Ta dan je bil na vrsti zadnji a najdaljši krog. Čez 300 km panoramske vožnje. Naša skupinica, ga ne bo več »zašpilila« v kampu. »Potegnili« bomo v Srbijo – do koder bomo imeli voljo. Zjutraj pakiramo. Ne samo mi, tudi veliko ostalih. Ob pogovoru se odkrivajo smeri. Nekateri proti Ohridu, drugi na Kosovo in v Črno Goro, tretji proti Grčiji.
5 . dan: Pot narave
A celo turo bomo še prevozili skupaj. Avtocestni odsek je tokrat malo daljši, a kaj zato, saj nas spremstvo vedno brez postanka popelje skozi vse visoko dvignjene cestninske rampe. Peljemo v smeri Prilepa in Makedonskega Broda. Pokrajina je tukaj veliko bolj zelena. No, vsaj hribi. Sicer na marsikaterem delu vse skupaj močno spominja na vožnjo po kakšnih sušnih stepah ameriškega zahoda. Tudi to bomo enkrat obdelali. Pozornost pritegne tudi želja organizatorjev po promociji dogodka. Fotografirajo in snemajo nas vsepovsod in marsikje tudi med vožnjo. Vsak posamezen motorist je med vožnjo na fotki vsaj trikrat. Prvič se vidim, kako izgledam med vožnjo. Po krajšem postanku pri Prilepu, nadaljujemo med hribe zahodne Makedonije. Policijske »krajzlerje« tokrat za kar nekaj kilometrov zamenja vsaj dobrih 20 let star Audi 80 – bencinar. Pa motor BMW R65. Ja, to je tu še vse »v službi«.
Sicer pa tudi policist na motorju v tej vročini nima kombinezona. Kratki rokavi, čelada… to je to, ima pa vsaj dolge hlače, mnogi med nami, predvsem domačini, vozijo v kratkih, z natikači. V kombinezonu bomo težko kakega našli; pri nas pa je to tudi pri +30 nekaj čisto normalnega. Ustavimo se na svežini, visoko nekje nad Plašnico v »Manastiru Gospe Svete«. Mi bi rekli »Pri Mariji pomagaj«. Občudujemo razgled, freske in ikone in po kakšni uri nadaljujemo po glavni magistralki v smeri Tetovega, kjer nas v nacionalnem parku Mavrovo, v hotelu Srna, čaka zaključni piknik.
Mavrovo človeka fascinira, sploh ko se iz poletno »skurjene« nižinske pokrajine vzpne na to svežo zeleno oazo ob albanski meji. Obsežno, deloma akumulacijsko jezero je dolgo cca 10 kilometrov in leži na nadmorski višini 1200 metrov; sama kotlina pa je obdana z najvišjimi makedonskim vrhovi, ki v pogorju Korab presežejo 2700 metrov. Med vožnjo ob jezeru smo razmišljali o osvežilnem kopanju, ki smo ga že par dni obljubljali Sandri, a ob prihodu pred »Srno« so »piknik vonjave« odprtega oglenega žara, hitro premamile brbončice. Župan (bližajo se lokalne volitve) je poleg kompletne gostije poskrbel tudi za nastop vsekakor odličnega rock & roll banda. Po dveh urah nam je bilo vsem tistim, ki smo ta večer želeli pot še nadaljevati, težko vstati. Poleg polnih trebuščkov mesnih dobrot, poplaknjenih pretežno s pivom, nas je držala še dobra družba in veselo vzdušje. Ob »oznanilu«, da se nekateri več ne vračamo v kamp, je sledilo skupinsko fotografiranje ter poslavljanje od skorajda vseh.
Po treh dneh in nočeh smo se res že poznali. Bili smo pravzaprav cela »skupna Juga«. Naša skupinica »osmih« je odpeljala po avtocesti v smeri Skopja. Podporo smo na poti pokazali tudi makedonskim motoristom. Ti zaradi nasprotovanja avtocestni politiki, ki cestnino motociklom zaračunava enako kot avtomobilom, slednje protestno ne plačujejo. Če na cestninski postaji ni policije, se torej odpeljejo mimo rampe. Pa smo »probali«. Dvakrat je šlo brez problemov, prostora je bilo dovolj; tretjič so bili sicer tam policaji, a smo se vseeno kar peljali skozi – nihče nas ni lovil; na zadnjih dveh cestninah je moja »lepa beseda lepo mesto našla« in po kratkem pojasnilu, kje smo bili in kaj smo počeli – del zbranih sredstev naj bi se namreč namenil za otroke s posebnimi potrebami, so nam obakrat velikodušno dvignili zapornico. Le kaj bi moral za kaj takega storiti v Sloveniji? Z Iztokom in Renatom smo se pri Skopju poslovili. Prespat sta šla v hotel, saj sta naslednji dan z varaderkama »pičila« direktno za Braslovče.
Po prečkanju srbske meje, ob sončnem zahodu, sem v mislih premleval pogovore s šefom Benijem. Tiste, ki smo kdaj že organizirali kak motoristični dogodek, vsekakor zanimajo izkušnje drugih. Sponzorji so najverjetneje poskrbeli za uvodno večerjo, en jutranji zajtrk, pojedino v destilarni Trajkovski, zaključni piknik, svežo vodo pred jutranjim odhodom, glasbeno skupino (tudi po dve) vsak večer, nobenih vstopnin nismo plačali… pa še kaj sem spustil. Policija nas je spremljala skozi vsa naselja, poskrbela za zaprtje vseh križišč, varnost motorjev in dežurstvo na večernih zabavah. Kdo to plača? Kaj pa prijava na upravnih enotah? Smešno. »Oni so itak v službi,« je bil odgovor… »Prijava na upravnih kaj?« Me zanima kako bi se končal poskus organizacije podobne panoramske vožnje od Prekmurja od Portoroža, da o dvignjenih cestninskih »rampah« niti ne razmišljamo. Eh, najbrž se ne da, ker smo v Evropi. Glede na to, da se je dogodka udeležilo, odvisno od dneva, med 40 in 60 motorjev ter glede na ponudbo in sodelovanje oblasti ter skupnosti, bi bilo to pri nas »čista izguba«. Dol pa ne. Po večerih se je kar nekaj spilo in pojedlo; pa majice so šle za med. In kolikor se je nabralo za otroke ter za par veselih organizatorjev, je dobro. Še največ pomeni uspešna promocija razvijajočega se makedonskega turizma, gostinske ponudbe, naravnih in kulturnih znamenitosti; saj ni vse samo Ohrid.
Ob teh mislih smo »pristali« v znanemu motelu »Predejane«, 60 km južno od Niša. Po treh nočeh na samonapihljivi blazini je postelja v sobi za šest pasala. 11 evrov za nočitev, motorje na parkirišču ( v bistvu na zelenici) pa straži prijazen možakar, vesel vsakega pogovora in kakega evra za »dodatno pozornost«, saj tudi čelad nismo vlačili v sobo. Za večerjo in tudi zajtrk so poskrbele kar dobrote iz samopostrežne, ki pri tem motelu obratuje 24 ur. Klima, TV, kopalnica… priporočam, če se odpravljate kam doli.
6.dan: Čez Zlatibor v Sarajevo
Bežimo pred vročino. Za Skopje in južno Srbijo je napovedanih preko 400C. Ker bomo ponovno potovali mimo »pobratenih«, se postanek vsekakor spodobi. Pokličem Žarka in »zglihava«, da se ustavimo na kosilu v »Zvezdi« samo, če lahko plačamo hrano in pijačo, kar nam do zdaj še ni uspelo. Zmenjeno. Po avtocesti »pohitimo« mimo Niša, potem proti Kruševcu, Kraljevu. V že znani gostilni se nam kar »nasmeji«. Po številnih dobrotah iz žara, so v ponudbi kuhane malice: čorba, golaž, sarme… res paše. »Počvekamo« o vtisih, tudi o pogrebu v naših krajih, ki so ga predstavniki občine obiskali, a mudi se nam dalje… Račun? Je že v redu. Ampak dogovor? Tokrat časti oštir. Nič čudnega. »Šef« je zaljubljen v cestno-hitrostni šport. Tudi sam je motorist, sodnik na Grobniku, celo dirkač v razredu 600 ccm (vozi Yamaho), ter vozi tudi cestno hitrostne dirke z Alfo 156, ki mu jo pripravljajo v Sloveniji pri Deklevi. Ko pride v »naše konce« ga bomo lahko »častili« mi.
Mimo Čačka, in Užic se povzpnemo na Zlatibor, ki bi mu lahko rekli kar srbska Rogla in se na najvišji točki približa 1500 metrom. Motoristov je zgoraj polno – zvečer je tukaj eden največjih motozborov. Kraj je sicer v teh dneh poln turistov, ki sem gor pobegnejo pred poletno pripeko. Res je malo bolj sveže, človeka pa poleg bazenov vabijo številne pohodne in konjeniške poti ter vožnje s štirikolesniki po planoti, ki ji skoraj ni videti konca. Na zboru ne bomo ostali. Zadnje dinarje ob poti porabimo za »slatko« in »pijano voče« ter se mimo Mokre Gore spustimo do mejnega prehoda, kjer lahko ravno takrat na progi opazujemo znamenit ozkotirni vlak, ki za organizirane turistične skupine dvakrat dnevno premaga progo med Višegradom in Mokro Goro. Enkrat bi se bilo zanimivo popeljat.
Užitek nam ponudi cesta od mejnega prehoda, po dolini Drine in preko Romanije, do Sarajeva. Malo prometa, dober asfalt, ovinki, tuneli… Damo si duška. Precejšnji del jo tudi posnamem. Policija nekajkrat spoštljivo povesi merilce. Na svoj račun pride tudi naša »hitra« Sandra – postanek ob Drini namreč začinimo s kopanjem. Za naslednji dan ima obljubljeno še Uno. Ko se sušimo in zgroženi opazujemo smeti, ki ležijo ob sicer čudoviti reki, pokličem znano sarajevsko gospo, ki rada ugodno ponudi nočitev slovenskim popotnikom. Ima fraj apartma za šest. Čudovito. In »hajd« na Baščaršijo. Še pred obveznimi čevapčiči pa si ogledamo osrednji del, viden že večkrat a še vedno zanimiv, kjer v gneči obiskovalcev iz vseh koncev sveta, v čudovitem, poletnem, sobotnem večeru, srečam še svoja bližnja soseda, ki z avtom potujeta proti Črni Gori. Se pa večer ponovno razteeeegneee. Ob vrčkih Sarajevskega piva, prikupnih lokalih in mičnih večernih sprehajalkah, je tudi pot do nekaj ulic oddaljenega apartmaja nenavadno dolga.
7. dan: Čez Gorjance domov.
Ne mudi se nam. Slabih 600 kilometrov je pred nami. Nedelja je in do večera imamo čas. Slavonski brod in avtocesta, bi bila čista izguba motorističnega dne. Sploh, ker že vemo, da se lahko Bosno prevozi po tako čudovitih cestah. V smeri Zenice po avtocesti zapustimo prestolnico in nadaljujemo preko Travnika do Jajc. Nostalgični ogled muzeja »avnoja« ter počasna panoramska vožnja po stari cesti mimo vseh Plivskih jezer polnih kopalcev. Vrnemo se na glavno magistralko in brez pavze preko čudovitih planot potegnemo do Bihača. Za pozno kosilo je izbran »Mlin« pred Bihačem, a ker nekaterim konstantnih »130« ni dovolj in želijo »pokuriti« še ves adrenalin, ki ga ta cesta lahko ponudi, spregledajo tudi »naše standardno bihaško postajališče«. Ko se vračajo začudeni iz Bihača nazaj, pa dovolj zgodaj le opazijo ob Uni parkirane motorje. Pečena jagnjetina, čevapčiči, kajmak, postrvi… sam se še na hitro skopam, ker dan je vroč. Potem kar stežka vstanemo, »natankamo« za »do doma«, pa par »štek cigaret« se znajde tudi v kufrih nekadilcev in gremo. Preko Slunja, Karlovca, Gorjancev… parkiramo ob pol devetih na domači gasilski veselici.
Po dobrih 3000 prevoženih kilometrih nas pričaka kar nekaj prijateljev, mi pa najprej iskreno čestitamo naši Sandri in Toniju: na goli FZ-6 ter športni CBR-900 sta prvič obdelala večdnevno potovanje z zglednimi dnevnimi kilometrinami, hitrim tempom in malo postanki. Riti imata najbrž zatečene. Bravo. Glasbena skupina nam za dobrodošlico nameni »V dolini tihi«… Ja, lepa in zelena je tale naša dolina; tudi v avgustovski vročini. O stroških enega najlepših izletov pa tokrat ne bom pisal – ne bi bilo fer. In pozno v noč se je zavlekel tudi naš zadnji skupni večer na tej poti. Beni pa že obljublja: drugo leto se vidimo spet. Mogoče pa res…
Konec.
Peter Podgoršek
