Lahko bi tudi zapisala od RIMINIJA DO RIMA PO JUŽNEM DELU ITALIJANSKEGA ŠKORNJA. Bilo je avgusta 2017 in bila je peklenska vročina, ko sva začela z najino motoristično pustolovščino.
4. avgust 2017: LJUBLJANA – RIMINI, 510 km
Načrt je bil, da v prvih dveh dneh vožnje prideva čim dlje na jug Italije. Od doma sva se odpeljala ob dveh popoldne po avtocesti do Ferrare, potem proti Ravenni in vzdolž italijanskega Jadrana do Riminija, kjer sva imela rezervirano hotelsko sobo. Pred spanjem sva se še sprehodila po tem turističnem mestu, ki je bilo kar napolnjeno s turisti, ne pa pretirano, čeprav je bil avgust, pa čeprav so vsi Italijani na dopustu.
5. avgust 2017: RIMINI – SAN MARINO – VASTO, 448 km
Že zjutraj je bilo zelo vroče, pred nama pa kar nekaj sto kilometrov. Kljub vsemu sva se ustavila v San Marinu, ki je od Riminija oddaljen 20 km; je najmanjša evropska državica iz 4. stol. (61 km2) z mestom San Marino, ki se razprostira okoli gore Titano. Na tej gori že od daleč vidiš utrdbo oz. stolp GUAITA, ki je najstarejši od treh stolpov (še De La Fratta in Montale) iz 11. stol.. Sprehodila sva se po ozkih ulicah prepolnih trgovin, si ogledala Baziliko di San Marino iz 1836 v neoklasičnem slogu, kjer je tudi prestol regenta, ki vodi republiko. Ob baziliki je še cerkev Sv. Petra, ki se ponaša z marmornim oltarjem. Pod stolpom je lep osrednji trg, od koder je lep razgled na mesto San Marino. Ko obiščeš San Marino, je nekako kar obvezno, da si pridobiš žig v potni list (5 evrov) in pa slikanje s tamkajšnjim policistom v zanimivi uniformi.
Ker naju je čakala še dolga pot, sva imela kljub vročini na sebi motoristično obleko in med vožnjo niti nisva čutila, da sva za vročino kar precej oblečena. Kilometri so se nabirali, ko sva tako vozila ob obali, ki je sicer dolgočasna, ravna, mivkasta, brez sence; za sabo sva puščala znana mesta ob italijanskem delu Jadranskega morja, kot so: Pesara, Ancona, Osimo, ki ga poznamo po ozimskih sporazumih med Italijo in rajnko Jugoslavijo, pa znano romarsko mestece Loreto, kjer je ob samostanu Marijina cerkev, v kateri je originalna hišica iz Nazareta, kjer je prebivala sv. Družina. Nadaljevala sva vožnjo proti Pescari, ki je malo večje mesto, obala pa še vedno taka kot na severnem delu – ob obali so pogosti stolpi oz. trdnjave, ki kažejo na to, da je bilo v zgodovini veliko napadov z morja.
Že kar v temi sva prispela v kamp v letoviškem mestecu Vasto (Via Dalmazia), hitro postavila šotor in kar kmalu zaspala, saj je vročina naredila svoje.
6. avgust 2017: VASTO – GIOVINAZZO (BARI), 332 km
Zjutraj sva se ležerno lotila zajtrka, pospravljanje šotora z mislijo, da tokrat niso pomembni prevoženi kilometri, pač pa spoznavanje in odkrivanje nepoznanega, tudi plavanje v toplem morju. Prva zanimivost je bil polotok GARGANO. Razgibana pokrajina, saj najvišji vrh seže čez 1000 m, polno zelenja, s tem pa tudi obilo sence, ki je bila v vročini prav dobrodošla, nasadi citrusov in vinske trte. Peljala sva se skozi nacionalni park do skrajnega rta na V polotoka, to je živahnega mesteca v belem, PESCHICI, ki ga obdaja srednjeveško obzidje. Ker so tu doma pomaranče in limone, se sok iz teh sadežev prav prileže – dobite ga na vsakem koraku – mogoče je škoda, da dodajajo preveč ledu. Sicer pa je bilo sadja in zelenjave v izobilju za nizko ceno. Tako dobrih lubenic in melon, vseh vrst, še nisva jedla – sočne in sladke. Drugo čudovito mestece na V delu Gargana je VIESTE, ki ima razgibano, skalnato obalo, s kar nekaj apnenčastih stebrov, ki štrlijo iz morja. Eden izmed njih je zaznamovan s pravo legendo, imenovan Pizzomunno, visok 25 m, in je spomin na ljubezensko zgodbo med Pizzamunnom in Cristaldo, ki so jo morske sirene zaradi ljubosumja zvabile v morje, da je utonila. Pizzamunno pa je v tej grozi oz. žalosti okamenel v ogromen monolit. Na 100 let v polni luni se oba ljubimca spet snideta, a jutranja zarja ju spet loči za nadaljnjih 100 let … Kar nekaj časa sva si vzela tudi za plavanje.
Pozno popoldne, ko sonce ni več tako pripekalo, sva nadaljevala vožnjo ob obali proti Bariju mimo zanimivih, manjših turističnih mest, ki imajo obvezno stari del mesta z obzidjem, kot so: Barletta, Trani in Molfetta. Ustavila sva se v mestecu Saline, ki se imenuje po solinah. Domačini posedajo v senci, radovedno zrejo v maloštevilne turiste in se prav nič ne trudijo, da bi kaj prodali. Pri njih se je ustavil čas – kaj hočemo, jug je povsod enak! No, pozabila sem pa pohvaliti njihovo kavo, kapučin, ki mu ni pare – res dober, kjerkoli sva ga pila.
Že kar nekaj kilometrov sva prevozila po italijanski magistrali in moram zapisati, da je zelo dobra, včasih tudi dvopasovnica v eno smer ali pa zelo široka cesta, ki ima povečini nov asfalt. Edina neprijetnost je v tem, da gre skozi številna obmorska mesta, kjer se po navadi izgubi v ozkih mestnih ulicah, tako da sva se kar nekajkrat »izgubila« v mestu, a nič zato, saj sva potem videla kakšno zanimivost mesta več.
Počasi je nastajala večerna zarja, kar je pomenilo, da sva morala misliti, kje bova spala. Ker sva že doma načrtovala najina prenočevanja, ni bilo težav pri iskanju kampov. Takoj sva našla kamp La Baia v mestecu Giovinazzo. Prijeten, čist kamp ob morju, zato sva najprej zaplavala v toplem morju in šele potem postavila šotor.
7. avgust 2017: GIOVINAZZO (BARI) – ALTAMURA/MATERA/ALBEROBELLO – BARI, 300 km
Ker sva se namenila, da si ogledava še zgodovinske znamenitosti nekaterih mest v notranjosti Apulije, sva v tem kampu dvakrat prespala. Pa še vso motoristično obleko sva lahko pustila v šotoru, da sva se okrog lahko vozila v oblačilih, ki so primerni za oglede, ko je vroče okrog 40 stopinj. Tako je zjutraj potekalo vse sproščeno, vstajanje okrog osmih, plavanje, zajtrk in potem sva se odpeljala okrog desetih proti Altamuri (okrog 60 km). Nova avtocesta, a peklensko vroče! Vozila sva se v kratkih rokavih, a sva kmalu ugotovila, da se bo treba napravljati kljub vročini v dolge rokave in dolge hlače, saj sva na teh nekaj kilometrih pridelala kar pošteno rdečico, pa čeprav sva bila že od preje kar dosti zagorela.
Altamura je pravo zgodovinsko mesto, saj so tu odkrili pračloveka in na novo odtise dinozavrov. Lep je osrednji del mesta z obzidjem in romansko katedralo iz 13. stol., zato sva si vzela kar nekaj časa, da sva posedela pred kavarno na kapučinu in uživala v tem razgledu.
20 km stran je mestece Matera, ki piše zgodovino že 9000 let, zato je tudi pod Unescovo zaščito. Znamenita je soteska La Gravina, kjer je predel Sassa di Matera z nizom sosesk, kjer so številne kamnite hiše vklesane v skalo oz. so le jame z eno odprtino, vrati. Poleg tega sta pomembna še dva spomenika, in sicer katedrala Madonna della Bruna in cerkev Sv. Evstahija iz 13. stol. v romanskem slogu. Tu sva prvič videla večjo množico turistov, nekaj Nemcev, predvsem pa veliko Italijanov.
Popoldne sva nadaljevala z vožnjo po dolini Di Itrie v Alberobello, ki je znano po nenavadno belih kamnitih hiškah okroglih oblik, pokritih s stožčastimi strehami, znane kot trulli (kupole), kjer so danes trgovinice, gostilne in celo mali hoteli. Nastali so leta 1644 zaradi visokih davkov – ko je prišla davkarija, so jih hitro porušili, da so se izognili plačevanju davkov, in potem spet dogradili, ko so dacarji odšli. Sprehodila sva se po tem predelu in si ogledala tudi notranjost trulla.
V poznem popoldnevu sva si ogledala še Bari, prestolnico Apulije, z osrednjim starim delom mesta, ki je z obzidjem ločen od ostalega dela. V eni od tamkajšnjih gostiln sva večerjala, ki je trajala kar dolgo časa, saj se natakarjem ni prav nič mudilo, a bila je dobra, tipična italijanska – testenine. Zapeljala sva se še po pristaniškem delu Barija, saj je znano, da od tod vozijo ladje na Hrvaško, Albanijo in Grčijo, in tudi po modernejšem delu, ki ima mogočnejše stavbe in široke ulice.
Dan poln novih doživetij sva zaključila v najinem kampu La Baia v bližini Barija z večernim plavanjem in sprehodom po obali, ki so si jo mladi vzeli za nočno veseljačenje.
8. avgust 2017: BARI – OTRANTO, 260 km
Čeprav je bilo še jutro, pa je bila že huda vročina, sva nadaljevala vožnjo po obali proti jugu in bilo je kaj za videti: razgibana obala, zalivi, klifi (kar visoke stene), polno kraških jam, nasadi oljk, ki jih kar ni bilo videti konca (kraj Ostuni). Ustavila sva se v večjem mestu na »italijanski peti« Lecce, ki se tudi ponaša z znamenitim osrednjim trgom (katedrala v baročnem slogu), ki kar kliče, da malo posediš in si vzameš čas za pijačo in kapučin. Pozorna sva bila na to, ali bova poleg italijanščine slišala še kakšen drug jezik, a se to ni zgodilo – turisti so bili samo Italijani, pa midva.
Najina končna postaja tega dne je bil kamp Mulino pri Otrantu. Kamp, ki ni bil kar tako, saj je imel bazen, restavracijo, trgovino, predvsem pa čudovito plažo, ki je bila dostopna s podzemnim hodnikom, vklesana v ogromno skalovje s podzemnimi jamami, kjer si lahko tudi plaval. Mivkasta plaža, pa turkizno morje! Zvečer sva se zapeljala v mesto Otranto in že od daleč se je videl osvetljeni grad ARAGONESE, obdan z vodnim jarkom. Tukaj je bilo spet veliko turistov, na ulicah pa vsemogoča kulinarična ponudba, ne samo tipično italijanska, temveč si lahko dobil raznovrstne jedi z žara in vse vrste klobas. Ker je imel Marjan rojstni dan, je bilo pravo vzdušje za praznovanje.
9. avgust 2017: OTRANTO – CAPO DI LEUCA – OTRANTO, 200 km
Ponovno že ustaljeni jutranji ritual, ko nama ni bilo treba pakirati, plavanje, zajtrk in potem z vetrom v laseh na najjužnejšo točko Apulije oz. italijanske pete, v Leuco. Ta del obale nama je bil tudi najbolj všeč, strma obala z zalivi, ki so dostopni samo z ladjami oz. so v skale vklesane strme stopnice, ki lahko vodijo tudi v podzemne jame (plačati vstopnino). Vsi zalivi so bili polni kopalcev, na svoj račun pa so prišli tudi tisti, ki radi skačejo v morje z vrtoglavih višin.
Po temeljiti osvežitvi sva nadaljevala proti Rtu di Leuca, kjer je marina s svetilnikom, in tu je stičišče Jadranskega morja z Jonskim morjem. Nazaj v Otranto sva se peljala po notranjosti »pete«, kjer so majhne vasice z oljčnimi nasadi. Ker je bilo v času opoldanske sieste, ni bilo nikogar na ulicah, še trgovine so v tem času zaprte. Komaj sva čakala, da sva prišla v najin kamp oz. zaliv, kjer sva zaplavala v prijetno toplem morju.
10. avgust 2017: OTRANTO – CROTONE, 440 km
Današnji dan je bil eden izmed tistih, ko sva se spet selila, in tokrat kar konkretno, iz Apulije v Kalabrijo, ki je na Z strani italijanskega škornja. Kolikor se je dalo, sva vozila ob obali Tarantskega zaliva (Jonsko morje), skozi veliko pristaniško mesto Taranto, potem proti Z delu zaliva, kjer so manjša turistična mesteca, spet sama ravnica in kar gola pokrajina. Tudi vročina je popustila, tam okrog 30 stopinj, in bilo je bolj vetrovno. Po enem tednu sva spet videla oblačno nebo. Tukaj je ob obali še več utrdb, očitno so bili arabski osvajalci kar trd oreh. Pri mestu Crotone sva našla kamp Alfier tik ob morju, kjer so bili sami stalni gostje, prikoličarji, in le nekaj šotoristov, enodnevnih. Spomnilo naju je na sindikalni turizem na Jadranu.
11. avgust 2017: CROTONE – CATANZARO – LAMEZIA – TROPEA, 200 km
Noč je minila v trenutku in prebudila sva se v sončno jutro. Po zajtrku naju je pot vodila v notranjost Kalabrije, v hriboviti predel, kjer je bila tudi cesta zelo razvejana: mostovi, tuneli, nadvozi, vpeti v hribovje. Kmalu sva spet zagledala morje, mesto Lamezia, ki ima veliko letališče, in pristajajo letala iz vse Evrope. V Kalabriji pa je turizem bolj cvetel, več je bilo tujcev, med drugim sva govorila tudi s srbsko družino, ki so povedali, da leti iz Beograda čarter vsak teden v Lamezio.
Nadaljevala sva z vožnjo po obali Tirenskega morja, ki je razgibana, skalnata z lepimi zalivi, kjer so majhna mesteca. Ustavila sva se v kampu Villago Camping, nekaj kilometrov pred Tropeo, za katero pravijo, da je najbolj mondeno letovišče v Kalabriji. Po obvezni osvežitvi v morju sva se odpeljala v Tropeo, da si ogledava omenjeno turistično mesto. Očaralo naju je – majhne ulice, veliko gostilnic, prodajalnic (ne smem pozabiti na znamenito podolgovato rdečo kalabrijsko čebulo) in možnosti posedanja pred kavarnami oz. gostilnami. Ker sem ta dan jaz praznovala rojstni dan, sva nazdravila z njihovim domačim vinom, kalabrijskim rdečim, ob tem pa dobila še konkreten prigrizek (koščki pice, kalamare, zelenjavo …), tako da je bilo kar dovolj za večerjo. Mesto Tropea leži nad klifom, tako da je čudoviti razgled po obali, ki se zajeda v mogočno skalovje. Čudovit je pogled na sončni zahod, tik preden sonce potone v morje in še poslednji žarki razsvetlijo oddaljeni otok Stromboli v Tirenskem morju. Na Stromboliju je še istoimensko delujoči vulkan (v Evropi je delujoči še vulkan Etna), ki je nazadnje izbruhnil leta 2011. Do danes je na tem otoku ostalo še 409 prebivalcev v dveh naseljih, to sta Stromboli in Ginostri, in se ukvarjajo z ribištvom, kmetijstvom in turizmom.
12. avgust 2017: TROPEA – REGGIO DI CALABRIA – TROPEA, 300 km
To je bil dan, ki sva ga preživela na raziskovanju Kalabrije, vse do glavnega mesta Reggio di Calabria. Kalabrijska obala je lepa, razgibana – cesta ponavadi poteka po vrhu, tako da se je treba spustiti do zaliva, kjer so manjša mesta. Ustavila sva se v mestu Scilla, ki je danes razvito turistično mesto, še za motor sva komaj našla parkirni prostor, ki sicer ni bil uraden, tako da naju je policistka opozorila na nepravilno parkiranje. Kaznovala pa naju ni! Ko plavaš in gledaš na Sicilijo, te misli nehote popeljejo v Odisejev čas, saj je tu ožina med celino in Sicilijo in Odisej je na poti domov, na Itako, malo zašel, tako da se je znašel v tej ožini in uspelo mu je premagati oviro, ko je plul med Scillo in Karibdo. Obala v Scilli se globoko zajeda v visoko skalovje, nad katerim je veličasten grad Ruffo – vreden ogleda! Po krajšem postanku sva nadaljevala do glavnega mesta Kalabrije, ki pa je kar samevalo, sicer zelo urejeno, čisto mesto, tudi pristaniško mesto – zapeljala sva do osrednjega trga, ki se v obliki amfiteatra širi v morje in zaključi s svetilnikom. Peš sva se odpravila po mestu, šla na kosilo in potem še na »najboljši« italijanski sladoled, ki naju res ni razočaral.
Ker sva želela še plavati, pa tudi malo počivati, saj naju je čakala dolga vožnja domov, okrog 1500 km, sva se popoldne odpravila proti najini »postojanki«, kampu v bližini Tropee. Morje je bilo sicer zelo valovito, a namočila sva se le.
13. avgust 2017: TROPEA – RIM, 660 km
Najin cilj je bil, da se z motorjem pripeljeva v Vatikan oz. čim bližje, odvisno, do kam naju bodo spustili. Ker bi z vožnjo po obali izgubljala preveč časa, želela pa sva priti v Rim še podnevi, sva se peljala po magistralni cesti in tudi avtocesti, ki se vzpenja visoko v hribovje, zato je polno tunelov in zelo razgibana (nad Salernom). Popoldne nama je uspelo priti v Rim, kjer sva se vozila po praznih ulicah (dopusti v avgustu in vročina odženejo Rimljane) do Vatikana, na skrajnem Z delu Rima. Parkirati sva morala na ulici, ki vodi na Trg sv. Petra. Vse je bilo skrbno zastraženo, turistov pa le za vzorec – sprehodila sva se okrog, poslikala in bila vesela, da sva dosegla cilj. Po ulici Via Aurelia (7 km) sva prispela v kamp (Roma Camping), ki je bil v glavnem prazen, z nekaj prehodnimi gosti – drugače pa lepo urejen; vidi se, da je v bližini Vatikan, romarsko središče.
14. avgust 2017: RIM – BOLOGNA – PADOVA – LJUBLJANA, 860 km
Noč je bila mirna, pa čeprav sva bila v večmilijonskem mestu, tako da sva se zbudila okrog osmih v sončno jutro, šla na zajtrk, vse spakirala in se odpeljala po avtocesti čez Apenine do Bologne, seveda z več postanki. V Bologni, prav tako je bilo prazno mesto, sva si ogledala znamenito univerzo, menda je najstarejša v Evropi iz leta 1088, imenovana ALMA MATER STUDIORUM. Vključuje ogromno stavb z mogočnimi arkadami, ki predstavljajo cel kompleks.
Pozno popoldne sva po ogledu Bologne nadaljevala proti Padovi in Benetkam proti Sloveniji, tako da sva okrog polnoči prispela domov, v domačo garažo. Utrujena, a vesela, ker sva doma, hkrati pa zadovoljna, ker je bilo spet eno izmed potovanj, ki nama je obogatilo spoznavni svet.
ZAKLJUČEK: Za Italijo vemo, da ni poceni, in sicer so drage avtoceste (ni nujno, da jo uporabljate, a je za premagovanje večjih razdalj kar prihranek časa); bencin je za naše razmere tudi drag (1,5 evra, pa tudi 1,9 evra – pač odvisno, kje ga kupite). Za kampe pa velja, da se lahko odločite, kakšno kategorijo si želite – najcenejši so 20 evrov na osebo in najdražji 50 evrov na osebo; je pa Apulija dražja kot Kalabrija.
Hrana, kot so testenine, pice, meso, sadje, pa ni draga, celo cenejša kot pri nas. Pijače, vse vrste, pa nekoliko dražje. Trgovin je veliko, a morate vedeti, da so te njihove trgovine popoldne vse zaprte. V vročini je bilo treba misliti predvsem na to, da sva si nabavila dovolj tekočine.
POTUJ, DA KAJ VIDIŠ, KAJTI TO, KAR VIDIŠ, TI OSTANE.
Napisala Mojca in Marjan Aljaž
