Petek popoldne, začetek glavne turistične sezone. Kako z Gorenjske priti do nam najbližjega otoka na Jadranu brez udeležbe v dolgih kolonah avtomobilistov, ki rinejo v isto smer? Berite dalje…
V petek ob 16.00, ko vsi rinejo iz služb domov, nekateri pa že proti obali, štartam iz Kranja. Vožnja do Logatca je mukotrpna, avtomobilov po cesti nešteto… Dokler z rondoja ne zavijem na drugi izvoz proti Rakeku. Tam se promet zredči, le sem ter tja prehitim kakšno vozilo. Cesta na začetku ni ravno najlepša, po nekaj kilometrih pa me pričaka širša in na novo asfaltirana. Pokrajina je precej razgibana in cesta sledi gori-levo-doli-desno z vrtačami prepletenemu kraškemu svetu. Na koncu Rakeka na desni žalostno gledam ravnino, kjer so bile še lani odpeljane dirke v enduru, zdaj tam raste obrtna cona…
Naslednja me pričaka Cerknica, kjer priporočam ovinek na desno (pred ali za mestom – glej table Gorenje ali Dolenje Jezero), kjer je možno tudi kopanje, a se mi v ubijalski vročini ne ljubi slačiti usnja in hitro nadaljujem pot.
V Bloški polici zavijem desno proti jugu, naravnost namreč cesta vodi proti Dolenjski. Tu je temperatura vedno bolj znosna, ker se cesta počasi vzpenja proti Babnemu polju (kraj je med najhladnejšimi v državi!). Lepa in srednje hitra cesta pripelje do mejnega prehoda s Hrvaško in pozdravi me tabla ”Dobrodošli v Kotarju”. Ovinkasta in nepregledna cesta v precej slabem stanju ne dopušča hitre vožnje, zato lahko spremljam okolico, ki z iglastim gozdom in alpskim stilom hiš daje vedeti, da sem precej visoko nad morjem. Po cesti, ki se spušča proti kraju Gerovo se vozi avto reli. Groba podlaga, ki jo omejuje dvojna ograja, dopušča tudi živahnejšo vožnjo, zato spodaj obrnem in se zapeljem še enkrat. Ovinki so zaradi zaprtosti bolj kot za cestne motocikle primerni za supermoto, a se testna Raptor na njih kar dobro znajde.
Naredim premor in med iskanjem ustreznega prostora za fotografijo najdem pravi nasad gozdnih jagod. Mmmm, stran od ceste jih je še več in tudi nekaj borovnic se pokaže. Dobro, da me ni zapazil kakšen domačin. ”Vidi Janeza, gladan ide na more,” bi si mislil. Nadaljujem in mikajo me makadamske stran poti, ki se vsake toliko časa odcepijo od ceste, po kateri vijugam. Drugič, ko bom z endurom…
Česa motoristi ne maramo? Da, bravo – ne maramo avtocest. In česa še? Tako je, tudi gneče nimamo radi.
V kraju Crni Lug lahko nadaljujete levo proti Delnicam (tabla za Reko) ali naravnost. Splača se narediti krog po levi, ker se pozneje lahko spustite do Omladinskega jezera. Težko ga spregledate desno pod cesto približno 10 km južneje od Delnic. V prijetnem hladu se drugič ustavim za malo dlje, spijem do konca vodo, kar jo je še ostalo v nahrbniku. Čez 15 km se cesta razcepi levo proti zalivu Bakar (Crikvenica, Krk), naravnost pa se boste pripeljali do dirkališča Grobnik. Zapeljem se le par ovinkov nižje, da naredim nekaj fotografij, potem pa obrnem in pohitim proti obali. Tu se promet v obe smeri zopet zgosti, a je vožnja vseeno prijetnejša kot tisto drenjanje čez reško obvoznico. Mostnino čez krški most so zopet podražili, se mi zdi, a me ne gane preveč. Sem že tam – skok v morje, večerja pri prijateljih, debata, postelja…
Za pot, dolgo točno 250 km, sem porabil štiri ure in tričetrt. Ne, ni se mi mudilo. Sem šel pač zvečer uro kasneje v posteljo… Tura je primerna predvsem za cestne enduro motocikle ter omehčane ”cestake”. Vozniki superšportnikov se zaradi slabše in precej zavite ceste ne bodo počutili preveč dobro.
Pot je lahko izhodišče za nadaljevanje proti Dalmaciji ali Istri, lahko pa si vzamete čas in se zadržite kar v krajih, ki sem jih našteval. Lepo je tam. Nekaj slik je še spodaj v galeriji, ostale pa si pojdite ”naslikat” sami.
