Južna Francija 2005

0
22781
Zemljevid poti (zahodni del)

Priznati moram, da so priprave na to potovanje trajale kar nekaj časa, predvsem z zbiranjem raznih informacij v zvezi s potjo, cestami, državami, prenočišči, znamenitostmi, potrebno opremo ipd. Na koncu se je izkazalo, da porabljen čas ni bil zaman, saj sva bila skoraj na vse pripravljena. Pot sva sicer začrtala, vendar sva se – kot je to potrebno – potem prepustila toku dogodkov. Pretiravati nisva želela, kljub temu pa je bila v planu Provansa, Pireneji oziroma Andora in dolina reke Dordogne.

Zemljevid poti (vzhodni del)

Na najinem Z 750S sva imela na razpolago zadnji kovček, tank torbo ter mehki stranski torbi, saj za ta model ni obstajal original nosilec za plastična stranska kovčka. Prijatelj mi je tako izdelal nosilca za stranski torbi, s tem pa sta bili bolj stabilni, saj bi se v nasprotnem primeru lahko desna pregrela na izpuhu ali pa bi nama opletali. V stranski torbi sva tako naložila vsak svoje stvari, v glavnem obleke, brisače, kozmetiko, jaz pa sem našel še prostor za natikače, ki so bile poleg motorističnih škornjev edino obuvalo na potovanju. V zadnji kovček in tank torbo pa sva spravila skupne stvari, šotor, spalni vreči, šotorsko krilo, posode, gorilnik, kartušo, hrano (paštete, marmelade, gres, cedevito, špagete), pa še cel kup drobnarij (mobitel, zemljevide, popotnik po Franciji, petzla, pralni prašek, WC papir, osvežilne robčke, pril, vžigalice,…). Na nosilec na zadnjem kovčku pa v nepremočljivo vrečo še spalni podlogi in dežna kombinezona. Nekaj stvari sva dala seveda še pod sedež (ključavnico, spray za verigo, prvo pomoč, tudi nekaj konzerv).

Glede na to, da naju je na načrtovani dan odhoda pričakalo napovedano slabo vreme, sva odrinila šele pozno popoldne in prespala še v Sloveniji, v kampu Lijak pri Novi Gorici, do kamor sva se pripeljala po stari cesti. Pred tem sicer že prva težava in sicer sva v Vipavi opazila, da nama je odpadla ploščica, ki je namenjena za uravnavanje napetosti verige. Očitno je vijak popustil, saj sem ravno menjal gume in je ploščica odpadla. Zadnje kolo je tako držal le še vijak na osi. Tega sem malo zategnil, nato pa sva krenila dalje. Če sedaj pomislim, sva kar tvegala, ker nisva zadeve popravila takoj.

V nedeljo torej po italijanski avtocesti do Benetk, katere sva si ogledala v precejšnji vročini. Tudi kasneje sva pri raznih ogledih imela edini problem, kam z motoristično opremo, predvsem jaknama, hlačami, škornji. Včasih sva tako kaj nosila s seboj ali pa sva kar pustila pri motorju. Po ogledu Benetk sva se odpeljala proti Gardskemu jezeru, kjer pa so bili kampi precej zasedeni in kar dragi (32 EUR). Posebej nama je bilo všeč mesto Peschiera del Garda.

Zjutraj sva morala že kmalu zapustiti kamp, kar je slaba stran tistih bolj zasedenih kampov. Po kopanju v jezeru na dolgočasno avtocesto in gas mimo Brescie, Cremone, Piacenze, pred Genovo pa bolj ovinkasta avtocesta, tako, da se je kar dogajalo. Poznalo se je sicer, da je ponedeljek, saj je bilo na cesti v primerjavi s prejšnjim dnem polno tovornjakov. Sledil pa je nepričakovan ogled Genove, saj sva namreč kar dvakrat zgrešila smer in pristala v tem mestu. Pred tem sva tudi “preskočila” cestnino, saj je bilo možno plačati le z neko kartico in sva na hitro zapeljala za avtomobilom pred nama, ki je peljal skozi rampo. Kolone pač nisva želela narediti. Tako sva si ogledala Genovo, ki pa naju je zelo impresionirala. Kar naenkrat padeš v mogočno mesto, voziš se po cesti, ki je dvignjena nad hišami in si ogleduješ slikovite obmorske stavbe in občuduješ ladje v pristanišču. Kmalu sva obrnila in nato gas proti Franciji. Po avtocesti zanimiva vožnja, saj je zgrajena iz samih tunelov in viaduktov. Ko se pelješ po viaduktu, te ovira močan veter, ki piha z morja, ko pa prideš v tunel, v bonaco, pa kar padeš do 200 km/h.

Pri Taggii sva izstopila iz avtoceste in iskala kamp. Tako sva se pripeljala v San Remo, ki pa je zgodba zase. Kljub temu, da sem prebral, da je tukaj dostikrat gneča, si kaj takega nisem niti v sanjah predstavljal. Noro prometa, kolona, kolona in spet kolona in nimaš kam. Prostora za prehitevanje zelo malo, promet poteka ob obali in skozi center mesta, polnega sprehajalcev, po levi vozijo Italijani s skuterji in vespami, poleg tega pa se pelješ 10 metrov, ustaviš, spet 10 metrov, ustaviš, spet 10 metrov, ustaviš,… Bila sva priči dvema karamboloma, nato pa sva končno zagledala nama prijazen znak za – kamp. Zanimivo, ker je cel kamp na tlakovcih, tako da imaš probleme z zabijanjem oziroma tlačenjem klinov, sicer pa lepo urejeno, cena 27 EUR.

Naslednji dan sva prečkala mejo in prispela v Francijo. Po obalni cesti sva se počasi prebila do Monaka, tu pa skozi center spet gneča. Nad Monakom je bil pogled na zgradbe res krasen, čeprav je tam vse kar malo preveč natrpano. Videla sva tudi avto z jeseniško registracijo in trobila kot nora 🙂 Ogled centra mesta ter Oceanografskega muzeja, kjer si je seveda potrebno najprej ogledati akvarij, nato pa še celo vrsto različnih stvari v zvezi z morjem. Ob odhodu po srednji cesti nad Monakom, ki je bila bolj znosna, nato pa peljala še skozi Nico, ki je tudi naredila vtis na naju, saj ko se spuščaš proti mestu vidiš samo res ogromno območje, posuto z belimi hišami, nikjer konca.

Iz Nice sva se napotila proti mestu Grasse, kjer sva že vstopala v Provanso. Pred mestom sva opazila delavnico za popravilo motorjev in se takoj zaustavila. Zgledalo je sicer malo bolj socialno, ampak to sem tudi iskal, saj se ponavadi na takih mestih najbolje dogovoriš. In res, mojster nama je zastonj naredil ploščico, ki sva jo izgubila, tako da sem zdaj kar malo lažje dihal. Angleško seveda ni govoril, ampak smo se vse zmenili. Nato pa sva oddirjala proti kraju St. Vallier de Thiey in si v bližini našla kamp. Cesta do tja je bila super, prava Provansalska, vmes tudi prelaz visok 1.200 metrov, kamp na višini okrog 800 metrov, pokrajina pa zelo lepa. Naslednji dan cilj najslikovitejša soteska v Evropi, Gorges de Verdon, kamor sva se napotila iz kraja Castellane. Približno na višini 1.100 metrov je pogled na Provanso fantastičen in res sva uživala v vožnji. Z ogledom soteske sva pričela v kraju La Palud, na severnem delu reke Verdon ter nadaljevala po krajši poti ter se vrnila nazaj v ta kraj.

Tako sva si ogledala celotno sotesko, ki je resnično prečudovita in zelo fascinantna. Ob koncu soteske naju je pričakal čudovit pogled, ko se reka izliva v umetno jezero Ste-Croix de Verdon in se kanjon konča, kot da bi ga odrezal. V bližnjem kampu sva srečala tudi zadnje Slovence na potovanju.

Po ogledu mesteca Moustiers-Ste-Marie sva nadaljevala po prečudoviti Provansi, skozi mesta Riez, Allemagne en Provence, Vinon sun Verdon, Pertuis ter pri Cadenetu zavila v pokrajino Luberon. Ustavila sva se v mestecu Lourmarin, ki ima simpatičen grad, nato nadaljevala pot v mesto Apt in Roussillon, ki slovi po rdečem pesku oziroma rdečih zgradbah. Najino pot sva nato zaključila v kampu nad mestom Gordes. Zvečer je sledil ogled mesta, ki je bil ob sončnem zahodu res čudovit, poleg tega pa je bil z mesta lep razgled na pokrajino. V bližini je tudi samostan Senanque s polji sivke, ki je tudi vreden ogleda.

Sedmi dan prvič da je bilo malo oblačno, vendar sva bila tega kar vesela. Najprej sva šla skozi Cavaillon in St. Remy v vasico in grad Les Baux. Ogledala sva si grad in idilično vasico, ki se nahaja na strmih skalah. V vasici so čarobne trgovinice, kjer prodajajo tipične dišave, žajfice, spominke,… Po ogledu sva se namenila v Avignon in kmalu po odhodu je pričelo rahlo rositi, vendar sile ni bilo, le motor je postajal vse bolj umazan. To me je tudi najbolj skrbelo, da bo že na začetku dež in imaš motor poln umazanije, ki se ti zavleče v vse dele. Pa se je nato kar izšlo. V Avignonu pričela z ogledom mesta, ki je cel obdan z obzidjem in kmalu prispela do papeške palače, ki je precej impresivna zadeva. Ogledala sva si tudi stari del mesta in Pont d’ Avignon – napol porušen, zelo znan most.

Na poti proti Pont du Gard pomalicava v McDdonald’su, nato pa je sledil ogled tega veličastnega rimskega akvedukta, ki je zelo dobro ohranjen. Za motoriste kot ponavadi parkiranje zastonj. Prespala v kampu St. Gabriel pri Tarasconu, kjer sva si ogledala tudi grad, ki nama je bil zelo všeč. V zadnjih dvestotih letih je bil sicer tu zapor. Pot naju je vodila skozi Arles proti pokrajini Camargue, kjer sva se ustavila pri muzeju in odšla na ogled, 35.00 m dolgo pot skozi močvirje. Bilo je zelo vroče, videla pa sva le nekaj bikov, ptičev in enega psa, ki naju je preganjal ter čutila polno komarjev. Nič od obljubljenega. Po kar naporni hoji spet gas po prazni in dobri cesti do mesta Aigues Mortes, ki se nahaja na robu tega močvirja in je krasno kvadratno mesto obdano z visokim obzidjem. Znotraj pa super trgovinice in privoščila sva si okusne piškote, ki te res nasitijo.

Obšla sva Montpellier in gnečo, skozi znani Beziers spet po lepi cesti proti Carcassonneju. Najprej sva hotela sicer do Narbonneja, vendar je bil že prej znak za Carcassonne, kjer pa je bila enkratna cesta in sva jo mahnila kar po tej. Nekje na pol poti med Beziersem in Carcassonnejem sva se ustavila v kampu, ki je bil namenjen samo Nizozemcem, a nama je lastnik rekel, da lahko zasedeva zadnji prostor. Vsi zelo prijazni, še posebej zajček, ki se je kar nekaj časa smukal okrog šotora.

Naslednji dan sva si ogledala menda najbolj ohranjen srednjeveški grad v Evropi oziroma eno izmed največjih znamenitosti v Evropi, v kraju Carcassonne. No, sam grad na naju ni naredil takega vtisa, kot pa samo mesto, ki je obdano z dvojnim obzidjem in številnimi stolpi, znano pa kot najpomembnejše katarsko središče. V mestecu ozke ulice, polne ljudi in pravih francoskih trgovinic. Res veličastno. Nato odhod skozi Limoux in Quillan mimo gradu Puivert v Tarascon in dolino reke Ariege. Za ogled sicer znanih gradov Peyrepertuis in Montsegur pa ni bilo ne časa in ne volje. Ta dan je bilo manj vroče, sploh ko sva se bližala Pirenejem, v kampu pa je bilo že za dolge rokave, saj naju je obkrožalo gorsko okolje. Drugače pa naju je celo pot spremljala razgibana pokrajina, nekaj manjših prelazov in kot ves čas dobra cesta.

Naslednji dan naju je pričakal dež, šotor nama je zdržal, vreme pa prekrižalo načrte in odločila sva se, da se ne bova vzpela do Andore. Do meje je bilo sicer 60 km ovinkaste ceste, kar bi bilo lepo doživetje, a ne na ta dan. Ko se je popoldne malo umirilo, sva hitro pospravila stvari, se ustrezno opremila in oddirkala proti severu, v nižje kraje. Do Foixa je nato rahlo rosilo, potem pa se je ponovno ulilo in naju potem močilo vse do Toulousa, približno eno uro. Med vožnjo nisem videl nič in sem vozil samo za lučmi enega avtomobila, promet pa je bil kar precej gost. Premočilo naju ni, razen v roke – rokavice so pač bile premočljive. Tudi Toulouse sva obšla, skozi Muret, St. Lys ter I’Isle-Jourdain do Grenade in nato proti Castelsarrasinu, kjer sva 4 kilometre pred tem krajem najela sobo. Vidljivost je bila boljša, je pa še vedno rahlo rosilo. Hiša fenomenalna, kot v filmu, ogromni skupen prostor v pritličju in pravljične sobice vsaka v svoji barvi v prvem nadstropju. Kar zasmejalo se nama je, ko nama je prijazna gospa razkazala sobo, zunaj tudi bazen, cena pa dobra – 45 EUR.

Zvečer sva odšla na večerjo v bližnjo restavracijo. Precej restavracij je bilo sicer zaprtih, ker je bil ponedeljek, našla pa sva eno, ki nama jo je predlagala lastnica sobe, Le Moulin, urejena je bila verjetno v nekdanjem mlinu, bila pa precej na visokem nivoju. Ko naju je natakarica, ki sicer ni znala angleško, pripeljala do mize, sva ji v roke namesto jaken, kot ostali, dala čelade, da ju je odnesla na varno. Zanimiva situacija. V restavraciji precej drugačno kot v naših, zelo tiha glasba, vsi pa so šepetali. Tako sva šepetala tudi midva. Precej težav sva imela tudi z naročanjem hrane, saj je bilo vse po francosko in nisva ničesar razumela, kljub temu, da sva imela s seboj slovar. No, za nekaj sva se odločila in nato jedla res odlično. Za začetek pršut in melono, nato več vrst rib in kot prilogo riž ter za konec še najboljšo pito, kar sva jih kdaj jedla. Sicer sva po preverjanju v slovarju mislila, da bo nekaj s krompirjem. Pita je bil maslena, res okusna, cena večerje pa 26 EUR za oba.

Spala sva torej v francoski postelji, zame pa je bil jogi kar premehak, kot kaže sem se že navadil na bolj trdo podlogo. Takoj sva odšla na zajtrk, kjer je bilo “ni da ni” in sva se odlično podkrepila za nadaljevanje poti. Vmes sem skušal vzpostaviti stik z dvema mladima francoskima gostoma, a sta bila kar zadržana. Vreme je bilo boljše, čeprav zaradi severnega vetra hladnejše kot prejšnje dni in peljala sva se skozi Moissac ter Lauzerte v Cahors, kjer sva se ustavila in ogledala znameniti most Valentre. Pokrajina tukaj čudovita, pokrita s samimi sončnicami, poleg tega pa so na tem koncu samo manjša, prijazna mesta.

Ko sva se vozila skozi vasi, sem dobil občutek, da sva se vrnila 300 let nazaj, saj so vse hiše kamnite in zelo dobro ohranjene. Idilično podeželje. Proti Monpazierju skozi Frayssinet-le-gelat sva vozila po lokalnih cestah, vendar so v primerjavi z našimi kot magistralke in z malo prometa. Kljub temu sva kasneje ugotovila, da je cesta, ki je sicer na zemljevidu narisana enako, na terenu lahko zelo raznolika. Določen konec ceste dober, drug pa precej slabši.

Proti Villerealu na hribčku idealen kamp, poceni, podeželska idila, saj sva bila obkrožena s samimi polji, domačimi živalmi, tudi ljudje pa prijazni, kljub temu da nihče ni znal angleško. Zanimivo je bilo, da je bil kamp precej prazen, vendar dobro opremljen – sredi polj je bil tudi bazen. Tu je sledil edini dan, ko se nisva premaknila, saj sva si ogledala le grad Biron, ki od daleč zgleda kot iz grozljivke, nato pa sva uživala v kampu. Drug dan sva v Monpazieru nabavila in natočila gorivo, ki je bilo tu dražje (liter 1.33 EUR, drugače tankala na “izbranih črpalkah” po 1,19 EUR za liter). Pa tudi črpalka je bila zanimiva, v bistvu normalna hiša, nad njo napis, mojster je pa ven prinesel samo cev in natankal.

Peljala do Les Eyzies in sicer po bolj slabih cestah, lokalnih, ki so zelo neravne in je bolj podobno rodeu ter si ogledala Prehistoparc, kjer je bilo na zanimiv način prikazano življenje v prazgodovini, lahko pa si se preskusil tudi v metanju sulic na mamuta. Cel dan sva iskala tudi kartušo za najin gorilnik, vendar se take na navoj nikjer ni dalo dobiti. Lačna sva se tako peljala proti Sarlatu in se vmes ustavila v vsaj desetih, tudi specializiranih trgovinah za plin, ampak nič. Kartuše “ne sploh”. Nadaljevala proti kraju Domme, mimo magičnih gradov kot sta Beynac et Cazenac, Castelnaud in ostalih, ki te gledajo skoraj iz vsakega hriba in tako sva prispela v dolino reke Dordogne. Peljala skozi znano mestece La Roque Gageac in nato sva se povzpela v kraj Domme. Na tem koncu ogromno ljudi, saj sva že po poti videla ogromno turistov, ki so s čolni pluli po reki. Iz Domme čudovit razgled na dolino, bil pa je to nekdaj precej pomemben kraj zaradi svoje lege, ki ima na sredi tudi vhod v podzemne jame, ki so jih včasih uporabljali za skrivališče.

Prespala v kampu ob reki Dordogni, kjer mi je nekdo sunil ploščico, ki sem jo imel za pod stopalko motorja. *!$#? Tam sva se naslednji dan še malo posončila in opazovala množico turistov s čolni, nato pa pospravila in odrinila. Cilj – kartuša. Po obisku še prenekatere trgovine sva ugotovila, da je boljše, da kupiva nov gorilnik, kar sva tudi storila v mestu Gourdon. Nato sva nadaljevala pot po bolj slabih cestah, lokalnih, ozkih, ovinkastih in luknjastih, nekje celo makadamskih, čeprav na zemljevidu tega ni bilo videti, si od daleč ogledala grad in mestece Rocamadour, nato pa je sledil ogled gradu Castelnau.

Ogled gradu je voden samo v francoskem jeziku in nama tega niso povedali, čeprav sva prej z njimi govorila samo v angleščini. Po mojem bi lahko domnevali. Se je pa splačalo, ker je redek grad, kjer si je mogoče ogledati tudi staro pohištvo. Fotografiranje seveda prepovedano. Pri ogledih znamenitosti je sicer za študente povsod ceneje, tako da se splača vzeti s seboj izkaznico, saj so vstopnine kar drage. Prespala v kampu v St. Ceru, kjer imajo posebej prostorčke za kolesarje in motoriste, ki vključujejo mizo in stole.

Peljala sva se po dobrih cestah do Aurillaca in nato do Entrayguesa, kjer sva vstopila v dolino reke Lot in se peljala po super cesti do Espaliona, nato pa po slabši do St. Geniez d’olt. Pri tem sva tudi opazila, da se je pokrajina precej spremenila in da sva že vstopila v Centralni masiv, saj je bilo bolj hribovito, poleg tega pa so bile tudi hiše drugačne oblike, bolj gorske. Tudi razgled je bil nekajkrat čudovit. Pred St. Laurent d’olt najcenejši kamp (7EUR). Ob 17.30 uri sva pojedla najljubšo hrano – makarone, poleg šotora pa sva ponovno imela klopico in mizo. Zvečer še ogled vasi, ki je bila bolj samotna, božanje osla ter nabava v trgovini, ki nama jo je lastnik odprl posebej za naju. Verjetno je bilo zato tudi precej drago.

Glede na precej hladne noči in vremensko napoved sva spremenila najin načrt in se odločila, da greva nazaj na jug, proti morju. V prvotnem planu je bil namreč kakšen prelaz in Alpe, vendar sva se, ko sva zvedela da je sneg padel zelo nizko, premislila. Vozila tako po reki doline Lot, nato pa skozi Balsieges do Floraca, kamor sva se pripeljala čez prelaz visok 1054 metrov. Ceste so bile ponovno super, pokrajina pa čudovita. Malo sva uživala v razgledu, nato pa skozi la Grand Combe do mesta Ales, ki je delovalo zelo sumljivo. Mesto je precej veliko, zgradbe v slabem stanju, populacija pa večinoma afriška. Tudi v trgovini so delali samo otroci. Tu ni bilo ravno prijetno. Poleg tega sva tik ob prihodu v mesto videla tudi table v obliki “ljudi črne barve, ki naj bi opozarjali na hitrost”. V tistem trenutku, ko sem to opazoval, pa se je samo pobliskalo – očitno radar, vendar jim bo od naju ostala le fotografija. Upava.

Pot sva nadaljevala skozi Bagnols sur Cere in v bližini kraja Bollene oz. Mondragon zavila v kamp. Tukaj pa smola. Motor sva parkirala pred recepcijo na majhnem klančku in nato vstopila v recepcijo, da bi se dogovorila za prostor. Saša je zaslišala, da je nekaj počilo in je odšla pogledat v prepričanju, da je padla kakšna od čelad. Zagledala pa je grozo in sicer je bil najin Z prevrnjen na tleh. Najprej ji nisem verjel, ko pa sem videl, sem mislil, da se bom zjokal, poleg tega pa še motor težak ko hudič in ga sama nisva mogla dvignit.

Najprej sem snel zadnji  kovček, nato pa nama je pomagal mimoidoči, da sva ga postavila. Takoj pa sem opazil, da se je v bistvu pod stopalko vdrl asfalt, saj so očitno z njim varčevali, ker je bil kanal ob robu ceste z njim zalit samo po vrhu. Da bi jih tožil. No, po pregledu motorja sem ugotovil, da je le malo popraskan blok motorja in ročica, to je pa tudi vse. Barva in ostalo OK, saj je hujše poškodbe preprečil stranski kovček.

Naslednji dan ogled znanega rimskega gledališča v Orangeu le od zunaj, obisk mesta Aix-en-Provence, ki ima neko privlačnost, saj je polno vodnjakov, rož, ozkih ulic, čudovitih zgradb in je neka mešanica starega in novega. Kljub precejšnji gneči daje občutek sproščenosti in umirjenosti. V bližini Le Luca v kampu postavila šotor tik ob bazenu, kamor tudi takoj odšla poležavat. Tam sva spoznala tudi dva Italijana iz Lucce, ki sta bila ravno tako z motorjem, vendar je komunikacija malo šepala. Dobro, da Saša govori malo italijansko, da je lahko prevajala, ko sem se s kolegom pogovarjal v zvezi z motorjem. Naslednji dan cilj Cannes, ki sva si ga spet zaradi gneče ogledala temeljito ter nato pri kraju Vence nad Nico prespala v kampu. V oblačnem vremenu nato odhod po avtocesti za Italijo, kjer sva hotela prespati v kampu pri mestu Cassegio, ki je bil na zemljevidu vrisan, vendar ga nisva našla, domačini pa so povedali, da ga sploh ni in da lahko spiva na počivališču ob avtocesti. Tam ni zgledalo ravno varno, zato sva nadaljevala pot do Cremone in tam v dolini reke Pad poiskala kamp, ki je za prespati dober. Naslednji dan nato po italijanski avtocesti in preko Soriške planine vrnitev domov v deževnem vremenu.

V teh treh tednih sva v glavnem uživala sto, včasih celo dvesto na uro. Večjih problemov nisva imela, vsak dan razen enkrat pa sva se tudi premaknila. Kilometrov veliko sicer nisva delala (cca 200 na dan), predvsem zaradi bojazni, da se bova naveličala sedeža, ampak je bilo še zelo zelo daleč od tega. Komaj sva čakala, da se bova odpeljala in si ogledala kaj novega. Motor enkraten, idealen, na začetku sem sicer rabil nekaj časa, da sem se navadil teže, ampak ko to gre, potem gre. V Franciji imajo v glavnem krožna križišča in narediš par krogov, vmes pregledaš zemljevid in nato izbereš. Včasih te sicer kaj preseneti ali pa se zmotiš, ampak to vse skupaj naredi še bolj zanimivo. Pripelješ se res lahko skoraj do vrat vseh znamenitosti, s parkiranjem ni problemov, pa tudi vozniki so razen ob morju precej bolj umirjeni. Ni takih izsiljevanj kot pri nas. Poleg tega nisva imela tudi nobene slabe izkušnje z varnostjo, motor sva zaklepala le v večjih mestih, vrednejše stvari pa sva imela vedno s sabo. Drugo leto bova v neki drugi smeri jasno vse to ponovila.

Kratek povzetek stroškov:
265 evrov – gorivo
70 evrov – cestnina Italija
270 evrov – kamp
45 evrov – soba
430 evrov – trgovina, vstopnine…
skupaj cca 280.000 SIT

Mitja Kapuš