Ko sva razmišljala, kam bi se letos odpeljala z najino Hondo NT 650 Deauville, sva se ob iskanju zanimivih poti navdušila za ogled Monaca in Provanse. Rečeno – storjeno, akcija. Danilo je pripravil načrt potovanja, na spletu poiskal zanimive destinacije za oglede ter rezerviral prenočišča.
1. dan – 7. julij (Kobarid – Genova : 560 km)
Pogled skozi okno je povedal, da naju čaka lepo vreme – takoj sva postala dobre volje in rahlo neučakana. Ko je ura v bližnji cerkvi odbila 8.00, je konjiček zabrnel in odpeljala sva se proti Italiji. Cilj današnje vožnje je bila Genova, oddaljena 560 km (cca 5 ur in pol vožnje). V Italijo sva vstopila skozi Robič, se peljala mimo Udin in se vključila na avtocesto za smer Venezia – Verona – Milano. Že doma sva sklenila, da ne bova hitela in si bova privoščila postanke. Zato sva se na približno vsako uro do uro in pol ustavila na črpalkah ali počivališčih, kjer sva si privoščila kavico, osvežilno pijačo, sadje in kosilo – »lunch paket iz kovčka«, tik pred Brescio sva napojila tudi Hondo.
Na nebu so se začeli zbirati temni oblaki in pogled mi je pogosto uhajal navzgor ter iskal znamenja dežja, ki pa sva ga kot je bilo videti obšla. Takrat sva tudi zapustila avtocesto proti Milanu (cestnina 38,50 €) in se obrnila na jug, proti Genovi, kamor sva prispela ob 17.00 uri. Zadnji kilometri pred ciljem so naju vodili skozi precej hribovito področje, zato sem bila zelo presenečena, ko sva se kar naenkrat znašla pred množico stolpnic in hiš, ki so bile vraščene v hrib, takoj za njimi pa se je raztezalo modro morje. Tabla ob cesti je potrdila moj sum, da sva prišla na cilju. O Genovi sem do tedaj vedela le to, da je največje italijansko pristanišče. Ko sva pripeljala vanj, naju je kar naenkrat obdajal vrvež, norenje, prehitevanje Vesp in gneča na ulici. Takrat sem se zahvaljevala najini »vodički Tanji« (Garmin), ki naju je brez težav pripeljala skozi labirint ulic in uličic do hotela Fiorito, kjer sva imela rezervirano prenočišče.
Hotel je bil stisnjen med hišami v ozki uličici, ob majhni cerkvici, ki je na najino srečo od 22.00 do 8.00 ure prekinila z zvonjenjem. Motor sva spravila v zaklenjen prostor v sklopu hotela. Namestila sva se v majhni, dokaj solidni sobici z WC-jem in tušem, se osvežila, preoblekla in se po pol urnem počitku odpravila na potep po Genovi. Prijazni receptorki sta nama razložili kako prideva do centra. Kupila sva štiri karte za mestni avtobus (6 €) in ne vem, ali sva imela tako srečo ali naju je vodil »dober nos«, ampak najina pot je minila brez težav. Sprehodila sva se po centru mesta z bogato arhitekturo in trgu Porto Antica s pristaniščem, aquarium itd. Zvečer sva ustavila še v piceriji, kjer sva si privoščila zelo okusno večerjo: pico 4 okusov in špagete »bolonez«, zraven pa pila sok z vodo, za kar sva plačala 25 €. V hotel sva se vrnila zadovoljna in se sita odpravila k počitku.
2. dan – 8. julij (Genova – Menton: 157 km)
Zbudila sva se spočita in polna energije. Zajtrkovala sva v bližnji kavarni za vogalom: sendvič, dva rogljiča, kapučino in kavo – 8 €, ker v ceno hotela zajtrk ni bil vključen,prenočišče 55 €. Ob 9.45 uri sva zopet zajahala najino Hondo in se odpeljala v lep, sončen dan. Zelo lepa cesta naju je peljala ob obali, vendar sva po eno-urni vožnji ugotovila, da sva prevozila šele 25 km, ker sva vozila skozi mesta, kjer je bilo veliko semaforjev in gneče, kar je bilo zamudno. Zavila sva zopet na avtocesto Genova – Nice, na kateri naju je pozdravilo nekaj kapljic dežja. Počitek na bencinski črpalki kjer sva dotočila gorivo, pa še krajši postanek sva naredila čez eno uro nad San Remom.
Po nekaj kilometrih sva se poslovila od Italije in vstopila v Francijo. Najin cilj je bil Menton, kamor sva prispela ob 13.00 uri. V prijetno obmorsko mesto sva se pripeljala po široki drevoredni cesti in takoj našla hotel Claridge’s, kjer sva imela rezervacijo za prenočišče. Sprejel naju je zelo prijazen gospod, ki je govoril angleško, tako da sem se lahko malo pogovarjala, medtem ko je Danilo odpeljal motor v njihovo garažo za vogalom. V prijetni klimatizirani sobi sva se osvežila, preoblekla in se pripravila za odhod v Monte Carlo – Monaco, kamor sva se odpeljala z vlakom. Na železniški postaji, oddaljeni 200m od hotela sva kupila dve povratni vozovnici – 8,40 €.
Vožnja v izredno sodobnem (klima, lepa oprema, električni priključki za naprave) in dvonadstropnem vlaku pa je trajala 12 minut. Izstopila sva na postaji Monaco Monte Carlo, ki se nahaja znotraj hriba nad samim mestom. Ob prihodu na prosto naju je očaral pogled na čudovito mesto, s hišami in visokimi stolpnicami, vklesanimi v hrib, na dnu pa se je v žarkih sonca ponujalo pristanišče z jahtami.
Cesta naju je vodila po hribu navzdol po ozki enosmerni uličici, ki je vijugala med belimi hišami in zelenimi drevesi, proti rtiču, na katere vrhu se je ponosno bohotila rezidenca monaške kneške družine Grimaldi. Tam je tudi katedrala, v kateri sva si ogledala grobnice monaških knezov in kneginje Gracie Patricije ter Oceanography Museum of Monaco. Za vstopnici sva odštela 28 €, ogledala pa sva si ga v dobre pol ure.
Pestrost in barvitost morskih bitij naju je navdušila in po ogledu sva si na terasi ob muzeju privoščila zelo dobro kavico, ki pa je imela tudi zelo dobro ceno – 4,60€. Po krajšem počitku sva se sprehodila po zelo živahni obalni ulici in pri prijaznih študentih na informacijski točki poizvedela, kako hitreje prideva do železniške postaje. Ob tem sva bila zelo presenečena, saj so naju napotili cca 100 m naprej do tunela, ki naju je pripeljal do premičnih stopnic, po katerih sva se povzpela direktno na železniško postajo.
Po prihodu v Menton sva naredila kratek sprehod ob obali in iskala restavracijo, v kateri bi večerjala. Posebnost v Franciji je, da se večerni obroki pričnejo po 19. Uri, zato sva morala malo počakati in pred večerjo spila sok z vodo, čas pa sva si krajšala s pogovorom in opazovanjem okolice in plaže pred nama. Ob ogledu ponudbe sva ugotovila, da so cene kar visoke, zato sva se zopet odločila za izredno okusno pico in špagete po bolonjsko. Po večerji, ki je stala 37€, od tega sta stala dva pomarančna soka, pol litra vode in pogrinjek 19€! sva se utrujena vrnila v hotel in se kmalu odpravila k počitku.
3. dan – 9. julij (Menton – Sospel – Col de Turini – La Bollene Vesubie – Castellane – Moustiers Saint Marie – Riez – Manosque: 257 km)
Zbudila sva se v čudovito sončno jutro. Zajtrk sva imela v hotelu (7 €/osebo). Od mize sicer nisva odšla lačna, vendar je bila izbira, še posebno za moškega, presladka: maslo, marmelada, žemljica, rogljiček, pecivo in čaj. Prenočišče z zajtrkom, takso in uporabo garaže, sva plačala 92,20 €. Ob 8.30 uri sva se podala v nov dan in novo raziskovanje.
Sonce je sijalo toplo, tako da se nisva preveč oblačila in vožnja je potekala prijetno in mirno. Danes je bil pred nama velik preskok v nadmorski višini, saj sva se nameravala povzpeti na Col du Turini (1607 m) po cesti skozi Sospel, po kateri se odvija rally Monte Carlo. Cesta naju je kar hitro vodila navzgor, vendar je bila zelo lepo speljana, posebno ovinki, ki so me na nekaterih mestih kar malo pretresli, ker so bili zelo blizu prepada. Vendar je moje zaupanje v partnerja preseglo moj strah pred višino in sem si celo privoščila kar nekaj fotografij, saj me je cesta istočasno fascinirala. Ampak ženska radovednost zmaga nad strahom.
Svojim očem sem težko verjela, ko sva na poti prehitela kar nekaj kolesarjev, ki so se zagrizeno prebijali v hrib in ob tem sploh niso kazali posebnega napora. Ob 10.00 uri sva dosegla vrh, kjer se je pred nama razprostrl čudovit razgled in nekaj prav ličnih hišic. Na terasi prijetnega gorskega hotela sva si privoščila kavico, ki je bila še posebno slastna in si vzela čas za počitek in ogled. Kmalu so na vrh pripeljali tudi kolesarji, ki sva jih med potjo prehitela, in kar nisem mogla verjeti, kako hitro so prišli do vrha. Pri mizi poleg naju je sedel par in hitro smo navezali pogovor. Bila sta Angleža in med pogovorom sva izvedela, da sta že osem tednov na potovanju po Evropi, kar ni nič tako posebnega, če ne bi gospod imel 71 let, sopotnica pa 10 manj.
Po krajšem počitku je bilo potrebno vzeti pot pod noge, oziroma cesto pod kolesa in s Col du Turina sva se usmerila na cesto proti La Bollene Vesubie ter se začela spuščati po lepi ovinkasti cesti do mesteca Plan du Var, kjer sva se obrnila desno proti Castellanu. Vozila sva se po izredno lepi, široki in neprometni cesti in najin konjiček je hitro nabiral kilometre. Kakšnih 10 km pred Castellanom sva se peljala ob umetnem jezeru, ki naju ni pustil ravnodušnih. V Castellanu sva se ustavila na črpalki in natočila gorivo ter se odpeljala proti naslednjemu cilju tistega dneva – Grand Canyon du Verdon. Za to vožnjo in samo naravo nimam drugih besed, kot so: osupljivo, veličastno, čudo narave. Pogled v globino s sedeža na motorju je bil na trenutke grozljiv in presunljiv, saj je bila cesta prepredena z ovinki in drugimi vozili, vožnja je zahtevala veliko zbranost. Vožnja skozi kanjon je merila 24 km, takoj po prihodu iz kanjona na glavno cesto pa sva si v majhnem kraju La Palud sur Verdon privoščila okrepčilno kavico in pojedla kos slastne torte.
Nadaljevanje vožnje je potekalo umirjeno, časa sva imela dovolj, zato nisva hitela. Za sabo sva puščala mesteca na najini poti: Moustiers Saint Maria, Riez, Valensole, kjer sem prvič zagledala nasade sivke in uživala v njenem vonju, nato pa sva ob 17.45 uri prispela na cilj v Manosque, do prenočišča Sejours et Affaires v mirni okolici. Pri prijavi sva morala takoj plačati 47 €, kolikor je bila cena nočitve brez zajtrka. Ob prihodu v sobo sva bila prijetno presenečena, saj je imela tudi majhno kuhinjo z mikrovalovno pečico. V bližnji trgovini sva nabavila hrano za večerjo in zajtrk (30 €). Privoščila sva si slastno večerjo iz mikrovalovke in solato s prelivom. Ponoči naju je zbudil močan veter, ki je pihal skozi odprto okno in prinesel v najin spanec rahlo skrb, ali bo jutri vreme ugodno ali pa naju čaka vožnja v dežju.
4. dan – 10. julij ( Manosque – Sisteron – Gap – Chorges – Barcellonnete – Borgo S. Dalmazzo – Cuneo: 282 km)
Prebudila sva se v oblačno jutro, vendar brez dežja in vetra. Izza oblakov je sramežljivo kukalo sem in tja sonce in obetalo se je lepo vreme. Uhhh, ne bova še krstila najine dežne opreme, sem pomislila in si oddahnila. Ob 8.30 sva odpeljala v smeri Sisterona in Gapa.
Vmes sva se enkrat ustavila na kavici, pred Sisteronom pa sva občudovala polja lavande in vdihovala njen sladki omamni vonj. Cesta sadja in vina z lepo speljanimi ovinki naju je vodila v hrib, s katerega je bil čudovit razgled na hribovito pokrajino, v dolini pa se je raztezalo ogromno jezero Lac de Serre (dolžina 13 km). Pogled je bil čudovit, saj se je jezero kopalo v soncu in se bohotilo s svojo modrino. Ob jezeru vsenaokrog je bilo opaziti veliko ponudbe za turiste: kampi, lesene počitniške hišice, trgovinice, vodni športi.
Na drugo stran jezera sva se popeljala čez most v mestece Savines le Lac in se obrnila nazaj po drugi strani jezera, da sva prišla nazaj na cesto proti Barcellonnetu. Tja sva prišla ob 12.00 uri in poiskala črpalko, ker je bila najina Hondica zopet žejna. Vreme je bilo kar lepo, ker pa je bila pred nama vožnja čez prelaz Col de Larche ali Colie di Maddalena po italijansko (1991 m nadmorske višine), sva si oblekla povrhu jakne anorak, kar se je na najvišji točki prelaza kasneje izkazalo kot pametno. Na vrhu, kjer sva se ustavila in se poslovila od Francije ter vstopila zopet v Italijo, je zelo pihalo. Razgled je bil čudovit.
Povsod okoli naju planine, ki so me spominjale na našo Veliko planino. Po krajšem počitku sva nadaljevala z vožnjo, ki je potekala zelo gladko. V dolino so naju zopet peljali lepo speljani ovinki, ki sva jih z užitkom prevozila in poslikala. Cesta je kar nekaj kilometrov vodila skozi sotesko. Ustavila sva se v majhni vasici Pietraporzio, kjer sva si privoščila osvežilno pijačo in zelo okusno kosilo, z zelo primerno ceno 27 €. Ob 15.15 uri sva anoraka pospravila v kovček in nadaljevala pot vse do Cunea, kamor sva prispela ob 16.00 uri. Prenočišče sva imela rezervirano v privatni hiši, kjer naju je čakalo pravo razkošje: apartma s kuhinjo, sanitarijami, dnevno sobo in spalnico ter ograjenim vrtom za motor, na mizi v kuhinji pa polna košara dobrot (prepečenec, marmelada, rogljički, peciva) in aparat za kavico. Lastnica Bruna nama je vse razkazala, v gotovini sva ji plačala 40 €, nato nama je izročila vse ključe, ki sva jih drugi dan ob odhodu postila v nabiralniku. V bližnjem hipermarketu sva nabavila sadje, ki sva ga oba že zelo pogrešala, in malo dodatne hrane (salamo in maslo) za zajtrk. Večer se je hitro bližal h koncu in ob 22.00 uri sva se odpravila na zaslužen počitek malo žalostna, ker se najino potepanje končuje in hkrati vesela, ker greva domov.
5. dan – 11. julij (Cuneo – Kobarid 668 km)
Vstala sva ob 7.00 uri in si privoščila slasten zajtrk in kavico iz avtomata, ki je bila božanska. Ob 9.00 uri sva krenila na pot proti Kobaridu. Pred nama bi bilo 7 ur vožnje brez postankov, vendar brez njih ni šlo. Prvi del vožnje sva prevozila po avtocesti (cestnina 37 €), nato pa sva se odločila za krajšo pot proti Udinam, ki je bila tudi zelo lepa in malo prometna, tako da sva kilometre kar hitro puščala za sabo. In ob 19.00 uri sva končno prispela v Kobarid, rahlo utrujena, vendar polna notranjega zadovoljstva.
Najin izlet po Italiji in Franciji je bil čudovit in je potekal brez težav. Prepričana sem, da ima za to največ zaslug natančen načrt poti, s predvidenimi postanki, rezerviranimi prenočišči in ogledi zanimivosti. Zaradi vsega tega nisva bila utrujena in nervozna. Tudi vsa prenočišča so se izkazala za zelo primerna in udobne postelje so nama res nudile počitek.
Info
Za tako pot in oglede potrebujete vsaj 5 dni časa. Prevozila sva 2000 kilometrov. Cestnine so skupno nanesle 100 €, gorivo 160 €, prenočišča 230 € in še cca 300€ za hrano, pijačo, vstopnine. Največ je možno prihraniti, če hrano, predvsem pa pijačo nabavljate v marketih. Francozi so zelo prijazni ljudje in zelo cenijo, če se boste potrudili z osnovno francoščino dober dan, prosim, hvala, potem si tudi oni sposodijo kako angleško ali italijansko besedo.
Danilo Rutar in Marija Črv
