Kot vsako drugo potovanje, se je tudi to začelo s skrbnim načrtovanjem poti, brskanjem po internetu, zbiranjem informacij. Veliko sva jih dobila na motosvetovem forumu! Tudi praznični dnevi v čast dneva boja proti okupatorju in praznika dela se lepo razvrstili med tednom, tako da sem vzel dva dni dopusta in juhuhu, 5 dnevni izlet.
S celine na otok
Prvotno sem načrtoval pot do Livorna (cca. 450 km iz N.Gorice) in nato s Corsica Ferries v Bastio. Vendar, konec aprila velja še za nizko turistično sezono, posledično vozi le en trajekt dnevno, in še ta zelo zgodaj, ob 08.15. To pomeni večurno nočno vožnjo po obremenjenih italijanskih avtocestah… Hmm, raje ne…
Iskal sem naprej in našel drugo varianto. Trajekt iz nam nekoliko bolj oddaljene Savone (cca. 530 km iz N.Gorice), prav tako od podjetja Corsice Ferries, odpluje iz pristanišča ob 21. uri in te pripelje na Korziko ob 7.00 zjutraj. Ja, to bo to!
Iz Savone v Bastio, po vzhodni obali do Bonifacia.
Najino popotovanje po Korziki se je začelo 27. aprila ob 7. uri zjutraj, ko sva s trajektom in po slabo prespani noči prispela v Bastio, drugo največje in kot pravijo najbolj ”italijansko” mesto na otoku. Po zajtrku sva najprej krenila v notranjost otoka, iz Bastie proti vasem Olmeta in Murato. To področje je znano po glinenih izdelkih, pridelavi žita in odličnem kruhu. Ogledala sva si tudi nenavadno cerkev Sv. Mihaele, za katero ni točno znano kdo jo je zgradil, legenda pa pravi da so imeli prste vmes angelčki…
Nato sva se vrnila na glavno cesto proti jugu otoka in mestu Bonifacio. Vzhodna obala po poti me ni najbolj navdušila, dolge peščene plaže, turistična naselja brez duše, nekaj industrije…
Popoldan, po približno 200 prevoženih kilometrih sva prispela v Bonifacio, mesto na skrajnem jugu otoka. Bila sva navdušena. Z obzidjem utrjeno mesto na pečini, tik nad morjem je res nekaj posebnega. Zvečer sva si privoščila značilno Korziško večerjo in prespala v kampu, oddaljenem približno 5 minut hoje od centra mesta.
Zahodna obala, dež!!!
Dopoldan sva si na hitro ogledala srednjeveško mesto Sartene, kjer je še ne tako dolgo nazaj (do leta 1839) veljala Vendeta, krvno maščevanje, ki je dolga stoletja krčila število prebivalcev mesta. Pot sva nadaljevala proti Filitosi, antičnem naselju pračloveka. Ob najdbah in izkopaninah je lepo poskrbljeno z glasovno razlago v različnih jezikih.
Nato je v ospredje stopilo v tem letnem času nepredvidljivo korziško vreme oziroma popoldanska nevihta. Do glavnega mesta Korzike, Ajaccia sva prispela popolnoma premočena, spanje v šotoru je tokrat seveda odpadlo. Prenočišče sva našla pri starejšem paru, on ni znal nobenega tujega jezika, žena pa je poznala nekaj italijanskih besed. Nekako smo se dogovorili za ceno prenočišča v apartmaju. Naslednji zanimiv zaplet se je zgodil, ko sem pod posteljo našel mrtvega vrabca. Kako naj bi lastniku razložil nastalo situacijo. Prijel sem ga za roko in odpeljal v sobo. Smeje je zagrabil mrtvega ptiča in ga vrgel kar čez okno, hkrati pa mi razlagal, kako se je ptič verjetno zaletel v okno…
Iz Ajaccia do Porta, ”hudičeve” pečine.
Vreme se je naslednji dan na srečo uredilo, nadaljevala sva pot po zahodni obali proti majhnemu mestecu Portu, ki je zaslovel zaradi nepozabnih pečin Chalanches nad morjem nekaj kilometrov pred in po mestu. Domačini zaradi ostre oblike in barve pečin pod zaščito UNESCO-ja pravijo, da so hudičevo delo.
Tokrat sva prenočila v šotoru, v kampu tik nad Portom, kjer sva lahko izpred šotora opazovala čudovit sončni zahod v morje. Element razburljivosti je dajalo tudi vreme: slabo vreme je nekako ves čas grozilo. Ob obali je zdržalo sončno vreme, le nekaj kilometrov v notranjosti otoka pa je bilo oblačno s pogostimi padavinami.
Čez hribe v Corte in nazaj na vzhodno obalo.
Četrti korziški dan sva se odpravila v Corte. Hitro ven iz Porta, proti notranjosti otoka! Blizu gorske vasice Ota sva si ogledala staro mestol, ki so ga zgradili Genevčani okrog leta 1400.
Nadaljevala sva pot v notranjost otoka, proti 1477 metrov visokemu prelazu Col de Verigo. Nato sva se začela spuščati proti Cortam skozi mogočne borove gozdove in mimo zimsko športnega središča s smučiščem.
Za vasjo Calacuccia v smeri proti Cortam sledi posebej zanimiv del poti, imenovan Scala di Santa Regina. Vožnja po ozki in zaviti cesti, speljani po robu soteske je bila posebno doživetje. Na nekaj mestih sva opazila prebito nizko kamnito ograjo in ostanek od avta na dnu soteske.
Okrog 13. ure sva prispela v Corte, univerzitetno mesto, kjer še vedno poučujejo v korziškem jeziku, ki je nekakšna mešanica francoskih, italijanskih in latinskih izrazov. Korzičani so sicer zelo samosvoji, še danes se borijo za samostojnost, včasih tudi s terorizmom. Zato na otoku niso nobena redkost s strelnim orožjem prestreljene ob cestne table s francoskimi imeni.
Po kratkem ogledu Cort sva se odpravila proti vzhodni obali, v Bastio, kjer sva imela naslednje jutro ob 08.15 zjutraj trajekt za v Livorno. Zadnjič sva na Korziki prespala približno 15 kilometrov severno od Bastie, na znamenitem polotoku Cap Corse.
Dan po tem, plusi in minusi.
Skupaj sva v kratkem potovanju prevozila 1.850 kilometrov, od tega približno 900 po Korziki.
Največji strošek potovanja je predstavljal trajektni prevoz. Karte sicer dobite kar občutno ceneje, če jih naročite preko interneta (npr. pri Cruise & Ferry Centru ali na corsicaferries.com), vendar midva tega nisva storila, saj sva čakala na vremenske obete – v primeru zelo slabega vremena seveda ne bi odpotovala.
Če bi se še enkrat odpravil na Korziko, bi vsekakor izpustil vzhodno obalo otoka in si raje ogledal otok v obratni smeri urinega kazalca in prevozil celotni Cap Corse.
Vse ostalo se je super izteklo, izlet je 100% uspel. Tudi čas okrog 1. maja se mi zdi zelo primeren, saj ni dosti turistov, pa še narava se ravno prebuja, vse cveti, ves čas sva bila kar nekako omamljena s sladkim vonjem. Tu se pridružujem Napoleonu, rojenem v Ajacciu, ki je dejal, da bi Korziko prepoznal po vonju, tudi z zaprtimi očmi.
