Balkan Tour 2018 – do Črnega morja in nazaj

Avtor:

10.04.2020

Cilj potovanja je videti Črno morje. Malo za šalo in malo zares, ampak vedno me je zanimalo, koliko je to morje drugačno od tega našega dobro poznanega. Ali je Črno morje res črno?

Konec maja je čas, ki praviloma že zagotavlja relativno tople dni. Planirana pot je vsebovala tudi nekaj prelazov, ki pa so lahko zaradi hudih zim v hribovju tudi dolgo zaprti. Bomo videli.

Planiranje poti je potekalo vso dolgo zimo in ob prebiranju potopisov in spremljanju spletnih strani je bila pot okvirno začrtana. Izkušnje so pokazale, da približno 500 km na dan gre in krat sedem dni bo naneslo 3500 km. Tako se je izkazalo tudi na koncu tega Balkan Tura. Planiranje se vedno ne izkaže kot popolno, zatorej sem nabavil še avto karto Balkana, oziroma Bolgarije in Romunije in vso pot splaniral in vnesel v tretjega sopotnika z imenom Garmin Zumo. Ta se običajno kljub svojim muham izkaže za dobrega pomagača. Prenočišča sem si v času planiranja pregledal na Bookingu in jih nekaj shranil. Bookiranje prenočišč sva opravljala vsak dan posebej, saj kljub začrtani poti, nisva točno vedela v katerem kraju bova spala.

V treh kovčkih na GSu je bilo dovolj prostora za potrebščine, ki jih potrebujeta dva popotnika za en teden. Kar se tiče hrane in pijače, sva se odločila, da koristiva usluge na poti, saj se vendarle ne odpravljava v popolno divjino. Kar se tiče pijače sva se do sedaj naučila, da morava obvezno s seboj v vsakem trenutku imeti vodo in tudi kakšen piškot ni odveč. Glede na to, da bova imela opravka z različnimi valutami, sva se odločila, da bo plastični denar kar prava izbira. V informacijo opravka bova imela z evri, hrvaškimi kunami, srbskimi dinarji, bolgarskimi in romunskimi levi. Faktorji preračunavanja in spremljanje cen so v tem pogledu zanimiva izkušnja.

Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Bolgarija, Romunija

Plan je obsegal teden dni časa in šest država Balkana od doma do Črnega morja in nazaj. Vsa pot je temeljila na tem, da se v glavnem izogneva avtocest in večjih mest. Glede na to, da je dnevni zalogaj poti relativno velik, sva vedela da bo večino tako znamenitosti kot posebnosti potrebno videt kar z motorja. Na dan ponedeljka je bilo vreme ravno prav primerno in gremo.

1.dan 485 km Griže – preko Bosne do Bijeljine (SLO-HR-BiH; Etno selo Stanišiči)

Od doma ob osmih zjutraj, da prezgodnji jutranji mraz že na začetku ne vpliva na razpoloženje. Tudi ostale dni sva v glavnem štartala okoli osme ure, po malo bolj polnem zajtrku. Prvi dan sva se iz Griž peljala po klasični poti na Hrvaško. Po glavni cesti preko Krškega in nato po avtocesti do mejnega prehoda v Slovenski vasi mimo Zagreba do Hrvatske Kostajnice. Tu se že prileže druga jutranja kava, ki jo spijeva na bosanski strani. Bosno in Hercegovino sva prevozila skoraj vso pot ob reki Savi. Cesta je zanimiva, brez nekih posebnosti. Cilj tega dne je bila Bijeljina, oziroma Etno selo Stanišiči. Izjemno lep turističen kotiček, ki sicer nima nobene veze z Bosno, ima pa prijeten ambient in dobro hrano.

Pred večerjo ena rakija, da stabiliziramo stanje in imunski sistem, potem pa ob pivu malo roštilja. Za prenočišče sva dobila eno od hišk, ki v dveh nadstropjih nudi vse. Vse skupaj relativno poceni. Motor varno parkiran na parkirišču, ki ga spremljajo preko kamer.

2.dan 560 km Bijeljina, ob Drini preko Kadinjače in Zaječarja do Belogradčika (BiH-SRB-BG: B&B Castel Cottage)

Zjutraj pojeva zajtrk, ki je v ceni prenočišča in gas pa naprej. Čez reko Drino in mejni prehod v Srbijo in kot da si odrezal, popolnoma drugo stanje. Spremeni se tip ceste, način odvijanja prometa in arhitektura. Skozi prva naselja se potem ob Drini vzporedno z bosansko srbsko mejo usmeriva proti jugu do Bajne Bašte in nato do spominskega obeležja Kadinjača. Tu je ogromen spomenik bataljonu partizanov iz II. svetovne vojne. Vožnja po Srbiji je nekaj posebnega. Vsaj kar se tiče naselij in mest je tako, da moraš biti še kako previden. Na cesti nekje med Užicami in Paračinom mi je še kako prav prišla vaja izogibanja, ki sem jo treniral na Vranskem. Kar naenkrat se vse ustavi in v ogledalu sem opazil, da oni zadaj nima nikakršnega namena pravočasno ustavit. Hitro stisnem sklopko, manever desno levo in rešeni smo. Malo adrenalina tako in tako ne škodi, poveča pa predvsem še več pozornosti na dogajanje v okolici. Moram priznati, da mi ta predel Balkana ni preveč všeč, vsaj kar se kulture vožnje tiče, ampak cesta Paračin Zaječar, ta je pa top. Ni prometa, dobra široka cestna podlaga in tik tak Bolgarska meja. No pa smo tu na manjšem mejnem prehodu na srbsko bolgarski meji. Nekaj carinikov, midva in mlajši nizozemski par z avtomobilom. Po vsej verjetnosti sta bila že nekaj časa na meji, kajti fant je izgledal obupan, prav tako njegovo dekle. Cariniki so pri tem nekoliko hipijevskem paru nekaj iskali na vse pretege. V glavnem so ju, po moje, malo maltretirali, med tem pa se na mejo pripelje nek možakar, ki je imel na avto priklopljeno tovorno prikolico. Carinik malo pogleda pod cerado prikolice in pomigne temu Bolgaru, da ima prosto pot, onadva reveža pa če vedno na odstavnem pasu. Nama se ni nihče posvetil, vsekakor pa sta mi ostala v spominu ta dva tujca z obupanimi izrazi na obrazu.

Prva izkušnja v Bolgariji je za nama, takoj za tem pa naju čaka naslednja. Ker sem si zamislil krajšo pot in sva imela za ta dan že dosti vožnje sva jo usekala po bližnjici. Namesto 60 km jih bo 40, ki pa se niso in niso končali. Po slabši cesti še nisem vozil, levo in desno pa slika, ki je nakazovala na Bolgarijo, na siromašno temačno deželo za železno zaveso. Seveda je bil ta prvi vtis popolnoma napačen. Končno po tej, po svoje zelo zanimivi poti, prispeva v Belogradčik.

Nastanitev v B&B, parkirava motor in lačna. Lastnica pove, da pri njih večerje ni, da pa je v mestu dobra gostilna pri Ivanu. Pustiva motor na dvorišču, se preoblečeva in peš skozi mesto proti omenjeni gostilni. Ena sama žalost to mesto in ljudje vsi malo gledajo izpod čela. Mesto je bolj kot ne zapuščeno in kar malce turobno. Sprehodiva se do Ivana, pa da vidimo, kaj nama bodo pripravili za najin današnji glavni obrok. Na terasi nama prijazni natakar postreže z hrano in pijačo. Vse dobro in poceni, za morebitne dodatne želje, pa nama pustijo na mizi tipkalo, s katerim jih lahko prikličeš v vsakem trenutku. Malce dezinficirava, pojeva, spijeva in plačava ter nazaj do nastanitve. Izjemno lepo urejeno prenočišče, kjer sva se spočila.

3.dan 480 km Belogradčik preko prelazov Troyan in Shipke do Arbanasija (BG; Hotel Izvora 2)

Zjutraj sva dobila zajtrk za prste obliznit, burek in marmelada. Izkušnje do sedaj so nakazovale na to, da se bomo v Bolgariji malo težje sporazumevali in imel sem občutek, kot da nehote nočejo vsega povedat.

Zakaj že smo se podali skozi Belogradčik? Ker so v tem SZ delu Bolgarije izredno lepe skale ob obrobju mesta in je to ena od večjih znamenitosti Bolgarije. Zanimivi balvani in izredno čista narava in ne moreš verjet, da so ceste postale kar naenkrat zelo dobre. Mit o temačni deželi se počasi razblinja. Vse lepše in bolj prijazno je in to se je začelo že prejšnji dan v gostilni in prenočišču.

Vreme solidno, temperatura prava, narava pa čudovita. V planu potovanja večja mesta niso bila predvidena, pravzaprav je bilo mišljeno, da se jih na široko izogneva. Tako je možno narediti malo več kilometrov na dan, ob enem uživati v vožnji in panorami in se v solidnem času prestaviti iz zahodnega dela Bolgarije na vzhod.

In kot je prvih nekaj kilometrov ob vstopu kazalo na razsuto stanje bolgarskih cest, tako se je to razblinilo z vsakim naslednjim kilometrom. Presenetljivo dobre ceste, dovolj široke, promet soliden, posamezni odseki pa neverjetni. Severni del Bolgarije je absolutno primeren za motoriranje. Od Belogradčika, preko Montane in Bolgarskega Izvora čez prvi prelazu Troyan, ki se nahaja v osrednjem nacionalnem parku Bolgarije. Cesta pa še kar prva liga.

Preko prelaza, kjer je malo zahladilo sva se spustila po južni strani proti Karlovu. Kakor je bilo v hribih malo hladno je bilo potem v dolini kar precej vroče. Nekako sva na pol poti tega dne in imava še en prelaz pred seboj. Mogoče bi bilo potrebno malo pohitet, vendar se v tem delu velika polja vrtnic, ki jih je potrebno ovohat, saj Bolgarija slovi po izdelkih iz vrtnic. Sledi še ena kava in pred nama je še en od malo večjih prelazov.

Ta dan je dan premika preko cele države in tako nama ne preostane drugega, kot čez prelaz Šipka na sever in proti mestu Veliko Trnovo. Malce utrujena v mestu Arbanassi najdeva prenočišče Hotel Izvora 2. Simpatičen majhen kraj si ogledava sproti med iskanjem gostilne. Motor sva pustila pred hotelom in kot se je izkazalo že ne vem kolikokrat, bi moral natočit gorivo ob koncu dneva, ne pa, bom že jutri.

Večerjo sva pojedla v družbi lokalnega psa, ki je zvesto stražil najino pojedino. Tako glavna jed kot tudi sladica in seveda obvezna procedura pred tem si zasluži vse pohvale. Kot sva se že navadila je tako hrana kot pijača okusna in vse skupaj relativno poceni.

V hotelu, kjer so sicer iskali prazno sobo, so bili prijazni. Kasneje sva ugotovila, da malce blefirajo, saj sva bila ena redkih gostov. Tako, kot je bilo v Belogradčiku vse super, je tudi tukaj v Arbanasiju. Privoščil sem si celo kopanje v bazenu, ki je bil takrat samo moj. Soba je bila opremljena vrhunsko, motor pa parkiran pred recepcijo na očeh kamere in receptorke.

4.dan 380 km Arbanasi preko Varne do Zlatnih peskov preko meje v Romunijo do Eforie Nord (BG-RU; Hotel Evia)

Zjutraj greva na zajtrk, ki je vključen v ceni. Zajtrkovalnica je na sosednjem vrtu, kjer nama postrežejo z zelenjavo, kruhom, marmelado, maslom in salamo. Vse super, ampak kako naj to prežvečim, če ni zraven nobene tekočine. Še danes ne razumem, kako to da nisva mogla dobiti kave, čaja, soka ali vsaj vode. Verjetno spet en od nesporazumov.

Pred nama še zadnji del poti do Črnega morja. Kot omenjeno je bilo tankanje predvideno ob poti saj je bilo do tu bencinskih črpalk dovolj. Nivo goriva pravi še 30 km, pumpe pa nikjer, tako da nadaljujem vožnjo v špar programu. Klementina še ne ve. Nivo goriva kaže črtico, kar pomeni 0 km in tako še naslednjih 20 km. Z glavne ceste ne grem in vztrajam, bo že za naslednjim ovinkom pumpa. Ni je. Ok pa gremo, do kamor bo šlo in kot naročeno na vrhu hriba črpalka. Najraje bi nalil kopasto, in srečen kot otrok plačam preko 19 litrov. Rešeno, in sedaj po avtocesti do Varne in skozi to res lepo mesto proti obali. Prevozila sva praktično celo severno Bolgarijo in moram izreči same pohvale. Pozitivno presenečen.

Tukaj sva. Črno morje je mogoče res malce temnejše ni pa črno. Odgovor sem dobil in ker sva že tukaj se sprehodiva ob obali, namočiva noge v Črnem morju na plažah Zlatnih peskov, spijeva zasluženo pivo in obrneva proti severu.

Preko bolgarsko romunske meje na obalni cesti vstopiva v Romunijo. Klementino malce skrbi saj je slika popolnoma spremenjena. Nekaj zapleta na meji, vendar gre. Ne moreš falit, to je Romunija, kar pa se kasneje zopet izkaže, kot še eden od stereotipov. V mesto Eforie Nord najdeva hotel Evia. Super hotel z urejenimi sobami, ki bi mu jaz dal sedem zvezdic. Motor parkiram v garažo, ki to ravno ni, je pa na varnem za ograjo hotela. Podava se na krajši sprehod po mestu in ob obali ter nato večerja na vrtu po ustaljenih navadah.

5.dan 480 km Eforie Nord skozi Bukarešto do Sinae (grad Peleš) in v Bran (grad) do Fagaraša (RU; Hotel Bulvard)

Sva na skrajnem vzhodu Romunije ob Črnem morju. Tu je potrebno obrnit proti zahodu in nazaj domov. Če sva rabila štiri dni do sem in morava biti v treh dneh nazaj, bo treba malo pohitet. Morava še videt Transilvanijo in bil bi greh ne prevozit vsaj enega od dveh znamenitih prelazov Romunije.

Od Črnega morja do Bukarešte ravno, sva na avtocesti, ki je za motoriste brezplačna in to traja. Nekje vmes voziva preko fascinantnega mostu preko Donave in ob tej dolgi ravni avtocesti ves čas spremljava neizmerno prostrana polja in na stotine vetrnih elektrarn. Dogovoriva se, da je smiselno zapeljati se skozi Bukarešto, ki se mu reče tudi Mali Pariz. Promet v mestu je zelo gost in če nama Zumo ne bi pomagal bi bila še tam.

V Bukarešti si ogledava od daleč parlament ali vladno palačo ter avenijo po vzoru francoske arhitekture in kakor hitro se le da naprej proti centralnemu delu Romunije – Transilvaniji. Opaziva že prve telekomunikacijske povezave in neverjetno urejeno zmedo kablov. Tega se ne da drugače opisat.

Nekaj avtoceste, ki je popolnoma prazna in prispeva na območje grozovito temačne dežele, ki to seveda ni. Malce drugače je sicer ponoči, vendar čez dan ni panike, saj vampirji in volkovi spijo oziroma čakajo svojo nočno priložnost. Zapeljeva se do gradu Peleš, ki je zame eden lepših gradov. Spominja bolj na cerkev, vendarle to ni. Je relativno nova zgradba s pomožnimi objekti, ki si jih je dal zgraditi eden od kraljev te dežele. Ta predel je tudi obrobje južnih Krpatov, ki ponujajo nekaj lepših prelazov.

Spijeva kavo in se sprehodiva, občudujeva naravo in grad, ki je v večini grajen iz lesa. Pred gradom gneča, tako da si notranjosti gradu ne ogledava, pogledava pa si okolico. Ker naju čas nekoliko preganja se izogneva Brašovu po južni strani in se zapeljeva do mesteca Bran. Tu nama tik pred mestom nasproti pride krava, ki gre seveda po svojem pasu popolnoma suvereno. Zanimivo.

V Branu je po nekih informacijah grad grofa Drakule, ki je vsekakor vreden ogleda. Opremo pustiva v recepciji in se vzpneva do tega manjšega gradu na vrhu hriba, si ogledava notranjost in panoramo ter si nato v mestecu privoščiva malo boljšo malico in kozarec vina. Paše vino, paše hrana ampak v mestu kjer je Drakula doma ne bova spala. Zanimivi so sprehajalci oziroma obiskovalci te turistične destinacije in sploh je mestece prijetno, ampak do večera je še daleč in cesta naju vabi naprej.

Ostane nama še preostanek dneva in če hočeva jutri prečkati Krpate, je bolje da se še malo zapeljeva vsaj do Fagaraša. Tankala bova pa jutri. V centru najdeva prijeten hotel Bulvard, motor parkirava pred hotelo in na vrtni terasi naročiva sladico. Dobim dva krova s pol kile borovnic in smetane, kar izgleda bolj kot glavni obrok. Malce dvomljivo gledam to goro hrane, nakar mi natakarica reče »It jor men«. Malo sem rabil, da sem razumel pomen njenih besed, vseeno pa mi mora pomagati moja draga sopotnica. V mestu nabaviva še potrebščine za naslednji dan, saj naju čaka Transalpina in dolga pot do Srbije.

6.dan 680 km Fagaraš, Sibiu (skozi center) Sebeš in Transalpina do Đerdapa in v Beograd (Ru-SRB; Hotel Sky – ima garažo)

Tako. Jutri morava bit doma, pred nama pa en najlepših delov poti. Tankala nisva včeraj, bova pa takoj ko prideva na obrobje mesta. Par km pred črpalko naju policija preusmeri na stransko cesto, saj je bila na glavni cesti huda prometna nesreča. Itak smo spet tam. 40 kilometrski obvoz, nivo goriva na nuli ampak, kaj hočeš, ni druge kot naprej. Zopet v zadnjem trenutku natočiva kopasto in se v nadaljevanju skozi res lepa mesta podava skozi Sebeš in nazaj na jug. Prelaz Transfagarašan je po informacijah, ki sva jih dobila včeraj v mestu Bran, po vsej verjetnosti zaprt.

Zopet poleg relativno dobre ceste občudujeva romunsko predvidevanje za nadaljnji razvoj telekomunikacije. Imajo namreč ogromne količine kablov pripravljenih za naslednji priklop, kar sicer zopet ne razumem, je pa zanimivo. Klementina je navdušena nad urejenostjo mest, kar razblini še zadnje stereotipne predstave o Romuniji, kar je malce drugače sicer na južni strani te svetovne ceste.

Transilvanski gozdovi, ki jim ni konca in kraja. Romunija ima vsega v presežkih. Polja, vetrne elektrarne, gozdovi in kabli na telegrafarcah. Da ne govorim o cesti. Transalpina, ki sva jo napadla s severne strani, ni v začetki nič kaj posebnega, ko pa se dvigne in poda v gozdove proti vrhu planote, pa je top.

Malce se je pooblačilo, malenkost zapihalo in porosilo, ampak asfalt drži in užitek je neizmeren. Srečava nekaj motoristov na vrhu in na poti, ni pa gneče in kot bi mignil sva preko. Pred nama je naslednji cilj, Đerdap. Vroče, gneča na cesti in ko prispeva do hidroelektrarne Đerdap imava dovolj. Prečkava romunsko srbsko mejo in se od Donavi ustaviva na čevape in hladno pivo.

Malce traja, sva pa edina v tej mali gostilnici, ki ima tudi wifi. Ko se najeva in odžejava ter tudi malce spočijeva ugotoviva, da še ni tako pozno. Nimava posebnega plana in ker svo v časovni stiski, skleneva da obiščeva še eno prestolnico balkanskih držav. Odpejleva še teh nekaj več kot 200 km in prispeva v Beograd. To je tudi zaključek najinega potovanja. Poiščeva si sobo v hotelu Sky, ki je popolnoma nov in sva verjetno ena izmed prvih obiskovalcev. Motor v garaži poleg pregrešno dobrih avtomobilov. Greva na ogled Kalemegdana in Terazij. Naslednji dan tranzit do doma.

7.dan 520 km iz Beograda domov (SRB-SLO)

Zjutraj po zajtrku na motor in skoraj brez pavze do doma. Ta dan tranzit, ki ni omembe vreden.

Predstave o krajih, ki jih nisi še nikoli obiskal so večkrat lahko zmotne. Potrebno se je podati na pot in na lastni koži in s svojimi očmi spoznati svet okoli sebe. Balkan ima krasne pokrajine, dobre ceste, izvrstno hrano, zanimivo arhitekturo in verjetno bi se našlo še kaj. Na poti do Črnega morja sva v sedmih dneh prevozila 3500 km in dnevno v povprečju porabila 100 evrov (all inclusive). In še to Črno morje ni črno.

Romunija

Avtor:

Boris Čož

30.11.2019

TRANSILVANIJA – “Waiting for you…long after sark.”

2019 ni bilo moje najboljše leto. Tik pred poletjem, ko se prava motoristična sezona začne zares mi je polomilo krila. Ko ti iz stranske ceste “ata” zapelje pred motor in ti ostane samo tri metre..!?!.., takrat je res kriza!! Prostora za umik ni, stisneš zavoro in pok, v trenutku je vsega konec.

Hudič je, ko vse narediš prav, pa se vseeno ne izide. Nič ne pomaga: predvidevanje, vožnja po predpisih, oči na pecljih, fluroscentna čelada, svetla oblačila, ABS zavore, tečaj varne vožnje in 18 let izkušenj.

Motor so hitro in strokovno popravili v Elisi, jaz pa sem potreboval dva meseca, da sem se sestavil. Tokrat sem prvič pomislil, da motociklizem morda le ni preveč zdravo početje.

Za trenutek me je celo prešinila misel, da bi opustil ta hoby.

Takoj, ko sem zaključil bolniško sem zlezel v sedlo in odpeljal poizkusnih 300 km.
Rane na telesu so se zacelile, nanje so me opozarjale le še bolečine, ki so se pojavile ob nenadnih sunkih motorja na slabo vzdrževani cesti. Tiste v glavi pa so še ostale. Vedno, ko je s stranske poti pripeljal avto, me je stisnilo v prsih in sem otrdel. Zelo neprijeten občutek, ki ti jemlje samozavest. Kaj zdaj? Lahko se zavijem v vato in obstanem, ali pa grem naprej. Mene je vabila pot v Romunijo, ki sem jo nestrpno čakal že vso leto. Malo me je skrbelo. Med vožnjo te strah hromi in hitro gre lahko kaj narobe. Znebim se ga lahko samo na en način – na motorju. Z kilometri se samozavest povrne in strah počasi izgine. Spet dobiš občutek, da lahko letiš. A, ko ima hudič mlade, jih ima sedem! Dva tedna pred odhodom si zlomim še mezinec na nogi. “Pa je šel dopust,” pomislim “predno se zaceli bo že zima.” Upanje se mi povrne v trnutku, ko mi kirurginja na Trboveljski urgenci pove, da poškodba le ni tako huda in da bo zdravljenje trajalo tri tedne. O.K. dopust prestavim za en teden in gass..

Dan pred odhodom snamem obliže z noge. Ko stopim na prste me še boli. Previdno si nataknem motoristične škornje in se sprehodim po sobi. Bo šlo? Bo! Med vožnjo ne bi smelo biti težav. Previden bom moral biti le pri ustavljanju in prerivanju na mestu. Polno naložen motor (voznik, prtljaga in moja boljša polovica) tehta blizu 400 kg in če ti pade iz “vage” ga noben junak več ne zadrži.

V torek je še deževalo, zato odhod premakneva za en dan. Zjutraj se nama ne mudi, saj imava za prvi dan plan priti le do Osijeka. Poiščeva prenočošče, kjer naju za dobrodošlico pozdravita dva prijazna kužka. Takoj, ko sem ustavil sta že plezala nama v naročje, še predno sva utegnila sestopiti z motorja. Seveda, potem sledi crkljanje in veselo mahanje z repom. Lastnik je zelo prijazen in nama z veseljem svetuje, kje v bližini se dobro je. Zapeljeva se do restavracije na večerjo. Naročiva nekakšen ribji paprikaš. Gosta rdeča omaka z tremi vrstami sladkovodnih rib: som, krap in..hm..ta mi je pa odplavala iz glave. Ribe so bile okusne, le krap nama ni najbolje teknil,(oba sva ga jedla prvič) pa še veliko koščic je imel. Ko prijazni natakarici omeniva, da sva pričakovala, da bodo ribe očiščene brez koščic, sva dobila zanimivo razlago: “veste, to so sveže ribe.” ???

Za zajtrk nama spečejo zelo okusne pohane šnite. Ostalo pa je bila klasika: kava, kruh, maslo, med, marmelada, sir in salama.

Cesta naju je vodila v Srbijo, skozi Novi Sad in Smederevo v Golubac. Na hitro si ogledava trdnjavo na reki Džerdap, nato si v bližnjem hotelu ob “narodnjakih” privoščiva čevapčiče in pleskavico, ter preko Bookinga poiščeva in rezervirava apartma: “Zelena oaza”. Do njega vodi strma zelo slaba makedamska gozdna pot. Ker sva bila edina gosta sva imela celo hišo zase.

Zjutraj sva štartala zgodaj, da pobegneva dežju. Cesta je speljana ob soteski Džerdap in hitro prispeva v Donji Milanovac. Čez most prečkava reko in pot nadaljujeva proti Romuniji. Letos sem papirnate avtokarte pustil doma, saj sem nabavil navigacijo za motor. Napaka!! Preveč sem zaupal tej majhni čudežni škatljici. Doma sem z njo naredil manjši poizkusni krog in bil takoj navdušen. Verjetno ste že slišali mnogo zgodb, kako te “inteligentna” napravica z prijetnim ženskim glasom zapelje po čudnih poteh. Saj ne, da ni uporabna, vendar ji ne gre vedno slepo zaupati. V velikih mestih pa pride zelo prav. Zato se bo naslednjič v moji torbi spet našel prostor tudi za klasično karto. Razgrneš, pogledaš in takoj ti je vse jasno. Da ne dolgovezim, sledim navigaciji, ki me pelje daleč, daleč stran od cilja. Situacijo rešim tako, da se po isti poti vrnem v Kladovo, ter vprašam prvega človeka ob cesti za pot. “Po cesti do elektrarne in čez jez na drugo stran,” odvrne bradati možakar. HVALA!

Romunija

Na meji ni težav. Prijazen carinik je znal nekaj srbskih besed in je takoj pravilno sklepal, da greva na Transalpino. Ko vidiš motorista v Romuniji ti je takoj jasno, da je tukaj zaradi dveh čudovitih gorskih cest: TRANSALPINA in TRANSFAGARASAN. Vsaka te očara na svoj način, zato moraš obvezno prevoziti obe. Katera je lepša? Meni, TRANSALPINA. Dober asfalt in prekrasna pokrajina. Carinik nama hitro razloži pot do mesta Targu Jiu, in da za Romunske avtoceste ne potrebujeva vinjete za motor.

V mestu poiščeva menjalnico, ter zmenjava nekaj € za njihove leve, nato si privoščiva še pozno kosilo in si v miru “Bookingirava” apartma: “Vila Toscana Rustica”. Pred mrakom prispeva do velike obnovljene stare hiše z ograjenim vrtom in parkirnim prostorom. Hišo obkroža bujno rastlinje. Do sobe vodijo škripajoče stare lesene stopnice. Cela hiša je opremljena v starinskem slogu, z opremo iz nekih davnih časov, ki v prostor vnašajo patino in posebno energijo. Soba je ogromna, pohištvo je iz temnega masivnega lesa, v kotu stoji star kamin, ki je še v izvirnem stanju in na oknih je mreža, da ti ponoči “vampirji” ne pijejo kri.

Ob sedmih zjutraj naju na mizi že čakajo pečena jajca na oko in kuhane hrenovke. Naloživa motor in gass na Transalpino. Predno se začne cesta vzpenjati narediva še postanek na bencinski črpalki, kjer dotočiva gorivo.

Zajahava Hondo in jo poženeva po zaviti cesti. Na začetku je cesta polna širokih zalivk, ki pa niso tako drseče, kot pri nas, vendar previdnost vseeno ni odveč. Pozoren moraš biti tudi na krave, ki se prosto sprehajajo po cesti. Na vrhu naju pritegnejo stojnice, zato narediva kratek postanek. Kupiva nekaj spominkov in domač sir. Nato pot nadaljujeva po zaviti lepi cesti in z očmi požirava prekrasno pokrajino. Hribi so porasli s travo, ki obsijani s soncem zlatorumeno žarijo. Pokrajina deluje mehko in razgibano. Siva cesta se dviga in spušča, ko se vije med zlatimi hribi, za hip izgine za ovinkom in se ponovno prikaže na drugi strani griča. Asfalt nudi gumam dober oprijem in dalo bi se peljati precej športno. Midva peljeva počasi in uživava v lepih razgledih. Se ustaviva na kakšni razgledni točki, narediva fotko ali dve in se odpeljeva dalje.

Pozno popoldan prispeva v Sibiu. Nočitev rezervirava cca 20 km iz mesta v kraju Daia. Navigacija naju pelje mimo. Videla sva smerokaz, vendar sem zopet slepo zaupal navigaciji in odpeljal naprej. Po 25. km prispeva v cigansko naselje. “Oooo..tole pa ne bo pravi kraj,” pomislim. Bencin globoko na rezervi in v bližini nobene črpalke!! Obrneva in po isti poti nazaj do smerokaza za Daia. Z desno roko sem nežen, da zmanjšam porabo na minimum. Kar naprej pogledujem na merilnik goriva, kazalec se je naslonil na majhen zatič na dnu rdečega polja in tam obstal!? Že se je mračilo in res nisva želela ostati ob cesti brez bencina in tudi česna nisva imela, da bi si ga nataknila okoli vratu. Končno pripeljeva v majhen kraj Daia. Da ne izgubljava časa povprašava mladeniča in mladenko ob cesti: “kje je FLANDERHOF MANOR HOUSE?” Na srečo fant razume angleško. Pove da ne ve, ker se je v Daio preselil šele pred mesecem dni, da pa bo vprašal prijatelja za pot. Vzame list na katerem je napisano ime apartmaja in z roko pokaže, da naj mu slediva. Stopi do sosednje hiše in starejšemu gospodu pred obraz pomoli list papirja, sliši se glasno govorjenje in kretnje z rokami, ki kažejo smer. Fant se vrne in naju pospremi po ulici do velikih lesenih vrat, ki zapirajo dovoz na dvorišče “Flanderhof Manor house.” V zahvalo mu dava nekaj levov za sladoled.

Sprejme naju prijazna mlada gospodična, ki tekoče govori angleško. Jaz sem z angleščino bolj tako,tako, zato to vedno prepustim moji lepši polovici. Pove, da je lastnik anglež, ki je velik ljubitelj umetnosti. Hišo je popolnoma prenovil in poleg nje uredil lep vrt v angleškem slogu. Na stopnišču, ki vodi na stolp iz katerga je razgled nad celo vasjo in daljno okolico si je uredil veliko knjižnico. V sosednji zgradbi pa je atalje z velikimi okni, kjer imajo poleti slikarsko šolo.

Po zajtrku se odpeljeva nazaj v Sibiu, kjer na prvi črpalki napolniva rezervoar in že se kotaliva proti drugi najlepši cesti v Romuniji: TRANSFAGARASAN. Nebo je bilo oblačno in sonce ni imelo prave moči, zato je bil zrak še svež in hladen. Bila sva dovolj zgodaj, da še ni bilo gneče na cesti. Kmalu se pojavijo prvi ovinki in cesta se začne vzpenjati, nato se malo poravna in v daljavi pred seboj že zagledava ostre serpentine z podpornimi kamnitimi zidovi in mostički. Cesta se s 180 stopinjskimi ovinki kot kača vije vse do vrha. Ob cesti so veliki železni drogovi, čeznje so napeljane pletenice po katerih se visoko nad tlemi vzpenja rdeča gondola.

Asfalt je na tej strani prelaza grobo frezan in zato je vožnja čez ostre ovinke umirjena. Na vrhu sledi postanek in sprehod med stojnicami. Kupiva kos suhega mesa in nekaj spominkov, ter se odpeljeva skozi tunel na drugo stran. Sledi malica na ovinku z razgledom in spust v dolino. Na tej strani je cesta slabša in je potrebno paziti tudi na večje udarne jame. Prometa je sedaj nekaj več in nikoli ne veš, kaj te čaka za ovinkom. Psi v Romuniji so svobodni in se prosto gibajo. Ni videti, da bi bili lačni, nevšečnosti jim povzročajo le bolhe in klopi, zato se pogosto praskajo. Tudi ostale domače živali: kot so krave, osli, konji in ovce se pogosto znajdejo na cesti in se prav nič ne zmenijo za avtomobile in motorje.

Danšnji cilj je Berca. Ker je ura že pozna del poti prevoziva po avtocesti. V Romuniji je zanimivo, da v naseljih in regionalnih cestah nihče ne upošteva omejitev, zato so potovalne hitrosti zelo velike, na avtocesti pa vsi vozijo po predpisih. Tik pred mrakom prispeva v gostišče. Sobica je majhna in skromno opremljena, brez omar in obešalnikov. Natakarica je nasmejana, zabavna in simpatična. Zvečer na vrtu prižgejo svečke za romantično vzdušje. V soju sveč se posladkava z njihovo tradicijonalno sladico Papanashi, Šebeso za lahko spanje pa časti hiša.

Zjutraj se odpraviva na ogled blatnih vulkanov. Ob cesti srečujeva veliko lepo oblečenih otrok, ki nosijo šopke rož za svoje učiteljice. Najmlajše spremljajo mame. Deklice so oblečene v najlepše obleke in fantje nosijo bele srajce z metuljčki in kravatami, kajti v Romuniji je prvi šolski dan.
Na velikem lepo urejenem parkirišču pustiva motor, obložen z jaknami in čeladami. Glavna turistična sezona je mimo, zato parkirnine nihče ne kasira, plačava samo vstopnino.
Razbrazdana površina in razpokano posušeno blato spominja na lunino površije . Na vrhu griča so različno veliki vulkančki, iz katerih bruha sivo blato, ki se nato razliva po razpokani površini. Rastlinje raste samo na obrobju blatne puščave. Vsekakor vredno ogleda.

Pot nadaljujeva do gradu Peles v Sinai, ki pa je bil na žalost zaprt, tako, da sva si ga ogledala le od zunaj. Časa imava še dovolj, zato potegneva do mesteca Bran. Med potjo srečujeva veliko konjskih vpreg z lesenimi vozovi. Ciganom, ki jih je v Romuniji veliko je to glavno prevozno sredstvo in tudi kmetje jih še vedno uporabljajo pri svojem delu. Traktorjev skoraj da ni. Na prostranih travnikih se pasejo ovce, nanje pazijo ovčarski psi in pastirji. Transilvanija je zelo lepa pokrajina in misli ti hitro odplavajo kam drugam. Vendar na cesti nikoli nisi sam, zato se hitro prebudim iz zamaknjenosti in pogled usmerim nazaj na cesto, saj nikoli ne veš kaj te čaka za ovinkom. Mogoče krava, osel ali čreda ovac?

Bran

Ob gostilni parkirava motor. Sedeva za mizo in.. čakava..čakava.. Natakarice se ne zmenijo in se naju izogibajo, kot hudič križa. Že res, da sva v deželi vampirjev, ampak midva bi samo jedla. Končno jo prikličeva in naročiva sarmo in golaž.

Zjutraj se odpraviva na ogled gradu grofa Drakule. Grad je velik in lepo urejen, ima veliko stolpičev, balkončkov, na sredini pa majhno tlakovano dvorišče z vodnjakom. V notranjosti je kot ostali gradovi: staro pohištvo, nekaj orožja, oblačil.. Pogrešal sem več zgodbe vezane na drakulo in vampirje.

“Vlad Tepeš je bil drugi sin kneza Vlada Drakula. Začetek zgodbe sega vse do očeta Vlada, ki si je po včlanitvi v Zmajev red nadel ime Drakul, oziroma Zmaj. Njegov sin je tako postal sin zmaja, oziroma Drakula, ki pomeni hudiča. Po Romunski legendi se bo Drakula vrnil ko bo njegov narod potreboval pomoč”

Vlad Tepeš je po prevzemu oblasti začel čistko med vaškimi bojarji, ki so sodelovali pri očetovem umoru. Kruto jih je kaznoval tako, da jih je dal žive nabosti na kole, na njih so v velikih mukah počasi umirali. Postavil jih je okoli svojega gradu v opomin vsem, ki bi se mu hoteli zoperstaviti. Tako je utrjeval svojo oblast.

Irski pisarelj Bram Stoker je napisal prvi roman “Drakulo” leta 1897. Navdih zanj je črpal iz zgodb o okrutnem in krvoločnem vladarju Vladu III. Drakula (Romunsko Vlad Tepeš)
Vampirje omenjajo že v Bibliji, kjer je opisana demonska ženska Lilith, ki naj bi bila prva vampirka. Vampirji v podobi kot jih poznamo danes izvirajo iz 19 stoletja iz Vzhodne Evrope in Balkana. Vmpirji sicer ne izvirajo iz Romunije, prvi pisni viri, ki jih omenjajo so iz Srbije in Kosova.
V odročnih romunskih vaseh je vraževerje še vedno prisotno in posamezniki še danes verjamejo vanje.

Brasov je majhno mestece. Na hitro si ogledava Rasnov grad in nadaljujeva pot do Sighisoare. Staro mestno jedro je pod “UNESCO”. Za pogledati je zanimiv le stolp z uro (turn cu ceas), ostalo je razočaranje. Na pročelju hiše ob stolpu najdeva še spominsko tablo, ki oznanuje, da je med leti 1431 – 1435 v njej bival Vlad Dracul . V restavraciji naju zopet ignorirajo, tako, da razočarana odideva in si malico privoščiva kar na klopci v mestnem parku.

Transilvanija je slikovita pokrajina, ki naju med vožnjo vseskozi razvaja z lepimi razgledi. Razgiban svet z zlatimi pašniki, ciganskimi naselji in vasmi beži mimo, ko drviva proti mestu Hunedoara, kjer se nahaja eden največjih gradov v Evropi, poimenovan z več imeni: Hunyadijev grad, Hunedeora, Corvin in je na seznamu sedmih čudes Romunije. Pred ogledom gradu se še okrepčava v prijetni restavraciji, ter rezervirava apartma v bližini.

Zajtrk si kupiva v dišeči pekarni v mestu. Izbira je velika in oči so lačne. Tukaj ima marmelada še okus po sadju in z nadevi ne šparajo. Na drugi strani ceste v kiosku dobim še kavo. Drugega ne potrebujem. Zame je to popoln zajtrk.

Cesta naju je vodila na sever v kraj Sapanta, ki leži tik ob meji z Ukraino. Kraj je znan po Veselem pokopališču. Leseni nagrobniki so modre barve, na njih so izrezljane podobe katere prikazujejo pokojnika pri delu, ki ga je opravljal, poleg pa so napisane še pripovedi o pokojniku. Nekaj sem jih sicer poizkušal prevesti z “Google Traslate.” Prevod je precej “zmeden” in zato neuporaben. Primer: Tukaj počivam. Zmečkalo mi je roko. Bil sem slab jahač in ovce me niso marale..)
Tukaj so res odlični tesarji in mojsri rezbarjenja. Že nekaj vasi prej sva opazila bogato zrezljane velike portale nad vhodnimi vrati , ki vodijo na dvorišča hiš. Tudi cerkve in samostani so leseni.

Ko prispeva v Sapanto se že mrači. Poiščeva apartma, raztovoriva motor in se preoblečeva v bolj udobna oblačila. Peš se napotiva na večerno raziskovanje. Ulice so skoraj prazne in stojnice s spominki že pospravljajo. Našla sva le dve restavraciji in odločiva se za tisto, ki se nahaja tik ob pokopališču. Ima veliko pokrito teraso, ki po moji oceni lahko sprejme za dva ali tri avtobuse gostov. Ta večer sva bila edina gosta. Mojca si zopet privošči sarme medtem ko si jaz zaželim pečeno postrv s polento. Ker sva oba sladkosneda brez sladice tudi tokrat ne gre, zato naročiva še Papanashi.

Naslednje jutro se vrneva v isto restavracijo na zajtrk. Družbo nama pride delati potepuški pes. Usede se na rob terase in naju radovedno gleda, ter z velikimi okroglimi očmi prosi za hrano, roba terase pa ne prestopi. Nesem mu malo omlete, ki jo nežno vzame, tako, da moji prsti ostanejo celi. Hitro jo poje in si oblizne smrček. “Očitno mu je omleta všeč,” zato mu dam še en košček. Zadovoljen se zlekne ob robu terase in naju še naprej tiho opazuje.

Na Vselem pokopališču stoji velika modra cerkev z barvito kritino, in okrašena je z pozlačenimi mozaiki. Sprehodiva se med grobovi, ki so tako drugačni od naših. Pri izhodu še enkrat srečava “najinega” črnega psa, ki leži ob kamnitem zidu in drema. Za naju se ne zmeni. Ko ga ogovorim me samo na kratko pogleda in se ne da motiti pri počitku.
Zapeljeva se še do bližnjega lesenega samostana, ki pa ni nič posebnega.

Adijo Romunija – Dober dan Madžarska

Na poti sva že 11. dan in privoščiva si čas za relaksacijo, zato se nameniva v Madžarsko, v mesto MIŠKOLCTAPOLICA. Apartma najameva v bližini toplic, tako, da greva na kopanje lahko peš. O apartmaju ne bom zgubljal besed – popolno rzočaranje, umazano, temno in vlažno.

Toplice so zanimive. Bazeni se nahajajo v naravnih jamah, na vsako uro vklopijo črpalke, ki poženejo vodo v močan tok, občutek imaš kot da si v rečni strugi. Potem so tukaj še: džakuzi, stene s slapovi za mesažo hrbta, večji in manjši bazenčki z različno toplo vodo. Zanimiv je tudi bazenček v jami z obokanim stropom s posebno akustiko, čarobno vzdušje pa okrepijo še z svetlobnimi efekti. V poletnih mesecih lahko uživaš tudi v zunanjih bazenih. Za lačne pa je tukaj še restavracija..https://medium.com/eastern-chronicles/5-facts-about-the-unique-cave-thermal-baths-of-miskolctapolca-hungary-c344cfc1c695
Na Madžarskem sva se zadržala samo dva dni. Več časa sva namenila Slovaški.

Slovaška

Slovaško sva raziskovala že pred leti in takrat naju je pozitivno presenetila, zato se z veseljem vračava, da si ogledava še SLOVENSKY RAY, ki sva ga prvič izpustila. Tokrat ne razkirava in rezervirava sobo z najboljšimi ocenami in priporočili. In res je bila vrhunska! Velika svetla soba z balkonom in moderno kopalnico je bila čista in za bivanje zelo prijetna. Lastnika sta ustrežljiva in prijazna. Ona je zjutraj pripravila odličen zajtrk, on pa nama je vsaki dan predlagal destinacije, ki si jih je vredno ogledati in tudi za turistične karte je poskrpel. Zvečer sva našla prijetno majhno gostilnico ob cesti, kjer so nudili malice. Starejša ženička je bila prava pojava. Naročiva piščanca s prilogo in golaž z kruhovimi cmoki, ki to niso. Je narezan bel kruh kuhan na sopari. Ko naročim še Coca Colo me vraša: “Coca Cola pleh?” Za trenutek nič ne štekam…nato mi prikaplja: “v pločevinki.” “Ja ja,” odvrnem. In ona z nasmeškom na obrazu: “Coca Cola pleh hej!” in odide za šank. Tudi naslednji večer se vrneva k babici na večerjo, saj v bližini nisva našla niti ene odprte restavracije s hrano. Ponudi nama enak meni kot prejšnji večer in ko naročim “Coca Colo pleh ” mi z roko pokaže na hladilnik in z nasmeškom namigne, da naj si postržem kar sam.

Slovensky Ray

Za pohodnike zna biti raj, za pohodnike v motorističnih škornjih pa izziv. Hoja po vlažnih gozdnih stezah, malo po skalah, malo po potoku, mokrem listju in mastnimi drsečimi koreninami, vse to še nekako gre. Vzpenjanje po visokih strmih železnih lestvah, ki so prislonjene tik ob slapu je pa pravi podvig. In če te poleg vsega šlata še fobija na višino je stvar še bolj adrenalinska. Ampak vsaka zmaga šteje, lep razged na vrhu poplača trud in za trenutek pozabiš, da te po istih klinih čaka še pot nazaj.

Po treh dneh zopet Hondo natovoriva z vsemi tremi kovčki. V šestih letih skupnih potovanj sva že uigran tim, zato z pogostim pakiranjem nimava več težav in tudi čakanja lepše polovice v polni bojni opremi na motorju se človek z leti navadi.

Juro je sveže in diši po dežju. Zapeljeva se v Kremnice, kjer je kovnica denarja v kateri so kovali tudi Slovenski tolar. Premražena prispeva do majhnega mesteca. Na klopci pred vaško gostilno se nastavljava soncu in si grejeva prezeble kosti, medtem ko srebava vroč čaj.

Predno nadaljujeva pot še na hitro pogledava staro mestno jedro z trgom. Pred mrakom prispeva v Bojnice in časa imava ravno še toliko, da se pred spanjem sprehodiva okoli gradu.

Zjutraj je hladno in nase navlečeva vse kar imava, povrhu pa še dežne obleke, da naju zaščitijo pred vetrom. Temperatura čez dan ne preseže 13 stopinj. Zapeljeva se do 800 let stare vasice Čičmany. Vse hiše so lesene, temno rjave in poslikane z belimi narodnimi vzorci. Res so načičkane. Ker sva zgodnja sva tudi tokrat v vasi pred navalom turistov in ostalih obiskovalcev, tako, da sva uspla narediti nekaj fotografij z praznimi ulicami. Ravno sva kupovala spominke ko se je vsul trop šolarjev na ekskurziji in v trenutku je bila majhna trgovinica nabito polna.

Ker sva preostanek Slovaške že videla in temperature niso bile več poletno prijetne sva se odločila, da počasi pihneva domov.

Na poti sva bila 17. dni in vreme nama je odlično služilo, temperature so bile za motoriranje prijetne, med 20 in 25 stopinjami, razen zadjne tri dni ko se je občutno ohladilo. Dežja je bilo samo za vzorec, tako, da je samo enkrat zmočilo asfalt. Srečevala sva prijetne preproste ljudi in ceste so lepe. Za vampirje najina kri ni dovolj dobra, tako, da so naju pustili pri miru. Pokrajina fascinira (še posebej Transilvanija), vozniki v Romuniji so hitri in strpni, medtem ko na Slovaškem vsi vozijo lepo po predpisih. Prevozila sva 5000 km plus nekaj drobtinic in na poti naju niso niti enkrat izsilili, pa čeprav v teh deželah ni veliko motoristov, medtem ko me na relaciji: Litija – Novo Mesto v povprečju izsilijo vsaj 2x.

Do Zadra (Albanija-Grčija by Kmet2 in Dami)

Avtor:

DAMI34

03.05.2019

Letošnji prvomajski trip, ki se je vedno na vprašanje: “Kam pa greste? Kje boste spali, pa jedli, pa kakali, pa kaj boste pogledali?”

Končal z globokoumnim stavkom: “plan je do Zadra, pol bomo pa vidli” (no Zadra nismo letos vidli).

Realno pa smo si želeli ponoviti turo izpred par let, ko je deževje (in poškodbe) dobesedno ustavilo ves promet in smo z avtodomom harali okrog.

Naj že na začetku poudarim. Potopis je @Kmet2 sprogramiral (zato škoda dobre robe), jaz samo fejstbukovsko kopiram njegove globoke, ter občasno kako svojo po spominu pribijem, ker vsako drugo klobasanje zraven, je dobesedno brezveze in na škodo potopisu, ki ga je Kmet napisal.

Za štart pa krogec 3400km

26.4.2019 Ljubljana-Starigrad cca 300km

V četrtek vse spakiram. Prvotni plan je KTM, a ko omenim je pri VeSna solzno oko????
Pa gremo spet z bavarcem.
Motor ne vžge! ???? Če ga nebi imela VeSna tak rada bi ga že z macolo potolkel ko dunajca????
Vedno servisiran na uradnem servisu in vedno pezda bavarska nekaj štrika????
Do zdaj je na njemu cca 6k€ popravil, ja prav ste prebrali.
Za večino sem kriv sam, za menjavo dveh sklopk v manj kot dveh letih pa…….a o tem kdaj drugič, ko mi bo dokončno odneslo pokrov kar se tiče servisov in garancij!
Pred mejo naši represivčki radar in laboratorij….????…voda, kri, temperatura, št. podplata, malo naprej pa četica ilegalnih imigrantov prosto po Prešernu.
Ko sem šel mimo in moj policijsko plavi motor, so še preden sem prišel do njih kričali, azil, azil????
Po novem bom tudi jaz, ko me ustavijo kričal azil.
Namesto položnice znam dobit kosilo in zobarja brez, da čakam 6 mesecev…..
Na hrčkovi strani pa standardna postavitev radarja pri Marija Trošt, gladko in po predpisih mimo.
V Delnicah nas začne prati????, res lep začetek dopustA.
A kot pravi star pregovor, slab začetek, dober konec.
Nove radarje , ki so jih naši sosedi postavili na novo sem z zanimanjem spremljal in računal, koliko sem zadnjič zaslužil.????
Omejitve nisem spremljal.????
Krenila sva po službi in ob cca 19h sva bila na cilju, mokra a vesela, da se je dopust začel.
Pazite, saj smo na balkanu in šapke se skrivajo tud po grmovju.
Ker so prazniki je radarjev kot jurčkov po dežju????
Malo za nama prideta še Damijan in Tatjana , potujemo skupaj , kot že dolga leta.
Ofrišamo in že razpravljamo ob večerji.
Moški del o motorjih, gumah in kondomih, ženski del ???? pa o…..nisem razumel????
Jutri naprej, do zdaj vse špila…..

P.S. Spodaj imate link novih in obstoječih radarjev , mogoče kakšnega skupaj rešimo????

https://snecer-poi.blogspot.com/2015/08/hrvaska-poi-2015.html

Hvala Petja????

LpS&V

1 od 9

Dami:

Podobna zgodba se je odvila tudi pri naju z mojo. Malce kasneje sva štartala in padla v neurje, kjub priganjanju sva v Rebernicah že navlačila kondome in potem je bil samo še urnebes. Res je pihalo pa zlivalo, zato je ovinke in ravnine premagoval RAIN mode z veliko mero izbulenih ok, da ne bo kakega jadranskega padalca, ki bi s stranske ulice skočil na cesto. Pa ni bilo panike, kjub SMS opozorilu Kmetije o “akcijskem” nadzoru smrkcev na jadranki je bil sveti mir, saj svoje ritke radi pred dežjem skrijejo v kako pivnico oziroma po domače “kantinu”.

Tako sva mirno odpeljala na pamet znano jadranko in kljub dežju sva storila prav vse prekrške, ki jih je bilo moč.

Da so nas vse 4 zvečer bogato olupili (pa sam 156 kratkih je bilo )….a ima smisla debatirati? Bo Kmet v nadaljevanju povedal situacijo…

27.4.2019 Starigrad-Budva cca 500 km

Jutranji standard, sranje, zobki, zajtrk, sex, nalivanje olja v bmfa.

????
Veliko vetrnic vidim . Mi imamo dve, pa še ti dve so pobile vse metuljčke in golobe, tak pravijo zeleni????
Danes si privoščimo del tranzita po AC.
Dolgčas a vreme top.
V tandemu sva z Damijan zmenjeni, da na urco , urco in pol ustaviva za kratko pavzo.
Po 23 minutah na AC me Vesna vpraša….a je že ura in pol?

????????????
Mene matra alergija na cvetni prah.
V čelado kiham k zmešan, oči solzne.
Ko dam čelado dol sem podoben Allienu, ves od šmrklov.

????
Meje grejo gladko, zastojev ni kljub povečanemu prometu.
Neretva, Neum, Dubrovnik vreme top.
Vmes afne guncamo , nasploh se imamo fajn.
V eni oštariji hranim in dražim mačka z pršutom.
Malo je manjkalo pa bi ostal brez kože????????
Promet okrog Boke Kotorske, ko v Teheranu, sam leti iz vse strani????
Važni so radarji, za varnost seveda ????
S trajektom čez Boko, 4€ za nas štiri+motorji.
V Budvi, če komu pomaga se nastanimo v hotelu ( Kangaroo ) kjer nas pride soba za dva z zajtrkom vred 30€.
Poceni in vključena garaža za motorje????
Tuš, večerja, sprehod oziroma krevsanje pri meni????

Današnja etapa je bila mišljena do Zadra, mislim, da smo zašli ????????

LpS&V

P.S.
Sabinca tebi pa hvala iz srca za brezsebično pomoč.
Ne dvomiva, da Biba uživa v nulo????

1 od 4

Kaj drugega od objestneža niti ni za pričakovati, mar ne…

1 od 21

… jp, Autobahn preko CRO je bil namenski..zaradi transferja in “paranoje” pred radarji. Sicer pa obalni promet, začetek turizma, smrkci za grmi, mi2 pa razigrana in ko sva taka samo poka. Neglede na označbe, neglede na vreme, neglede na radarje. Pa ne u smrt, ampak malo bolj živahno, na poskok. @pik1 bi že znal kako pripomniti.

V glavnem vse radarje smo videli v Dubrovniškem delu Hrvaške, ki je BDW še vedno lepa, lepa in lepa.

Na mejo smo padli kar dobro (kontra je bilo 2km kolone) ampak še vedno si EU izbranci (na celem tripu smo čakali samo EU birokracijo, drugi vsi hitrej delajo) za 3 avte vzamejo čas tudi po 15 minut. A kej delajo? Ne, fotokopirc je bolj počasen

Zadra še vedno ni na vidiku, mogoče pa jutri…se tolaziva s Kmetom in srkava šljivo…

1 od 6

28.4.2019 Budva-Sarande cca 470 km ????

Jutranja klasika.
Preden se sestavim traja……. koleno, križ, rama, šmrkli povsod ????

Nisem ravno star pri rosno mladih 42????, a se bojim, da bo moja osmrtnica zvenela nekako takole:

Do pogreba leži na delovnem mestu, sveče in cvetje odložite na recepciji ????

Karikirano a daleč od resnice NI.

Pa pustimo prihodnost in se posvetimo sedanjosti.
Smo že v sedlu in proti Albaniji.

Budva je lepa, ljudje prijazni, toplo pa jo odsvetujem v sezoni, že zdaj je polna.
Sv. Štefan se bohoti v vsej svoji lepoti in soncu.
Ulcinj spustimo , samo fotka.
Od Ulcinja proti Shkoderu gradbišče, sem prav pogledal da nisem v Sloveniji????
Meja MNE -Albanija dokaj gladko .
Do Vlore gost promet, po večini smo skoz na levi ????
Vlore lepo obalno mestece ob katerem se mi poraja misel na letovanje.
Naprimer, tu je pijača za 4 osebe cca od 2.50€ do 3€ , na Hrvaškem cca 10€ , je za razmislit, da si v bodoče izbrišem letovanje pri sosedih, saj so postali ena dražjih destinacij na svetu.
Hoteli tu v šiptariji od 10 € do 15 € z zajtrkom vred.

????
Pa se vrnimo na pot…..
Pit Stop naredimo v vzponu na Llogara prelaz.
Top ambient in razgledi????
Komaj sem čakal, da pridem iz gneče mestnega vrveža.
Nisem tip za mesta.
Dhermy beach mi je popravil vtis.????
Himare klizeči mimo, v Sarande pa se zataknemo ….Hotel Royal Sarande.
Cesta do tu kinder jajček???? od dreka, krav, lukenj do res super odsekov aka Karlobag-Paklenica✌

Danes sem se počutil za belanco, kot bog, jaz ga pulim, vsi ostali pa molijo

????
Ko večerjamo nas preseneti moto popotnik Roli z ženo.????
Ko mi začne razlagat letošnje plane Uzbekistan, Tađikistan , Kazahstan že strižem z ušesi, kupi me v trenutku.
Vesna že zavija z očmi ????????
Da vidimo, če se ujamemo gremo na letalo jz, Dami in Roli.
V avionu manjka samo še Uroš Celestina ????
Top , to bo to, a avion nas tak osuši, da si lahko privoščimo samo eno sobo z eno pojstlo ????
Itak se imamo radi da swingamo že dolgo ????????
Ta misel pa spada zgornjem odstavku:

Pravijo, da tisti, ki se zadnji smeje se najslajše smeje.
Jaz pa mislim, da je to zato, ker bolj počasi misli????????
Jutri naprej do Lefkade.

Matjaz, upam, da me ne fentaš, danes spet laganih zen ( cca 470 )

????

1 od 29

Dami

to je bil del, ki sem ga kar čakal..že nekaj let je odkar smo bluzili po teh koncih in želja ponovno videti Llogara prelaz ter morje dol, odovinkariti vse te ovinke je letos dejansko premagala vse ostale plane (tut Zadar :P)

Žal pa je na vrhu bila opozorilna tabla, pa kaj bom pisal, naj sama pove

Še ta udarec, ne punc ne romantike, pismu že vidim, da bova s Kmetom spet sam pila

K sreči, sta se dve motoristke ravno v tem trenutku tam sprehajale, pa sva ju kar pobrala. V sili še hudič muhe žre

1 od 7

da, da, garaža na marmorju pod kamero pri hotelu, sam do tja sva se morala zriniti.

1 od 2

Takole za danes in odgovor spodnjih kompanjonov na vprašanje, kaka se vama zdi sedaj Albanija?

Ju3 pa proti Zadru najbrž…

29.4.2019 Sarande-Lefkada cca200+ z nadčloveškimi napori

Dobro jutro iz sončno jutranje Sarande.
Tukaj še vsi spijo, samo jaz in hotelski hladilnik smo budni????
Zbudim Vesno , da mi ni dolgčas.
Ne delajte tega nikoli iz dolgčasa????????

Samo nasvet:

Treh do štirih točk se moraš držati in boš poročen do konca življenja.
1.Vedeti moraš, da imaš raje mir, kot da imaš prav.
2.Naučiti se moraš kimati.
3.Poskrbeti moraš, da je vedno tvoja beseda zadnja: “Da draga”.
4.Najbolj važna, ki sem se jo naučil malo prej.

Če vam je dolgčas in vaša žena spi, jo pustite na miru ????????????

Vseno sem izsilil poljubček❤ in jutranji sprehod pred zajtrkom????

Krenemo v NP Butrit, nič posebnega.
Z improviziranim splavom čez.
Tam pa na enem travniku pred Venecian triangle Castle z Damijanom upleniva “bmflarskega rogača”????
Jbg težek je ta klump od bmfe….
Cesta do meje z Albanija-Grčija pedeset odtenkov sive z dodatkom sama jama????
Na Grški strani pa naša biokracija, EU sranje da te kap.
10 avtov pred nami pa čakanje, kot v Afganistanu. ????
Ženskam odnese pokrov, poberejo nama dokumente in med črne.????
Čez 5min se vrneta z poštempljanimi pasuši???? poklon ženskam!
Vedno so bile njihove vtičnice bolj cenjene, kot naši vtikači.

????
Do Lefkade mirno in tekoče z vmesnimi foto seansami.
Parkiramo pred Hotel Avra beach.

Tu ostajamo dva dni, da predelamo otok✌
Pred hotelom pa že dva Goldwingaša z sopotnicami, lepo nas pozdravijo in zaželijo dobrodošlico.

Stefan slikica je poleg fotografij, mogoče jih prepoznaš????
Tuš in večerja v prelepem ambientu s pogledom na morje…..????

Zaključna misel:

Vsi mi pravijo, da sem na trenutke malo nor, jaz pa odgovarjam, da je bolje biti malo nor, kot malo pameten????
Pa lep večer????

S&V

1 od 22

Dami:

Da mi s Kmetom ni nikol dolgčas, je znano dejstvo. Prav tako, da njegovi motorji raje ležijo kot vozijo tudi

Zatorej, kratka prigodica, ob “ogledu” NP Butrint, malo pred Grško mejo. Spokamo se zjutraj v zanosu, gremo proti Zadru, in med potjo se ustavimo pa pogledamo NP Butrint. Ima tamo svega i svašta pravi Gugl.

Jep….vstopnina…jep…odpade. Kako pa sedaj čez in naprej?

Pa vidimo tam splav, kako prevaža čez vodo vse živo. Wiiii , prvič na splav, to bo dogodivščina. In je bila za 1€ po mopedu

Ker smo spustili ogled “lions gate” in ostalih znamenitosti, kjer plačaš vstopnino smo se ustavili na drugi strani in tam opravljali svoj fotosešn.

Kmet strokovno zmontira svoj stroj z namenom ujeti najboljšo kompozicijo, pravo svetlobo in lepe barve, ter vsak po svoje nekaj fotka. Ko že končamo pa:

BAAAM…Bmfl je šel mal spat

SE dvigneva s Kmetom, resnih fac, v stilu PM spet bo treba dvigniti beštjo, ko se punce zaderejo:

“ja kaj pa fotka? “

ekola…tule je

Če ne drugega morate priznati, da je kompozicija in barvna usklajenost delo pravih foto mojstrov

Pa še eno prigodico velja omeniti, ko smo že zabluzili v Grčijo, je garmin spet odpovedal, baje nima več memorije in noče delati. Zato se Kmet ustavi in pravi:

Stari men to ne dela, samo še zemljevid riše. Pa se vsi trije (Jaz, Tana in Vesna) spomnimo, ter mu damo nasvet:

“kje je morje, poglej! Morje mora biti na desni, pa bo!”

Vidiš pravi Kmet, tega se pa nisem spomnil. In tako je navigacija spet špilala.

Kmalu smo sedli v Iguomentisi na kavi, ko gledamo trajekt in modrujemo:

Ekola, to je to, če bi šli s trajektom, bi točno sedaj prispeli (ponedeljek ob 13 uri) in prav nič se nam še ne bi zgodilo.

1 od 10

Vesna: (malce drugačen ženski zorni kot, mislim, da ga tudi Tatjana deli z njo)

Hey hej, ???? ???? pol poti je za nami… En kup levih in desnih ovinkov. Morje na desni,skalovje na levi… pot bolj ali manj poznana. ????
Malce nad Dubrovnikom ena krasna postojanka, super hrana in ambijent.
Ovivunkasta pot nas vodi naprej proti jugu v Črno goro. Kotor nas letos ne vidi, mi pa njega ne, saj jo mahnemo na trajekt. Top ???? še nekaj levih in desnih in smo v Albaniji. Takoj za mejo postojanka. Mene presenetijo rožice, katerih se spomnim, da so na našem vrtu cvetele med letnimi počitnicami. Ja moji Turški nageljčki ????????
In prigoda…. mi trije že ob motorju, redy to race ko pride še Sergej. ????????????Bejžmo, pravi… ja saj gremo no,… kaj pa je…… pipo sem odlomu ????????????????Tolk o tem, da pri nas vse jaz polomim…. Sergej me vedno uči…da če ne gre, poglej zakaj ne gre in delaj nežno ne na silo… hmmmm no ja ..teorija in praksa…????????????
Albanijo prejadramo…dobesedno…
ovivunki so me čist zmatral.???????? No tokrat me je Albanija prijetno presenetila,fajn je blo.
Naslednji dan proti Grčiji. Na meji… hmmm res mi ni več nič jasno zakaj sploh je meja. Strički sedijo na toplem, pred okenčki gruče ljudi z dokumenti, preostanek pa v avtih. No in kako zdej oni vedo s kerim avtom in kolk se jih je mimo peljalo…. mah vse gre res v ……
V vasici prijetne vonjave po cvetju ????????????????spremenijo moje razpoloženje, prav tako kot odlična kavica…. nekje, kjer je bilo odprto. Tu imajo namreč sedaj veliko noč.
In evo spet mal ovinkov, tistih ta levih in desnih … z morjem na desni in skalovjem na levi in evo nas na cilju.

????

????????

1 od 18

Dami:

Nekaj malega o podlagi in sami vožnji.

Bližje kot si Albaniji, večja je drsalnica. So občasno novi preplasteni odseki moto GP oprijema ( Ulcinj-meja), vse ostalo pa svetleče, klizavo in ko padeš v Albanijo ni prav nič fajn, ko iščeš meje gripa. Globje kot si v državi, več je konfuznosti, živalice na cesti, udarne jame, prednost ima običajno tisti, ki nima prednosti, jaški, ki so nepokriti, ovinki, brez nekega reda in ritma, skratka 100% koncentracija je nujna. Ampak ko padeš v Grčijo, gre s slabega še na slabše. Ali je prah ali je sol, ali afriški dež ne bi vedel, asfalt drsi za znoret, tipanje podlage z nogo je skoraj nujno.

In ujemanje s kolegom pred ali za tabo je dobesedno obvezno. K sreči se s @Kmet2 odlično ujameva, on namreč ne menca, ima natančno izdelan plan kako gre mimo vsega, kdaj in kako bo zaviral, skratka, berem ga kot odprto knjigo in z njim tudi na konec sveta. In so redki motoristi za katere lahko to zapišem.

Da o obvladovanju 350kg rogača niti ne nabijam

30.4.2019 Lahkih nog naokrog cca 120 km

Kmet:

Noč ima svojo moč. Kakor pri komu. Nisem zaspanc, poleg sem pa prehlajen , ampak res prehlajen, tako , da spim bolj malo, posledično je tudi Vesna bolj budna, kot ne, saj kreham, šmrkam piham in pizdim kaj mi tega treba ????
Nam pa noč krajšajo mački, ki se gonijo in to pod našimi okni.
Kaj to zavija, še Pavaroti je šmrkovc napram tem arijam????
Moji rečem, kaj bi dal , da sem maček???? moja me pogleda in pravi: “Potem bi dobil samo dvakrat na let”. ????????
Dami in Tana sta po moje tudi budna od naše buke, saj so stene, kot papir, sem slišu k je Dami prdnu????????
Upam, da se bosta še hotla družit z nama????????
Vseeno: IT´S A GOOD DAY TO HAVE A GOOD DAY

Zajtrk spet v prelepem ambientu s pogledom na morje, neprecenljivo.
Po zajtrku mal počinemo na plaži potem pa napad na znane plaže Lefkade????
Prvi foto šuting je na svetovno znani plaži Porto katsiki.

Obvezno popraviti resolucijo na 720 in vklopiti zvok, ker je ples po ritmu glasbe

Zaključna misel:

Jaz sem prav narejen za takšno življenje????
Samo nea gre, ker prvi dan po plači, ajde mogoče dva tri je kot resničnostni šov “Lepo je biti milijonar” nato pa celi mesec “Survivor” ????

1 od 28

Dami:

Mare azzuro, bi se reklo pri naših sosedih. Ma che colori….point 2 našega izleta je bila Lefkada s plažicami. A ceste do njih, ajooj, al je moto GP pista, al pa drsalnica, divje in lepo, verjetno sem vsaj 10.000x menjal 1,2,3 in nazaj dol. Kaj je 4. brzina zadnje 2 dni sploh ne vem več…

Več pa v slikah…

1 od 14

Zadra še vedno ni na vidiku

1.5.2019 Lefkada-Delfi cca 300 km

Kmet:

Te čudovite postave…
…te prekrasne oči….
….te karizme…
…..skratka oh in sploh…..
…..dovolj o nas , kako ste danes vi?????

Pa dobro jutro????
Vstanem in grem drkat foun na plažo.
Sonček greje tak , da se mi pridruži še Vesna.
Uživava in razmišljava o zimi doma????
Še smo na dopustu, zato preusmeriva razmišljanje na loto in dobitno sedmico ????

Do Delfija cesta brez posebnosti.
Vmes postojanka pri obalnem mestecu
Nafpaktos.

V Delfiju se stacioniramo v Hotelu Apollonia .
Lep majhen hotelček s fantastičnim razgledom ????
Počasi se naš trip zaključuje, naslednje dni tranzit domov????
Moram omenit našo simbiozo, saj že leta potujemo skupaj.
Z Damijem sva prevozila v tandemu preko 100.000 km.
Zelo pomembno je , da se ujame nežnejši spol in tudi se, na fuul.❤
Ko ti dve čudoviti ženski vidiš skupaj, si misliš, da sta par????
Midva z Miškotom, tako se namreč ljubkovalno kličeva(dolga zgodba, bo razložil Dami v potopisu), pa se od časa do časa sterava tja od koder sva prišla????
A se vedno potem vprašava, če sva prispela živa in zdrava.
Pač zdrav odnos dveh alfa samcev. ????

Imava podoben stil vožnje in zelo rad potujem z njim, saj je moja zavora, da ne zdivjam in naredim kakšne pezdarije.
Zelo dober voznik, veliko stvari sem se naučil prav od njega.
No pa dost o naši ljubezni.

Tu v Delfiju sem spet ušpičil čist po moje????
Namreč danes je tu vse kar je povezano z antično Grčijo zaprto.
Kaj naj rečem, prevozim 1800km in ostanem pred zaprtimi vrati muzejev .
Res so …..se bom vzdržal????????????
Grem 200m naprej in hop po kamnih, bodicah in grmovju do tistih na kup zmetanih kamnov.
Pridem 50m do spomenika, itak ograja. Mal se obrnem in preplezam ograjo, yess , zdej se bom hvalu z fotkami…..
Yes qrac ko iz neke na pol podrte bajte prleti možača s Security napisom in radio vezo.
Kaj delam tu, zaprto je pravi.
Jaz prijazno, vse plačam, samo fotko stisnem.

Ona grdo pogleda in zažuga, takoj pojdite, to je privat posestvo ali pokličem policijo.????
Spet naredim tisti telečji pogled in poizkušam še enkrat z lepo besedo.
Ok mi pravi, torej policija.
Ok ok no Police pravim in jo trčečim korakom vžgem do ograje, preskočim, kot Sergej Bubka in jo ucvrem v trnje in kamne, jezen k pes, prešvican in v bolečinah od padca zadnjič , ko sva z Damijem uplenila Bmflarskega rogača

????
Vesna me med vračanjem fotka in se reži… itak je vsega hudega navajena❤
Nič, pofotkamo od daleč to znamenitost, v bistvu kamne na kupu (Athena Pronaia Sanctuary).
Potem še kamne (Ancient Gymnasium) in kamne (La Fontaine Castalie)????
Obvoz, če vprašate mene.
Ves prešvican na motor, tankat in na večerjo v prelepo avtohtono restavracijo Dionysos z prelepim razgledom????
Sprehod cca 500m nas tak utrudi, da poknemo še eno pizzo????
Gorivo 1.80€…..po tem se točno vidi kakšno vlado imajo.????
Podobno, kot pri nas, ko jim zmanjka za sendviče kradejo ali dvignejo trošarine????

Zaključna misel:

Veliko ljudi mi piše naj napišem knjigo, naj začnem pisat blog itd…..
No ja vsakega ne morem ravno osrečit, saj nisem Rakija ????
Morali boste biti zadovoljni z mojo časovnico na FB ????

LpS&V

1 od 25

Dami:

Lep obraz EU so ti Grki. Za prvi maj vse dela od kafičev, hotelov, baščaršije, pumpe, trafik, le znamenitosti so zaprte. In res nisem vedel, da je Miško toliko zainteresiran za nekaj starega kamenja…da ga potem ena debela grkinja z woki tokijem preganja med oljkami

Ampek jebiga, šta se mora nije teško

Torej, kako je nastal Miško, sem baje dolžen odgovor. Na podobnem tripu proti Grčiji (ne Zadru) takrat pa z avtodomom, slabo vreme in Kmet po operaciji je botrovalo tej odločitvi.

V glavnem 2 šoferja dogovorjena da mašina skoz laufa in se na 8 ur menjujeva.

Da bo lažja predstava, škatla ima 2 sedeža spredaj, ostalo zadaj.

Kmet vozi, Vesna sedi zraven njega jaz pa moja zadaj. Čez čas se z Vesno zamenjava, kar on niti ne opazi in me objame čez rame ter pravi:

Ti Miška..

Ko se najine dve oglasijo zadaj:

Ti Miško bo prav

Pogoutnu sem slino, izbulu oke in potrpel, pa naj bo Miško

Gremo dalje na trip. Nydri-Delfi, lepa cesta, žal bolj v mrazu kot ne, cca 15C, tako da sva z mojo kmalu pristala v kondomih. To je pa to, od ceste, razen lepih ovinkov, fantastičnih razgledov, mal kreganja z garminom, ker je hotel čez most v Patrasu obračat, ni bilo nekih posebnosti. Zadra pa tut ni na vidiku

1 od 15

02. -03. 05. 2019 Delfi -Ljubljana cca 1600km

Možgani mi govorijo: “Vstani in naredi kaj koristnega.”
A telo mi govori:”Ne poslušaj budalo”.????
Tak je, če si iz forme ???? in urežeš spet eno maratonsko.
Pa zaključimo trip še z zadnjim postom.

Vreme v bodoče nam res ni na roko, drugače bi še pohajali, tak pa se z Damijem spogledava in vse je bilo v trenutku jasno…. gremo domov????
Zapuščamo antično Grčijo in po obnašanju v prometu so res iz antike.
Ogledala, smerniki……kaj je že to????
Smo pa z radarji dobro prišli skozi, vsaj z tistimi s šapkami.
Koliko čestitk in pozdravov pa dobimo po pošti, pa vidimo

????
Do Hrvaške na vseh mejah gladko na meji z HR pa standard EU .????
Za 5 avtomobilov pred nami smo čakali,kot prej na vseh mejah.
Ja v EU smo prišli a cigani, da ni večjih, kar se tiče biokracije fuj in fej…..
Malo pred SLO mejo se ustavimo , trdna tema, ko zbudimo strička s pesmijo iz lt zvočnikov “Čista jebaaa”

????????
Pa od kuda vi? Pa iz Grčke odgovorimo vsi premraženi.
Striček se prekriža in nam ponudi čobanac????
A veste kak je to pasal po skoraj 1400km in 7stopinjah zunaj.
Ko budali šamar

????
V našo kuro pademo cca 4h zjutraj, pred domačimi vrati pa sem ob 5h zjutraj.
Dami in Tana pa še 80km naprej proti Wajdušni.✌
Samo poklon, midva bi umrla na tisti KTM pručki , ker sva se preveč razvadila šupke????
Ktm 1190ADV z geliranim sedežom za oba, da o LT sploh ne zgubljam besed

☺

V 7dneh smo prevozili 8 držav in cca 3500km , polovico teh km zadnji dan ????????????
Ko sem bil 10km pred Domom me je uničlo. Dvojni vid, kot, da sem pijan, nikakor fokusirat, moral sem se ustavit, nadihat in potegnit še tistih par km, prav nič nisem zavidal Damiju in Tani, ki sta kot sem napisal vlekla še 80km naprej.
Niso lahke te motoristične????

Porabil sem tri gate, 4majice, 0’5l olja, mal štumfov, tri palčke za ušesa , 250l goriva , 6tun v konzervi in 15 protein barov za ostalo je bila master card????????

Misija spičkaj pare zaključena????
Zdej pa na terapije, ramo sem imel poškodovano že pred tripom, zdaj pa sem jo pri lovljenju bmflarskega rogača dokrajčil???? zato bom moral veslanje preko sredozemskega morja z Matjaž prestaviti po rehabu. ???? pa tako sem se veselil.

Zaključna misel:

ČE ŽIVIŠ PAMETNO, ZAMUDIŠ KUP NEUMNOSTI ????

LpS&V&D&T

1 od 23

Dami:

Heh, jaz sem pa to z levo roko odpeljal, ni problema, tempomat je skoz delal, budn sem bil kot zajc, pa to ni nič….pajade…nabijat za tipkovnico se da komot

Da bo dolga sem vedel, da bo Kmet potegnil predzadnji dan domov sem tudi vedel, a kaj ko je imel prav. Po dežju mi ne diši voziti, jadranka bo v burji, pa greva z mojo zraven. Saj imam nekaj nočnih v lajfu odpeljanih, poznam tudi svoje omejitve, pa trike kako se skozi noč spraviti od kave, do nalivanja z redbulom in pogostih pavz, ampak jebenti mraz, na to se nisem pripravil, ker nisem niti imel namena voziti pri 7-10C. Tako sva se z mojo navlekla vsega, od oblek v kufrih, do kondomov čez.

Zjutraj pa itak, ko te najbolj lomi pade zaznava za hitrost in premikanje in če je Kmet počival 10km pred domom, sem jaz na ljubljanskem barju tudi glavo naslonil na klopco in zaprl oči za vsaj 5 minut. Nato pa še cvetka, saj je pričelo deževati in sem imel hudo svinski vizir, ter zaprta Avto cesta čez Rebernice. Juhu, še po stari dol, vse luknje pojahat, ampak do doma sva nekako prišla.