Jadranska magistrala in še več 2015

No pa je po nekaj letih motoriranja tudi nam uspelo sestaviti načrt za motoristično potovanje po državah bivše juge. Odločitev je padla že v zgodnjih zimskih dneh, takrat ko smo najbolj pogrešali motorje, ki so bili parkirani v garaži. Ja načrt je bil usmerjen k jadranski magistrali, ker smo bili prepričani, da bo tam sigurno v prvomajskih praznikih že prijetno toplo. No, če smo pa že na Jadranski magistrali pa si v načrt vključimo še kaj več, kot je recimo Mostar (par km od jadranke 🙂 ). Ker se kot motoristi ali kolesarji nikoli ne vračamo po istih poteh, smo pot začrtali do Podgorice in nazaj po notranjosti čez Sarajevo, Konjic, Jajce in Knin od koder pa na enodnevni oddih še ob morju(Pag), ter nato ponovno po notranjosti v nam ljubo štajersko prestolnico. Teden pred odhodom, tako malo čez palec ugotovimo, da gremo na pot le trije oziroma dva motorja. Nič lepšega, manj problemov in lažje iskanje prenočitev, ki so bila spontana razen v Sarajevu.

1. dan potovanja se ne začne po načrtu, saj je bilo potrebno v službi opraviti še nekaj obveznosti, ki so bile končane nekaj čez 12h. Tako smo pot začeli šele okoli 14h in se odpravili proti mejnemu prehodu v Polju pri Bistrici in si na hitro iz ceste ogledali Rodno hišo Josipa Broza Tita.

Pot se je nadaljevala v smeri Karlovca, kjer smo se ustavili v naši stalni postojanki pekarni Monika (še malo reklame, za dobre štručke 🙂 ).

Ob uživanju v prehranjevanju nas je zmotilo grmenje in črni oblaki, ki so se zvijali nad Karlovec, zato brez oklevanja pade odločitev o pobegu proti Senju. No da omenim, na poti nam ni uspelo ubežati dežju, ja rahlo deževje nas je spremljalo okvirno tri-četrt poti med Karlovcem in Senjem in na žalost tudi na najlepšem odseku tega dela poti do jadranske magistrale. Po prihodu v Senj se na rahlo pokaže sonce in odločitev pade, da se ustavimo še na Trdnjavi Nehaj, kjer naredimo par slik in se napotimo v smeri Paga. Po prvem dnevu in po cca. 380km smo tam tudi prespali. Na poti se ustavimo še v Jablancu od koder se sprehodimo pogledat zaliv Zavratnica, kjer je potopljena bojna ladja iz 2. svetovne vojne. Kot je bilo zapisano na forumu localhost/mtv, bi morali plačati vstopnino, a ker smo bili pozni, te obveznosti nismo potrebovali poravnati (ja včasih je bolje biti pozno kot prehitro 🙂 ).

2. dan smo namenjeni v smeri Doline Neretve, sprva je bil plan do Splita po AC, a kmalu po prečkanju Paškega mosta zavijemo desno po stari cesti proti Zadru(sprotna sprememba plana 🙂 ) in nato po jadranski magistrali skozi Biograd na Moru, Šibenik vse do Rogoznice, kjer si po sprehodu in ogledu malega mesteca in jaht zaslužimo kavico.

V sončnem dnevu nadaljujemo pot v smeri Splita, kjer nas v naseljih(omejitev 50km/h), prehiti Yugo »FULL SPORT edition« 🙂 Občutek? Kot da bi stali na mestu, kljub vožnji krepko čez omejitev… Pot nadaljujemo po jadranki v smeri Splita. Ker je Split največje mesto v Dalmaciji, mu namenimo nekaj časa in si ga ogledamo. Motorje parkiramo blizu pristanišča za trajekte in se odpravimo na sprehod skozi Splitsko Rivo, kjer opazimo, da se je pravkar moral zaključiti moto zbor, saj je na kupu kar nekaj motoristov in motoristov policajev. Ogledamo si še nekaj znamenitosti in odpravimo nazaj proti motorjem, kjer si zasluženo privoščimo še pivce za živce in ogledujemo avtobuse namenjene na trajekte za Italijo in turistke(mogoče tudi domačinke 🙂 ).

Ker je ura kazala na 17h, nadaljujemo našo pot v smeri Omiša, ker je greh, če se ne dvigneš na razgledno točko v smeri kraja Gata. Iz razgledne točke se krasno vidi zlivanje reke Cetine v morje.

Pot nadaljujemo skozi Kostanje do Brele, kjer najdemo prenočišče pri prijazni gospe (40€/noč/3 osebe). Naslov za sobe je Biskupa Bainkovića 7, soba je bila solidna s svojo kopalnico in garažo za motorje, ter brezžičnim internetom.

Ta dan smo opravili približno 300km. Ker smo bili že precej lačni smo se odpravili v Baško Vodo na pizzo, do kamor vodi lepa sprehajalna pot ob plaži(cca. 2km).

3. dan potovanja je zaradi skrajšanja planov prejšnjega dne, plan obiskati Makarsko rivijero, Dolino Neretve, Mostarja, Neuma, Dubrovnika in Herceg Novega. Tako se zgodaj zjutraj odpravimo na pot ter z motorji med nogami pogledamo center Makarske in staro na oko revno mestece Ploče, polno zgodovinskih dogodkov.

Pot se je nadaljevala skozi Dolino Neretve v smeri proti mejnemu prehodu malo naprej od naselja Metković. Pot do Mostarja je krasna, a pravijo da polna policajev, tako da smo bili precej previdni s hitrostjo. Na srečo smo videli le enega policaja a je ta že imel delo, zato nevšečnosti nismo imeli.

Po prihodu v Mostar se odpravimo v staro mestno jedro in seveda ogled znamenitega mosta zaradi katerega smo se tudi tam ustavili.

Po ogledu se odločimo, da nekaj pojemo (čevapi?!) in se odpravimo nazaj proti jadranski magistrali. Jedli smo v gostilni blizu mosta (Aščinica Misal), kjer strežejo HALAL hrano in so cene glede na turistično obleganje te točke normalne :).

Ko so bili naši želodci polni, se odpravimo po isti poti kot smo prišli(kljub planu, da se vračamo čez Trebinje).  Ob prestopu mejnega prehoda, pri pospravljanju dokumentov opazim avto, na katerem se mi v oči prikrade le napis »Ništa mi neče ovi dan pokvarit!!!«, ta stavek mi je bil moto cel čas potovanja.

Pot nadaljujemo v smeri Dubrovnika, skozi košček Bosanskega morja (Neum). Na meji nas sploh niso opazili, cariniki na telefonu in mahajo, naj peljemo naprej. Zanimiva izkušnja glede na jamranje domačinov, koliko časa potrebujejo za prečkanje tega mejnega prehoda (verjetno je drugače v sezoni). Ta kos jadranke je izredno lep in prav zato hitro mine in se prikaže na obzorju most s katerega je pogled na Dubrovnik in velike križarke zasidranje v njem.

Seveda, ko smo že v Dubrovniku je potrebno pogledati tudi staro mestno jedro in nekaj znamenitosti.

Po ogledu, nam zadiši hladno pivo. Kaj pravite na pivo v Dubrovniku? Hmmm, mi smo se odločili, da raje pivo spijemo v Herceg Novem, saj v Dubrovniku žal za nas pivo ni vredno 60kun. Pot nas odnese naravnost čez Cavtat v Herceg Novi, kjer na terasi »Gradske kafane«, popijemo zasluženo pivo in pogledujemo po morju ter mestu Herceg Novi.

V dnevu smo prevozili okvirno 350km, a čaka nas še iskanje prenočišča. Peš se odpravimo do turistične organizacije na avtobusni postaji, kjer nam z veseljem poiščejo prenočišče za (10€/oseba/noč), a na žalost po ogledu ugotovimo, da bi v bistvu živeli z lastnico v istem stanovanju, ki je bilo v katastrofalnem stanju in seveda motorji bi stali na odprem v ulici na kateri se je igralo precej veliko število Romov.

Odločimo se vrniti v turistično organizacijo in povprašati, za kakšno boljšo nastanitev, kjer bi lahko imeli tudi motorje za ograjo ali v garaži. Mlad možakar nam z veseljem poišče boljše prenočišče Za isto ceno nam ponudi slabo leto nazaj prenovljene sobe par sto metrov stran od turistične organizacije, do kamor nas pospremi kar s svojim avtomobilom. Ob prihodu do stavbe se nam na obraz prikrade nasmešek in z veseljem postavimo motorja za ograjo, ter si ogledamo zelo lepo sobo s pogledom na morje.

Da naredimo še malo reklame, splača se prespati v Apartmajih Bovan – cena je boljša če stopite v stik direktno z njim. Odpravimo se na kratek ogled okolice in na večerjo po priporočilu lastnika apartmajev in tako počasi zaključimo 3. dan potovanja.

4. dan planiramo le krajšo pot do Podgorice, kjer nas pričakuje znanec. A ker je na tej poti marsikaj zanimivega smo se morali odločiti kaj bomo videli. Odločitev je padla, da se odpravimo skozi celoten zaliv Boke Kotorske v Kotor in nato preko Njegušov na Lovćen in spust v Cetinje ter Podgorico. Zaliv Boke Kotorske je prekrasen kljub slabši cesti smo uživali ob razgledu. Ustavili smo se še malo pred mestecem Perast in opravili slike R.K.C. Gospa od Škrpjela in Svetega Đorđa.

Zapeljali smo se tudi skozi staro mestece Perast in naprej proti Kotorju, kjer smo si vzeli več časa za ogled. Kotor je krasno mesto v katerega smo se odločili, da se še vrnemo!

Po ogledu Kotorja se povzpnemo po ozki zaviti cesti na nacionalni park Lovćen in si na poti od morja do snega ogledamo še Njegušev Mauzolej z razgledno točko na Budvo, Cetinje, Kotor,… (če še niste videli, se splača!)

Pot se nadaljuje v smeri Cetinj in Podgorice, kjer smo se dobili s prijateljem pri katerem smo tudi prenočili. Popeljal nas je po Podgorici in nam pokazal nekaj zanimivost, za kaj več bi potrebovali več časa kot smo ga imeli.

Seveda smo med ogledom mesta videli tudi Hard Rock Cafe, mimo katerega nismo morali brez, da bi v njem spili vsaj pijačo!

Ta dan smo opravili le okoli 150km in tako več časa posvetili uživanju.

5. dan smo namenjeni v Sarajevo, za pot pa se odločamo ali gremo čez Durmitor ali ne. Domačini nam garantirajo, da so ceste normalno prevozne a se zaradi dežja odločimo, da gremo čez Nikšič, kanjon reke Pive in Trnovo. Seveda na tej poti ne smemo izpustiti samostana Ostrog, za katerega pravijo, da izpolni vse želje s katerimi prispeš. Zaradi dežja in slabe vidljivosti je bila vožnja do tja dokaj naporna. Samostan je izredno zanimiv in spoštovanja vreden, saj je v celoti vklesan v skalo.

Po zaželenih željah, ogledu samostana in prižganih svečkah se odpravimo naprej proti Nikšiću, kjer se ustavimo na enem Nikšićkem (pivu seveda) ter nadaljujemo v deževnem dnevu po kanjonu reke Pive.

Zaradi slabega vremena izpustimo ogled Pivskega samostana, ki bi naj bil zanimiv. Pot je zelo razgibana… Morda tudi zaradi skal na cesti in neosvetljenih predorov v katerih je bilo ogromno presenečenj, od globokih luž, pronicanja vode s stropa do lukenj in skal na cesti. Malo preden prispemo do meje med MNE in BiH na našo srečo preneha deževati, a nam cariniki ta košček sreče odvzamejo z dejstvom, da od meje 14km naprej ni asfaltirane ceste, saj prej nevaren odsek sedaj širijo, da bomo naslednja leta lahko hitreje odpeljali ta odsek. V nekaj kilometrih za deloviščem ugotovimo, da smo dejansko v Bosni, saj naenkrat zagledamo za ovinkom na cesti krave, za naslednjim ovce in še vse ostale domače živali. V 5. dnevu smo prevozili okvirno 230km a je bilo polovica teh deževnih. Prenočišče smo na srečo imeli že dogovorjeno. Ja seveda pri Amri, kjer mislim, da večina Slovenskih motoristov prespi. Cena apartmaja je bila 45€/noč.

6. dan smo izkoristili za raziskovanje Sarajeva. Zaradi lokacije apartmaja smo si lahko ogledali kar nekaj zanimivosti (Latinski most, skenderijo, ambasade, olimpijski ogenj, baščaršijo, begovo džamijo,…) kar peš.

Po kosilu v čevapčinici Željo 2, smo se odločili zajahati naše motorje in se odpravili na ogled tunela spasa, izvira reke Bosne, olimpijskega stadijona in na Trebević bob steze. Za zvečer pa smo si tako prišparali še obisk Sarajevske pivovarne v kateri se naj nebi smelo spustiti črnega piva(obisk obvezen 🙂 )!

 

7. dan se odpravimo na voden ogled Titovega bunkerja v Konjicu. Ker v Konjic prispemo pred dogovorjenim časom, odložimo opremo kar v turistični agenciji Zoor Bosna, ki ogled organizira in se odpravimo peš na ogled mesta. Ob čakanju na avtobusni prevoz spoznamo še nekaj Slovencev, s katerimi izmenjamo nekaj izkušenj iz preteklih dni potovanja.

Po ogledu bunkerja se odpravimo v smeri proti Jajcu. Po poti nas ponovno pospremi dež, ki nas spremlja vse do Jajca in še malo dlje. Na poti se v Donjem Vakufu z mislijo, da bo morda prenehalo deževati odpravimo na kosilo, a žal po kosilu še zmeraj dežuje, tako pot nadaljujemo v slabem vremenu.

Po prihodu v Jajce se odločimo, da pogledamo le muzej, kjer je potekalo drugo zasedanje AVNOJ-ja in nato pot nadaljujemo v smeri Bihaća.

Malo za Jajcem čudežno preneha deževati in cesta postane suha, tako je naš ritem vožnje lahko bil živahnejši in ob užitkih lepe ceste ter narave, hitro prispemo v kraj Vrtoče malo naprej od Bosankega Petrovaca, kjer si ogledamo Seosko domačinstvo Čardaklije. Po ogledu se odločimo, da tam tudi prespimo. Cena prenočišča v paviljonu za 5 oseb je znašala 30€/noč.

Za nami je bilo že okvirno 330km. Sprehodili smo se še po okolici domačinstva in pogledali cerkvico na hribu, nato pa odpravili na večerjo. V domačinstvu smo pokusili nekaj njihovih specialitet, ki jih je priporočal kelnar (ajdovi kruhki, klobasice, uštipci, kajmak,..). Cene so malenkost višje kot v drugih predelih Bosne a niso pretirane.

8. dan se odpravimo na izhodiščno točko prvega dne (Pag). Osebje nam je predlagalo, da si ogledamo še nacionalni park Una in Martin Brod, a smo si to pustili za naslednjič, ko bomo obiskali še Željevo v bližini Bihaća. Predzadnji dan potovanja smo se odpravili čez Bosanski Petrovac v Drvar, kjer smo si ogledali Titovo pečino in Olimpijski center Drvar, nato pa odrveli proti Kninu in naprej proti Maslenici in Pagu. Skupaj je ta dan naneslo okvirno 260km. Po prihodu na Pag, smo se sprostili ob družbi prijateljev in še 9. dan preživeli sproščujoče z njimi.

10. dan nam je ostala le še pot v nam preljubo štajersko prestolnico Maribor Pot je potekala čez paški most na AC do izvoza Gospič, kjer smo se usmerili preko Plitvičkih jezer do Slunja. V Slunju opravili postanek za kavico na prelepi terasi s pogledom na reko Korano in tradicionalni mlin. Malico smo si privoščili v bližini Karlovca in nato nadaljevali kombinirano pot po AC in stari cesti vse do Maribora. Prevozili smo okvirno 400km.

Čez celotno potovanje smo prevozili okvirno 2400km in še dodatnih 200km ali nekaj več za dneve, ki niso bili planirani kot potovanje. Vreme nam je presenetljivo dobro služilo. saj smo se skupaj z dežjem vozili le okvirno 4 ure. Za potovanje sem porabil okvirno 160€ bencina s povprečno porabo po računalniku 5.8l/100km in prenočišča za 3 osebe 190€. Prehranjevali smo se pretežno v gostilnah, cene so sprejemljive in definitivno nižje kot v Sloveniji. Potovanje je potekalo v prvomajskih praznikih.

Če kdo potrebuje podrobnejše informacije, me najde na forumu pod vzdevkom Lukec1.