Lep čas sva uživala v Siriji, a čas je bil za slovo. Papirčkanja je hitro konec in dobrodošlico nama zaželi jordanski mejni organ. Že prvi kilometri po Jordaniji povedo, da gre, kljub temu da sta obe državi arabski, za drugačno ureditev.
‘Pomoč’, ki pride v injekcijah z one strani oceana je pa tudi očitna. Marsikateri star ameriški avto, nekoliko boljša infrastruktura, šofiranje pa veliko bolj umirjeno. Pa me občutek glede šofiranja takoj postavi na laž – oziroma izjema potrdi pravilo. Avtocesta se namreč tik pred Ammanom konča, obvoz pelje pa ravno v drugo smer, kot bi midva hotela. Vprašam za pot, prvi ni siguren, mimo pride njegov znanec v bavarski 316. ‘Za mano!’ in potem ga je po stranskih cestah žgal, da sem ga komaj lovil. Po kakih 15km ustavi, pove, da ima tudi sam motor, R1, tale enduro varianta mu ne sede. Kako vendar, saj so motorji v Jordaniji prepovedani? Kako me naj pa policija ujame na R1?! ‘I am too fast’, se zareži, pokaže kako naprej, če hočeva, pa lahko do njegove hiše še na čaj stopiva. Ampak Mrtvo morje bolj vleče – hvala in greva.
Po wadiju se spustiva v dolino Jordana, tam zalutava in se znajdeva pred mejo sosednje države na ‘I’, ki pa ni niti Italija niti Islandija. Nadaljevanje poti bi lahko bilo nevarno za pot nazaj, saj Sirijci zelo postrani gledajo, če se jim z izraelskim žigom na meji narišeš. Zato sva zelo na hitro še odlutala od meje stran.
Ker nekdo ni preštudiral poti, sva severni hotelski del obale Mrtvega morja prevozila na hitro in se hotela iti kopat nekje na sredi. Tako sva se na Sea Road-u znašla, ko je sonce ravno zahajalo za Izraelom, skale nad nama so se pobarvale, bel pas soli pod nama pa je zažarel. Cesta pa – lepa, gladka, z raztegnjenimi ovinki. Veselica. Le Julči ni bilo najbolj všeč, saj bi se šla foto safari, svetloba je tanajboljša, pa sem jaz preveč užival.
Tam na sredi, pri Wadi Mujibu izveva, da je kamp poln. Zraven je Check-point, pa policijska postaja, če hočeva, lahko tam kampirava. Policaji nimajo nič proti. Ker pa župce zmanjkuje greva še tankat – ob obali še kakih 40km naprej. Je dobro vedeti, da v Jordaniji ob obali Mrtvega morja ni črpalk, hoteli in plaže pa so le na severu. Natankava, fantje s pumpe obenem postrežejo še z lubenico in izveva, da je gor v Karaku en mali hotelček. To pomeni 30km nazaj, potem pa še 20 v klanec, saj je treba iz -400m splezati na kakih 1000m nadmorske. Tema je že, nič mi ni všeč, pa se kljub temu odločiva.
In ni nama žal. Samir je Egipčan, služi s hotelčkom in ko zamenjam nekaj dolarjev razloži ‘Tile grejo za Egipt’. Povabi na čaj, tam so tudi trije Angleži, ki se jim prav fino zdi najino potovanje na njihovem rojaku, imajo pa težavo, ker na hotelskem televizorju z ziljonom kanalov na najdejo tistega, ki bi njihovo tekmo prenašal. Ko večerjava v sosednji restavraciji, pride eden od njih za nama poskusit, če bi fuzbal kanal tam lahko našel – pa tudi ne gre. Šef strežbe v restavraciji je obenem tudi natakar, šef kuhinje, nabavni in kuhar. Ko se poleg vsega ostalega spomnim na falafel, pove da je sicer za zajtrk, vendar ga nekje stakne, ga pripravi in ocvrtke lepo na krožniku prinese. Welcome dish! Na račun hiše. Jutri zjutraj pa na welcome drink pridita!
Dan 8
Samir zjutraj zimprovizira zajtrk. Družba je čisto mešana – holandski par, Švicar z Izraelko, Kalifornijec, Angleži. Slednji so včeraj vendarle prišli na svoj račun. Tekmo so skupaj s policaji gledali kar na policijski postaji, kjer so končno našli pravi kanal. Na hitro še grad pogledava – še ena impozantna kamnita gmota. Mimo restavracije se ne zmuzneva – wellcome drink … in seveda falafel, pa če mora Muhamed tudi na drugi konec mesta ponj.
Potem pa najin kamion spet obloživa in se po serpentinah spustiva nazaj na obalo. Plavat jasno, oziroma plutat. Poskusiva kar tam, kjer sva že včeraj hotela. Pot po šodru, ki ga je Wadi Mujib naplavil, je mehka, zraven poti se mi teren zdi trdnejši. Zavijem tja in se nategnem, saj je voda material povsem na mehko odložila, tako da zadnje kolo pod vso kilažo utone, kot na komando. Žena dol zleze, preden se spet dokopljeva do poti pa razmečeva še kakih pet karjol šodra. Bo treba ob obali nazaj do severnih plaž.
Izkušnje plavanja v Mrtvem morju ne bi rad zamudil pod nobenim pogojem. Od trenutka, ko sem se v vodo ulegel, sem se samo še režal. Plavat se ne da, saj noge zadaj ven gledajo, tako da je edina varianta premikanja v tej župi neko čudno čofotanje. Čuden in meni strašno smešen občutek.
Opazujeva ljudi. Fantje so punce na plažo pripeljali, te pa zdaj vreščijo, saj ne znajo plavat, plutanje se jim pa tudi ne zdi varno. Skupina zavitih deklet je na obali posedla v senco, nakurile so si argile, vodne pipe, in lepo v miru puhale. Ženske hodijo v vodo zavite, možakarji najmanj v nekoliko daljših kratkih hlačah. Turiste in njihove kopalke sicer pogledajo in prekomentirajo, vendar nas tolerirajo.
Na mrtvomorskem brčkanju ostaneva le kaki dve uri, saj bi danes rada še do Petre prišla. Motor naju spet lepo pohlevno čaka, oblečeva se, potem pa najdeva najboljši odsek ceste na tem potovanju. Od Sea Roada se cesta po wadiju vzpne proti Madabi, prvi del ceste je nov, lepo speljan, asfalt grabi, ovinki pa lepo zaprti in pregledni. Si ne morem kaj, da mucka skozi ovinke ne bi spustil do čevljev. Svetovno je bilo.
Prikvačkava na King’s Highway – ki v bistvu s svojimi ovinki, ležečimi policaji in centri mest sploh ni highway. Vsaj za naše razmere ne. Je pa zanimiv, saj vodi skozi več manjših mest in po poti obere vsaj dva konkretna wadija. To pomeni najprej kvačkanje dol, potem pa še kvačkanje gor po wadiju.
Kmalu po Madabi dobim čelado v hrbet. Halo, budi se! – žena kinka na motorju. Ma ne morem, ustavi in greva nekam na kavo! Sprašujem v prvi vasi, pa mi povedo, da bo treba na kavo naprej v Dhiban. Vprašam še v naslednji vasi. ‘Coffee – Dhiban!’. V Dhibanu pa restavracija – brez kave. Vendar pokaže, da naj greva čez trg, češ da je tam coffee shop. Mirno lahko priznam, da je dečko, ki je sicer daleč od manekena, v tistem kvadratnem, plehnatem, meter krat meter coffee-shopu skuhal kavo, dobro, da gate trga. Morda tudi zaradi trenutka, ampak verjetno eno najboljših, kar sem jih kdaj pil. S fanti rečemo še dve ali tri in ob tem posrebamo vsak svoj kofetek. Čudno, kako dobre zadeve lahko pridejo iz majhne, zanikrne, plehnate in le z minijem pomalane škatle.
Le par kilometrov za kavarno se pogled odpre na Wadi Mujib – taisti wadi v katerega izlivu sva se zjutraj zakopala. Veličasten je in ni čudno, da mu pravijo Grand Canyon Vzhoda. Cesta se zvije v dolino, na dnu preko jezu, potem pa spet kvačkava navzgor. Sledijo mala mesta ob King’s Highwayu, kjer se ‘avtocesta’ zvija, zamenja ulico ali dve, kar naenkrat naletiva na kolono. Od kje se je pa tukaj tak štofelc naredil?! Pa kolona zavije v stransko ulico. V naslednjem mestu dohitiva drugo in nama kapne. Prvi maj, za nas praznik, tukaj doli pa poroke! Kake štiri sva naštela po poti. Aja, pa Leteči in klapa gre danes na pot sem dol. Srečno pot, se vidimo čez slab teden.
Kosilo na hitro v mali obcestni restavraciji. Malo prizadet fant se nekoliko preveč vtikuje v naju, pa ga lastnik čisto po arabsko odpelje stran. Brez vpitja in grobosti, skoraj odbožal ga je. Fant se je vrnil, pa ga je lastnik spet premotil. Lepo.
Do Wadi Mussa sva privijugala šele proti večeru. Kam bi šla spat? Pristopi možakar in povabi v hotel dvajset metrov stran. Do Petre ponuja zastonj kombi, motor pa lahko pred hotelom pustiva, ali pa ga po stopnicah na verando zapeljeva. Skakanje po stopnicah me ne mika, pustim ga pred vhodom, na disk pa obesim piskača. Bolj zaradi občutka, kot zaradi potrebe. Pred stopnicami opazim studenec, pa se mi zdi tako razmetavanje z vodo malo hudo za te kraje. Izkaže se, da hotelček stoji tik pod stavbo, v kateri je skala, po kateri naj bi Mojzes v tistih časih s palico mahnil in je iz nje voda pritekla. Odtod Mussa Spring. Odidem do skale, poskusim, voda je dobra in se je nalokam. Driska? No risk – no fun!
‘Mujed!’ ‘Ja, habibi?’ ‘Kako zapreš te tvoje flaške, da se pesek ne stresa?’ Mujed ima minibazar čez cesto, nasproti izvira in hotela, spoprijateljila sva se pa, ko sem šel k njemu stikat po trgovini in kupil mali nahrbtnik. V stekleničke nasipava pesek različnih barv in po plasteh ustvari sliko kamele v puščavi, pa hribe, nebo in oblake. Dober mož. Pozno je že, pridejo fantje s sosednjih trgovinic, skupaj srebamo čaj. ‘Petra sand drink tea, drink coffee, drink cola’, meni pa še zmeraj ni nič jasno. Potem pokaže, kako pesek z iglo nabije in utrdi, čaj popije skoraj do konca, zadnje kaplje pa zlije na pesek v steklenici. Ko se posuši, je čep trden. Dela tudi na kavo, kolo ali na kaj drugega. Steklenička se je potem 4000 km tresla na motorju – čep je 100% zdržal.
‘Zdaj grem pa spat.’ ‘OK, habibi, zjutraj, ko boš vstal, pridi na kavo, potem pa greš v Petro.’ Odmaširam čez cesto v hotel, žena že spi, zamižim še sam, glede varnosti mucka na cesti pred hotelom pa nimam nobenih skrbi.
Dan 9
Mujeda je ponoči v trgovini zazeblo – prišel je prespat v avlo hotelčka. Za v Petro sva vstala zgodaj, a je bil pokonci pred nama. Kofetkamo kar v hotelu, potem še zajtrk, pa na pick-up do Petre. Da žene po poti ne bi zeblo, Mujed skoči do trgovine, sname arafatko s stojala in ji ogrinjalo naredi. Bo že popoldne vrnila, ko se vrneva.
Dol v Petri je bilo pa kaj videti. Že skozi vhod človeku čeljust dol pade, potem pa se odpre cela dolina. Templji, grobnice, votline, gledališče, vse izdolbeno v barvasti peščenjak. Gledava, plezava in se čudiva graditeljem in barvam mehkih skal. Zvečer se skurjena in opečena vračava na kesončku pick-upa, skupaj z ameriškim parčkom in s štirimi Kitajci (ki v Damasku študirajo arabščino in se za razliko od naju vse zmenijo). Naslednji dan so vsi namenjeni tja, kot midva – v Wadi Rum. In vsi nama zavidajo pot – z motorjem, jasno.
Večer prečajčkamo in prečvekamo pri Mujedu. V hotel grem po karto, ko se vrnem, pa me pričaka Beduinka. Kera bejba! Pet minut so fantje izkoristili in mi pripravili nevesto. Ko dvigne masko, se mi izpod ogrinjala smeje žena. He, he. V trgovino pridejo Mehičanke, Mujedu pa špansko ne gre. ‘Habibi, daj jim povej, če znaš!’ Gospem razložim in pomagam, Mujedu pa je všeč, ker so šle iz trgovine zadovoljne. Uvidim, da pravzaprav ni važno, kako dobro zbaranta in proda. Važno je, da je kupec na koncu zadovoljen. Zato po nespretnem barantanju kupca prodajalec neredko primakne še darilo s sosednje police.
Dan 10
Zjutraj spet pakirava. Slovo od Mujeda in klape, potem pa na kopanje v Rdeče morje. Plaže južno od Aqabe so bile najbolj južna točka najine poti. Pot do tja je že močno puščavska, hribi tik pred Aqabo pa so zaradi vključenih temnih plasti nekaj posebnega. Pogled se najprej odpre na Elat na izraelski obali. Izza ovinka se pokaže še Aqaba in zavijeva v mesto. Čuti se, da je mesto mlado, čuti se tudi skomercializiranost in umetna turistična usmeritev. Nama ni preveč všeč, dopade pa se nama ogromna zastava, ki na visokem drogu plapola nad pristaniščem. Tako se jo lahko vidi z izraelske, pa tudi z egipčanske obale. Tukaj je Jordanija.
Proti jugu obvoziva pristanišče, kjer je polno dima. Še danes ne veva, ali je na ladji, s katere se je kadilo, izbruhnil požar, ali pa so natovarjali dim, pa se jim je stresal. Ustaviva se nekoliko dlje na eni od plaž in pod marelo uživava zaslužen počitek. Saj bi zaplaval malo dlje, pa sem se na koralah takoj opraskal in me ponovitev poskusa prehoda preko grebena ne mika. Ponovijo se prizori z Mrtvega morja, le da tu na nasprotni strani poleg izraelskih vidiva še egipčanske gmajne. No, nekaj kilometrov niže je pa še Savdska Arabija. Zanimiva je takale štirimeja.
Sredi počitka me Julči preseneti s čokolado – v svoji jakni jo je na motorju pritresla čez ves dež Bolgarije in Turčije, pa čez vse meje, skozi vročino in mraz puščave. Ravno pravilnih oblik že nekaj časa ni bila več, tudi najtrša ni bila, je bila pa zato toliko boljša.
Ker pametne ladijske povezave ali pa trajekta iz Egipta nisva našla, je bilo treba na tej plaži krmilo obrniti nazaj. Po poti nazaj se bova najprej ustavila v Wadi Rumu. Odločila sva se, da tam prespiva, pregledava ga pa ob sončnem vzhodu. Že ob vstopu, kjer se zmeniva za ogled zgodaj zjutraj in izbereva šoferja, izveva, da z motorjem ne smeva v puščavo. Pa nisva niti nameravala, saj s tako težko ritjo ne bi daleč prišla. Prtljago zmečeva v šotor – zdaj se da pa tudi po pesku. Vendar je v obleki vroče, včeraj naju je v Petri osmodilo, zato se do sončnega zahoda raje skrivava v senci. Spet liževa sladoled in aktivno zabušavava. Tam zraven izraelska plezalca zlagata opremo. Od kje pa vidva? In kako izgleda Sirija? No ja, na tej poti je to zanimalo že več Izakovih fantov.
Sonce se spusti za goro in postavi se kolona terencev, ki se s turisti odpravlja opazovat sončni zahod v puščavo. Mimo kolone se malo iz vasi odpraviva peš in jih opazujeva, kako se malo pozneje zapodijo v pesek. Vsak izgine na ‘najboljšo lokacijo’ (tako trdi vsak šofer terenca). Njihov hrup se je polegel in verjetno sva bila edina, ki sva videla, kako se je v tišini iz puščave v vas vrnila karavana kamel. Najprej sva mislila, da jih ženejo vodiči. Pa so se kdo ve od kje vrnile same – lepo počasi so se priguncale, tako kot so jih naučili. Ko je sonce izginilo še z zadnjih vrhov, sva se v vas odpravila tudi midva.
Prideva do kameljih ograd, ‘Marhaba! Keefak?’ ‘Tamam.’ Živjo, kako gre? Dobro! Beduin je pomolzel kamele, mleko so spili, pridi notri, na kavo. V razkošen šotor / sobo za goste smeva tokrat oba, tudi žena, saj smo le trije moški in je to ok. Po tleh in po stenah debeli tepihi, kamin, plazma TV, posedemo in poležimo po tleh. Možakar, ki kuha kavo, razlaga, da je to beduinska, drugačna kava. Vozijo jo iz Jemna, dodaja pa se ji kardamom. Bognedaj, da se ženska dotakne kave, saj se to pozna na okusu – kava ni za nič več dobra. Postreže z desne, tako kot je treba, kava pa se mi zdi čudna – švoh, svetla, skoraj prozorna, okus je popolnoma drugačen, močno se čuti kardamom. Beduin coffee pač. Vprašam, zakaj je on ne pije. Ker streže. In kdor streže, lahko pije kavo šele, ko so jo vsi že spili. Življenje tu na robu puščave se jim zdi super. Bili so že in delali tudi po Evropi, vendar to ni to. Prehitro in predivje je.
Ko se v temi vračava k šotoru, pred trgovino poslikava še parkirano kamelo, s katero je lokalni Jimmy očitno prijahal v saloon. Potem pa hitro spat, saj smo za odhod v puščavo zmenjeni že ob pol šestih.
Dan 11
Še sva zajtrkovala, ko se je iz teme izvil terenec. Za sončni zahod jih je bila včeraj cela kolona. Danes zjutraj za vzhod pa bo puščava samo najina. Keefak? Sta dobro spala? Gremo na ‘best place’ za sončni vzhod.
V tišini sonce najprej počasi pobarva hribe za nami in se potem privleče čez goro. Wadi Rum se splača videti. Če nič drugega, zaradi barv in skalnih oblik, ki iz peska štrlijo. Abdulah naju prevaža in nama razkazuje zanimivosti. Včasih se zakoplje, pa se potem s štirimi kolesi in s špero izvleče, vzame zalet in preleti sipko mesto. Ko se vračamo, je že pošteno vroče. Spakirava, vmes pa v camp pripeljeta dva GSa in Vara. Čehi, v puščavi so bili včeraj, prespali so pri Beduinih, zdaj se bodo pa spakirali proti Aqabi. Midva jo obrneva proti severu, prespati nameravava v Siriji.
Z enim od fantov iz vasi posrebava kavo, dve ali tri si povemo, šefu, ki se je hecal, da je pol Mehičan in sem ga krstil za Pancha, je bilo to všeč, prisede še sam. Gledamo zemljevid, malo me ima, da bi jo ubrala čisto po puščavski cesti. Jordanija ima namreč tri glavne ceste v smeri sever-jug: Sea Road, King’s Highway in Desert Highway. Veliko bolj v puščavo pomaknjena in nekoliko s poti je pa še puščavska cesta skozi Azraq. Tam je promet izredno redek, le nekaj vozil na dan, pa dobrih 100km je daljša. Dometa na motorju je sicer z enim tankom goriva dovolj, vendar se ne odločiva za to varianto. Pot je daljša, poleg tega se proti poldnevu v puščavi dvigne veter, ki zoprno vztraja z boka. Ker drugi dve že poznava, se odločiva za Desert Highway. Še račun za kavo bi poravnal. Ni šans, pravi Pancho in se reži. It is on the house. Mi je bilo jasno, da ga ne bom premaknil.
Na izhodu iz Ruma opaziva, da če pesek dovolj vztrajno zalivaš, potem zrastejo lubenice. V dokaz fotografirava polje lubenic praktično sredi puščave, v rabutanje se pa ne spuščava, saj ne veva, kako daleč letijo vile lokalnih farmerjev.
Desert Highway po zanimivosti niti do gležnjev ne seže kraljevi avtocesti. Po njem pač prideš na drugi konec države. Če so ti všeč in se bolj popoldne voziš, lahko kvečjemu puščavske hudičke gledaš, kako vrtinčijo in pometajo pesek.
Tako sva jo odkurila do meje in pričakovala, da glede na to, da vizo sedaj že imava, prideva čez mejo še podnevi. Napača v razmišljanju! Z Jordansko mejo sva opravila razmeroma hitro. Na sirski strani pa je žena sirske uradnike najprej prestrašila. Sam sem namreč še nekaj brkljal po motorju, ona pa zamašira proti okencem. Pravi, da tako zgroženih pogledov že nekaj časa ni videla češ, zdaj bo treba pa s tole zadeve urejati! K sreči sem se hitro tudi sam pokazal za njo. Sledil je tuš, ko so nama povedali, da imava s prvega prehoda meje le vizo za enkraten vstop v Sirijo, saj na meji ne moreva dobiti tudi vize za večkratni vstop. No, pa se je zgodba iz Kassaba ponovila – skoraj dve uri čakanja, potem pa tudi še skoraj ura fliperiranja. Italijani v približno 20 avtodomih so bili kljub lokalnemu vodiču na slabšem, saj sva jih prehitela že čez jordansko mejo, ko sva se odpeljala s sirske, pa so šele pričenjali s carino na njej. Jasno je, da sva z meje odpeljala ponoči – a tokrat je bilo lažje, saj je bilo mesto bliže, pa tudi cesto in navade sva približno že poznala.
Der’a ima dva hotela. Ko se pripelješ po glavni cesti, je eden na levi, drugi pa na desni. In noben nima ravno petih zvezdic. Ampak prijazni so pa povsod. Razpakirava, mucek ostane na ulici (kljub vsemu malo bolj zaklenjen, saj je ob meji več prometa). Po ulicah si nalovim večerjo, Julči nekaj ne paše, zato sam zmešam toliko več hrane – šwarma, pa sladoled, pa akadinje, pa sok, pa banane in voda. Preden zaspim še Letečega pobaram, kje in kako so. Po poti jih je pralo, le zadnji del je bil suh, jutri bodo iz Adane v Aleppo pripeljali. No, potem se pa vidimo! Tudi nama je jutri cilj Aleppo, po poti pa bi si rada še nekaj stvari pogledala.
Se nadaljuje na naslednji strani…
