozdov do naslednjega cilja, ki sem ga izbral na zemljevidu-Javoričske jaskyne. To je bila res lepa jama, ki je sicer veliko manjša od naše Postojnske ampak vseeno-imeli smo fejst vodičko, ki pa je žal govorila samo češko… Ah, kdo bi se obremenjeval z malenkostmi… Res sva uživala ob opazovanju čudes matere narave… 😉

Ceste imajo na Češkem kar dobre. Vendar le, če nisi nagnjen k temu, da bi si skrajšal pot… Naletela sva tudi na razdrapane ceste ampak zelo redko. In šoferji so res vljudni-Slovencem bi bili lahko za zgled! Lepo kulturno so se umikali vsi-od tovornjakov navzdol po lestvici! Verjetno k temu pripomore tudi dejstvo, da motorist na Češkem še ni dobil statusa ”nebodigatreba” , saj jih res ni veliko. No, ko sva tisto nedeljo enkrat krajšala pot sva prišla v neko vas, kjer je bilo konec ceste-sredi ravnine je bil konec ceste in cela vas je bila zbrana ob ognju in nekaj so pekli-možno, da so bili čevapčiči… No, nisva se ustavila. Še danes mi je žal, da tega nisva storila – kakšno debato vrečt z domačini, to je vedno zanimivo.

Drugi dan sva imela kar naporno in ura je začela iti proti deveti zvečer, midva pa še brez kampa! “No, tule pa bo nekaj,” nezaupljivo gledam v zemljevid. Pa se pripeljeva do neke brunarice in vstopiva med same domačine. Prijazna in fletna kelnar’ca naju vpraša kaj naju je prineslo naokoli, pa sva povprašala po kampu. Napotila naju je k sosednji hiši, kjer naj bi živel šef kempa. Ta hiša še dovoza ni imela in sva motorje kar na sosedovem dvorišču pustila. Tam naletiva na staro mamco, ki naju je napotila kar v kamp. In ko prideva v kamp-šok! ”Ej, Simon, a sva medva mrbet čist sama u kampu?!” ”Hja, že tako kaže…” rečem in hitim odvijat šotor. Tudi v oči ga nisem upal pogledati. Vsa stvar se je uredila v brunarici ob pivu ampak ponoči naju je pa vseeno zeblo kot dva cucka. No, ni vse tako slabo, kot izgleda na prvi pogled! V tem kampu so imeli navaden tuš in ne “kronen-avtomat” , kot sem ga poimenoval!

Zjutraj sva rinila naprej in se ustavila v kampu par kilometrov naprej, kjer se je dalo nekaj pojesti. Ko sva prispela tja, sva takoj vedela, da sva naredila sinoči napako. V tem kampu so imeli jezero, konje, dobro hrano in celo dve kamele so imeli. Nič ne de-če bi bil človek vedež, nebi bil revež!

Naslednji dan se ni zgodilo nič pretresljivega. No, razen tega, da naju je prvič nažehtal dež in naju je že spet zeblo ko cucka! Ustavila sva se tudi v gradu ˝Kost˝, kjer sva se lepo odpočila in v eni od soban sva si ogledala makete mitoloških bitij.

Proti večeru sva poiskala primeren kamp (spet ob jezeru), kjer sva zvečer nič hudega sluteča pila najdražje pivo (280SIT) na celem potovanju in naenkrat me nekdo potreplja po rami. In bila je ena fejst Čehinja, ki je z rokami nakazovala, če z Boštetom hočeva igrat ročni nogomet proti njej in njenemu fantu. Pa sva se vdala in smo udarili turnir! Jaz sem bil v obrambi, Bošte pa prvič na ročnem nogometu in v napadu! Tiste gole sva požirala kot za stavo in zato smo se odločili, da malo zamenjamo ekipe. Potem sva bila v team-u jaz in Čeh-Bog me nima rad- in sem bil spet v slabšem team-u. Nato je prilomastil en star opit Švab, ki naju je po nemško vprašal, če sva Slovenca in, če se nič ne bojiva, da nama bodo ukradli motorje. Rekla sva, da ne, ampak nama je vseeno dalo misliti, kaj če vendarle ostaneva pešca. In tako smo z atom padli v debato. Povedal nama je, da je v drugi svetovni vojni bil v Jugoslaviji. Rekel je, da ”Loše priča hrvatski!”, nazadnje pa je še zdeklamiral salvo grdih besed v prej omenjenem jeziku. Sledil je odhod v šotor in spet je bilo mraz kot pri Eskimih.

Zjutraj sem se hotel it tuširat in sem imel slabe 200m do tušev, s sabo pa sem vzel samo 8 kron za vodo. Lepo ponovim že znano proceduro, ko pa hočem ugasnit vodo senzor ni delal! Voda pa kar teče in teče in krone letijo v odtok! Jaz se ravno namilim in voda neha teči! Kaj je zdaj to? Vode ni, jaz namiljen v Adamovem kostimu in 200m stran od mojih kron!! Vrag pocitraj tistega, ki je montiral senzor namesto gumba!! Spet se polizan ko mucek vdam v usodo. Na grobo se obrišem in za silo oblečem in za dobro jutro naredim še 400 bonus metrov.

Četrti dan je bil najin cilj jezero Lipno, ki pa je že čisto blizu Avstrije. Pot nama je prestregla tabla ZOO-Plzen. ”Ej, Bošte-greva v živalski vrt?” in sva šla. Malenkost sva doplačala in sva si bolj z zanimanjem kot sam živalski vrt ogledala dino-park, kjer so iz umetne mase izdelane makete dinozavrov v naravni velikosti. V makete so vdelani še zvočniki in slišiš lahko, kako dinozaverčku kruli v želodcu. Ko je začel padati dež sva se skrila pod največjega dinozavra, ki je dolg dobrih 20m. Tam sva se pa res zabavala kot dva otročaja. Na igralih sva se še otrokom zdela otročja. Oni so kar stali in gledali, ko sva se midva vrtela z vrtiljakom. Ko sem opazil, da imajo take rilce, kot bi jim liziko vzel pa sva se lepo umaknila-tako iz vljudnosti-saj bi še ostala, pa vendarle…

Pot naju je vodila v neko dolini blizu Nemčije. Kar sem pa v tisti dolini videl-to pa še ne! Vam rečem-gospe in gospodične razno raznih let in postav so stale ob robu ceste! In to ne v mestu – v taki dolini, kjer so bile posamezne hiše posejane na 500m, gozd pa se je skoraj že dotikal ceste. Enkrat sem zavil na bencinsko črpalko in si ogledal zemljevid. Bošte pa: “Ti, Simon, kva pa tele delajo pr’ kraj ceste? A so mrbet kurbe?” Jaz sem se samo zarežal in več kot očitno je bilo, da sva istega mnenja! Ko sva se potem postavila v križišče je iz stranske ceste pripeljal tovornjak in sem šoferju odstopil prednost. In glej ga zlomka, kdo je za volanom! Tisti Hanza s katerim smo skupaj veseljačili prvo noč v tistem kampu najinih 1.500 km nazaj in njegovih najmanj 400! Takoj ga ustavim in rečemo nekaj besed-kako majhen je ta svet!

Nič-čas priganja in greva naprej še kakih 20km naprej in se le pripeljeva do nekega kampa ob jezeru Lipno! Tokrat sva naletela na najdražji kamp in sva se odločila, da ostaneva kar dva dni-razvrat-vam rečem! Totalen razvrat! Kje je tukaj tipična gorenjska škrtost? In oooooo, kaj sem grešil, da mraz niti podnevi sredi avgusta ne popusti? Zaobljubim se, da si grem takoj po vrnitvi kupit tople rokavice. Bošte se mi pa samo smeji, ker je imel na rokah ”nemotoristične z ovčko”, jaz pa pozerske “racing” s karbonskimi zaščitami!

Zvečer sva bila na terasi spet zadnja in naju je gospodična za pultom že malo grdo gledala. Iz oči sem ji bral: “Kaj pa mislita, da sta tako dolgo pokonci? Ura je že pol enajstih!” Nama pa se še nikamor ni mudilo in sem še kar naprej Bošteta zajebaval, da ga bom čez noč z vrvjo zvezal, da mi ne bo ušel k tetkam, ki stojijo ob robu ceste 20km nazaj! Ko sva odšla v tisti peklensko mrzel šotor se je gospodični za pultom prikradel blažen nasmeh Dalajlame na obraz!

Naslednji dan sva se zapeljala samo tako malo naokrog in zapravila skoraj celo dopoldne v nekem mestu, da bi našla neko a’la Big Bang trgovino, kjer bi si nabavila malo češke glasbe. In je nisva našla! Obupala sva in potem sva šla naprej in na obvoznici vidim tablo ”XY hipermarket” in se ustaviva. Takoj levo za vhodom je bilo CD-jev kolikor hočeš in sva nabavila vsak eno ploščo.

Zvečer sva vsa polna doživetij in čustvenih izpovedi pri bogsigavedi katerem pivu v kampu videla še miš (ne belo!!) in to je bila krona dneva! Gremo spat! Dosti za danes! ”Bošte! Mene tk zlo zebe, kva če bi se midva mal stislna?” ”Emm, sj mene tud zlo zebe samo tk zlo pa spet na…” in sva zaspala vsak na svojem koncu šotora. Ne vem, mogoče še bolj narazen kot običajno…

Sledil je dan za povratek. Vdana v usodo kot egipčanska sužnja sva se usedla na najini kobilici in otožna odrinila po avtocesti proti jugu v toplejše kraje. Vsaj upala sva tako in… Ah bom kasneje napisal….

In sva šla po avtocesti. Gnala sva ga pa kot se spodobi in kobilici sta pili bencin kot za stavo. Aha, še 1km do črpalke in oooo, kje je Bošte?! Neee, sranje sem se že zapeljal mimo izvoza za črpalko!! Odločim se in na naslednjem postajališču počakam 5min, 10min–Boštjana nikjer! Kje je? Da ni imel nesreče? Odločim se, obrnem in privijam moo kobilico (skoraj) kot na dirki 180-200km/h z vsemi kufri in strahom, kaj je z Boštjanom. Pridem do črpalke in Boštjana ni! Najprej napojim tistih 60 mojih konjev in grem do telefona. Toda tam mi ni nihče znal poiskati Boštjančka! Zdrvim nazaj, da bi ga poiskal in nato se vračam v smeri potovanja in se vstavljam na vseh postajališčih! Kot bi se v zemljo vdrl. Pa on je brez zemljevidov! Nič, mahnem jo proti Sloveniji in zavijem za Celovec. Nekje na sredi poti mu spet telefoniram iz počivališča in se mi oglasi!! Izvem, da se pelje proti Dravogradu (fant je šel za oznakami SLO in prišel v Maribor…). ”Kva zdej čva? Mah nč v Škofji Loki na OMWju se dobiva, pol pa kdorkoli bo čakal!” ”OK!” se spet strinja on in vzameva spet pot pod kolesa vsak na svojem koncu svet. Na Jezerskem me začne prati dež in spet preklinjam moje športne rokavice! Ko se tako pripeljem prav počasi do OMWja v Škofji Loki mi samo oči izstopijo iz jamic, Čeljust pa mi je padla do rezervoarja! Ali res vidim Boštjana, ki ravno iz motorja leze in si v najhujšem nalivu snema čelado iz betice! Usta se nama obema razlezejo v širok nasmeh in če naju nebi vsi gledali bi si skočila v objem! Sledil je vroč čaj in razburljivo premlevanje zadnjih treh ur! Fantiču je zmanjkalo bencina in 1km mu je Yamaha XT kašljala kot mrzel moped! Verjamem mu, ko mi je rekel, da si ni mogel izmisliti tako grde kletvice, da bi se sprostil, ko bi jo izrekel! Za povrh ga je na Trojanah ujela še toča in dogodivščina je bila popolna!

No, preživela sva… Naredila dobrih 2.500 zanimivih kilometrov! Povprečna poraba goriva je bila 4,9l/100km, poleg tega pa sem pokuril še 2 (z besedo: dva) litra olja-ne, nimam dvotaktnega stroja… Zapravilo se kaj dosti tudi ni. Veliko malenkosti sem izpustil, ker bi bilo vse skupaj preveč dolgo ampak tole zgodbo sem pa zapisal zato, da bom vnukom pripovedoval, kako sem po svetu hodil, ko sem bil še mlad-če že za v vojsko tako slabo kaže!!

”Ej, Bošte kam greva drug let? Jst sm mal mislu d’ bi šla čez Romunijo pa Bolgarijo v Grčijo obiskat Natalio- tisto Grkinjo iz maturantskega izleta!!”
”Ja vredu, jst sm za!” (kot vedno…)…

P.S.: Imam že nove rokavice ki so vodoodporne in tople kot otroška zibelka!!

Lowrenc