petek, 2. maja 2025
Domov Blog Stran 11

Moja Afrika 2015-2016

0

11. december 2015

Jah nč … Bliža se dan odhoda.  ????  Kolikor sva se nekaj menila z Menihom, naj bi štartala v soboto enkrat v zgodnjih jutranjih urah … ???? …. s kombijem do Genove … od tam trajekt … 48 “kratkih” uric ???? …  in že naj bi bila v Maroku … 😉  No, če bo vse posreči, tukaj prilimam potem tudi kakšno fotko … ali pa kakšno globoko misel … ob jutranji kavi … ????

… sicer pa …že samo to, da se mi ne bo treba gužvat po vseh velecentrih za božič in tik pred novim letom … me spravlja v dobro voljo … ????

p.s.

kooooončno, da grem enkrat še mal dalj kot sam do OMV-ja in Vikija …  ????

…. kar se mene tiče, je to to … ????

…. sicer sem pa že osemkrat stran vzel stvari, od vsega pripravljenega … ????

…. pa imam še zmer občutek da s sabo vlečem celo dnevno sobo … ????

… tkole zgleda … ????

???? … Genova ..

..končala cestno vožnjo … 650 dolgočasnih kilometrov …????

… sedaj pa zamenjava prevozno sredstvo za manjšo barčico ….. ki naju bo gostila še “kratkih” 48 ur …. ????

…. 3 … 2 … 1 … ŠTART … ????

… no, prva noč je minila zelo mirno … mirno morje … mirno spanje … ????

…. sedaj postanek v Barceloni … ????

… edin moped mal pogrešam … ????

… bi ga šel mal pogledat … ampak nas ne spustijo nič v spodnje prostore … ????

… tko da … tud če ne bi hotel … moram še naprej ostat v bifeju … ????

… obrnili še okoli Gibraltarja … ????

… in že smo po “kratkih” 48 urcah v Tanger Med-u … ????

… no, o vseh “pametnih” formalizmih, ki jih policaji zganjajo ves čas po poti na trajektu …  in njihovih stoinenem listku, ki ga moraš imeti na vsakem koraku s seboj …. so letos uvedli še prav posebno “novotarijo” na meji … ???? … tako da se ja še kakšno urco ali dve zadržiš “pri njih” … ???? ???? ????

… no, pa o tem ne bom več izgubljal besed … ????

…. pač … adventure … ????

…. sicer pa moram pohvaliti mojega vodiča Meniha, da nama je izbral za prvo noč kar prijetno “uredan” hotel … ????

… da se bom lahko vsaj v miru pripravil na tiste “prave nastanitve” … ????

… ki bodo baje sledile … ????

…. nastanitve “brez ničesar” … ????

… prvi dan … Tanger Med – Fnideg … 30 kilometrčkov … ???? … mojih prvih afriških … ????

…. danes zjutraj pa ob 8 ih štart … ????

… najprej na bencinsko pumpo, potem pa Tetovan, Fes in Taza … ????

… no, tole mi Menih narekuje, ker jest bi kakšn punkt spustil … ????

… 435 kilometrčkov … 20,4 litra tekočine … ????

ps.

… mah, glede na to, da je pa tale wifi tukile iz prejšnjega stoletja, bom pa kakšno fotko poskusil nalimat še malo kasneje … ???? ???? ????

… no pa da probam še tale wifi … ????

… slikce so pa tud od danes …

… še …. ????

… in na koncu … ????

… parking zraven banke mi vliva nekakšno zaupanje … ????

… danes … od Taze, čez par prelazov … do Missuri- ja …  in potem express Dakar  … do Midelta … ????

… prevoženih 310 prašnih kilometrov … ????

… z izbiro hotela zelo zadovoljen … in s ceno tudi … ????

… aja … pa pivo imajo tud …

… tko da … nisem mogel iz svoje kože … ????

… no končnooooo spet wifi … ????

… kar se prevoznosti Maroka tiče .. ga res lahko prevoziš tudi s kakšnim nizkim športnim avtomobilom … ???? … beri … torej tudi s versysom  …. ???? ???? ????

… če izbereš pač samo asfaltne ceste … ki pa jih je skoraj po celem Maroku res veliko ….

… lahko pa si zahtevnost poti stopnjuješ … in tam, kjer sva se midva klatila zadnje dva dni bi na momente rabil čoln … na momente bager …. včasih samo navadnega oslička, s katerim domorodci premagujejo poti in stranpoti … včasih pa je ponekod preprosto nemogoč prehod … ????

… tko da …. ???? mislim da bo po koncu mojih objav v tej temi marsikaj bolj jasno … kakšne poti si lahko izbira človek tukaj dol … ????

…. sicer pa … brez skrbi … kar se vremena tiče … ???? pogoji za vožnjo so idealni … temperature ves čas tam od cca 17 stopinj zjutraj do 22 stopinj popoldne … tko da dolgih gat še nisem potegnil ven …. ????

… no, razen za spat ponoči … ????

… ne vem pa, če je v prihodnje sploh še smiselno pisat kolk km-jem sva prevozila, ker bo bolj pametno mersko enoto spremenit v “prevožene ure” … ker sva na določenih odsekih rabila tud pol ure in več za dobrih 100 metrov … ????

Četrtkova ruta … Midelt …  Imilchile in na koncu … nekje v hribovski centralni vukojebini … Anergui, kjer sva prespala … ????

…. tole spanje bom objavil prav na posebnem mestu …. ker si to res zasluži … ????

… vožnja pa … naprej polna prahu … makadam … v nadaljevanju zemlja … naprej šodr … potem pesek … skale …  nato parkrat “preko vode do slobode” … v bistvu ni kaj ni bilo … ???? … 235 km

…. samo še mal je manjkal, da mi ni odpadla rit … ????

…. ampak … vse z vsem skupaj … ZA ZDRKAT … ???? ???? ????

… naslednji dan …Anergui …  Tilougguite … Marakeš … 320 km

… zjutraj začela pot z servisom honde … zablokiralo prednje kolo … ????

…. potem pa po “idealnih” skalnatih poteh načeloma brez problema … ????

… vse kar naju je presenetilo je bilo edino to, da so se kolesnice kdaj pa kdaj kar naenkrat izgubile v reki … kar je pomenilo,,da bova spet “plavala” ???? ???? ????

… zmer večkrat bi mi prav prišel tudi čoln .. 🙂

… ne vem, kdaj sem se nazadnje tako razveselil asvalta, ko sem ga zagledal … 🙂

… čeprov skoz mislim na mojga prjatla u Wajdoušni … in njegovi nezgodi … 🙁

…. bom kljub temu objavil še tole …

… najina včerajšnja namestitev v Anergui-ju …

… torej to je neka zakotna vas v enih hribih … pač z samimi njihovimi originalnimi hišami in domačijami …

… zgrajenimi iz lesa, blata, nekakšnega žaganja … in kaj jest vem še iz česa … 🙂

… u glavnem meni glih ne zgledajo nekako … da bi se noter počutil ok … če bi bilo treba tam spat …

… ampak ker se je bližal konec dneva … in ker sva opazila že kar nekaj tabel za nek “top” hotel … sva ga pač poiskala …

… in v nadaljevanju je to to …

… najprej zuanjost … potem notranje dvorišče … in na koncu še notranjost …

… verjeli ali ne …. imajo tud savno … in masažo … 🙂 … žal mi je le, da nisem slikal tudi savne, ki mi jo je Fatima pokazala … 🙂

… sedmi dan … odhod zjutraj iz Marakeša … no, kar se mene tiče, sem se ob osmih zjutraj odpeljal ven iz mesta veliko bolj sproščeno, kot pa sem se pripeljal noter ob petih popoldne …  ko sem samo čakal, kje me bo kdo “snel” … 🙂

…. ruta … Marakeš … Tizi-n-Tichka … Taliouine … 340 km …

… vožnja pretežno po asvaltu … nekaj po hudo zrukanem makadamu … in nekaj “celo” po offroad-u … 🙂

… ampak ok … ker sem si želel iti tudi čez prelaz Tichka, je bilo potem to to … 🙂

…. sicer pa … sedaj končujejo čez ta prelaz tripasovnico … tko da … je zadeva za moj okus sedaj čist mim … 🙁

… no, res ne gre skupaj maroška želja po boljši infrastrukturi in povezavah … in želje raznih modelov … ki se glih ne bi vozili po avtocestah čez prelaze … :):)

… še postanek v vasi, kjer je igral glavno vlogo Ben Hur … 🙂

… obvezen “pitstop” na legendarni bencinski črpalki … in na koncu naše prenočišče … 🙂

… sej hotel  na fotki zgleda bolj “hudo” kakršen je v resnici … 🙂 … ampak za prenočišče za ceno 7 evrov in zajtrk 2 evra … 🙂 nimam pripomb … 🙂

… hahaha … vidm da je ratal mal velik slik iz bencinske črpalke … 🙂

… ampak ne porajti …

… pipkam na mobitel … in to je rezultat … 🙂

.. danes pa …  Taliouine -Tata … 240 km …

… nekoliko krajša ruta …:)

… zato pa s toliko večjim veseljem že urco dve prevračam pivo … ki se ga da dobit le na redkih punktih … 🙂

… pa tud prov drag ni … 😮 …

…. evro sedmdeset … 🙂 … tko da … nikad kraja … :kva2:

… sicer pa okolica vse bolj in bolj “diši” po puščavi … 🙂

…. tudi ceste še vedno pogosto zmanjka … 🙂

… ruta  Tata – FoumZguid …. 145 km ..  imena krajev moram že skoraj prerisat … ker jih malo težje prepišem … 🙂

Vse globlje v puščavi … ceste še vedno zbite … vožnja …  asfalt … off-road … feshfesh … 🙂

… no, počasi spoznavam “dejansko stanje” možnosti vožnje po feshfesh-u in ostali jebi z različnimi motorji … 🙂

… tko da … res mora človek sam preveriti na lastni koži kaj in kako … če hoče potem primerno ocenjevat kakšne pripombe kakšnih modelov kje in kako so tiščali po tej jebi … 🙂

… no, pa še eno moje malo priznanje … :?:?:?

… takoj ko sem zapeljal na feshfesh se mi je ratalo že vkopat … :eek::eek::eek:

… deseti dan … FoumZguid – Zagora … 230 km … 🙂

… nekaj asvalta … nekaj širokega makadama za driftat … 🙂

… sicer pa …. tu v Zagori je res “čutit” pridih nekdanjega pitstop-a od rejlija … 🙂

… na vsakem koraku delavnice … prodaja gum laufa … 🙂

… edin na wifi-ju pa niso prov močni … 🙁 tko da, kakšno fotko prilimam še kasneje … 🙂

… spodaj današnji hotelček … spanje … fer cena … 8 evrov za eno osebo … 🙂

… zraven fotka legendarne delavnice …  še iz časa “Pariz-Dakar” … in v desnem zgornjem kotu naslednje fotke najdeš tudi …  modela Marc Coma … :):):)

… tudi izbira gum je pestra …

p.s.

… ne vem pa zakaj mi vleče za sabo zmer tri smeškote ??? 🙁

…. uuuuuuuuuuuufff … hudoooooooooooo … :):):)

… no, rekel bom samo to … da je jebačko … 🙂

… čeprav priznam, da dost “neugodno” za začetek … 🙂 😮 😮

… hahahaha … no, res bi rad videl kakšnga bimerja po temle trajbat  …. :kva2:

…. včeraj še en giro okoli Zagore … in melo “peskovnika” … vsega skupaj cca 150 km …

…. danes pa Dades … 🙂

… 340 km …. rit mi bo odpadla … 🙁

… ampak … “što ne ubija, jača”

😛

Sicer pa … današnja ruta … 😮

Zjutraj iz Dades-a ….. čez sosednji prelaz 2900 metrov, v zanimiv turistični kanjon Todra … in na koncu Rissani …

skupaj 390 km … od tega makadam, pa šodr, pa še šodr, pa velik prahu, pa še šodr, pa na koncu še ful asvalta … 😛

p.s.

… uglavnem, imam občutek, da Menih nekako bolje prenaša tole kilometražo … :sleep2:

…. no, če mi je še včeraj na momente hodil na misel moj “GS Wermahtexpres adventure” … :hmm::hmm::hmm:

…sem danes moje razmišljanje popolnoma spremenil … :dry::dry::dry:

… današnja trasa … Rissani – Merzouga … cca 80 km … od tega 20 asvalta in 60 off road-a, piste in kar še paše zraven k puščavi … kdor je bil kdaj v Maroku z motorjem, bi moral obiskati tudi to turistično meko … moto peskovnik … sipine … 🙂

…. res je lepo … 🙂

…. sicer pa …. kljub temu, da sem zelo ponosen lastnik bimerja, priznam, da če bi šel z njim po današnji trasi, bi ga na koncu domov garant prinesel samo še v vrečki …. 🙂

KTM je zakon ….

…. aja … pa še beseda dve o orientaciji v puščavi …. kjer ni nikogar in ničesar … 🙂

… vsa stvar se mi zdi nekako podobna situaciji na morju … kjer ne vidiš nikjer kopnega … in se potem sprašuješ kam bi zavil…. razlika je verjetno edina ta, da tukaj na vsake toliko časa pride mim kakšna kamela … 🙂

… orientacija …  to je zame res jedrska fizika … svaka čast Menihu … da sploh še vemo kje smo …. :worship::worship::worship::worship::worship:

p.s.

.. no glih tolk telih “smejkotov” pa res nisem hotel prilimat … ampak mi mobitel neki šteka … 🙂

:hmm::hmm::hmm::dry::dry::dry::):):):):):kva2:

… ne me vprašat, zakaj so prikazani vsi te “modeli” …

… ker jih ne znam izklopit na mobitelu … 🙁

… sicer je bil pa danes opravljen tudi en mali servis … po prevoženih 3450 kilometrih … čiščenje “ola gume” od zračnega filtra in menjava zračnega filtra …

… ker so pa v prihodnjih dneh planirane izključno vožnje po sipinah … sem za vsak slučaj odmontiral še špegle …

… gume še vedno dobro funkcionirajo … 🙂

… danes ??? 🙂

… ja, zdi se mi, da je petnajsti dan “MOJE”Afrike … 🙂

…. bilo je ludo i nezaboravno …. 🙂

…. jeeeeeeeeeeeeeeees … :):):)

…. zjutraj sva začela s sipinami … pa vendar ne samo po pisti okoli sipin, po fesh fesh-u, kot je to v večini primerov ponavadi navada, vendar direktno v osrčje sipin … 🙂 pa šta bude bude … 🙂

… priznam, da sem se takoj na začetku kar lepo ulegu … malo zvil plehke … malo zaščitne cevi … in si hkrati narisal tudi rjavo črtico na gatah … 🙂

… potem … potem mi je pa nekako zalaufal … in nimam kej druzga rečt kot samo to … da človeku ob vsem tem lahko samo pride …. 🙂 in ja … še zdele … ko samo razmišljam o tem današnjem dnevu mi prihaja … :):):)

… no, in na koncu še mal offroad-a do doma …

… TOP !!!! 🙂

…. offroad offroad offroad … offroad podolgem … offroad počez … offroad povsod … 🙂

…. tko me je razrukal, da imam še zdej tresavico … 🙂

…. stacionirana še vedno v Merzougi … današnja relacija pa Merzouga – Ramlija – Merzouga …. 160 “ubitih” kilometrov … 🙂 … !najprej nekaj čudnega makadama, potem velik šodra … velik puščave … nekaj sipin … in nekaj vsega skupaj zmešanega … 🙂

…. glede na tiste kugle in špičaste skale pa, po katerih reveža avstrijskega teram sem pa prvič pomislil, kdo bo prej odpovedal … al jest, al taoranžn … 🙂

… no, danes smo pa počasi “že” obrnili spet “navzgor” … v smeri proti “civilizaciji” 🙂

… ruta …  Merzouga – Erfound – Midelt … 268 km … po cesti sva srečevala vse več pick-up-ov z naloženimi dirkalniki in dirkalne bagije … ker je čez nekaj dni tu dol dirka “Eco Afrika race” … al nekej tazga … 🙂 … peljejo pa en del tud tam, kjer sem se jaz “lomil” z mojim taoranžnim kakšen dan nazaj … 🙂

…  sicet pa … trenutna namestitev … prijetna … namenoma sva izbrala malo izven Midelta … malo bolj “domače” … 🙂 … Auberge Jaafar … 🙂 (pred štirinajstimi dnevi sva se že potikala tod naokoli 🙂 )

… jaz pa jim predvsem štejem v dobro, da imajo pivo … in celo viski … 🙂

… vseeeeeeee sem naročil … :):):)

… no, glede na datum na mobitelu, ki me spominja, da je danes silvestrovo, sem prepričan, da imam sedaj od vseh vas največ prostega časa … 🙂

.. za razliko od vas, ki hitite skup nosit na mize … da ja ne bo kdo lačen in žejen čez uro ali dve … je tukaj popolnoma enako kot včeraj, ali mesec dva nazaj … 🙂

…. no, ker sem pa seveda tudi sam ponavadi basal mize na ta dan z vsem mogočim, pač ne morem iz svoje kože … in sem kelnerju kar naročil .. da mi ves čas od sedaj dalje nosi na mizo kombinacijo … pivo in viski … 🙂 … tko da ne bom preveč “zaostal” za vami … :):):)

… sicer pa … ta zadnji letošnji dan je naneslo, da sem s taoranžnim prevozil še 290 kilometrčkov … 🙂 ruta …  Midelt – Fes – Meknes …

.. V Fesu je bil ogled izdelovanja kož, barvanja .. in ostalega … in tudi tržnica ni izostala … 🙂

… čeprav, če pa dobro pomislim … so mi manjša mesta in vasi mnogo bolj všeč … dosti bolj umirjeno je vse skupaj …

… k sreči mi je tudi današnji hotel zeloooo pisan na kožo … 🙂

… no, pa saj je baje silvestrovo, a ne ???? :):):)

p.s.

…. moj prvi vtis tukaj v Meknesu je pa bil, da tu verjetno švercajo z gumami … 🙂

… prvi dan v letošnjem letu … prevoženih 205 kilometrov … 🙂

… relacija Meknes – Chefcouen …

… vožnja na prijetnih devetnajst stopinj … 🙂

… končala pa sva v mestu, v katerem so vse hiške poštrihane na modro … 🙂

… no, na srečo za enkrat še nismo potonil … 🙂  … čeprav je bilo vmes že tudi nekoliko morskega offrouda 🙁

… sicer pa … včeraj zadnji afriški kilometri v tej zgodbi …

… ruta Chefcauen – Tangermed … prevozila 120 kilometrov … čeprav je bila zjutraj dokaj slaba vremenska napoved … sva imela kar srečo … 🙂 … po poti je bilo nekaj sonca … in nekaj grozeče črnih oblakov … 🙁 … ampak zdržalo je cca 110 kilometrov … sva zavila za par kilometrčkov tud kar na autoban … sam da bi čimprej prišla na cilj … brez dežja … 🙂 …. ampak jasno … mrfi je bil spet na delu … 🙁   … in glih zadnji vzpon na “hribček” pred Tangerjem … je začelo padat … 🙁 … fajn … res fajn … :(:(:(

… o pogojih na cesti … mi deluje vse skupaj še najbližje primerjavi … če vzamem najbolj znucan in zglajen asvalt po Istri … ves polit z oljnimi madeži … in  na koncu čez še pršenje dežja … vse skupaj začinjeno na vrhu hriba še z zelo gosto meglo …. :(:(:(:(

… na to dodam zraven še to, da sem imel gumo že čist v malinah … 🙁 … mi je ocena voznih pogojev najbolj primerna … “smrtno nevarno” 🙁

… teh deset petnajst zadnjih kilometrov sva vozila s približno brzino 20 – 30 km/h … in z drsanjem obeh nog po tleh … za vsak slučaj … 🙂

… sem si pa rekel … če imam pač kdaj srečo, bi si jo pa želel tokrat … ker se mi glih zadnje metre pa res pač ni “padalo” po maroških tleh … 🙂

… no, ampak sedaj sem že v “varnem naročju” bifeja na GrandeNaviVeloci … 🙂 … in  se močno držim za kozarc težko pričakovanega piva … tko da … 🙂 … mislim da bo od sedaj naprej vse lažje … :):):)

… sedaj bom pa začel še mal v glavi “formatirat” vtise … 🙂

… vse skupaj je bilo prevoženih okoli 4400 kilometrov … 🙂

… in kar se mene tiče … lahko samo rečem … “PRAVI ADVENČR” 🙂

No, končno je luč življenja ugledal tud “naš” movie “Moja Afrika” 😛

Igralci: navigator Menih in turistični spremljevalec Pik1

Režiser: Stiven Spielberg, po domače Dami34

Pripomočki: domači računalnik,kavica, Dunja

ps.

aja, pa še to … pri paši čez video, naj spodaj prikazan datum nikar prav preveč ne moti, ker ga zaradi neučakanosti nisem uspel vsakič posebej nastavljat ????

Konec

7 jezer 2018 (potep by Dami in moja moja)

0

Pisalo se je 2018, ko še ni bilo pretirane obsedenosti z raznimi virusi, prav tako nas še niso ribali na mejah. Pa dosežem konsenz, da bo poletni dopust v dveh delih. 7 dni moj izbor in 7 dni kamp prikola, ter čiliranje (njen izbor).

Na hitro zmečem ruto.

1. dan
Wajdušna-Senj-pa čez hrib in za Velebitom (jebeš poletno gnečo na jadranki-takrat je še bila) do Sinja, tam prespat pri Jankoviču (Zablače), plac ma vedno, sobice so ok, popoldan pa v kratkih cotah malo okrog Peručkog jezera.

2. dan
Užgeva direkt naprej za Bosno za Bilečo, mimo Bilečkog jezera, odecepava tiste nore ovinke, pa čez mejo v ČG, gasa po ludi cesti, ki ma večino omejitev 50km/h z učkami na fedrih, saj bi lagano vozil 150km/h, časomerilcev je pa vsaj en maljon, do Boke kotorske in do kraja Dobrota, kjer vedno najdem plac za spanje, pa še dober restoran je zraven.

3. dan
Čiliranje in vzpon na Lovčen, Njegušev mavzolej, Njeguši, pa do Cetinj (fak nov asfalt 3x sva šla gor in dol, pista brez policajev)

4. dan
Premik mimo Slanskog jezera in jezera Krupac (Nikšič) preko Šavnika na Žabljak

5. dan
Čiliranje in lokalni ogledi znamenitosti

6. dan
Odhod domov preko Brijega ter dalje preko NP Blidinje in ker nisva našla placa za spanje sva jo užgala še do Jankoviča

7. dan
ET go home… vmes sva še Milenco pozdravila

Izlet je bil v izi, z ženko, špilanje romantike, nič natančno določenega, a sva se imela fajn, kjub 2 dni dežja in mrazu preko Durmitorja. No GPS, no karta, nič. Samo foun, da sem mal poguglou zemljevide (kraje itak poznam, marsikaj smo že in smo še potem v tistih krajih prebluzili), pa še tisti ni bil bogvekaj.

Zapis je namenjen, da se zgodba ne izgubi, namenjen vsem, ki bodo lahko iz tega dobili kako idejo.

1. dan

Štartava nekje proti koncu julija, v delno oblačno jutro, temperature so zmerne, do Senja odleti čas, kot bi mignil. Končno mal zabave “Senjske ride” v smeri proti Žuti lokvi, me vsaj mal zbudijo od dolgočasja fure.

Nadaljujeva preko Gospiča (prijetnih 20C) in znanih krajev (pazi radarje v nekih selih) proti Sinju. Vmes preletiva jezero Ričice pri Gračcu. Takoj ko se začneva spuščati v dolino pritisne tudi vročina, 38C je pisalo na armaturki. Letiva mimo odcepa za nore fotke izvir Cetine

Ampak, že nekaj časa sem si pravil, da trdnjavo Gradina (kraj Vrlika) pa moram bolj podrobno obdelati. (tik pred Sinjem) trdnjava

Od odcepa ni daleč, mal se pomatraš v hrib in to je to. Razgledi na dolino in Peručko jezero so fantastični.

Smestiva se pri Jankoviču (bikers wellcome) sama, oziroma nekaj Angležev ki špilajo turizem v avtu. Pade mal siseste in popoldan odletiva v kratkih cotah na ogled Peručkog jezera, v smeri manastira.

Makedam ni slab, še cestak ga zmore. Opazujeva lokalce, ki čofotajo in se napajava v razgledih.

2. dan

Preko Bileče in Bilečkog jezera (večkrat videno v drugi temi) letiva za Kotor/Dobrota.

Sile nimava, nekih 200km je do tam+ meja. Seveda na meji vletim v gnečo in ker sem “pridan” se ustavim na koncu kolone (cca 1km). Pravim moji, dej pojdi do mitnice, pa tam se daj v senco, če se da, nabaci onaj tužan obraz, mogoče se naju kdo usmili. Se je, ja moj kur..c. Črnogorci majo babe za drugorazreden folk. Tako čakam na soncu nekih 30 minut, nakar mi ženska in avtomobila pravi:

pa ajde ti napred, što čekaš na ovoj vručini.

In ja, mel sem poln kufr, če bo carinik težil, grem pa nazaj. Sedem na karjolo in odkrevsam naprej, ter pridem do mitnice. Brez čelade, brez opreme, moker že od podobleke. In pravi carinik:

“jeli vruče” ? :P

odgovorim, pa da. Kažite mi, kaka je situacija kod vas, može motorist napred?

In tip odgovori:

pa naravno, motori imaju prednost. (a jebiga sad) je zvonilo v mojih možganih. Oddunkava mejo, srečno mimo vseh radarjev padeva do boke kotorske, norih razgledov do kraja Dobrota, kjer kar skočim do tetice, kjer sva 2016 s Pikom spala, vprašat če ma plac. In ga je imela..Evo, sredi sezone, v mondenem kraju, poleg omiljenog restorana, dobiva spanje za 25€ za oba, pa ne spanje, cel apartma.

3. dan

Fraj dan, te pelam končno do mavzoleja, sej gor si bla, ma mavzolej je bil v snegu, valda letos rata.

No je ratal..ja…

Nekaj najlepšega je vzpon na Lovčen. Bil sem že 3x, ma 4ič prav tako ne razočara.

Vmes se pred vrhom ustaviva in spustim moja/moja na zipline. Seveda komentira, da ni nič posebnega. In res ni bil.

Potem pa na mavzolej do samega vrha. Pajade, bi se reklo pri nas. Razbijajo, zabijajo, nabijajo kamne, šoder, vam povem, totalna muka mim kamionov bagerjev in sipkega šodra. Ni blo druge, boga mati, bolje da obrnem, saj se ne da do vrha, tako pravijo delavci.

Hajd nazaj potem, in greva do etno sela Sv. Georgije, ki so ga pravkar odprli. Ne izgleda slabo, majkemi, lušna zadeva, tu moram 1x prespat (in sem res, takrat s klapo 3o čelos). Zatem pa malo dirkanja na relaciji Njeguši-Cetine. Ludo.

4. dan

Internet je povedal, da bo vreme u “avstrijskem kancleju” in tako je bilo. Ampak ni bilo pa modrih težakov. Tako da sem komot vse omejitve 50 odvozil s 100 brez pretiravanja na mokri cesti.

Namreč, nisem jaz tok dober šofer (čist povprečen sem) ,ampak Črnogorci majo samo eno omejitev, ker se jim ni dalo štancat znakov, pa zato je vse 50km/h. Karkol, vsak ovinek, vsak dvig, vsaka sprememba, je 50km/h. Da ne govorim o domačinih. Pa nečejo oni, da se jebejo sa murjakom in ga gladko cepajo 35km/h povsod. Ni tveganja, ni problemov. A pozor. Pri tej brzini vožnje majo tut mal svoja pravila.

100% lahko zatrdim, da imajo vsi, ki se vključujejo na prednostno cesto prednost ????, pa ne samo to, tudi pospešit ni potrebe, ko je 1x na cesti, je 35km/h optimum. Bognedaj, da potegne kaj več, saj bi zjebal bioritem celi državi :D

Mim Nikšiča, pa jezera Krupac in Slanskog jezera se vije pot. V turobnem vremenu, skoz neki pada, ma ni slabo.

Postopoma se cesta dviguje in nadmorska višina. Lagano turistički cepava avte (ni časomerilcev, v dežju ne delajo) in se dvigujeva, dvigujeva…kmalu začnejo poleti ogrevane ročke opravljati svoj namen, šibava za Žabljak, temperature padajo in že cvikam če bo snežilo ????

Pa ni blo panike, uletiva v prvo ETNO selo. In najdeva plac..sredi najhujše sezone. Pravi lastnik, da imava srečo. Nama je vseeno, samo, da se spraviva iz dežjakov, pa malo pogrejeva. Da stane kočica Janko&Metka 50€ na noč, naju ne briga.

Imaš rakiju, šljivu ali kaj podobnega, je prvo vprašanje v restoranu. (imali su svega i svašta)

5. dan

gugl spet pravi, da bo dež popoldan. Domačini se lementajo, da “tako slabe i ladne” sezone še ni bilo. A bo, kar bo. Greva in izkoristiva šanse, pa štartava takoj po zajtrku najprej do Crnog jezera

Bi se reklo, nič posebnega, rahel vetrič kodra gladino in vse refleksije črnine se izgubijo. No ni vse tako črno, pa čeprav se gre za Črno jezero. Sprehod je kar lep, a stane, motor moraš pustiti pred mitnico in vplačati ogled.

Sva pogledala. In potem sem spet mal poguglal in navigaciji dar nekaj točk v relativno bližnjih krajih. Se splača. Ogled Vražjega jezera in Ribljega jezera je cenejši in mnogo bolj lep kot pa izumetničene turistične točke.

Da ne govorim o pripetljaju, ki naju je spremljal ob ogledu teh jezer.

Se pravi, videla sva Crno jezero, ajde greva še 5km naprej je še nekaj, je reku moj pisker. Odpeljeva in prehitiva neko škodo favorit, ki je kadila počasi po cesti. Seveda, ko sva jo prehitela, je kar naenkrat pospešila. Aha…gledam ogledalo in pravi, še en, ki rad tekmuje. Pa tip kar vozi za nama, dobesedno do trave ob jezeru.

Ustavi, pozdravi, možak od 70 let, še vedno žilav, nabildan. Pozna Čelika, baje ga je treniral, delal leta in leta na carini v Novi Gorici in nato se preselil v ČG v domače kraje. Jp…svet je mali.

Po kratkem razgovoru, nama pove še za kup zanimivosti v okolici, a kaj ko ni časa, še na Taro morava, preden začne spet dež.

Odšvinglava do mosta na Taro in mojo/mojo vržem na zipline, ko končno izjavi:

No, to je pa malo bolje kot Lovčen.

6. dan

Vreme bo… je moj stavek, ki naj bi vlival zaupanje in ostale koristne prispodobe, ki naju naj bi spremljale naslednji dan.

Vreme je BLO, a o temperaturah pa ni nihče nič rekel

Iz Žabljaka se tako zapičiva, čez NP Durmitor, mimo Sušičkog jezera in tako dalje, dol do Pive aka Piva lake.

6C je bilo čez sedlo, ma nič hudega, če dežkota vržeš čez usnje in vklopiš gretje ročk.

Se zvlečeva čez mejo in nabijava slab asfalt od meje do kraja Brod. Plan za ta dan je NP Blidinje in tam nekaj dobiti za prespat.

Več al manj poznani odseki, zato manj fotk, in v popoldanskem času se začneva dvigovat iz Jablanca za Blidinje. Po makedamskem šodru in kar mal smotanem dvigovanju na plato NP sem že slišal vprašanje, a bo kmalu konec tega nabijanja…

ščasoma je bilo. Po kakih 30 minutah al eni uri. Ne vem točno. A NP je spet presenetil. Lepa planota, čudoviti razgledi, žal pa kjer sva vprašala (ponudbe ni prav veliko) ni bilo prostora.

Ampak Blidinje jezero sva si pa spet pogledala…Torej ni bilo druge kot naprej. Tokrat sem ubral drugo pot kot prvič, ko sem bil tule. Na Tomislavgrad sva jo užgala. Po poti sem srečal lokalca na BMW M3. Je mel kar nekaj tekmovalnih želj, pa še pot je poznal. V Hrvaško sva zato padla v nadpovprečnem času. Definitvno je bila povprečna hitrost 3 mestna :P

Prespala sva kar pri Jankoviču..ma ne lublanskem.

7. dan

Od Sinja do Wajdušne ni daleč, no pravzaprav, Sinjsko – Kninski autobahn je lahko vrtoglavih brzin, v Pakli pozdraviš Mileno in spiješ kavico, do Karlobaga vijugaš in potem je samo še “jadranska patetika”

A je kdo preštel jezera?

Jaz jih nisem, ampak 7 je pravljično število :D

Balkan Tour 2018 – do Črnega morja in nazaj

0

Cilj potovanja je videti Črno morje. Malo za šalo in malo zares, ampak vedno me je zanimalo, koliko je to morje drugačno od tega našega dobro poznanega. Ali je Črno morje res črno?

Konec maja je čas, ki praviloma že zagotavlja relativno tople dni. Planirana pot je vsebovala tudi nekaj prelazov, ki pa so lahko zaradi hudih zim v hribovju tudi dolgo zaprti. Bomo videli.

Planiranje poti je potekalo vso dolgo zimo in ob prebiranju potopisov in spremljanju spletnih strani je bila pot okvirno začrtana. Izkušnje so pokazale, da približno 500 km na dan gre in krat sedem dni bo naneslo 3500 km. Tako se je izkazalo tudi na koncu tega Balkan Tura. Planiranje se vedno ne izkaže kot popolno, zatorej sem nabavil še avto karto Balkana, oziroma Bolgarije in Romunije in vso pot splaniral in vnesel v tretjega sopotnika z imenom Garmin Zumo. Ta se običajno kljub svojim muham izkaže za dobrega pomagača. Prenočišča sem si v času planiranja pregledal na Bookingu in jih nekaj shranil. Bookiranje prenočišč sva opravljala vsak dan posebej, saj kljub začrtani poti, nisva točno vedela v katerem kraju bova spala.

V treh kovčkih na GSu je bilo dovolj prostora za potrebščine, ki jih potrebujeta dva popotnika za en teden. Kar se tiče hrane in pijače, sva se odločila, da koristiva usluge na poti, saj se vendarle ne odpravljava v popolno divjino. Kar se tiče pijače sva se do sedaj naučila, da morava obvezno s seboj v vsakem trenutku imeti vodo in tudi kakšen piškot ni odveč. Glede na to, da bova imela opravka z različnimi valutami, sva se odločila, da bo plastični denar kar prava izbira. V informacijo opravka bova imela z evri, hrvaškimi kunami, srbskimi dinarji, bolgarskimi in romunskimi levi. Faktorji preračunavanja in spremljanje cen so v tem pogledu zanimiva izkušnja.

Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Bolgarija, Romunija

Plan je obsegal teden dni časa in šest država Balkana od doma do Črnega morja in nazaj. Vsa pot je temeljila na tem, da se v glavnem izogneva avtocest in večjih mest. Glede na to, da je dnevni zalogaj poti relativno velik, sva vedela da bo večino tako znamenitosti kot posebnosti potrebno videt kar z motorja. Na dan ponedeljka je bilo vreme ravno prav primerno in gremo.

1.dan 485 km Griže – preko Bosne do Bijeljine (SLO-HR-BiH; Etno selo Stanišiči)

Od doma ob osmih zjutraj, da prezgodnji jutranji mraz že na začetku ne vpliva na razpoloženje. Tudi ostale dni sva v glavnem štartala okoli osme ure, po malo bolj polnem zajtrku. Prvi dan sva se iz Griž peljala po klasični poti na Hrvaško. Po glavni cesti preko Krškega in nato po avtocesti do mejnega prehoda v Slovenski vasi mimo Zagreba do Hrvatske Kostajnice. Tu se že prileže druga jutranja kava, ki jo spijeva na bosanski strani. Bosno in Hercegovino sva prevozila skoraj vso pot ob reki Savi. Cesta je zanimiva, brez nekih posebnosti. Cilj tega dne je bila Bijeljina, oziroma Etno selo Stanišiči. Izjemno lep turističen kotiček, ki sicer nima nobene veze z Bosno, ima pa prijeten ambient in dobro hrano.

Pred večerjo ena rakija, da stabiliziramo stanje in imunski sistem, potem pa ob pivu malo roštilja. Za prenočišče sva dobila eno od hišk, ki v dveh nadstropjih nudi vse. Vse skupaj relativno poceni. Motor varno parkiran na parkirišču, ki ga spremljajo preko kamer.

2.dan 560 km Bijeljina, ob Drini preko Kadinjače in Zaječarja do Belogradčika (BiH-SRB-BG: B&B Castel Cottage)

Zjutraj pojeva zajtrk, ki je v ceni prenočišča in gas pa naprej. Čez reko Drino in mejni prehod v Srbijo in kot da si odrezal, popolnoma drugo stanje. Spremeni se tip ceste, način odvijanja prometa in arhitektura. Skozi prva naselja se potem ob Drini vzporedno z bosansko srbsko mejo usmeriva proti jugu do Bajne Bašte in nato do spominskega obeležja Kadinjača. Tu je ogromen spomenik bataljonu partizanov iz II. svetovne vojne. Vožnja po Srbiji je nekaj posebnega. Vsaj kar se tiče naselij in mest je tako, da moraš biti še kako previden. Na cesti nekje med Užicami in Paračinom mi je še kako prav prišla vaja izogibanja, ki sem jo treniral na Vranskem. Kar naenkrat se vse ustavi in v ogledalu sem opazil, da oni zadaj nima nikakršnega namena pravočasno ustavit. Hitro stisnem sklopko, manever desno levo in rešeni smo. Malo adrenalina tako in tako ne škodi, poveča pa predvsem še več pozornosti na dogajanje v okolici. Moram priznati, da mi ta predel Balkana ni preveč všeč, vsaj kar se kulture vožnje tiče, ampak cesta Paračin Zaječar, ta je pa top. Ni prometa, dobra široka cestna podlaga in tik tak Bolgarska meja. No pa smo tu na manjšem mejnem prehodu na srbsko bolgarski meji. Nekaj carinikov, midva in mlajši nizozemski par z avtomobilom. Po vsej verjetnosti sta bila že nekaj časa na meji, kajti fant je izgledal obupan, prav tako njegovo dekle. Cariniki so pri tem nekoliko hipijevskem paru nekaj iskali na vse pretege. V glavnem so ju, po moje, malo maltretirali, med tem pa se na mejo pripelje nek možakar, ki je imel na avto priklopljeno tovorno prikolico. Carinik malo pogleda pod cerado prikolice in pomigne temu Bolgaru, da ima prosto pot, onadva reveža pa če vedno na odstavnem pasu. Nama se ni nihče posvetil, vsekakor pa sta mi ostala v spominu ta dva tujca z obupanimi izrazi na obrazu.

Prva izkušnja v Bolgariji je za nama, takoj za tem pa naju čaka naslednja. Ker sem si zamislil krajšo pot in sva imela za ta dan že dosti vožnje sva jo usekala po bližnjici. Namesto 60 km jih bo 40, ki pa se niso in niso končali. Po slabši cesti še nisem vozil, levo in desno pa slika, ki je nakazovala na Bolgarijo, na siromašno temačno deželo za železno zaveso. Seveda je bil ta prvi vtis popolnoma napačen. Končno po tej, po svoje zelo zanimivi poti, prispeva v Belogradčik.

Nastanitev v B&B, parkirava motor in lačna. Lastnica pove, da pri njih večerje ni, da pa je v mestu dobra gostilna pri Ivanu. Pustiva motor na dvorišču, se preoblečeva in peš skozi mesto proti omenjeni gostilni. Ena sama žalost to mesto in ljudje vsi malo gledajo izpod čela. Mesto je bolj kot ne zapuščeno in kar malce turobno. Sprehodiva se do Ivana, pa da vidimo, kaj nama bodo pripravili za najin današnji glavni obrok. Na terasi nama prijazni natakar postreže z hrano in pijačo. Vse dobro in poceni, za morebitne dodatne želje, pa nama pustijo na mizi tipkalo, s katerim jih lahko prikličeš v vsakem trenutku. Malce dezinficirava, pojeva, spijeva in plačava ter nazaj do nastanitve. Izjemno lepo urejeno prenočišče, kjer sva se spočila.

3.dan 480 km Belogradčik preko prelazov Troyan in Shipke do Arbanasija (BG; Hotel Izvora 2)

Zjutraj sva dobila zajtrk za prste obliznit, burek in marmelada. Izkušnje do sedaj so nakazovale na to, da se bomo v Bolgariji malo težje sporazumevali in imel sem občutek, kot da nehote nočejo vsega povedat.

Zakaj že smo se podali skozi Belogradčik? Ker so v tem SZ delu Bolgarije izredno lepe skale ob obrobju mesta in je to ena od večjih znamenitosti Bolgarije. Zanimivi balvani in izredno čista narava in ne moreš verjet, da so ceste postale kar naenkrat zelo dobre. Mit o temačni deželi se počasi razblinja. Vse lepše in bolj prijazno je in to se je začelo že prejšnji dan v gostilni in prenočišču.

Vreme solidno, temperatura prava, narava pa čudovita. V planu potovanja večja mesta niso bila predvidena, pravzaprav je bilo mišljeno, da se jih na široko izogneva. Tako je možno narediti malo več kilometrov na dan, ob enem uživati v vožnji in panorami in se v solidnem času prestaviti iz zahodnega dela Bolgarije na vzhod.

In kot je prvih nekaj kilometrov ob vstopu kazalo na razsuto stanje bolgarskih cest, tako se je to razblinilo z vsakim naslednjim kilometrom. Presenetljivo dobre ceste, dovolj široke, promet soliden, posamezni odseki pa neverjetni. Severni del Bolgarije je absolutno primeren za motoriranje. Od Belogradčika, preko Montane in Bolgarskega Izvora čez prvi prelazu Troyan, ki se nahaja v osrednjem nacionalnem parku Bolgarije. Cesta pa še kar prva liga.

Preko prelaza, kjer je malo zahladilo sva se spustila po južni strani proti Karlovu. Kakor je bilo v hribih malo hladno je bilo potem v dolini kar precej vroče. Nekako sva na pol poti tega dne in imava še en prelaz pred seboj. Mogoče bi bilo potrebno malo pohitet, vendar se v tem delu velika polja vrtnic, ki jih je potrebno ovohat, saj Bolgarija slovi po izdelkih iz vrtnic. Sledi še ena kava in pred nama je še en od malo večjih prelazov.

Ta dan je dan premika preko cele države in tako nama ne preostane drugega, kot čez prelaz Šipka na sever in proti mestu Veliko Trnovo. Malce utrujena v mestu Arbanassi najdeva prenočišče Hotel Izvora 2. Simpatičen majhen kraj si ogledava sproti med iskanjem gostilne. Motor sva pustila pred hotelom in kot se je izkazalo že ne vem kolikokrat, bi moral natočit gorivo ob koncu dneva, ne pa, bom že jutri.

Večerjo sva pojedla v družbi lokalnega psa, ki je zvesto stražil najino pojedino. Tako glavna jed kot tudi sladica in seveda obvezna procedura pred tem si zasluži vse pohvale. Kot sva se že navadila je tako hrana kot pijača okusna in vse skupaj relativno poceni.

V hotelu, kjer so sicer iskali prazno sobo, so bili prijazni. Kasneje sva ugotovila, da malce blefirajo, saj sva bila ena redkih gostov. Tako, kot je bilo v Belogradčiku vse super, je tudi tukaj v Arbanasiju. Privoščil sem si celo kopanje v bazenu, ki je bil takrat samo moj. Soba je bila opremljena vrhunsko, motor pa parkiran pred recepcijo na očeh kamere in receptorke.

4.dan 380 km Arbanasi preko Varne do Zlatnih peskov preko meje v Romunijo do Eforie Nord (BG-RU; Hotel Evia)

Zjutraj greva na zajtrk, ki je vključen v ceni. Zajtrkovalnica je na sosednjem vrtu, kjer nama postrežejo z zelenjavo, kruhom, marmelado, maslom in salamo. Vse super, ampak kako naj to prežvečim, če ni zraven nobene tekočine. Še danes ne razumem, kako to da nisva mogla dobiti kave, čaja, soka ali vsaj vode. Verjetno spet en od nesporazumov.

Pred nama še zadnji del poti do Črnega morja. Kot omenjeno je bilo tankanje predvideno ob poti saj je bilo do tu bencinskih črpalk dovolj. Nivo goriva pravi še 30 km, pumpe pa nikjer, tako da nadaljujem vožnjo v špar programu. Klementina še ne ve. Nivo goriva kaže črtico, kar pomeni 0 km in tako še naslednjih 20 km. Z glavne ceste ne grem in vztrajam, bo že za naslednjim ovinkom pumpa. Ni je. Ok pa gremo, do kamor bo šlo in kot naročeno na vrhu hriba črpalka. Najraje bi nalil kopasto, in srečen kot otrok plačam preko 19 litrov. Rešeno, in sedaj po avtocesti do Varne in skozi to res lepo mesto proti obali. Prevozila sva praktično celo severno Bolgarijo in moram izreči same pohvale. Pozitivno presenečen.

Tukaj sva. Črno morje je mogoče res malce temnejše ni pa črno. Odgovor sem dobil in ker sva že tukaj se sprehodiva ob obali, namočiva noge v Črnem morju na plažah Zlatnih peskov, spijeva zasluženo pivo in obrneva proti severu.

Preko bolgarsko romunske meje na obalni cesti vstopiva v Romunijo. Klementino malce skrbi saj je slika popolnoma spremenjena. Nekaj zapleta na meji, vendar gre. Ne moreš falit, to je Romunija, kar pa se kasneje zopet izkaže, kot še eden od stereotipov. V mesto Eforie Nord najdeva hotel Evia. Super hotel z urejenimi sobami, ki bi mu jaz dal sedem zvezdic. Motor parkiram v garažo, ki to ravno ni, je pa na varnem za ograjo hotela. Podava se na krajši sprehod po mestu in ob obali ter nato večerja na vrtu po ustaljenih navadah.

5.dan 480 km Eforie Nord skozi Bukarešto do Sinae (grad Peleš) in v Bran (grad) do Fagaraša (RU; Hotel Bulvard)

Sva na skrajnem vzhodu Romunije ob Črnem morju. Tu je potrebno obrnit proti zahodu in nazaj domov. Če sva rabila štiri dni do sem in morava biti v treh dneh nazaj, bo treba malo pohitet. Morava še videt Transilvanijo in bil bi greh ne prevozit vsaj enega od dveh znamenitih prelazov Romunije.

Od Črnega morja do Bukarešte ravno, sva na avtocesti, ki je za motoriste brezplačna in to traja. Nekje vmes voziva preko fascinantnega mostu preko Donave in ob tej dolgi ravni avtocesti ves čas spremljava neizmerno prostrana polja in na stotine vetrnih elektrarn. Dogovoriva se, da je smiselno zapeljati se skozi Bukarešto, ki se mu reče tudi Mali Pariz. Promet v mestu je zelo gost in če nama Zumo ne bi pomagal bi bila še tam.

V Bukarešti si ogledava od daleč parlament ali vladno palačo ter avenijo po vzoru francoske arhitekture in kakor hitro se le da naprej proti centralnemu delu Romunije – Transilvaniji. Opaziva že prve telekomunikacijske povezave in neverjetno urejeno zmedo kablov. Tega se ne da drugače opisat.

Nekaj avtoceste, ki je popolnoma prazna in prispeva na območje grozovito temačne dežele, ki to seveda ni. Malce drugače je sicer ponoči, vendar čez dan ni panike, saj vampirji in volkovi spijo oziroma čakajo svojo nočno priložnost. Zapeljeva se do gradu Peleš, ki je zame eden lepših gradov. Spominja bolj na cerkev, vendarle to ni. Je relativno nova zgradba s pomožnimi objekti, ki si jih je dal zgraditi eden od kraljev te dežele. Ta predel je tudi obrobje južnih Krpatov, ki ponujajo nekaj lepših prelazov.

Spijeva kavo in se sprehodiva, občudujeva naravo in grad, ki je v večini grajen iz lesa. Pred gradom gneča, tako da si notranjosti gradu ne ogledava, pogledava pa si okolico. Ker naju čas nekoliko preganja se izogneva Brašovu po južni strani in se zapeljeva do mesteca Bran. Tu nama tik pred mestom nasproti pride krava, ki gre seveda po svojem pasu popolnoma suvereno. Zanimivo.

V Branu je po nekih informacijah grad grofa Drakule, ki je vsekakor vreden ogleda. Opremo pustiva v recepciji in se vzpneva do tega manjšega gradu na vrhu hriba, si ogledava notranjost in panoramo ter si nato v mestecu privoščiva malo boljšo malico in kozarec vina. Paše vino, paše hrana ampak v mestu kjer je Drakula doma ne bova spala. Zanimivi so sprehajalci oziroma obiskovalci te turistične destinacije in sploh je mestece prijetno, ampak do večera je še daleč in cesta naju vabi naprej.

Ostane nama še preostanek dneva in če hočeva jutri prečkati Krpate, je bolje da se še malo zapeljeva vsaj do Fagaraša. Tankala bova pa jutri. V centru najdeva prijeten hotel Bulvard, motor parkirava pred hotelo in na vrtni terasi naročiva sladico. Dobim dva krova s pol kile borovnic in smetane, kar izgleda bolj kot glavni obrok. Malce dvomljivo gledam to goro hrane, nakar mi natakarica reče »It jor men«. Malo sem rabil, da sem razumel pomen njenih besed, vseeno pa mi mora pomagati moja draga sopotnica. V mestu nabaviva še potrebščine za naslednji dan, saj naju čaka Transalpina in dolga pot do Srbije.

6.dan 680 km Fagaraš, Sibiu (skozi center) Sebeš in Transalpina do Đerdapa in v Beograd (Ru-SRB; Hotel Sky – ima garažo)

Tako. Jutri morava bit doma, pred nama pa en najlepših delov poti. Tankala nisva včeraj, bova pa takoj ko prideva na obrobje mesta. Par km pred črpalko naju policija preusmeri na stransko cesto, saj je bila na glavni cesti huda prometna nesreča. Itak smo spet tam. 40 kilometrski obvoz, nivo goriva na nuli ampak, kaj hočeš, ni druge kot naprej. Zopet v zadnjem trenutku natočiva kopasto in se v nadaljevanju skozi res lepa mesta podava skozi Sebeš in nazaj na jug. Prelaz Transfagarašan je po informacijah, ki sva jih dobila včeraj v mestu Bran, po vsej verjetnosti zaprt.

Zopet poleg relativno dobre ceste občudujeva romunsko predvidevanje za nadaljnji razvoj telekomunikacije. Imajo namreč ogromne količine kablov pripravljenih za naslednji priklop, kar sicer zopet ne razumem, je pa zanimivo. Klementina je navdušena nad urejenostjo mest, kar razblini še zadnje stereotipne predstave o Romuniji, kar je malce drugače sicer na južni strani te svetovne ceste.

Transilvanski gozdovi, ki jim ni konca in kraja. Romunija ima vsega v presežkih. Polja, vetrne elektrarne, gozdovi in kabli na telegrafarcah. Da ne govorim o cesti. Transalpina, ki sva jo napadla s severne strani, ni v začetki nič kaj posebnega, ko pa se dvigne in poda v gozdove proti vrhu planote, pa je top.

Malce se je pooblačilo, malenkost zapihalo in porosilo, ampak asfalt drži in užitek je neizmeren. Srečava nekaj motoristov na vrhu in na poti, ni pa gneče in kot bi mignil sva preko. Pred nama je naslednji cilj, Đerdap. Vroče, gneča na cesti in ko prispeva do hidroelektrarne Đerdap imava dovolj. Prečkava romunsko srbsko mejo in se od Donavi ustaviva na čevape in hladno pivo.

Malce traja, sva pa edina v tej mali gostilnici, ki ima tudi wifi. Ko se najeva in odžejava ter tudi malce spočijeva ugotoviva, da še ni tako pozno. Nimava posebnega plana in ker svo v časovni stiski, skleneva da obiščeva še eno prestolnico balkanskih držav. Odpejleva še teh nekaj več kot 200 km in prispeva v Beograd. To je tudi zaključek najinega potovanja. Poiščeva si sobo v hotelu Sky, ki je popolnoma nov in sva verjetno ena izmed prvih obiskovalcev. Motor v garaži poleg pregrešno dobrih avtomobilov. Greva na ogled Kalemegdana in Terazij. Naslednji dan tranzit do doma.

7.dan 520 km iz Beograda domov (SRB-SLO)

Zjutraj po zajtrku na motor in skoraj brez pavze do doma. Ta dan tranzit, ki ni omembe vreden.

Predstave o krajih, ki jih nisi še nikoli obiskal so večkrat lahko zmotne. Potrebno se je podati na pot in na lastni koži in s svojimi očmi spoznati svet okoli sebe. Balkan ima krasne pokrajine, dobre ceste, izvrstno hrano, zanimivo arhitekturo in verjetno bi se našlo še kaj. Na poti do Črnega morja sva v sedmih dneh prevozila 3500 km in dnevno v povprečju porabila 100 evrov (all inclusive). In še to Črno morje ni črno.

Maroko in Zahodna Sahara 2019

0

Leto naokoli in spet je tukaj Junij, ki je v drugi polovici rezerviran za potovanje z motorjem.  V tem letu je bil plan obiskati Iran, vendar je pohlep po nafti stricev iz Zahoda, preprečil to potovanje.

V začetku Maja sem na AMZS zaprosil za karnet. Izvem, da ga je nekaj pred mano naročil  tudi motorist iz Gorenjske, ki planira obisk Irana mesec prej. Zaprosim za njegovo telefonsko številko, ker gospod na AMZS odkloni,  mu dam svojo številko, z prošnjo, naj jo da motoristu.

Čez kakšen mesec dobim klic od njega, da se po njegovih informacijah da priti z motorjem nad 250 ccm v Iran brez problemov.  Kakšen mesec kasneje pa SMS, da so ga obrnili na iranski meji, zaradi zaostrovanja razmer z NATO-m.  In tako je bilo sanj o obisku Irana konec.

Sledilo je iskanje druge destilacije,  odločil sem se obiskati Maroko in Zahodno Saharo.

Na Motosvetu preberem nekaj potopisov o  Maroku, prebrskam še nekaj ostalih internetnih strani  in naredim okviren plan poti. Sledi booking trajeka Genova – Tanger Med, kjer dodam opcijo postelje v skupinski sobi (4 moški) in komplet meni hrane. Oboje se je med potjo pokazalo kot dobra odločitev, potovanje traja več kot  dva dneva. Trajekt naredi en postanek, v Barceloni.

12.6. DOMŽALE-GENOVA  (cca. 650)

Krenem po  službi okoli 17. ure. V Genovo imam plan priti do 7. ure zjutraj. Cesta do Padove je lepo pretočna, ni zastojev. V Padovi je že noč in se odločim iti do Parme po regionalni cesti. Časa bi moralo biti zadosti. Tudi prometa je malo. V vsaki vasi je postavljen radar. Ne vem če delujejo, ampak vseeno se držim omejitev. Probleme mi dela prehlad, teče z nosa, vročine na srečo ni. Pri Parmi zavijem na avtocesto do Genove. V hribih temperatura pada in doseže najnižjo točko pri 8 C, oblečem dodatno obleko pod motoristično obleko, ker je še vedno hladno, oblečem še dežno obleko. Dve uri bi moralo zdržati, preden se začnem preveč potiti.  V Genovo pridem od 6.30.

13.06.  GENOVA

Vstop v potniški del luke odprejo ob 7. uri, pred vhodom čaka veliko avtomobilov, ki so naloženi do vrha, mnogi imajo tovor naložene na strehi.  Ljudje večinoma spijo v avtomobilih, nekaj jih spi ob robu cestišča. Gre večinoma za Maročane, ki delajo v Italiji.

Odpiranje vhoda je točno na minuto. Sledi urejanje formalnosti, vstop na trajekt okoli 12. ure.  Spoznam motorista iz Španije, kasneje se je izkazalo, da je bil ena redkih  oseb na trajektu, ki je govoril angleško. Fajn, našel nekoga s katerim se bova družila na trajektu.  Vozil je Triumph Scrambler, zanimiv motor.

14.06. BARCELONA

Prvi dan na trajektu je bil zanimiv, potem pa vse skupaj postane dolgočasno. Obroki in sprehajanje med obroki po trajektu. V Barceloni je sledil postanek in naklad vozil. Ostanemo na trajektu.

Zanimiva sta bila dva spačka, lepo urejena. Kasneje sem jih srečal na jugu Maroka, v spremstvu večjega »servisnega« terenca.

15.06. TANGER MED – TETOUAN (70 km)

Okoli 15. ure pridemo v luko. Za prvi dan sem rezerviral hotel v Tetouan-u, ki je blizu Tanger Med-a.  Pripeljem se v mesto in iščem hotel. Takoj me opazi mlajši moški, in mi pokaže hotel ter razloži, da je profesionalni vodič, kasneje sem ugotovil da se jih kar nekaj izdaja za to. Za 5 min dela seveda zahteva plačilo. Pogodiva se o ceni.  Drugače lepo mesto blizu mediteranske obale, ženske so oblečene v dolge obleke, redko katera pa ima pokrit obraz. Severni del Maroka je manj tradicionalen, nekaj nežnejšega spola  je oblečeno enako kot pri nas, kavbojke, majica,..

16.06.  TETOUAN – FES – MEKNES – AGOUDAL (683 km)

Držim se pravila, da se na pot odpravim ko se zbudim, budilko uporabljam samo kadar je nujno.   Drugo pravilo pa je, da se držim stran od velikih mest, v njih zaidem redko, z razlogom.

Zjutraj pridem do garaže nekaj pred 7.uro, kakšne pol ure pred upravnikom parkirišča. Sedem na betonsko ograjo in opazujem jutranje dogajanje. Zraven je vojašnica, vojaki hodijo ven in notri, pripeljejo hrano, itd. Pride starejši gospod, voznik taksija, starega MB iz osemdesetih let. Najprej  preveri olje v motorju, potem ga vžge, minuto dve motor neenakomerno in  glasno ropota, potem se  umiri in je pripravljen za odhod. Letnik MB okoli 1980, števec za kilometre najbrz že nekajkrat obrnjen.

Najprej grem do Fes-a. Na vpadnici se vzporedno z mano pripelje mopedist-domačin  in mi razlaga, da me želi voditi po mestu. Seveda še en od vodičev. Odklonim in se odločim da Fes pogledam na povratku, če bo čas.

Zavijem proti Meknesu in naprej na jug proti Atlasu, ki je  lepši, kot sem pričakoval. Cesta  je v dobrem stanju, razen nekaj odsekov, kjer je luknja pri luknji.  Vije se po visokih planotah. Vsake toliko časa me cesta pripelje v manjše ali malo večje mesto. Ljudje so prijazni,  gledajo motor, diskretno. Med njimi se lahko premikam dosti neopazno, kar mi ustreza. Seveda vprašajo to in ono, ampak na prijazen način.  V Atlasu se ukvarjajo predvsem s kmetijstvom. Pomanjkanja hrane ni videti, tudi velikih razlik med njimi ne. V velikih mestih je vse drugače. Po googlu je BDP v Maroku cca. 3000 USD.

Vozni park sestavljajo mercedesi, cca. 80-letnik, ki jih uporabljajo taksisti, potem stari Renoult-i, novejši avtomobili pa so v veliki večini Dacie, tako Duster-ji kot enoprostorci.   Tudi ti večinoma služijo kot taksiji.

Vozim cel dan. Nekaj malega pojem, drugače se ustavljam zaradi fotografiranja, predvsem narave. Pade noč, imam probleme z navigacijo, ker ne najde kraja Agoudal v Atlasu, kjer imam pri Ibarhimu bookirano prenočišče. Cesta  je vse slabša, iščem in na koncu mi uspe najti kraj po  oznakah cest.  Vozim se skozi majhne vasice, ko pade mrak pridejo ven tako mladi kot stari. Potrebno  je paziti, ker ne nosijo lučk s seboj, oblečeno so večino v temna oblačila. Nekajkrat ponastavim navigacijo in okoli 1. ponoči pridem v Agoudal.  Zapeljem v prvo gostilnico/prenočišče, nekaj spijem in ugotovim, da sem na napačni lokaciji. Plačam in se  poslovim,  grem kakšne pol kilometra naprej do Ibrahima. O njem je pisal KMET v svojem potopisu, res fajn možak.  Rečemo nekaj besed, popijemo en kozarček žganja, ki sem ga imel s seboj, ostali del steklenice  mu poklonim.  Priporočam vsem, ki se boste našli na tem koncu Maroka.  Agoudal naj bi imel pozimi tudi veliko snega.

17.06.  AGOUDAL – TINGHIR  – GORGES DADAS – OUARZAZATE – ZAGORA (380 km)

Grem proti jugu Atlasa, pokrajina postaja vse bolj kamnita. V dolinah so izviri vode in rodovitna zemlja, ki je vsa skrbno obdelana. Nad polja postavijo naselje, ostalo je kamnita puščava, brez  ali z zelo revnim rastjem. Vidijo se prazne struge rek, ki se verjetno občasno napolnijo z vodo.  Pred  Tinghir-om del poti vodi skozi kotlino, obdano z visokimi rdečimi skalami. Spodaj v kotlini je cesta, nekaj hiš in teče reka.  Ostalo vse kamnito. Lokacija je turistična atrakcija. Agencije pripeljejo turiste, otroci pa to s pridom izkoristijo za prosjačenje.

Nadaljujem proti Tinghiru in naprej proti  Gorges Dadas, to je naslednja soteska, ki je znana po tem, da ima zavito cesto kot npr. v Alpah in hribi so rdeče barve, kamni pa zaobljene oblike. Tu sem srečal manj turistov.

Nekaj pojem in nadaljujem proti Ouarzazate, do Zagore, kjer sem rezerviral hotel imam še vročih 160 km.  Temperatura raste, mojega KLE 500 še nisem vozil v tako vročem okolju. Ustavim se  in ga pustim vžganega na mestu. Čez nekaj časa se vžge ventilator. Super, dela. Grem naprej, ne obremenjujem ga po nepotrebnem.  Zvečer pridem do Zagore. Ustavim motor, nastavim lokacijo hotela. Spet neki tipi na motorjih, ki bi za vsako ceno radi dali moj motor v njihovo garažo. Odklonim in se odpravim proti hotelu. Gredo za mano. Zavijem v ulico, pa v še eno in tako naprej. Ostajajo za mano. Vstavim in vprašam v čem je problem. Še kar ponujajo parkirišče, na koncu jim ponovno razložim , da jih bom že našel, če bom potreboval.

Zagora je na vhodu v puščavo, temperature čez dan so visoke, enako zvečer. Moj hotel, ki je pred kratkim odprl svoja vrata,  je bil prej vila. Postavljen je nekaj sto metrov ven iz mesta v palmovem gozdičku, kar se je pokazalo kot dobra izbira. Temperatura je bila precej znosnejša kot v betonskem mestu.

18.06.  ZAGORA – MHAMID – ZAGORA – AGADIR  (648 km)

Zjutraj grem naprej proti jugu v Mhamid, v puščavo, nekaj 10 km od meje z Alžirijo na jugu Maroka. Poizkusim voziti tudi sipinah, vendar ne gre z mojim profilom gum. Se pogreznem v pesek in kar se da nežno poizkusim splezati ven. Uspe.  Po sipinah se mimo mene pripelje lokalec na na malem motorju, brez težav.

Vračam se nazaj v Zagoro. Cilj današnjega dne je Agadir, oziroma manjše mesto 10 km severno od Agadirja.  Pridem okoli 21. ure. Iščem rezerviran apartma. Na mestu lokacije apartmaja ni niti hiše, neko odlagališče gradbenega materiala. Pokličem tipa na GSM, nedosegljiv. Preverim z lokalci, kje bi to lahko bilo, peljejo me cca. 15 km naprej. Iščem, sprašujem, nič pametnega. Nekateri se trudijo pomagati ampak ne najdemo. Potem končno pokliče lastnik apartmaja, mlad fant, navdušen surfar  in se dogovoriva da me pride iskati na lokacijo, kjer se nahajam.   Končno v apartmaju.  Motorju snamem stranske kovčke in ga spravim v hodnik, pri vstopu v stavbo. Nisem imel najboljšega občutka glede varnosti, ker vhodnih vrat ni zaklenil, izkazalo se je, da je bil naslednje jutro motor nedotaknjen.

19.06.  AGADIR – TIZNIT – TAN TAN – LAAYOUNE (641 km)

Nadaljujem proti  jugu.  Danes imam plan prespati v Zahodni Sahari. Na zemljevidu je meja med Zahodno Saharo in Marokom označena z črtkano črto, ker je v 70-letih prejšnjega stoletja Maroko okupiral Zahodno Saharo, ki ima velike zaloge fosfatov. Maroko sedaj razpolaga z cca. 90 % vseh zalog fosfatov na svetu.  Okupirali so jo z pomočjo Francije, volja svetovne politike, da prizna samostojnost Zahodne Sahare je zaradi interesa bogatih držav po rudnih bogastev nična.  Zahodna Sahara ima 0,5 mio. prebivalcev, Maroko 33 mio.  Na internetu sem zasledil tudi, da se velike naftne družbe z Marokom dogovarjajo o  raziskavah morebitnih nahajališč nafte v Zahodni Sahari.

Prispem v Tan Tan. Od tu naprej gre cesta proti Zahodni Sahari v bližini Atlantika. Obala je v obliki klifa, puščava se konča ob morju. Veliko ribičev z dolgimi palicami lovi ribe. Postavljajo si šotore. Kakšnih 200 km naprej cesta prečka  Park Nacionale de Khenifiss.  Zelo impresivna kombinacija sipin, močvirja in nizke obale atlantskega oceana z peščeno plažo. Velikost parka je 1.850 kv. km. V močvirju živijo race in čapljam podobni ptiči, ki tu tudi gnezdijo.

Med Marokom in Zahodno Saharo, ni mejnega prehoda. Maročani za Zahodno Saharo ne želijo slišati in npr. ko sem vprašal za pot v Zahodno Saharo, so se delali nevedne, za njih je to Maroko. Nadaljujem pot proti Laayoune,  od Tarfaye me čaka še okoli 100 km poti.

V bližini Atlantskega ocena je na tem področju pogost veter,  v času moje poti je bil konstantne moči. V Zahodni Sahari so za elektrifikacijo mest postavili vetrne elektrarne, na enem polju sem jih naštel okoli 200.

20.06. LAAYOUNE –BOUJDOUR – LAAYOUNE – TAN TAN – GUELMIM  (810 km)

Plan za naslednji dan naredim dan prej.  Tokrat se je postavljalo vprašanje, do kam iti v Zahodni Sahari. Želja je bila do Dakhle, glede na časovno omejenost pa sem se odločil da bo najjužnejša točka ribiško mesto Boujdour, leži kakšnih 190 km južno od Laayoune.

Blizu Laayoune gre pod cesto transportni trak, ki je dolg 97 km,  kapacitete 2000 t/h in z njim letno prepeljejo 3 000 000 t fosfatov od rudnika do skladišča na obali. Najdaljši transportni trak na svetu. (vir. Internet)

Pot do Boujdour-ja je potekala brez težav. Peljem se skozi puščavo, ravna cesta, v dobrem stanju, vsake nekaj 10 kilometrov je postojanka policije. Mala hiška, z maroško zastavo, kjer so vedno policisti. Ob postojanki znajo postaviti ježke, ki zapirajo del cestišča. Pogosto me ustavijo, preverijo dokumente, nekateri želijo samo potni list, pa nekaj vprašanj kot npr. kakšen poklic opravljam, kaj sem po izobrazbi, kam grem,…. drugi hočejo še dokumente od motorja.  Malo jih podražim glede Zahodne Sahara, pa nočejo nič slišati, pa imel občutek da so me prej spustili napej.

Prispem v Boujdour, močan vonj po ribah, ljudje prijazni, na pomolu se pogovarjam z domačini, to in ono, pa kako so zadovoljni z življenjem tu,… pohvalijo, da je lepo in čisto ok. Slikam se na pomolu.  Najjužnejša točka poti. Domačini se ukvarjajo z ribolovom. Morje je bogato z ribo. Večjih ladij ob obali nisem videl.  Domačini uporabljajo za ribolov manjše čolne, z povišanim premcem.

Odpravim se nazaj proti Laayoune. Vreme se spremeni. Prej šibak veter se okrepi.  Podobno kot bi se pri nas peljal skozi vipavsko dolino ob srednje močnem vetru. Dobra stran pa je, da je konstantne moči. Pihal pa je od morja proti obali. Peljem se postrani in skrivam za vizirjem.  Vsake toliko časa mimo pripelje vlačilec, večinoma gre za hladilnike z vonjem po ribah.  Ko presekajo tok vetra in je bilo treba kar dobro zgrabiti motor.

Blizu Laayoune me ustavi policija. Pri ustavljanju zapeljem na puščavski pesek, motor zdrsne, tudi podplat na čevlju ne zagrabi in motor mi pade po tleh, praktično na mestu. Z desnim laktom zapnem ročico sprednje zavore, ročka se odlomi. Kažejo mi radar in mojo hitrost 93 km/h, omejitev čez puščavo je 80 km/h, kazen cca. 15 EUR. Postopek traja kar nekaj časa, jaz pa pregledujem škodo na motorju. Pravzaprav me kazen niti ne zanima, plačam, ponuja mi račun, ga odklonim in se slabe volje odpeljem naprej.

Prve kilometre se navajam na zaviranje in ustavljanje samo z zadnjo zavoro, na KLE 500 to še kar gre. Potem pa si ponavljam, da sprednje ročice ni, da pri zaviranju nebi izgubljal časa z njenim iskanjem. Danes me čaka še 430 km, prenočitev imam že bookirano in odločim se, da kljub smoli poizkusim pridi v Guelmim.

Veter ne pojenja, kamionov je tudi precej.  Kakšno uro kasneje mi neha delati števec za hitrost.  Ustavim se, ugotovim, da se je snela zajla, ki povezuje polža s števcem. Snamem masko, uredim in grem naprej.

V Tan Tan-u me ujame noč. Podnevi je na cesti malo ljudi, ponoči pa mesto oživi. Pri izhodi iz mesta se ustavim pri policaju, in ga vprašam, kako je z varnostjo ponoči na cesti. Pravi, da ni težav. Ok, potem nadaljujem.

Do cilja je še 130 km. To je dve uri vožnje ob trenutnem stanju motorja in pogojih na cesti. Zapustim mesto in ostanem na cesti sam z kamioni in avtobusi.  Kmalu ugotovim, da bo ta del poti poseben. Če podnevi vozijo dosti umerjeno, je ponoči popolnoma nasprotna slika.

Kamioni so podobni božičnim smrekicam, polni lučk. Najdem primerno hiter kamion in peljem za njim, v varnostni razdalji, ki naj bi bila primerna stanju motorja. Za mano pride vlačilec, prižge dolge luči, prehiti mene in kamion, potem gremo v hrib, dolg desni ovinek, isti kamion prehiteva  kamion in avtobus skupaj, prikolica pleše po cesti,…  skratka za motorista nevarna scena. In to se je dogajalo ves čas. Kamioni, ki prihajajo nasproti se prehitevajo, vozijo okoli 100 km/h,… sem resno razmišljal, ali nadaljevati pot v takem prometu. To je bila daleč najnevarnejša vožnja  z motorjem do sedaj.   Odsvetujem nočno vožnjo.

Pridem v Guelmim. V Maroku google map ne ponuja vodenja, kot pri nas, pokaže izbrano lokacijo na zemljevidu in trenutno lokacijo. Iščem prenočišče, se ustavim, gledam navigacijo. Ura okoli polnoči. Pride neki fant, kakšnih 10 let, prinesi mi risbico J. Me razveseli.  Potem mi prinese še kruh, ki ga je spekla njegova mama. Na koncu mu dam 5 EUR v zahvalo.

21.06. GUELMIM – AGADIR  (207 km)

Danes imam krajšo turo. Kilometri zadnjih dni se poznajo na splošnem počutju in prijetno bo danes odpeljati manj kilometrov.

Pred odhodom se v mestu ustavim pri lokalnih mojstrih, ki popravljajo motorje domačinov. Predstavljam si, da bo težko najti varilni TIG aparat za varjenje aluminija. Pokažem problem, mojster odkimava z glavo, v smislu, to bo treba popraviti v Agadirju,… ki je večje mesto. Pride drugi, pogleda, skoči v trgovino in prinese ročko zavore. Razstavi in zamenja, ročka je ok. Malo na trdo nalega v sorniku, ostalo ok. Plačam 5 EUR, čeprav ni hotel nič denarja, ročka 7 EUR in spet sem imel sprednjo zavoro. Ročka po obliki lepo paše na KLE.

Popoldan prispem v Agadir.  Prespim v istem apartmaju, kot nekaj dni nazaj. Cena je poskočila iz 6 – 15 EUR, zmeniva se za 10 EUR. Pogovor nanese na arganovo olje, ki se uporablja v prehrani ali za kozmetiko.  Ponudi mi možnost dobave do mojega odhoda jutri  zjutraj, dogovoriva se za ceno, ki se mi zdi kar visoka. Kasneje ugotovim, da je bila cena čisto ok. Je lepo darilo in enostavno za transport.

Maroko je menda edini proizvajalec arganovega olja, največ se ga pridela v okolici Agadirja.  Je zelo cenjeno, več o tem olju si lahko preberete na internetu. Prodajajo ga tudi pri nas.

Ostanek dneva preživim na plaži in nabiram školjke za mojo punčko.

AGADIR – SAFI – CASABLANCA (548 km)

Iz Agadirja krenem ob morju po cesti N1 proti Safi-ju. Cesta je slikovita, najprej vodi skozi manjše turistične kraje.  Gorivo sem imel na rezervi že v Agadirju, ker sem imel apartma cca. 10 km severno od Agadirja in sem pričakoval da turistični kraji skozi katere se bom peljal imajo bencinsko črpalko, se nisem vračal v Agadir po gorivo. Peljem se cca. 30 km, nikjer črpalke. Cesta se naprej nadaljuje v hibe, kjer tudi ni pričakovati bencinske črpalke. Vrniti se je bilo treba v Agadir, vozim počasi, bolj na hlape. Potem grem nazaj po isti poti. Pokrajina je posejana z arganovimi drevesi, cesta pa se od morja dviguje na visoke planote.

Na hitro si ogledam Safi. Prijetno mesto. Pred vhodom v mesto imajo večjo kemično tovarno, okoli katere se širi vonj po žveplu. Izdelujejo tudi druge kisline in okside. V bližini mesta tik ob morju je termoelektrarna.   Nekaj pojem, bookiram prenočišče v Casablanci in grem dalje.

Zvečer pridem v Casablanco. Iščem apartma. Ne najdem. Povprašam starejšega gospoda, pokažem zemljevid na telefonu. Pokliče sina (vozi novejšega Land Roverja,Discovery  Sport), kar je za njihove razmere zelo prestižen avtomobil. Dam mu moj GSM, z lokacijo, peljem za njim, najdemo stanovanje. Zvonimo, nič, kakšne dobre pol ure traja, da se nekdo javi. Odpre vrata, tip je bil malo poseben, .. komunikacija zelo težavna, kot bi nekaj močnega vzel,… Odločim se, da tu ne bom prenočil in se zahvalim temu, ki me je pripeljal. »Vodič« pravi naj vozim za njim. Ok, prav. Ustavi pred hotelom, na recepciji mi plača sobo (ni pustil, da si plačam sam), še malo pogovora in gre. Spet nekaj novega.

22.06. CASABLANCA – BENI MELLAL – OUZOUD (294 km)

Zjutraj si ogledam Casablanco. Mošejo ob morju, svetilnik in ostalo. Potem grem po cesti A4 proti Beni Mellal-u. Pokrajina okoli Casablance in proti Atlasu, je rodovitna, povsod sama polja. Veliko žit in sadnih dreves, po poljih se pase živina.

Sadje je odlično, npr. melone. Je poceni, prodajajo ga ob cesti.

Beni Mellal se nahaja na obronku Atlasa. Imajo veliko obdelanih površin, ki jih namakajo z vodo, ki priteče z Atlasa.

Vzpenjam se v hribe, danes imam cilj priti do Ouzoud-a, kjer so največji slapovi v Maroku.  Cesta poteka po slikoviti gorski pokrajini , hribih z visokimi  rodovitnimi planotami, ljudje se preživljajo z poljedelstvom.

Prispem v Ouzoud, cesta  P3105, scena enaka kot na vseh turističnih lokacijah. Najprej me ustavijo vodiči, ki bi želeli da v njihovem spremstvu obiščem slapove, ker se jih menda  drugače ni mogoče ogledati. Zavrnem ponudbo, plačam parkirnino za motor, malo poklepetam z potrirjem na parkirišču in ponudi mi  prenočitev pri domačinih po normalni ceni. No, z njegovo napitnino je bilo malo dražje J.

Pelje me od vrha slapov čisto v dolino. Nasproti teh slapov imajo domačini kolibe iz lesa, okrogle oblike. Notri je vzmetnica in to je to. Žarnica je tudi, vendar ne dela. Ni težav, imam lučko na GSM. Voda za umivanje je blizu. Ni prestižno je pa posebno, nudi tudi pogled na slapove.  Do kolibe pride  opica.

Kraj turistično zaživi nekaj mesecev v letu, ko si slapove preidejo pogledati  turisti, predvsem iz Maroka. Ob poti, ki vodi od vrha slapov v dolino so trgovinice ena ob drugi in male gostilnice. Ponujajo vse mogoče. Kupim nekaj spominkov.

23.06. OUZOUD –BIN EL QUIDANE – BENI MELAL – MEKNES  (361 km)

Dopoldan krenem proti Bin el Quidane, ki se nahaja ob cesti R304. Še ena zanimiva cesta v Atlasu.  Ob tem kraju se nahaja največje akumulacijsko jezero v Maroku (ali vsaj v Atlasu). Voda je zajezena in speljana preko hidro elektrarn, ki si sledijo v nizu po Atlasu.

Na koncu vodijo vodo skozi cevi do Beni Mellal-a, kjer jo porabijo za namakanje.

Spustim se iz Atlasa v Beni Mellal, stisnem sprednjo zavoro, ročica postane trda, sprednje kolo močno zavira, vonj po pregretih zavorah. Ustavim se sredi ceste, motorja ne morem več premakniti. Odstranim zaščito sprednjega diska, pregledam še zamenjano ročko za zavoro, ugotovim, da  je ročka zablokirala. Razdrem ročko, namažem sornik z sprejem za verigo, bolj ohlapno sestavim. Do doma z njo ni bilo več težav.

Pot nadaljujem po N 13 do Meknes-a. Tja pridem  okoli 21. ure. Prenočišča so tu dražja kot v drugih krajih, zlahka dosežejo 50-60 EUR/noč. Nekaj pojem v mali restavraciji v središčlu mesta in brskam po netu, v bližnjem hotelu ravno akcija, znižali ceno na 26 EUR. No tokrat bom spal v hotelu z ***.

24.06. MEKNES – VOLUBILIS – CHEFCHAUEN – TETOUAN  (326 km)

Najprej ogled Volubilisa, cca. 20 km severno od Meknesa.  Volubilis je ostanek starodavnega mesta iz 3. stoletja, v katerem so živeli Berberi, več  na netu.  Je pod zaščito UNESCA,  edina lokacija, kjer sem plačal vstopnino (7EUR) + 1 EUR parkirišče J.

Nadaljujem proti Chefchauen-u. Mesto se nahaja kakšnih 100 km pred Tetouan-om. Znano je po svetlo modro obarvanih fasadah hiš in ozkih ulicah. Je stisnjeno v hrib in parkiranje za avtomobile je težavno.

Popoldan sem prišel v Tetouan. Ker sem imel zadosti časa in je moj prejšnji hotel v tem mestu znatno dvignil ceno na bookingu, sem se odločil poiskati prenočitev mimo rezervacije po internetu. Po nekaj poizkusih najdem čisto ok hotel za 5 EUR blizu centra, motor pustim v garažni hiši.

Ostanek dneva preživim v mestu. Ogledam si tržnico, … Cilj, da predzadnji dan pridem blizu Tanger Med-a, je bil dosežen.

25.06. TETOUAN – TANGER MED (70 km)

Peljem se proti Tanger Med-u, po lokalni cesto ob obali. Okolica Tetuoana ponuja veliko turističnih nastanitev. Nekateri kompleksi zapirajo pot do morja, sledijo javne plaže,..tudi marine,..

Zelenice ob cesti zjutraj namakajo, okolica za njihove razmere nadpovprečno urejena.

Španija ima dva prekomorska ozemlja v Afriki (Maroko),eden od njih je Ceuta.  Pred Ceuto so dolge vrste prosilcev, ki želijo priti v Evropo. Prenočijo ob cesti, zjutraj komunala pospravlja za njimi odpadke, kartone na katerih prespijo, v zraku pa močan vonj po urinu.

Po najhitrejši poti se peljem mimo in prispem v Tanger Med. Tam zamenjam preostale maroške dirhame za eure in počakam na trajekt. Opravim carinske formalnosti, tudi rendgenski pregled prtljage. Motoriste na splošno malo pregledujejo, bolj so zanimivi kombiji in osebna vozila, mnogi od njih naloženi do vrha.

26.06. -29.06. TANGER MED – GENOVA – NOVIGRAD

2 dneva čakanja na trajektu + 650 km avtoceste in že sem na morju z mojo boljšo polovico in hčerko.

Skupaj v Maroku prevozil cca. 5500 km. Namen je bil videti Atlas, puščavo in življenje preprostih ljudi.  Z motornim agregatom ni bilo težav, ne na tej poti, ne nikoli prej,  poraba presenetljivo nizka,  4-4,2 l in nič več. Sedež je ozek, zato nosim pod obleko kolesarske hlače.  To je največja težava tega motorja, za naslednje leto planiram dograditi sedež.

V osnovi ima KLE 500 malo uporabne opreme, zato sem mu dodal digitalno uro, termometer in voltmeter. Zadaj dodatne rdeče lučke, ki jih prižgem ob slabi vidljivosti in imajo več načinov delovanja, spredaj dodatne lučke na crash barih. Dodani USB polnilci in nosilec za navigacijo.  Povišan vizir in ročni »tempomat« na ročki za plin. Vse našteto zelo prav pride na poti.

Z dvigom denarja v Maroku ni težav, bankomati so pogosti, redko katera banka zaračunava provizijo, tečaji se razlikujejo za nekaj odstotkov, 1000 dirhamov je cca. 100 EUR, tako da je preračun cen v EUR enostaven. Večina bančnih avtomatov ponuja možnost zamenjave denarja z ali brez konverzije. Ravno tako  ni večjih težav z oskrbo z gorivom. Črpalke so kar pogoste, gorivo sem plačeval z gotovino. Z enim rezervoarjem kapacitete 10 + 5 l, sem delal preko 300 km, za 300 km je bila poraba cca. 12 l. Pred odhodom sem razmišljal o dodatni posodi za gorivo, lahko rečem da bi bila nepotrebna.

Maroko priporočam, kdor ga še ni videl, se ga splača obiskati. Država je varna za potovati, seveda ima svoje posebnosti, vendar z nevpadljivim vedenjem ni pričakovati težav. Ljudje prijazni, privatne hiše so običajno bolj skromne. Obstajajo pa tudi soseske, kjer so hiše izredno razkošne. Lepo so urejene vse državne ustanove, kot so upravne zgradbe, bolnice, vojašnice,…

Slike so v galerijah TUKAJ, TUKAJ in TUKAJ.

Pa naj bo tokrat Ibiza in še kaj

0

Sliši se nenavadno za potovanje z motorjem. Ker nama je potovanje z motorjem kot neke vrste način potovanja, kjer združiva oglede in užitek, sva poskusila in naredila načrt potovanja. Čeprav je pot dolga, pa samo potovanje ni bilo naporno, ker sva si vzela vmes kar nekaj postankov.

3. avgust 2019: Ljubljana – Genova – San Remo: 750 km

Prvi dan potovanja je bil namenjen premagovanju kilometrov, tako da sva pozno popoldne prispela v Imperio, kraj nekaj kilometrov pred San Remom, kjer sva imela rezervirano sobo v majhnem družinskem hotelu (prenočevanje z zajtrkom 70 evrov za dve osebi). Zvečer sva si ogledala prijetno majhno letovišče ob morju in si privoščila italijansko večerjo.

4. avgust 2019: San Remo – Monako – Nica – Cannes – Marseille: 350 km

Tega dne sva želela prevoziti Azurno obalo in se ustavljati v znanih turističnih mestih. Začela sva v sončnem jutru, ko sva prispela v zeleno in cvetoče mesto San Remo, ki je znano po popevkarskem festivalu, zato sva se ustavila pred dvorano Teatro Ariston, kjer poteka vsako leto popevkarski festival vse od leta 1951. Mesto je znano tudi po svojem prestižu, igralnici, in kot zanimivost imajo pravoslavno katedralo Kristusa Odrešenika, ki je v lasti Rusov, še iz carskih časov, ko so hodili premožni Rusi sem na počitnice. Zelo lepo sredozemsko mestece. Ker sva želela uživati v vožnji ob morju, sva nadaljevala pot do majhne kneževine Monako s pristaniščem polnih jaht, Monte Carlom. Prevozila sva mestece, kjer ni bilo videti veliko turistov, mogoče zaradi hude vročine, ali pa se tam začne življenje zvečer oz. ponoči. Midva nisva čakala na nočno življenje, pač pa sva nadaljevala po zapletenih monaških podzemnih cestah do Nice, ki spet slovi po svoji posebnosti, to je več kilometrski obali z množico turistov, Promenada des Anglais, in množico kavarn oz. restavracij, kjer sva si vzela čas za njihovo specialiteto pissaladiere (čebula in sardele) ter kavo in pijačo. Naslednje mondeno središče, kjer sva se ustavila, je bil Cannes, ki pa je znan po filmskem festivalu v Palais des Festivals, in po prstnih odtisih v betonu na poteh v parku znanih svetovnih igralcev. Zelo lepo je staromestno jedro s cerkvijo Notre-Dame. Ker je bila neznosna vročina, se nisva veliko sprehajala po mestu in sva se raje odločila za veter v laseh. Čeprav so to mesta, kjer sva bila že večkrat, pa vsakič, ko prideš ponovno, ustvarijo s svojo lepoto, klimo in turisti neko posebno razpoloženje – prav čarobno, saj tukaj res opaziš mondenost, avtomobile kabriolete in imaš občutek, kot da gledaš kakšen star film iz časov Grace Kelly.

Vožnjo do Marseilla sva nadaljevala po avtocesti, da sva pridobila na času, saj sva si želela ogledati še to znamenito sredozemsko pristanišče. Ko sva zapeljala v mesto, nama je najprej padla v oči cerkev na hribu La Garde, bazilika Notre-Dame (vsaka mogočna cerkev v Franciji je Notre-Dame). Menda je ta hrib predstavljal pomembno mesto za obrambo pred osvajalci z morja. Na vrhu zvonika je 10 m visok kip Marije, ki čuva mesto. Ustavila sva se v pristanišču, ki nama ni dajalo občutka, da sva v Evropi, pač pa je to »svet v malem«. Tam je znamenita katedrala Chatedrale de Major z mogočnimi obrambnimi stolpi. Vzela sva si čas za večerjo, potem pa sva se sprehodila po glavni ulici starega dela mesta La Pamier, ki ima ozke ulice s trgovinami, do najinega hotela mimo Slavoloka zmage ARC Place Jules Guesde, ki daje občutek, kot da sva v Parizu, saj predstavlja s svojo mogočnostjo vhod v mesto in darilo republiki, ko so ga 1823 zgradili v spomin na zmago francoske revolucije. Sploh pa iz tega mesta izvirajo pravi revolucionarji, ki so se v 19. stol. odpravili v revolucionarni Pariz in s seboj ponesli znamenito pesem Marseljezo, ki je kasneje postala državna himna. Za mesto lahko rečeva, da ima bogato in burno zgodovino, je zelo lepo, toda vidi se, da je pomembno sredozemsko pristanišče, saj takoj padejo v oči priseljenci iz afriškega in arabskega sveta, ki delujejo kar malo strašljivo, še posebej ponoči.

5., 6. in 7. avgust 2019: Marseille – Barcelona: 600 km

V Marseillu sva prenočevala v hotelu Toyoko Inn Marseille (z zajtrkom 82 evrov za dve osebi) in v čudovitem poletnem jutru sva nadaljevala pot proti Barceloni, torej naju je čakalo kar nekaj kilometrov, zato sva pot nadaljevala po avtocesti. Sicer je bil kar zgoščen promet do španske meje, nato pa manj. Naj še omenim, da je uporaba avtocest v Italiji, Franciji in Španiji kar draga, toda prihranek na času pa je vendarle dragocen. Na potovanju sva za uporabo avtocest dala okrog 400 evrov.

V poznem popoldnevu sva prispela v Mataro, letoviški kraj 30 km pred Barcelono, kjer sva imela rezerviran tridnevni počitek v hotelu IBIS Barcelona Mataro (297 evrov z zajtrkom za dve osebi). Prijetno mestece z dolgo mivkasto plažo in kot zanimivost: ob plaži je bila železniška proga, ki je ločevala plažo od mesta – vendar ni bilo prav nič moteče, saj je polno podhodov – sploh v Španiji je vlak pomembno prevozno sredstvo, saj ga ljudje veliko uporabljajo, pa tudi turisti, kar sva videla, ko so množično uporabljali vlak za Barcelono. No, midva sva raje uporabljala svoj motor, saj je prav posebno doživetje peljati se v središče Barcelone z motorjem, kar nama je bilo dano naslednji dan. Ves dan sva namenila ogledu Barcelone, zato sva parkirala motor pred Sagrado Familio, kjer je prostor za motorje. Ker sem bila že večkrat v Barceloni in sem bila vedno vezana na javni prevoz, je bilo tokrat res nenavadno, da se v središče mesta pripeljem z motorjem. Slike so kar zgovorne. Čeprav poznava vse znamenitosti Barcelone, pa sva se kljub temu sprehodila skozi mesto po La Rambli do pristanišča s Kolumbovim spomenikom, do znamenitega stadiona Camp Noua, do različnih cerkva, npr. Katedrala sv. Marije iz morja, v park Guell, vendar z druge strani, preko rimske utrdbe do parka, ki je bil tokrat delno zaprt (menda zaradi obnove oz. ne bodo več dopuščali turistom, da bi posedali po Gaudijevih stvaritvah). Sicer pa sta park in Gaudijeva umetnina prav tako pravljični, če ju gledaš od daleč. Park se imenuje po arhitektu Guellu, ki je bil Gaudijev največji podpornik. Na kosilo sva zavila v Zeleno četrt, kjer je polno gostiln in izposojevalnic koles, da si lahko ogledaš mesto s kolesom. Lahko se povzpneš z vzpenjačo tudi na hrib Montjuic, ki predstavlja spomin na olimpijado 1992 in dober razgled na celotno mesto. Barcelona je mesto, kamor se človek rad vrača. Zadnji dan sva izkoristila za počitek, preživela sva ga v mestu Mataro, na plaži, plavanju in dobri hrani.

8. avgust 2019: Barcelona – Valencia: 380 km

Čakala naju je Valencia, mesto, kjer še nisva bila, a sva slišala marsikaj zanimivega, predvsem o zanimivi novi arhitekturi mesta. Obetal se je tudi najbolj vroč dan najinega potovanja, 38 stopinj, zato sva ponovno potovala po avtocesti, da sva prispela v hotel pred opoldansko vročino (B&B Hotels Valencia – 100 evrov za nočitev z zajtrkom za dva). Sva se pa kljub vročini odpravila peš na potep po mestu, saj ima mesto polno drevoredov iz pomarančevcev in palm, da sva se uspešno skrivala pred soncem. Najprej sva zavila v novi del mesta, kjer je znameniti muzej na vodi, ki deluje zelo futuristično. Je zelo obsežen kompleks, kar 2 km vzdolž ob reki Turia – človek res uživa v takih stvaritvah. Mesto umetnosti in znanosti vključuje palačo umetnosti, Muzej znanosti in Oceanografski muzej. Pozno popoldne sva peš nadaljevala proti staremu delu mesta, kjer vzbudi zanimanje mestna katedrala iz 13. stol., ki je bila zgrajena na mestu mavrske mošeje. Znamenita je tudi velika tržnica iz leta 1928, ki na številnih stojnicah ponuja lokalne dobrote. Arena za bikoborbe in obrambni stolp Torres de Quart iz 15. stol. sta tudi vredna ogleda. Res sva veliko prepešačila, zato se nama je prilegla tipična španska paella in za povrhu še sangria. Lep dan, poln novih doživetij. Sva si pa obljubila, da se v Valencio obvezno vrneva!

9., 10., 11. in 12. avgust 2019: Valencia – pristanišče Denia: 110 km/ Ibiza (trajekt)

Kar zgodaj po zajtrku sva šla na pot, saj sva se selila s celine na otok Ibiza. Ibiza naju je zanimala zato, ker je že od nekdaj slovel kot otok zabave, in sicer še iz hipijevskega obdobja. Prav zato sva postavila šotor v kampu, ki še malo spominja na tiste čase, saj imajo še rožnato obarvane prikolice, hipijevski market, le hipijev ni več. Sedaj je polno nemške mladine, ki se zvečer odpravijo na nočno zabavo v diskoteke. Zanimiva so predvsem dekleta, ki se tudi po mestu sprehajajo v kopalkah, visokih petah in lepo naličena. Predvsem zahodni del otoka (del proti celini) je namenjen takšnim zabavam. Vzhodni del otoka, ki ima tudi boljšo klimo, manj vetra in več sonca, predvsem pa nič meduz, je mirnejši.

Iz pristanišča v Deniji sva po štiriurni vožnji pristala v glavnem mestu otoka, imenovanem Ibiza (Eivissa), kjer se stari del mesta vzpenja na grič, okrog pa nastaja novi del mesta. V treh dneh sva prevozila ves otok, poiskala sva tudi znamenite plaže: nekatere so bile res čudovite, ki jim ne vidiš konca, druge preveč pozidane s hoteli, nekatere pa tudi neurejene. Šotor sva postavila v kampu Punta Arabi, ki je zelo miren kamp, da sva lahko spala. Najprej sva obiskala plaže na V delu otoka, kjer so lepe peščene plaže, tudi z dobro gostinsko ponudbo, kot so Cala Nova, Cala Mestella, Cala de Sant Vicent. Peljala sva se tudi na najbolj severno točko otoka Portinatx, kjer je na rtu velik svetilnik. Najbolj pa nama je bil všeč zaliv Platja de Sant Miquel, kjer je bilo vse še neokrnjeno – majhna restavracija s prijaznim osebjem, ki je ponujala zelo dobro sredozemsko hrano, naravna plaža in toplo morje. Tudi turistov ni bilo veliko, ravno prav, verjetno zato, ker je bilo treba kar nekaj časa pešačiti, da si odkril omenjeni zaliv. Naslednji dan pa sva namenila zahodnemu in južnemu delu otoka, za katera pravijo, da sta bolj mondena dela, kot je Sant Antoni, Cala Tarida, Cala dHort (zaliv je čudovit, a v morju je bilo ogromno meduz) in Cala Jondal. Ker nisva v tem delu mogla plavati, sva se odpeljala nazaj na vzhodni del otoka do Platje Bossa, ki nama je bila tudi všeč. Tudi notranjost otoka sva prevozila, ki je kar poraščena, zelena, kjer gojijo sadje in zelenjavo. V notranjosti je nekaj slikovitih otoških vasic. Tudi hrani sva namenila kar nekaj pozornosti, zlasti je bila dobra solata, ki je mešanica zelenjave, sadja in morskih sadežev. Zelo dobre so različne obare, predvsem pa ribja (bullit de peix) in različno pecivo polnjeno s skuto, mandlji oz. medom. Po štirih dneh bivanja na Ibizi lahko potrdiva, da je to res otok zabave, veselja in življenja.

12., 13. avgust 2019: Ibiza – Denia – Tarragona – Andorra: 700 km

Pa spet na pot, kar zgodaj, saj sva ob devetih že imela trajekt na celino, v Denio, potem pa spet po avtocesti na sever proti Pirenejem v majhno državico Andoro. Dan je bil oblačen, na morju smo doživeli hudo neurje, tako da je na trajektu nastal kar hud kaos, a se je kljub vsemu vse srečno izteklo. Lahko samo zapišem, da takšnih valov še nisem doživela! Tudi vreme se je čez dan izboljšalo; čim bolj sva vozila v notranjost Katalonije, vse bolj vroče je bilo in v nekaterih predelih je bila narava prav puščavska in zato tudi redko naseljena (severno od Tarragone). Je pa precej vetrovna pokrajina, zato je tudi veliko vetrnih elektrarn. Proti večeru sva prispela v glavno mesto Andore, ki leži nad 1000 m nadmorske višine in je vpeto med visoke gore. Temu so bile primerne tudi temperature, in sicer ponoči okrog 15 stopinj, čez dan, ki je bil sončen, pa okrog 25 stopinj. Dopoldne sva namenila ogledu glavnega mesta Andora la Vella, kjer je na pročeljih hiš polno rož, ogromno prodajaln ur, zlatnine, tehnike, tekstila, bank in ostalih trgovin znanih evropskih znamk. Zaradi nizkih davkov je Andora priljubljena destinacija za nakupovanje, kar sva tudi doživela, saj se je trlo turistov, a Slovencev nisva opazila oz. slišala. Skozi mesto teče reka Gran Vallira, okrog katere je največji vrvež. Mesto ima tudi termalni kompleks v obliki steklene piramide, na površini 6000 kvadratnih metrov je polno raznovrstnih vodnih zabavišč. Lepa, a skromna je tudi kamnita Cerkev sv. Esteve, ki ima notranjost opremljeno z lesenimi izdelki. V mestu je veliko kavarn, gostilnic, pubov, a cene so za tretjino višje od naših. Popoldne sva z motorjem prevozila glavno cesto, ki pelje skozi državo, na jugu vstopiš iz Španije, na severu pa nadaljuješ v Francijo. Po pravih motorističnih ridah sva se vzpela več kot 2400 m na prelaz Pas de la Case. Prevozila sva dolino Valira del Nord z mestom Ordino, ki je ujeta na obeh straneh med velike vršace, zato sva videla ogromno pohodnikov. V zimskem času pa so tod smučišča in med drugim je najbolj znano Soldeu, kjer so tekme za svetovni pokal. Mesto Encamp leži v središču državice ob reki Valira dOrient, ki je prav tako znano smučarsko središče, poleti pa izhodišče za prave planince na najvišjo goro v Andori Pic dels Pessons (2865 m). Ob glavni cesti sva videla kar nekaj vasic, ki so zelo slikovite s kamnitimi hišami, cerkvijo in živino na pašnikih. Veliko pozornosti namenijo svoji zgodovini, predstavitvi običajev, načina življenja skozi čas, zato je kar nekaj takšnih muzejev, a midva sva obiskala muzej starodobnih motorjev, ki je sicer po površini majhen, a z veliko raznovrstnimi primerki modelov. Zvečer, ko sva se sprehodila po glavnem mestu, sva opazila, da na ulicah ni prav veliko ljudi, so pa polne kavarne in bari. Prenočevala sva v središču mesta v hotelu Sant Jordi (dve noči z zajtrkom za dve osebi 114 evrov). Država Andora naju je prijetno presenetila s slikovito naravo, prijaznostjo, čistočo in skrbjo vseh prebivalcev do lepega, saj toliko rož na balkonih in oknih, mostovih nisva videla nikjer – očitno imajo tudi poklicne zalivalce rož na javnih mestih.

14. avgust 2019: Andorra – Lurd: 380 km

Zbudila sva se v sončen dan in po zajtrku nadaljevala z uresničevanjem najinega cilja, to je pot čez Pireneje v Francijo proti znanemu romarskemu kraju Lourdes (Lurd). Ponovno sva se vzpela na prelaz Pas de la Case, lahko bi se peljala skozi tunel v Francijo, ki so ga naredili pred nedavnim, a je za vožnjo z motorjem, pa še v lepem vremenu, bolj adrenalinsko. Ko sva se spustila na francosko stran Pirenejev, sva več kot dvesto kilometrov vozila po dolini, kjer so bila obdelana polja, vse do Lurda. Ko sva zapeljala v mesto, sva takoj opazila, da mesto živi od romarjev, trgovine, restavracije, hoteli, kjer se vije množica in nadaljuje na Trg Esplanade proti romarskemu središču ob reki Gavi. Nad reko se dviguje skalni hrib Massabielle, v katerem je naravna skalna votlina, kjer se je 1858 Bernardki prikazala Devica Marija. Po njenih navodilih so potem postavili cerkve in kapele. »Pridite, pijte vodo iz izvira in se z njo umijte. Recite duhovnikom, naj tukaj postavijo kapelo; naj ljudje prihajajo sem v procesijah.« Največ je bolnikov, ki upajo na ozdravitev s pomočjo lurške vode, ki jo pijejo in se z njo umivajo. V celotnem romarskem središču ob reki Gavi izstopa gotska Bazilika Brezmadežnega spočetja (zgornja bazilika), ko njeni zvonovi vsako jutro zaigrajo melodijo Ave Marija. Bazilika sv. Rožnega venca ima na zunanji strani izdelan Rupnikov mozaik s podobami Svetlega dela Rožnega venca (Rupnikove mozaike sva videla tudi v Fatimi in na Malti – otok Gozo.). Največja pa je podzemna bazilika sv. Pija X., saj sprejme 25000 vernikov. Slogovno je izvirna, saj strop deluje kot prevrnjena ladja, na stenah pa so prikazane skrivnosti Rožnega venca, narejene v posebni tehniki barvastega stekla. Povzpela sva se nad zgornjo cerkvijo, kjer je prikazan Križev pot. Ker sva bila v Lurdu pred pomembnim Marijinim praznikom, sva zvečer opazovala veličastno procesijo z več kot 50000 romarji z vsega sveta. Ob tem se prebudijo kar močna čustva, ko vidiš toliko trpečih ljudi. Prenočevala sva v centru v hotelu nad trgovino (Hotel Alsace – nočitev za dve osebi 60 evrov).

15. avgust 2019: Lurd – Toulouse – Millau – Montpeller: 750 km

Napoved, da bo dež, se je uresničila, a naju ni zaustavilo, da ne bi nadaljevala z vožnjo do Millaua, kjer sva želela videti najvišji cestni most na svetu, ki se dviguje nad dolino Tarn. Oblekla sva se dežju primerno in vse do Toulousa naju je preganjal, potem se je pa razvedrilo. V bližini Millaua sva si najprej ogledala most od spodaj, znamenitih sedem stebrov, od katerih najvišji doseže 343 m. Potem sva se zapeljala po mostu, ki je dolg 2,5 km, in je del avtoceste, ki skrajša razdaljo med Parizom in sredozemsko obalo, ter zlasti v poletnih mesecih omogoča tekoči promet brez zastojev. Naj še omenim, da so viadukt Millau začeli graditi 2001 in končali 2004. Ni nama bilo žal, da sva naredila takšen ovinek, ker je most res vreden ogleda.

Iz Millaua je bilo še dobrih 100 km, pa sva bila na morju pri Montpellerju. Na skrajnem južnem rtu v kampu Palaias Montpeller sva postavila šotor in sva imela še čas, da sva zaplavala v morju (šotor, 2 osebi in motor za 40 evrov).

16. avgust 2019: Montpeller – Savona (Italija): 520 km

Začelo se je vračanje domov. Odločila sva se, da bova še enkrat kampirala ob morju. Ker sva Azurno obalo že prevozila, sva zapeljala kar na avtocesto vse do Savone, nekaj kilometrov pred Genovo. Šotor sva postavila v kampu Osservatorio (šotor, 2 osebi in motor 32 evrov), ki je bil oddaljen kar nekaj kilometrov od obale; kljub tej lokaciji je bil poln turistov, v glavnem Italijanov. No, naju oddaljenost od morja ni motila, ker sva želela samo prespati.

17. avgust 2019: Savona – Genova – Ljubljana: 800 km

Ponovi vajo pri podiranju šotora in pakiranju na motor! Ker sva pri tem zelo usklajena, sva to opravila v dobre pol ure. Še zajtrk in potem dolga vožnja po avtocesti do Ljubljane (45 evrov). Približno na 100 km sva se ustavljala za pijačo, kavo oz. hrano in tako sva kar hitro, okrog 21. ure, prispela na domače dvorišče. Vsakič, ko se pripeljeva domov, začutiva posebno zadovoljstvo, ker sva srečno prispela domov in ponovno sva si dokazala, da si lahko uresničiva marsikatero željo, kar uživanje na potovanju z motorjem prav gotovo je!

Potovala in napisala Mojca in Marjan

Romunija

0

TRANSILVANIJA – “Waiting for you…long after sark.”

2019 ni bilo moje najboljše leto. Tik pred poletjem, ko se prava motoristična sezona začne zares mi je polomilo krila. Ko ti iz stranske ceste “ata” zapelje pred motor in ti ostane samo tri metre..!?!.., takrat je res kriza!! Prostora za umik ni, stisneš zavoro in pok, v trenutku je vsega konec.

Hudič je, ko vse narediš prav, pa se vseeno ne izide. Nič ne pomaga: predvidevanje, vožnja po predpisih, oči na pecljih, fluroscentna čelada, svetla oblačila, ABS zavore, tečaj varne vožnje in 18 let izkušenj.

Motor so hitro in strokovno popravili v Elisi, jaz pa sem potreboval dva meseca, da sem se sestavil. Tokrat sem prvič pomislil, da motociklizem morda le ni preveč zdravo početje.

Za trenutek me je celo prešinila misel, da bi opustil ta hoby.

Takoj, ko sem zaključil bolniško sem zlezel v sedlo in odpeljal poizkusnih 300 km.
Rane na telesu so se zacelile, nanje so me opozarjale le še bolečine, ki so se pojavile ob nenadnih sunkih motorja na slabo vzdrževani cesti. Tiste v glavi pa so še ostale. Vedno, ko je s stranske poti pripeljal avto, me je stisnilo v prsih in sem otrdel. Zelo neprijeten občutek, ki ti jemlje samozavest. Kaj zdaj? Lahko se zavijem v vato in obstanem, ali pa grem naprej. Mene je vabila pot v Romunijo, ki sem jo nestrpno čakal že vso leto. Malo me je skrbelo. Med vožnjo te strah hromi in hitro gre lahko kaj narobe. Znebim se ga lahko samo na en način – na motorju. Z kilometri se samozavest povrne in strah počasi izgine. Spet dobiš občutek, da lahko letiš. A, ko ima hudič mlade, jih ima sedem! Dva tedna pred odhodom si zlomim še mezinec na nogi. “Pa je šel dopust,” pomislim “predno se zaceli bo že zima.” Upanje se mi povrne v trnutku, ko mi kirurginja na Trboveljski urgenci pove, da poškodba le ni tako huda in da bo zdravljenje trajalo tri tedne. O.K. dopust prestavim za en teden in gass..

Dan pred odhodom snamem obliže z noge. Ko stopim na prste me še boli. Previdno si nataknem motoristične škornje in se sprehodim po sobi. Bo šlo? Bo! Med vožnjo ne bi smelo biti težav. Previden bom moral biti le pri ustavljanju in prerivanju na mestu. Polno naložen motor (voznik, prtljaga in moja boljša polovica) tehta blizu 400 kg in če ti pade iz “vage” ga noben junak več ne zadrži.

V torek je še deževalo, zato odhod premakneva za en dan. Zjutraj se nama ne mudi, saj imava za prvi dan plan priti le do Osijeka. Poiščeva prenočošče, kjer naju za dobrodošlico pozdravita dva prijazna kužka. Takoj, ko sem ustavil sta že plezala nama v naročje, še predno sva utegnila sestopiti z motorja. Seveda, potem sledi crkljanje in veselo mahanje z repom. Lastnik je zelo prijazen in nama z veseljem svetuje, kje v bližini se dobro je. Zapeljeva se do restavracije na večerjo. Naročiva nekakšen ribji paprikaš. Gosta rdeča omaka z tremi vrstami sladkovodnih rib: som, krap in..hm..ta mi je pa odplavala iz glave. Ribe so bile okusne, le krap nama ni najbolje teknil,(oba sva ga jedla prvič) pa še veliko koščic je imel. Ko prijazni natakarici omeniva, da sva pričakovala, da bodo ribe očiščene brez koščic, sva dobila zanimivo razlago: “veste, to so sveže ribe.”  ???

Za zajtrk nama spečejo zelo okusne pohane šnite. Ostalo pa je bila klasika: kava, kruh, maslo, med, marmelada, sir in salama.

Cesta naju je vodila v Srbijo, skozi Novi Sad in Smederevo v Golubac. Na hitro si ogledava trdnjavo na reki Džerdap, nato si v bližnjem hotelu ob “narodnjakih” privoščiva čevapčiče in pleskavico, ter preko Bookinga poiščeva in rezervirava apartma: “Zelena oaza”. Do njega vodi strma zelo slaba makedamska gozdna pot. Ker sva bila edina gosta sva imela celo hišo zase.

Zjutraj sva štartala zgodaj, da pobegneva dežju. Cesta je speljana ob soteski Džerdap in hitro prispeva v Donji Milanovac. Čez most prečkava reko in pot nadaljujeva proti Romuniji. Letos sem papirnate avtokarte pustil doma, saj sem nabavil navigacijo za motor. Napaka!! Preveč sem zaupal tej majhni čudežni škatljici. Doma sem z njo naredil manjši poizkusni krog in bil takoj navdušen. Verjetno ste že slišali mnogo zgodb, kako te “inteligentna” napravica z prijetnim ženskim glasom zapelje po čudnih poteh. Saj ne, da ni uporabna, vendar ji ne gre vedno slepo zaupati. V velikih mestih pa pride zelo prav. Zato se bo naslednjič v moji torbi spet našel prostor tudi za klasično karto. Razgrneš, pogledaš in takoj ti je vse jasno. Da ne dolgovezim, sledim navigaciji, ki me pelje daleč, daleč stran od cilja. Situacijo rešim tako, da se po isti poti vrnem v Kladovo, ter vprašam prvega človeka ob cesti za pot. “Po cesti do elektrarne in čez jez na drugo stran,” odvrne bradati možakar. HVALA!

Romunija

Na meji ni težav. Prijazen carinik je znal nekaj srbskih besed in je takoj pravilno sklepal, da greva na Transalpino. Ko vidiš motorista v Romuniji ti je takoj jasno, da je tukaj zaradi dveh čudovitih gorskih cest: TRANSALPINA in TRANSFAGARASAN. Vsaka te očara na svoj način, zato moraš obvezno prevoziti obe. Katera je lepša? Meni, TRANSALPINA. Dober asfalt in prekrasna pokrajina. Carinik nama hitro razloži pot do mesta Targu Jiu, in da za Romunske avtoceste ne potrebujeva vinjete za motor.

V mestu poiščeva menjalnico, ter zmenjava nekaj € za njihove leve, nato si  privoščiva še pozno kosilo in si v miru “Bookingirava” apartma: “Vila Toscana Rustica”. Pred mrakom prispeva do velike obnovljene stare hiše z ograjenim vrtom in parkirnim prostorom. Hišo obkroža bujno rastlinje. Do sobe vodijo škripajoče stare lesene stopnice. Cela hiša je opremljena v starinskem slogu, z opremo iz nekih davnih časov, ki v prostor vnašajo patino in posebno energijo. Soba je ogromna, pohištvo je  iz temnega masivnega lesa, v kotu stoji  star kamin, ki je še  v izvirnem stanju in na oknih je mreža, da ti ponoči “vampirji” ne pijejo kri.

Ob sedmih zjutraj naju na mizi že čakajo pečena jajca na oko in kuhane hrenovke. Naloživa motor in gass na Transalpino. Predno  se začne cesta vzpenjati narediva še postanek na bencinski črpalki, kjer dotočiva gorivo.

Zajahava Hondo in jo poženeva po zaviti cesti. Na začetku je cesta polna širokih zalivk, ki pa niso tako drseče, kot pri nas, vendar previdnost vseeno ni odveč. Pozoren moraš biti tudi na krave, ki se prosto sprehajajo po cesti. Na vrhu naju pritegnejo stojnice, zato narediva kratek postanek. Kupiva nekaj spominkov in domač sir.  Nato pot nadaljujeva po zaviti lepi cesti in z očmi požirava prekrasno pokrajino. Hribi so porasli s travo, ki obsijani s soncem zlatorumeno žarijo. Pokrajina deluje mehko in razgibano. Siva cesta se dviga in spušča, ko se vije med zlatimi hribi, za hip izgine za ovinkom in se ponovno prikaže na drugi strani griča. Asfalt nudi gumam dober oprijem in dalo bi se peljati precej športno. Midva peljeva počasi in uživava v lepih razgledih. Se ustaviva na kakšni razgledni točki, narediva fotko ali dve in se odpeljeva dalje.

Pozno popoldan prispeva v Sibiu. Nočitev rezervirava cca 20 km iz mesta v kraju Daia. Navigacija naju pelje mimo. Videla sva smerokaz, vendar sem zopet slepo zaupal navigaciji in  odpeljal naprej. Po 25. km prispeva v cigansko naselje. “Oooo..tole pa ne bo pravi kraj,” pomislim. Bencin globoko na rezervi in v bližini nobene črpalke!! Obrneva in po isti poti nazaj do smerokaza za Daia. Z desno roko sem nežen, da zmanjšam porabo na minimum. Kar naprej pogledujem na merilnik goriva, kazalec se je naslonil na majhen zatič na dnu rdečega polja in tam obstal!? Že se je mračilo in res  nisva želela ostati ob cesti brez bencina in tudi česna nisva imela, da bi si ga nataknila okoli vratu. Končno pripeljeva v majhen kraj Daia. Da ne izgubljava časa povprašava mladeniča in mladenko ob cesti: “kje je FLANDERHOF MANOR HOUSE?” Na srečo fant razume  angleško. Pove da ne ve, ker se je v Daio preselil šele pred mesecem dni, da pa bo vprašal prijatelja za pot. Vzame list na katerem je napisano ime apartmaja in z roko pokaže, da naj mu slediva. Stopi do sosednje hiše in starejšemu gospodu pred obraz pomoli list papirja, sliši se glasno govorjenje in kretnje z rokami, ki kažejo smer. Fant se vrne in naju pospremi po ulici do velikih lesenih vrat, ki zapirajo dovoz na dvorišče “Flanderhof Manor house.” V zahvalo mu dava nekaj levov za sladoled.

Sprejme naju prijazna mlada gospodična, ki tekoče govori angleško. Jaz sem z angleščino bolj tako,tako, zato to  vedno prepustim moji lepši polovici. Pove, da je lastnik anglež, ki je velik ljubitelj umetnosti. Hišo je popolnoma prenovil in poleg  nje uredil lep vrt v angleškem slogu. Na stopnišču, ki vodi na stolp iz katerga je razgled nad celo vasjo in daljno okolico si je uredil veliko knjižnico. V sosednji zgradbi pa je atalje z velikimi okni, kjer imajo poleti slikarsko šolo.

Po zajtrku se odpeljeva nazaj v Sibiu, kjer na prvi črpalki napolniva rezervoar in že se kotaliva proti drugi najlepši cesti v Romuniji: TRANSFAGARASAN. Nebo je bilo oblačno in sonce  ni imelo prave moči, zato je bil zrak še svež in hladen. Bila sva  dovolj zgodaj, da še ni bilo gneče na cesti. Kmalu se pojavijo prvi ovinki in cesta se začne vzpenjati, nato se malo poravna in v daljavi pred seboj že  zagledava ostre serpentine z podpornimi kamnitimi zidovi in mostički. Cesta se s 180 stopinjskimi ovinki kot kača vije vse do vrha. Ob cesti so veliki železni drogovi, čeznje so napeljane pletenice po katerih se visoko nad tlemi vzpenja rdeča gondola.

Asfalt je na tej strani prelaza grobo frezan in zato je vožnja čez ostre ovinke umirjena. Na vrhu sledi postanek in sprehod med stojnicami. Kupiva kos suhega mesa in nekaj spominkov, ter se odpeljeva skozi tunel na drugo stran. Sledi malica na ovinku z razgledom in spust v dolino. Na tej strani je cesta slabša in je potrebno paziti tudi na večje udarne jame. Prometa je sedaj nekaj več in nikoli ne veš, kaj te čaka za ovinkom. Psi  v Romuniji so svobodni in se prosto gibajo. Ni videti, da bi bili lačni, nevšečnosti jim povzročajo le bolhe in klopi, zato se pogosto praskajo. Tudi ostale domače živali: kot so krave, osli, konji in ovce se pogosto znajdejo na cesti in se prav nič ne zmenijo za avtomobile in motorje.

Danšnji cilj je Berca. Ker je ura že pozna del poti prevoziva po avtocesti.  V Romuniji je  zanimivo, da  v naseljih in regionalnih cestah nihče ne upošteva omejitev, zato so potovalne hitrosti zelo velike, na avtocesti  pa vsi vozijo po predpisih. Tik pred mrakom prispeva v gostišče. Sobica je majhna in skromno opremljena, brez omar in obešalnikov. Natakarica je nasmejana, zabavna in simpatična. Zvečer na vrtu prižgejo svečke za romantično vzdušje. V soju sveč se posladkava z njihovo tradicijonalno sladico Papanashi, Šebeso za lahko spanje pa časti hiša.

Zjutraj se odpraviva na ogled blatnih vulkanov. Ob cesti srečujeva veliko lepo oblečenih otrok, ki nosijo šopke rož za svoje učiteljice. Najmlajše spremljajo mame. Deklice so oblečene v najlepše obleke in fantje nosijo bele srajce z metuljčki in kravatami, kajti v Romuniji je prvi šolski dan.
Na velikem lepo urejenem parkirišču pustiva motor, obložen z jaknami in čeladami. Glavna turistična sezona je mimo, zato parkirnine nihče ne kasira, plačava samo vstopnino.
Razbrazdana površina in razpokano posušeno blato spominja na lunino površije . Na vrhu griča so različno veliki vulkančki, iz katerih bruha sivo blato, ki se nato razliva po razpokani površini. Rastlinje raste samo na obrobju blatne puščave. Vsekakor vredno ogleda.

Pot nadaljujeva do gradu Peles v Sinai, ki pa je bil na žalost zaprt, tako, da sva si ga ogledala le od zunaj. Časa imava še dovolj, zato potegneva do mesteca Bran. Med potjo srečujeva veliko konjskih vpreg z lesenimi vozovi. Ciganom, ki jih je v Romuniji  veliko je to glavno prevozno sredstvo in tudi kmetje jih še vedno uporabljajo pri svojem delu. Traktorjev skoraj da ni. Na prostranih travnikih se pasejo ovce, nanje pazijo ovčarski psi in pastirji.  Transilvanija je zelo lepa pokrajina in misli ti hitro odplavajo kam drugam. Vendar na cesti nikoli nisi sam, zato se hitro prebudim iz zamaknjenosti in pogled usmerim nazaj na cesto, saj nikoli ne veš kaj te čaka za ovinkom. Mogoče krava, osel ali čreda ovac?

Bran

Ob gostilni parkirava motor. Sedeva za mizo in.. čakava..čakava.. Natakarice se ne zmenijo in se naju izogibajo, kot hudič križa. Že res, da  sva v deželi vampirjev, ampak midva bi samo jedla. Končno jo prikličeva in naročiva sarmo in golaž.

Zjutraj se odpraviva na ogled gradu grofa Drakule. Grad je velik in lepo urejen, ima veliko stolpičev, balkončkov, na sredini pa majhno tlakovano dvorišče z vodnjakom. V notranjosti je kot ostali gradovi: staro pohištvo, nekaj orožja, oblačil.. Pogrešal sem več zgodbe vezane na drakulo in vampirje.

“Vlad Tepeš je bil drugi sin kneza Vlada Drakula. Začetek zgodbe sega vse do očeta Vlada, ki si je po včlanitvi v Zmajev red nadel ime Drakul, oziroma Zmaj. Njegov sin je tako postal sin zmaja, oziroma Drakula, ki pomeni hudiča. Po Romunski legendi se bo Drakula vrnil ko bo njegov narod potreboval pomoč”

Vlad Tepeš je po prevzemu oblasti začel čistko med vaškimi bojarji, ki so sodelovali pri očetovem umoru. Kruto jih je kaznoval tako, da jih je dal žive nabosti na kole, na njih so v velikih mukah počasi umirali. Postavil jih je okoli svojega gradu v opomin vsem, ki bi se mu hoteli zoperstaviti. Tako je utrjeval svojo oblast.

Irski pisarelj Bram Stoker je napisal prvi roman “Drakulo” leta 1897.  Navdih zanj  je črpal iz zgodb o  okrutnem in krvoločnem vladarju Vladu III. Drakula (Romunsko Vlad Tepeš)
Vampirje omenjajo že v Bibliji, kjer je opisana demonska ženska Lilith, ki naj bi bila prva vampirka. Vampirji v podobi kot jih  poznamo danes izvirajo iz 19 stoletja iz Vzhodne Evrope in  Balkana. Vmpirji sicer ne izvirajo iz Romunije, prvi pisni  viri, ki jih omenjajo so iz Srbije in Kosova.
V odročnih  romunskih vaseh je vraževerje še vedno prisotno in posamezniki še danes verjamejo vanje.

Brasov je majhno mestece. Na hitro si ogledava Rasnov grad  in nadaljujeva pot do Sighisoare.  Staro mestno jedro je pod “UNESCO”. Za pogledati je  zanimiv le stolp z uro (turn cu ceas), ostalo je razočaranje. Na pročelju hiše ob stolpu najdeva še spominsko tablo, ki oznanuje, da je med leti 1431 – 1435 v njej bival Vlad Dracul . V restavraciji naju zopet ignorirajo, tako, da razočarana odideva in si malico privoščiva kar na klopci v mestnem  parku.

Transilvanija je slikovita pokrajina, ki naju med vožnjo vseskozi razvaja z lepimi razgledi. Razgiban svet z zlatimi pašniki, ciganskimi naselji in vasmi beži mimo, ko drviva proti mestu Hunedoara, kjer se nahaja eden največjih gradov  v Evropi, poimenovan z več imeni: Hunyadijev grad, Hunedeora, Corvin in je na seznamu sedmih čudes Romunije. Pred ogledom gradu se še okrepčava v prijetni restavraciji, ter rezervirava apartma v bližini.

Zajtrk si kupiva v dišeči pekarni v mestu. Izbira je velika in oči so lačne. Tukaj ima marmelada še okus po sadju in z nadevi ne šparajo. Na drugi strani ceste v kiosku dobim še kavo. Drugega ne potrebujem. Zame je to popoln zajtrk.

Cesta naju je vodila na sever v kraj Sapanta, ki leži tik ob meji z Ukraino. Kraj je znan po Veselem pokopališču. Leseni  nagrobniki so modre barve, na njih so izrezljane podobe katere prikazujejo pokojnika pri delu, ki ga je opravljal, poleg pa so napisane še pripovedi o pokojniku. Nekaj sem jih sicer poizkušal prevesti z “Google Traslate.” Prevod je precej “zmeden” in zato neuporaben.  Primer: Tukaj počivam. Zmečkalo mi je roko. Bil sem slab jahač in ovce me niso marale..)
Tukaj so res  odlični tesarji in mojsri rezbarjenja. Že nekaj vasi prej sva opazila bogato zrezljane velike portale nad vhodnimi vrati , ki vodijo na dvorišča hiš. Tudi cerkve in samostani so leseni.

Ko prispeva v Sapanto se že mrači. Poiščeva apartma, raztovoriva motor in se preoblečeva v bolj udobna oblačila. Peš se napotiva na večerno raziskovanje. Ulice so skoraj prazne in stojnice s spominki že pospravljajo. Našla sva le dve restavraciji in  odločiva se za tisto, ki se nahaja tik ob pokopališču. Ima veliko pokrito teraso, ki po moji oceni lahko sprejme  za dva ali tri avtobuse gostov. Ta večer  sva bila edina gosta. Mojca si zopet privošči sarme medtem ko si jaz zaželim pečeno postrv s polento. Ker sva oba sladkosneda brez sladice tudi tokrat ne gre, zato naročiva še Papanashi.

Naslednje jutro se vrneva v isto restavracijo na zajtrk. Družbo nama pride delati potepuški pes. Usede se na rob terase in naju radovedno gleda, ter z velikimi  okroglimi očmi prosi za hrano, roba terase pa ne prestopi. Nesem mu malo omlete, ki jo nežno vzame, tako, da moji prsti ostanejo celi. Hitro jo poje in si oblizne smrček. “Očitno mu je omleta všeč,” zato mu dam še en košček. Zadovoljen se zlekne ob robu terase in naju še naprej tiho opazuje.

Na Vselem pokopališču stoji velika modra cerkev z barvito kritino, in okrašena je z pozlačenimi mozaiki. Sprehodiva se med grobovi, ki so tako drugačni od naših. Pri izhodu še enkrat srečava “najinega” črnega psa, ki leži ob kamnitem zidu in drema. Za naju se ne zmeni. Ko ga ogovorim me samo na kratko pogleda in se ne da motiti pri počitku.
Zapeljeva se še do bližnjega lesenega samostana, ki pa ni nič posebnega.

Adijo Romunija – Dober dan Madžarska

Na poti sva že 11. dan in privoščiva si čas za relaksacijo, zato se nameniva v Madžarsko, v mesto MIŠKOLCTAPOLICA. Apartma najameva v bližini toplic, tako, da greva na kopanje lahko peš. O apartmaju ne bom zgubljal besed – popolno rzočaranje, umazano, temno in vlažno.

Toplice so zanimive. Bazeni se nahajajo v naravnih jamah, na vsako uro vklopijo  črpalke, ki poženejo vodo v močan tok, občutek imaš kot da si v rečni strugi. Potem so tukaj še: džakuzi, stene s slapovi za mesažo hrbta, večji in manjši bazenčki z različno toplo vodo. Zanimiv je tudi bazenček v jami z obokanim stropom s posebno  akustiko, čarobno vzdušje pa okrepijo še z svetlobnimi efekti. V poletnih mesecih lahko uživaš tudi v zunanjih bazenih. Za lačne pa je tukaj še restavracija..https://medium.com/eastern-chronicles/5-facts-about-the-unique-cave-thermal-baths-of-miskolctapolca-hungary-c344cfc1c695
Na Madžarskem sva se zadržala samo dva dni. Več časa sva namenila Slovaški.

Slovaška

Slovaško sva raziskovala že pred leti in takrat naju je pozitivno presenetila, zato se z veseljem vračava, da si ogledava še SLOVENSKY RAY, ki sva ga prvič izpustila. Tokrat ne razkirava in rezervirava sobo z najboljšimi ocenami in priporočili. In res je bila vrhunska! Velika svetla soba z balkonom in moderno kopalnico je bila čista in za bivanje zelo prijetna. Lastnika sta ustrežljiva in prijazna. Ona je zjutraj pripravila odličen zajtrk, on pa nama je vsaki dan predlagal destinacije, ki  si jih je vredno ogledati in tudi za turistične karte je poskrpel. Zvečer sva našla prijetno majhno gostilnico ob cesti, kjer so nudili malice. Starejša ženička je bila prava pojava. Naročiva piščanca s prilogo in golaž z kruhovimi cmoki, ki to niso. Je narezan bel kruh kuhan na sopari. Ko naročim še Coca Colo me  vraša: “Coca Cola pleh?” Za trenutek nič ne štekam…nato mi prikaplja: “v pločevinki.” “Ja ja,” odvrnem. In ona z nasmeškom na obrazu: “Coca Cola pleh hej!” in odide za šank. Tudi naslednji večer se vrneva k babici na večerjo, saj v bližini nisva našla niti ene odprte restavracije s hrano. Ponudi nama enak meni kot prejšnji večer in ko naročim “Coca Colo pleh ” mi z roko pokaže na hladilnik in z nasmeškom namigne, da naj si postržem kar sam.

Slovensky Ray

Za pohodnike zna biti raj, za pohodnike v motorističnih škornjih pa izziv. Hoja po vlažnih gozdnih stezah, malo po skalah, malo po potoku, mokrem listju in mastnimi drsečimi koreninami, vse to še nekako gre. Vzpenjanje po visokih strmih železnih lestvah, ki so prislonjene tik ob slapu je pa pravi podvig. In če te poleg vsega šlata še fobija na višino je stvar še bolj adrenalinska. Ampak vsaka zmaga šteje, lep razged na vrhu poplača trud in za trenutek pozabiš, da te po istih klinih čaka še pot nazaj.

Po treh dneh zopet Hondo natovoriva z vsemi tremi kovčki. V šestih letih skupnih potovanj sva že uigran tim, zato z pogostim pakiranjem nimava več  težav in tudi čakanja lepše polovice v polni bojni opremi na motorju se človek z leti navadi.

Juro je sveže in diši po dežju. Zapeljeva se v Kremnice, kjer je kovnica denarja v kateri so kovali tudi Slovenski tolar. Premražena prispeva do majhnega mesteca.  Na klopci pred vaško gostilno se nastavljava soncu in si grejeva prezeble kosti, medtem ko srebava vroč čaj.

Predno nadaljujeva pot še na hitro pogledava staro mestno jedro z trgom. Pred mrakom prispeva v Bojnice in časa imava ravno še toliko, da se pred spanjem sprehodiva okoli gradu.

Zjutraj je hladno in nase navlečeva vse kar imava, povrhu pa še dežne obleke, da naju zaščitijo pred vetrom. Temperatura čez dan ne preseže 13 stopinj. Zapeljeva se do 800 let stare vasice Čičmany.  Vse hiše so lesene, temno rjave in poslikane z belimi narodnimi vzorci. Res so načičkane. Ker sva zgodnja sva tudi tokrat v vasi pred navalom turistov in ostalih obiskovalcev, tako, da sva uspla narediti nekaj fotografij z praznimi ulicami. Ravno sva kupovala spominke ko se je vsul trop šolarjev na ekskurziji in v trenutku je bila majhna trgovinica nabito polna.

Ker sva preostanek Slovaške že videla in temperature niso bile več poletno prijetne sva se odločila, da počasi pihneva domov.

Na poti sva bila 17. dni in vreme nama je odlično služilo, temperature so bile za motoriranje prijetne, med 20 in 25 stopinjami, razen zadjne tri dni ko se je občutno ohladilo. Dežja je bilo samo za vzorec, tako, da je samo enkrat zmočilo asfalt. Srečevala sva prijetne preproste ljudi in ceste so lepe. Za vampirje najina kri ni dovolj dobra, tako, da so naju pustili pri miru. Pokrajina fascinira (še posebej Transilvanija), vozniki v Romuniji so hitri in strpni, medtem ko na Slovaškem vsi vozijo lepo po predpisih. Prevozila sva 5000 km plus nekaj drobtinic in na poti naju niso niti enkrat izsilili, pa čeprav v teh deželah ni veliko motoristov, medtem ko me na relaciji: Litija – Novo Mesto v povprečju izsilijo vsaj 2x.

Motoristični raj po stranskih poteh Bosne in Hercegovine

0

Štiri dni dopusta na motorju in odločitev, da odpotujeva v Bosno po poteh, ki niso glavne, ki jih nihče ne opisuje kaj šele kuje v motoristične zvezde. In pot pred nama je kljub načrtovanju preko google maps vsak dan ponudila nove in nove presenečenja. Zagotovo pa je večji del poti pravi motoristični raj, ki še ni širše prepoznan. Štiri dni Bosne, štiri različne regije, kjer je zelo vidna razlika med njimi. Vsaka je posebna, zgodovinska in predvsem pozitivno preseneča na vsakem koraku. In ljudje so zelo srčni.

Potovala sva z motorjem Moto Guzzi V85TT, letošnja novost na trgu.

Prvi dan sva si zadala cilj vsaj do Kulen Vakufa, dejansko pa sva jo zaradi komarjev podaljšala do Drvarja. Tako sva prevozila 375 km. Štartala od doma po Jadranski magistral in prvi postanek naredila še v Hrvaški, pred Karlobagom. Zaplavala v ledeno mrzlem morju, nakar sva nadaljevala pot proti gorskemu prelazu pod Velebitom. Lepa pot, odlično označen vsak oster ovinek z prometnim znakom in predhodnim opozorilnim znakom. Vsak meter višje pa odpira nov in nov razgled na Jadransko morje. Tik pod prelazom se iz ceste levo odcepi ozka asfaltirana pot do razgledne točke na 900 metrih.

Tu se za nekaj dni posloviva od morja in nadaljujeva v notranjost po celini proti Gospiču.

Pot je večinoma skozi bogat smrekov in delno listnat gozd. Redek promet in od Široka Kula se cesta zelo strmo spušča proti vasi Bunić, kjer po ravnini nadaljujeva v smeri Plitvičkih jezer in Bihača v Bosni. Na mejnem prehodu Izačič zapustiva takoimenovano EU. Naslednji postanek je nekaj kilometrov naprej pred Bihačom in sicer Čevabdžinica Merak. Odlična hrana, seveda čevapčiči v lepinji, kajmak in jogurt.

Sledi popoldanski počitek v Bihaču v stoletnem parku na obali reke Une. Po kavici nadaljevanje poti ob reki Uni do Dubovsko, kjer zavijeva v desno v smeri Kulen Vakufa in nacionalnega parka Una. Cesta je slabša, ožja, brez sredinske črte. Seveda, saj je stranska, prometa pa tukaj ni. V Kulen Vakufu sva imela namen prespati in sva se najprej ustavila na bencinski črpalki iz 50 let prejšnega stoletja. Brez nadstreška, eno točilno mesto in prijazna bencinarka, ki se je takoj ponudila da bo ona točila gorivo. Ker sem želel sam natočiti bencin pa se je postavila za menoj in z rokami na hrbtu vse pozorno opazovala.

Po posvetu in komarjih v zraku se odločiva, da bova prespala v Drvarju in nadaljujeva pot. Po nekaj kilometrih takoj za vasico Palučci obvestilna tabla »konec asfalta« in dejansko nadaljujeva kar nekaj kilometrov po makadamu do podrtega mostu, kjer se spet začne asfalt.

Ker v križišču ni oznak nadaljujeva do Martin Broda. Prevoziva vasico po dolgem in počez in ne najdeva ceste za Drvar. Prodajalec domačega medu nama pojasni, kjer bi morala že prej zaviti, zato se vrneva in pri podrtem mostu preko Une zavijeva v desno v hrib. Cesta je takoj normalne velikosti, asfalt novejši in v vzponu 9% proti Malo Očijevo. Vsak ovinek pa je zopet odlično označen z prometnimi znaki za ostre ovinke in omejitev hitrosti na 20 km/h. Na četrtem ovinku se ustaviva, saj je narejena razgledna točka. Odpre se nama čudovit pogled na vse strani in na kanjon reke Une pod nama. Kar grozljivka je pogled v prepad, kjer se sliši samo šumenje reke. Naprej se cesta vije po planoti v smeri Gruborski Naslon. Cesta je dokaj ravninska in z obeh strani zelo zaraščena. Na desni pa je vseskozi prepadna dolina. Srečala sva samo dva motorista v nasprotni smeri, medtem ko drugih vozil ni bilo. Po dobrih 20 kilometrih se cesta prične strmo spuščati in pred nama je pogled na Drvar. Ob prihodu najprej poiščeva hotel, se nastaniva in narediva še en spoznavni krog po mestu. Zapuščeno, umazano, zaraščeno, sicer polno ljudi. Urejeno, pokošena zelenica in brez smeti je samo pri muzeju »Titova votlina«. Vrneva se v hotel kjer povečerjava. Prvi dan je za nama, motor je deloval odlično, midva utrujena in polna vtisov, predvsem zelo pozitivnih. Za nama je dan vožnje skozi čudovito naravo, prijazni ljudje, od kar sva zavila na stranske cesta pa skoraj nisva srečala vozil ali ljudi. Piko na i vseh vtisov pa so dodali vozniki po ulici mimo hotela, saj so vsak pozdrav znancem pospremili z kratkim »hupanjem«.

Drugi dan, druge poti proti Sarajevu, novih 305 km neznanega, ko ne veš kaj pričakovati. Nakup sadja na tržnici v Drvarju, še en krog po mestu, da se prepričava, če je bilo včerajšnji večerni kulturni šok res tako izrazit. In da, v jutranjem soncu se pokažejo še vse zapuščene stavbe, zapuščene trgovinice, asfaltirana ulica, ki to ni, ulica kjer so glavne in največje reklame za pogrebne storitve in to storitve na obroke, na »rate«. Pred lokali pa sedijo ljudje, kjer naju vsi pozorno opazujejo, saj sva bila več kot očitno edina motorista-turista v mestu. Odpraviva se v smeri Bosanskega Grahova, cesta se takoj dokaj strmo v ovinkih vzpenja in je dobro označena. Po dosegu vrha vzpetine pa se spet strmo spušča in pod name je vidna večja zelo široka dolina.Prometa skoraj ni. V Bosanskem Grahovu zavijeva levo v smeri proti Livnu, kjer pa se prej vidna široka dolina dejansko pokaže v vsej svoji velikosti.

Dolina je široka vsaj 10 do 15 km in pogled seže v daljavo, po moji oceni vsaj 30 km. Pri pregledu zemljevida pa se izkaže, da je do Livnega kar 72 km te doline. Ob tem pomislim, da nama ni potrebno potovati v Ameriko, da bi potovala po takih ravnih poljanah, saj je tukaj pravi raj. Cesta je sicer brez sredinske črte, dokaj ravna, na večih odsekih celo po 5 in več kilometrov popolnoma ravna. Tempomat na 100 km/h in mirna vožnja skozi zapuščene vasi, kjer so vse hiše še požgane iz vojne. Ljudi ni, na celotni trasi sva srečala morda tri stare razpadle golfe brez registracij in dva osebna avtomobila, dve kravi in eno lisico. Ogromno območje brez življenja. Pred samim Livnom se zopet začne življenje, promet, nekaj naseljenih vasic, kjer šole razpadajo, cerkve pa so popolnoma obnovljene. Livno, majhno mestece kjer se ustaviva na kavici in nadaljujeva pot. Ker pa so smeri v mestu slabo označene naju pot odpelje malo naokoli proti Buško jezero in naprej proti Tomislavgradu. Tu se iz istih razlogov spet loviva po križiščih in končno najdeva pot v smeri Lug. Iz te ravnine se dvigujeva po dokaj dobri cesti in prispeva na planoto, kjer je spet vse naokoli ravno. Tudi cesta iz Luga proti Ramsko jezero je ravninska, dobra in na rahli vzpetini celo tripasovnica z prehitevalnim sredinskim pasom v obe smeri. Glede na količino prometa, ki je enaka nič sicer ne vem komu je to namenjeno. Ko naju pot pripelje nad Ramsko jezero se nama odpre pogled v dolino tega jezera. Po ozki ovinkasti cesti se spustiva proti Jakliči. Tu se zaustaviva v edini restavraciji Mediteran daleč naokoli, ki je na sami obali jezera. Sledi kosilo odlično pripravljenih postrvi, po kosilu pa obvezen počitek v senci in plavanje v jezeru.

Mimogrede sva izvedela, da je to umetno jezero in da je trenutno najvišji vodostaj, zato so tudi nabrežine lepe, urejene in zelene. Tu srečava tudi nekaj motoristov iz Avstrije in Slovaške. Sami lastniki restavracije so zelo prijazni,priporočal pa sem jim obvestilno tablo na cesti, da so motoristi dobrodošli. Nadaljujeva pot proti Prozorju in nato proti Jablanica. Pot brez prometa, ozka in zelo ovinkasta, predvsem pa v strmem spuščanju in tudi dobro označena z opozorilnimi znaki. Pogledi na strmine gora levo in desno in na prepade pod cesto pa jemlje dih. V Jablanici zavijeva levo v smeri Konjic, kjer je polno prometa, saj je to glavna cestna povezava iz Mostarja za Sarajevo. Cesta je zelo slaba, na nekaterih delih je rezkana, v enem tunelu je hitrost celo omejena na 20 km/h. Tunel ni osvetljen. Notri je mokro, saj dokaj močno kaplja iz stropa in je zelo nevarno, saj te rezan asfalt ujame v svoje kanale brazd. Iz Konjica se cesta zopet strmo vzpenja, občasno je dvopasovnica z prehitevalnim pasom navzgor. Ker pa je asfalt tudi tu rezan pa sva kar umirjeno vozila naslednjih 80 km in pripela v Sarajevo. V centru pri Baščaršiji sva se nastanila v hotelu Astra. Razpakiranje, tuširanje in že pohajkujeva po mestu. Še na večerjo v Čevapdžinico Željo, v neposredni bližini najinega hotela. Tu naju zaradi zasedenosti miz posedejo k dvema starejšima ženskama, uglajeni dami na pogled. In pogovor steče, kjer domnevo potrdita. Sarajevčanki, ena že leta živeča v nemčiji in trenutno na dopustu pri svoji prijateljici. Seveda tudi oni na obvezne čevapčiče v lepinji. Čevabdžinica Željo ohranja svoj sloves z res odlično hrano in pet čevačičev, pol lepinje in kajmak je čisto dovolj za razvajanje brbončic.

Za nama je drugi dan na motorju, ki je odlično opravil svoje delo. Vozil naju je od neverjetnih ravnic, strmih vzponov še bolj strmih spustih in uničenih cestah. Sedaj počiva, počivala pa naj bi tudi najina glava, vendar pa je to zelo težko. Tako ali tako bova današnji dan potovanja od »umrlega« Drvarja preko zapuščenih vasi, mimo razpadlih šol, popolnoma obnovljenih cerkva do energijsko pozitivno nabitega Sarajeva najini duši še dolgo premlevali človeške nesmisle. V vsem tem plesu današnjih čustev se odločiva, da potovanje podaljšava za dan in greva še na morje v Neum. Otroke obvestiva, da naju ne čakajo prekmalu in začrtava pot za naslednji dan. Po zemljevidu naju čaka 214 km in občutek je, da bo ta dan najlažji saj del poti že poznava, potem pa gre samo še v smeri morja, smeri prestiža. Ja, prav za nasmejati se je, kajti Bosna preseneča in tudi ta pot je bila presenečenje.

Noč je prinesla grmenje in nevihto, ki je Sarajevo ohladilo in ovilo v jutranjo meglico. Dež pa je iz motorja obrisal prah prejšnjih kilometrov. Počasi zapuščava v meglo ovito mesto po dvopasovnici in se ustaviva tudi na izviru reke Bosne – Vrelo Bosne, kjer pa so že sončni žarki. Čudovit park, čudovito urejeno okoli vseh mini jezerc. Popijeva kavico in že potujeva naprej. Ker je prometa polno, ceste pa zelo slabe, potujemo zelo počasi, saj ne želim prehitevat in naju po nepotrebnem ogrožat. Prav tako pa se je po Jablanici v dolini reke Neretve pojavil veter v sunkih vse do Čapljine in parka Hutovo blato. Za kosilo sva se ustavila pri Počitelj v restavraciji Staklo. Čisto povprečna restavracija, kjer je težko dati kakršno koli oceno hrane. Hitrost in energija natakarja pa je bila primerljiva s kakšnim polžem in to tistim brez hišice. Po vsem sodeč sva bila dokaj blizu Neuma, zato sva se odpravila naprej. Pa je sledilo presenečenje. Pot naju je s kažipotom za Neum odpeljala izven glavne poti v smeri Bajovci, Cerovica in Hutovo. Cesta je stara, zelo slaba, brez roba in ozka. Nasproti vozeči zaradi slabe ceste več ali manj vozijo po sredini, tako da sva se kar nekajkrat popolnoma zaustaviti, da nisva imela nesreče. Predvsem vozniki tovornih vozil tukaj dobro uveljavljajo zakon »močnejšega«. Cesta pa je vseskozi ali strmo gor, ali strmo dol in nekaj ravnine. Razen teh vozil pa ljudi ni bilo srečati do vasi Hutovo. Šele v vasici so na avtobusni postaji na klopci sedeli štirje moški in pili pivo. Ob mimo vožnji sem videl njihove obraze začudenja, tako da sva takrat zagotovo postala »dogodek dneva«. Občasno je tukaj pokrajina popolnoma gola, brez višjega rastja in občutek je bil kot da voziva po luni. In ko v tem brezpotju prideš na en vrh zmotno meniš, da boš videl morje, pa ga ni. Pa voziš spet dol in spet gor po cesti in zopet upanje da bo um zakričal – glej morje. Napaka, cesta gre spet dol nekam v dolino in po dolini spet gor nekam v hrib ko končno zagledava star komaj prepoznaven napis Neum. Ja, morja pa še vedno ne vidiva. Je treba kar do semaforja, da se vidi morje, ker ta okolica je vsa v hribih in dolinah. Nastaniva se v hotelu Sunce in kmalu se že kopava. Večerjava v restavraciji Jopi, kjer naju sprejme natakar ki je svojo kariero pričel v Portorožu pred 30 leti. Odlične školjke in ribe ter glasba »one man band«. Še en dan Bosne, katero bova jutri zapustila čez bližnji mejni prehod v smeri hrvaške oziroma najinega doma.

Četrti dan naju čaka 533 km vožnje proti domu. Neum ni pustil nekega posebnega pečata, da bi si zadal zopet cilj, da bi ga obiskal. Čisto navadno turistično pretirano pozidano mestece brez duše. Iz Neuma sva pri Kleku prestopila mejni prehod in vstopila v Hrvaško. V delti Neretve se zaustaviva in kupiva sadje. Prodajalka v pogovoru pove, da preko zime prodaja lastne neretvanske mandarine v Murski Soboti, poleti pa je doma, kjer ob cesti prodajajo svoje sadje. V bližini Ploč se odpeljeva na avtocesto in v smeri Senja, kamor prispeva po 4 urah umirjene vožnje. Tu greva na kosilo v restavracijo Martina, tik ob plaži. Hrana je bila odlična ampak daleč najdražja. Ker sva se prvi dan okopala v ledenem morju pri Karlobagu, sva se tudi danes namakalla. Morje se tukaj med otoki ni ogrelo niti za stopinjo. Pa sva odpotovala naprej proti domu, kjer sva bila proti večeru na koncu 1427 km dolge poti..

Glavnino potovanja sva opravila po Bosni. Enostavno čudovita dežela, čudovitih ljudi. Zagotovo je vsaj v delu kjer sva se vozila pravi motoristični raj. Prometa malo, ceste v večini zelo dobre, prav tako po večini zelo dobro označene. Moja pričakovanja o poti so bila pozitivno izpolnjena, kjer pa je bilo kaj slabega pa sva z mojo Leonoro sprejela kot del poti.

Do Zadra (Albanija-Grčija by Kmet2 in Dami)

0

Letošnji prvomajski trip, ki se je vedno na vprašanje: “Kam pa greste? Kje boste spali, pa jedli, pa kakali, pa kaj boste pogledali?”

Končal z globokoumnim stavkom: “plan je do Zadra, pol bomo pa vidli”  (no Zadra nismo letos vidli).

Realno pa smo si želeli ponoviti turo izpred par let, ko je deževje (in poškodbe) dobesedno ustavilo ves promet in smo z avtodomom harali okrog.

Naj že na začetku poudarim. Potopis je @Kmet2 sprogramiral (zato škoda dobre robe), jaz samo fejstbukovsko kopiram njegove globoke, ter občasno kako svojo po spominu pribijem, ker vsako drugo klobasanje zraven, je dobesedno brezveze in na škodo potopisu, ki ga je Kmet napisal.

Za štart pa krogec 3400km

26.4.2019 Ljubljana-Starigrad cca 300km

V četrtek vse spakiram. Prvotni plan je KTM, a ko omenim je pri VeSna solzno oko????
Pa gremo spet z bavarcem.
Motor ne vžge! ???? Če ga nebi imela VeSna tak rada bi ga že z macolo potolkel ko dunajca????
Vedno servisiran na uradnem servisu in vedno pezda bavarska nekaj štrika????
Do zdaj je na njemu cca 6k€ popravil, ja prav ste prebrali.
Za večino sem kriv sam, za menjavo dveh sklopk v manj kot dveh letih pa…….a o tem kdaj drugič, ko mi bo dokončno odneslo pokrov kar se tiče servisov in garancij!
Pred mejo naši represivčki radar in laboratorij….????…voda, kri, temperatura, št. podplata, malo naprej pa četica ilegalnih imigrantov prosto po Prešernu.
Ko sem šel mimo in moj policijsko plavi motor, so še preden sem prišel do njih kričali, azil, azil????
Po novem bom tudi jaz, ko me ustavijo kričal azil.
Namesto položnice znam dobit kosilo in zobarja brez, da čakam 6 mesecev…..
Na hrčkovi strani pa standardna postavitev radarja pri Marija Trošt, gladko in po predpisih mimo.
V Delnicah nas začne prati????, res lep začetek dopustA.
A kot pravi star pregovor, slab začetek, dober konec.
Nove radarje , ki so jih naši sosedi postavili na novo sem z zanimanjem spremljal in računal, koliko sem zadnjič zaslužil.????
Omejitve nisem spremljal.????
Krenila sva po službi in ob cca 19h sva bila na cilju, mokra a vesela, da se je dopust začel.
Pazite, saj smo na balkanu in šapke se skrivajo tud po grmovju.
Ker so prazniki je radarjev kot jurčkov po dežju????
Malo za nama prideta še Damijan in Tatjana , potujemo skupaj , kot že dolga leta.
Ofrišamo in že razpravljamo ob večerji.
Moški del o motorjih, gumah in kondomih, ženski del ???? pa o…..nisem razumel????
Jutri naprej, do zdaj vse špila…..

P.S. Spodaj imate link novih in obstoječih radarjev , mogoče kakšnega skupaj rešimo????

https://snecer-poi.blogspot.com/2015/08/hrvaska-poi-2015.html

Hvala Petja????

LpS&V

Dami:

Podobna zgodba se je odvila tudi pri naju z mojo. Malce kasneje sva štartala in padla v neurje, kjub priganjanju sva v Rebernicah že navlačila kondome in potem je bil samo še urnebes. Res je pihalo pa zlivalo, zato je ovinke in ravnine premagoval RAIN mode z veliko mero izbulenih ok, da ne bo kakega jadranskega padalca, ki bi s stranske ulice skočil na cesto. Pa ni bilo panike, kjub SMS opozorilu Kmetije o “akcijskem” nadzoru smrkcev na jadranki je bil sveti mir, saj svoje ritke radi pred dežjem skrijejo v kako pivnico oziroma po domače “kantinu”.

Tako sva mirno odpeljala na pamet znano jadranko in kljub dežju sva storila prav vse prekrške, ki jih je bilo moč.

Da so nas vse 4 zvečer bogato olupili (pa sam 156 kratkih je bilo  )….a ima smisla debatirati? Bo Kmet v nadaljevanju povedal situacijo…

27.4.2019 Starigrad-Budva cca 500 km

Jutranji standard, sranje, zobki, zajtrk, sex, nalivanje olja v bmfa.

????
Veliko vetrnic vidim . Mi imamo dve, pa še ti dve so pobile vse metuljčke in golobe, tak pravijo zeleni????
Danes si privoščimo del tranzita po AC.
Dolgčas a vreme top.
V tandemu sva z Damijan zmenjeni, da na urco , urco in pol ustaviva za kratko pavzo.
Po 23 minutah na AC me Vesna vpraša….a je že ura in pol?

????????????
Mene matra alergija na cvetni prah.
V čelado kiham k zmešan, oči solzne.
Ko dam čelado dol sem podoben Allienu, ves od šmrklov.

????
Meje grejo gladko, zastojev ni kljub povečanemu prometu.
Neretva, Neum, Dubrovnik vreme top.
Vmes afne guncamo , nasploh se imamo fajn.
V eni oštariji hranim in dražim mačka z pršutom.
Malo je manjkalo pa bi ostal brez kože????????
Promet okrog Boke Kotorske, ko v Teheranu, sam leti iz vse strani????
Važni so radarji, za varnost seveda ????
S trajektom čez Boko, 4€ za nas štiri+motorji.
V Budvi, če komu pomaga se nastanimo v hotelu ( Kangaroo ) kjer nas pride soba za dva z zajtrkom vred 30€.
Poceni in vključena garaža za motorje????
Tuš, večerja, sprehod oziroma krevsanje pri meni????

Današnja etapa je bila mišljena do Zadra, mislim, da smo zašli ????????

LpS&V

P.S.
Sabinca tebi pa hvala iz srca za brezsebično pomoč.
Ne dvomiva, da Biba uživa v nulo????

Kaj drugega od objestneža niti ni za pričakovati, mar ne…

… jp, Autobahn preko CRO je bil namenski..zaradi transferja in “paranoje” pred radarji. Sicer pa obalni promet, začetek turizma, smrkci za grmi, mi2 pa razigrana in ko sva taka samo poka. Neglede na označbe, neglede na vreme, neglede na radarje. Pa ne u smrt, ampak malo bolj živahno, na poskok. @pik1 bi že znal :Pkako pripomniti.

V glavnem vse radarje smo videli v Dubrovniškem delu Hrvaške, ki je BDW še vedno lepa, lepa in lepa.

Na mejo smo padli kar dobro (kontra je bilo 2km kolone) ampak še vedno si EU izbranci (na celem tripu smo čakali samo EU birokracijo, drugi vsi hitrej delajo) za 3 avte vzamejo čas tudi po 15 minut. A kej delajo? Ne, fotokopirc je bolj počasen :P

Zadra še vedno ni na vidiku, mogoče pa jutri…se tolaziva s Kmetom in srkava šljivo…

28.4.2019 Budva-Sarande cca 470 km ????

Jutranja klasika.
Preden se sestavim traja……. koleno, križ, rama, šmrkli povsod ????

Nisem ravno star pri rosno mladih 42????, a se bojim, da bo moja osmrtnica zvenela nekako takole:

Do pogreba leži na delovnem mestu, sveče in cvetje odložite na recepciji ????

Karikirano a daleč od resnice NI.

Pa pustimo prihodnost in se posvetimo sedanjosti.
Smo že v sedlu in proti Albaniji.

Budva je lepa, ljudje prijazni, toplo pa jo odsvetujem v sezoni, že zdaj je polna.
Sv. Štefan se bohoti v vsej svoji lepoti in soncu.
Ulcinj spustimo , samo fotka.
Od Ulcinja proti Shkoderu gradbišče, sem prav pogledal da nisem v Sloveniji????
Meja MNE -Albanija dokaj gladko .
Do Vlore gost promet, po večini smo skoz na levi ????
Vlore lepo obalno mestece ob katerem se mi poraja misel na letovanje.
Naprimer, tu je pijača za 4 osebe cca od 2.50€ do 3€ , na Hrvaškem cca 10€ , je za razmislit, da si v bodoče izbrišem letovanje pri sosedih, saj so postali ena dražjih destinacij na svetu.
Hoteli tu v šiptariji od 10 € do 15 € z zajtrkom vred.

????
Pa se vrnimo na pot…..
Pit Stop naredimo v vzponu na Llogara prelaz.
Top ambient in razgledi????
Komaj sem čakal, da pridem iz gneče mestnega vrveža.
Nisem tip za mesta.
Dhermy beach mi je popravil vtis.????
Himare klizeči mimo, v Sarande pa se zataknemo ….Hotel Royal Sarande.
Cesta do tu kinder jajček???? od dreka, krav, lukenj do res super odsekov aka Karlobag-Paklenica✌

Danes sem se počutil za belanco, kot bog, jaz ga pulim, vsi ostali pa molijo

????
Ko večerjamo nas preseneti moto popotnik Roli z ženo.????
Ko mi začne razlagat letošnje plane Uzbekistan, Tađikistan , Kazahstan že strižem z ušesi, kupi me v trenutku.
Vesna že zavija z očmi ????????
Da vidimo, če se ujamemo gremo na letalo jz, Dami in Roli.
V avionu manjka samo še Uroš Celestina ????
Top , to bo to, a avion nas tak osuši, da si lahko privoščimo samo eno sobo z eno pojstlo ????
Itak se imamo radi da swingamo že dolgo ????????
Ta misel pa spada zgornjem odstavku:

Pravijo, da tisti, ki se zadnji smeje se najslajše smeje.
Jaz pa mislim, da je to zato, ker bolj počasi misli????????
Jutri naprej do Lefkade.

Matjaz, upam, da me ne fentaš, danes spet laganih zen ( cca 470 )

????

Dami

to je bil del, ki sem ga kar čakal..že nekaj let je odkar smo bluzili po teh koncih in želja ponovno videti Llogara prelaz ter morje dol, odovinkariti vse te ovinke je letos dejansko premagala vse ostale plane (tut Zadar :P)

Žal pa je na vrhu bila opozorilna tabla, pa kaj bom pisal, naj sama pove

Še ta udarec, ne punc ne romantike, pismu že vidim, da bova s Kmetom spet sam pila :(

K sreči, sta se dve motoristke ravno v tem trenutku tam sprehajale, pa sva ju kar pobrala. V sili še hudič muhe žre :D

da, da, garaža na marmorju pod kamero pri hotelu, sam do tja sva se morala zriniti.

Takole za danes in odgovor spodnjih kompanjonov na vprašanje, kaka se vama zdi sedaj Albanija?

Ju3 pa proti Zadru najbrž…

29.4.2019 Sarande-Lefkada cca200+ z nadčloveškimi napori

Dobro jutro iz sončno jutranje Sarande.
Tukaj še vsi spijo, samo jaz in hotelski hladilnik smo budni????
Zbudim Vesno , da mi ni dolgčas.
Ne delajte tega nikoli iz dolgčasa????????

Samo nasvet:

Treh do štirih točk se moraš držati in boš poročen do konca življenja.
1.Vedeti moraš, da imaš raje mir, kot da imaš prav.
2.Naučiti se moraš kimati.
3.Poskrbeti moraš, da je vedno tvoja beseda zadnja: “Da draga”.
4.Najbolj važna, ki sem se jo naučil malo prej.

Če vam je dolgčas in vaša žena spi, jo pustite na miru ????????????

Vseno sem izsilil poljubček❤ in jutranji sprehod pred zajtrkom????

Krenemo v NP Butrit, nič posebnega.
Z improviziranim splavom čez.
Tam pa na enem travniku pred Venecian triangle Castle z Damijanom upleniva “bmflarskega rogača”????
Jbg težek je ta klump od bmfe….
Cesta do meje z Albanija-Grčija pedeset odtenkov sive z dodatkom sama jama????
Na Grški strani pa naša biokracija, EU sranje da te kap.
10 avtov pred nami pa čakanje, kot v Afganistanu. ????
Ženskam odnese pokrov, poberejo nama dokumente in med črne.????
Čez 5min se vrneta z poštempljanimi pasuši???? poklon ženskam!
Vedno so bile njihove vtičnice bolj cenjene, kot naši vtikači.

????
Do Lefkade mirno in tekoče z vmesnimi foto seansami.
Parkiramo pred Hotel Avra beach.

Tu ostajamo dva dni, da predelamo otok✌
Pred hotelom pa že dva Goldwingaša z sopotnicami, lepo nas pozdravijo in zaželijo dobrodošlico.

Stefan slikica je poleg fotografij, mogoče jih prepoznaš????
Tuš in večerja v prelepem ambientu s pogledom na morje…..????

Zaključna misel:

Vsi mi pravijo, da sem na trenutke malo nor, jaz pa odgovarjam, da je bolje biti malo nor, kot malo pameten????
Pa lep večer????

S&V

Dami:

Da mi s Kmetom ni nikol dolgčas, je znano dejstvo. Prav tako, da njegovi motorji raje ležijo kot vozijo tudi

Zatorej, kratka prigodica, ob “ogledu” NP Butrint, malo pred Grško mejo. Spokamo se zjutraj v zanosu, gremo proti Zadru, in med potjo se ustavimo pa pogledamo NP Butrint. Ima tamo svega i svašta pravi Gugl.

Jep….vstopnina…jep…odpade. Kako pa sedaj čez in naprej?

Pa vidimo tam splav, kako prevaža čez vodo vse živo. Wiiii , prvič na splav, to bo dogodivščina. In je bila za 1€ po mopedu

Ker smo spustili ogled “lions gate” in ostalih znamenitosti, kjer plačaš vstopnino smo se ustavili na drugi strani in tam opravljali svoj fotosešn.

Kmet strokovno zmontira svoj stroj z namenom ujeti najboljšo kompozicijo, pravo svetlobo in lepe barve, ter vsak po svoje nekaj fotka. Ko že končamo pa:

BAAAM…Bmfl je šel mal spat 

SE dvigneva s Kmetom, resnih fac, v stilu PM spet bo treba dvigniti beštjo, ko se punce zaderejo:

“ja kaj pa fotka? “

ekola…tule je

Če ne drugega morate priznati, da je kompozicija in barvna usklajenost delo pravih foto mojstrov

Pa še eno prigodico velja omeniti, ko smo že zabluzili v Grčijo, je garmin spet odpovedal, baje nima več memorije in noče delati. Zato se Kmet ustavi in pravi:

Stari men to ne dela, samo še zemljevid riše. Pa se vsi trije (Jaz, Tana in Vesna) spomnimo, ter mu damo nasvet:

“kje je morje, poglej! Morje mora biti na desni, pa bo!”

Vidiš pravi Kmet, tega se pa nisem spomnil. In tako je navigacija spet špilala.

Kmalu smo sedli v Iguomentisi na kavi, ko gledamo trajekt in modrujemo:

Ekola, to je to, če bi šli s trajektom, bi točno sedaj prispeli (ponedeljek ob 13 uri) in prav nič se nam še ne bi zgodilo.

Vesna: (malce drugačen ženski zorni kot, mislim, da ga tudi Tatjana deli z njo)

Hey hej, ???? ???? pol poti je za nami… En kup levih in desnih ovinkov. Morje na desni,skalovje na levi… pot bolj ali manj poznana. ????
Malce nad Dubrovnikom ena krasna postojanka, super hrana in ambijent.
Ovivunkasta pot nas vodi naprej proti jugu v Črno goro. Kotor nas letos ne vidi, mi pa njega ne, saj jo mahnemo na trajekt. Top ???? še nekaj levih in desnih in smo v Albaniji. Takoj za mejo postojanka. Mene presenetijo rožice, katerih se spomnim, da so na našem vrtu cvetele med letnimi počitnicami. Ja moji Turški nageljčki ????????
In prigoda…. mi trije že ob motorju, redy to race ko pride še Sergej. ????????????Bejžmo, pravi… ja saj gremo no,… kaj pa je…… pipo sem odlomu ????????????????Tolk o tem, da pri nas vse jaz polomim…. Sergej me vedno uči…da če ne gre, poglej zakaj ne gre in delaj nežno ne na silo… hmmmm no ja ..teorija in praksa…????????????
Albanijo prejadramo…dobesedno…
ovivunki so me čist zmatral.???????? No tokrat me je Albanija prijetno presenetila,fajn je blo.
Naslednji dan proti Grčiji. Na meji… hmmm res mi ni več nič jasno zakaj sploh je meja. Strički sedijo na toplem, pred okenčki gruče ljudi z dokumenti, preostanek pa v avtih. No in kako zdej oni vedo s kerim avtom in kolk se jih je mimo peljalo…. mah vse gre res v ……
V vasici prijetne vonjave po cvetju ????????????????spremenijo moje razpoloženje, prav tako kot odlična kavica…. nekje, kjer je bilo odprto. Tu imajo namreč sedaj veliko noč.
In evo spet mal ovinkov, tistih ta levih in desnih … z morjem na desni in skalovjem na levi in evo nas na cilju.

????

????????

Dami:

Nekaj malega o podlagi in sami vožnji.

Bližje kot si Albaniji, večja je drsalnica. So občasno novi preplasteni odseki moto GP oprijema ( Ulcinj-meja), vse ostalo pa svetleče, klizavo in ko padeš v Albanijo ni prav nič fajn, ko iščeš meje gripa. Globje kot si v državi, več je konfuznosti, živalice na cesti, udarne jame, prednost ima običajno tisti, ki nima prednosti, jaški, ki so nepokriti, ovinki, brez nekega reda in ritma, skratka 100% koncentracija je nujna. Ampak ko padeš v Grčijo, gre s slabega še na slabše. Ali je prah ali je sol, ali afriški dež ne bi vedel, asfalt drsi za znoret, tipanje podlage z nogo je skoraj nujno.

In ujemanje s kolegom pred ali za tabo je dobesedno obvezno. K sreči se s @Kmet2 odlično ujameva, on namreč ne menca, ima natančno izdelan plan kako gre mimo vsega, kdaj in kako bo zaviral, skratka, berem ga kot odprto knjigo in z njim tudi na konec sveta. In so redki motoristi za katere lahko to zapišem.

Da o obvladovanju 350kg rogača niti ne nabijam :D

30.4.2019 Lahkih nog naokrog cca 120 km 

Kmet:

Noč ima svojo moč. Kakor pri komu. Nisem zaspanc, poleg sem pa prehlajen , ampak res prehlajen, tako , da spim bolj malo, posledično je tudi Vesna bolj budna, kot ne, saj kreham, šmrkam piham in pizdim kaj mi tega treba ????
Nam pa noč krajšajo mački, ki se gonijo in to pod našimi okni.
Kaj to zavija, še Pavaroti je šmrkovc napram tem arijam????
Moji rečem, kaj bi dal , da sem maček???? moja me pogleda in pravi: “Potem bi dobil samo dvakrat na let”. ????????
Dami in Tana sta po moje tudi budna od naše buke, saj so stene, kot papir, sem slišu k je Dami prdnu????????
Upam, da se bosta še hotla družit z nama????????
Vseeno: IT´S A GOOD DAY TO HAVE A GOOD DAY

Zajtrk spet v prelepem ambientu s pogledom na morje, neprecenljivo.
Po zajtrku mal počinemo na plaži potem pa napad na znane plaže Lefkade????
Prvi foto šuting je na svetovno znani plaži Porto katsiki.

Obvezno popraviti resolucijo na 720 in vklopiti zvok, ker je ples po ritmu glasbe

Zaključna misel:

Jaz sem prav narejen za takšno življenje????
Samo nea gre, ker prvi dan po plači, ajde mogoče dva tri je kot resničnostni šov “Lepo je biti milijonar” nato pa celi mesec “Survivor” ????

Dami:

Mare azzuro, bi se reklo pri naših sosedih. Ma che colori….point 2 našega izleta je bila Lefkada s plažicami. A ceste do njih, ajooj, al je moto GP pista, al pa drsalnica, divje in lepo, verjetno sem vsaj 10.000x menjal 1,2,3 in nazaj dol. Kaj je 4. brzina zadnje 2 dni sploh ne vem več…

Več pa v slikah…

Zadra še vedno ni na vidiku

1.5.2019 Lefkada-Delfi cca 300 km

Kmet:

Te čudovite postave…
…te prekrasne oči….
….te karizme…
…..skratka oh in sploh…..
…..dovolj o nas , kako ste danes vi?????

Pa dobro jutro????
Vstanem in grem drkat foun na plažo.
Sonček greje tak , da se mi pridruži še Vesna.
Uživava in razmišljava o zimi doma????
Še smo na dopustu, zato preusmeriva razmišljanje na loto in dobitno sedmico ????

Do Delfija cesta brez posebnosti.
Vmes postojanka pri obalnem mestecu
Nafpaktos.

V Delfiju se stacioniramo v Hotelu Apollonia .
Lep majhen hotelček s fantastičnim razgledom ????
Počasi se naš trip zaključuje, naslednje dni tranzit domov????
Moram omenit našo simbiozo, saj že leta potujemo skupaj.
Z Damijem sva prevozila v tandemu preko 100.000 km.
Zelo pomembno je , da se ujame nežnejši spol in tudi se, na fuul.❤
Ko ti dve čudoviti ženski vidiš skupaj, si misliš, da sta par????
Midva z Miškotom, tako se namreč ljubkovalno kličeva(dolga zgodba, bo razložil Dami v potopisu), pa se od časa do časa sterava tja od koder sva prišla????
A se vedno potem vprašava, če sva prispela živa in zdrava.
Pač zdrav odnos dveh alfa samcev. ????

Imava podoben stil vožnje in zelo rad potujem z njim, saj je moja zavora, da ne zdivjam in naredim kakšne pezdarije.
Zelo dober voznik, veliko stvari sem se naučil prav od njega.
No pa dost o naši ljubezni.

Tu v Delfiju sem spet ušpičil čist po moje????
Namreč danes je tu vse kar je povezano z antično Grčijo zaprto.
Kaj naj rečem, prevozim 1800km in ostanem pred zaprtimi vrati muzejev .
Res so …..se bom vzdržal????????????
Grem 200m naprej in hop po kamnih, bodicah in grmovju do tistih na kup zmetanih kamnov.
Pridem 50m do spomenika, itak ograja. Mal se obrnem in preplezam ograjo, yess , zdej se bom hvalu z fotkami…..
Yes qrac ko iz neke na pol podrte bajte prleti možača s Security napisom in radio vezo.
Kaj delam tu, zaprto je pravi.
Jaz prijazno, vse plačam, samo fotko stisnem. 

Ona grdo pogleda in zažuga, takoj pojdite, to je privat posestvo ali pokličem policijo.????
Spet naredim tisti telečji pogled in poizkušam še enkrat z lepo besedo.
Ok mi pravi, torej policija.
Ok ok no Police pravim in jo trčečim korakom vžgem do ograje, preskočim, kot Sergej Bubka in jo ucvrem v trnje in kamne, jezen k pes, prešvican in v bolečinah od padca zadnjič , ko sva z Damijem uplenila Bmflarskega rogača

????
Vesna me med vračanjem fotka in se reži… itak je vsega hudega navajena❤
Nič, pofotkamo od daleč to znamenitost, v bistvu kamne na kupu (Athena Pronaia Sanctuary).
Potem še kamne (Ancient Gymnasium) in kamne (La Fontaine Castalie)????
Obvoz, če vprašate mene.
Ves prešvican na motor, tankat in na večerjo v prelepo avtohtono restavracijo Dionysos z prelepim razgledom????
Sprehod cca 500m nas tak utrudi, da poknemo še eno pizzo????
Gorivo 1.80€…..po tem se točno vidi kakšno vlado imajo.????
Podobno, kot pri nas, ko jim zmanjka za sendviče kradejo ali dvignejo trošarine????

Zaključna misel:

Veliko ljudi mi piše naj napišem knjigo, naj začnem pisat blog itd…..
No ja vsakega ne morem ravno osrečit, saj nisem Rakija ????
Morali boste biti zadovoljni z mojo časovnico na FB ????

LpS&V

Dami:

Lep obraz EU so ti Grki. Za prvi maj vse dela od kafičev, hotelov, baščaršije, pumpe, trafik, le znamenitosti so zaprte. In res nisem vedel, da je Miško toliko zainteresiran za nekaj starega kamenja…da ga potem ena debela grkinja z woki tokijem preganja med oljkami

Ampek jebiga, šta se mora nije teško

Torej, kako je nastal Miško, sem baje dolžen odgovor. Na podobnem tripu proti Grčiji (ne Zadru) takrat pa z avtodomom, slabo vreme in Kmet po operaciji je botrovalo tej odločitvi.

V glavnem 2 šoferja dogovorjena da mašina skoz laufa in se na 8 ur menjujeva.

Da bo lažja predstava, škatla ima 2 sedeža spredaj, ostalo zadaj.

Kmet vozi, Vesna sedi zraven njega jaz pa moja zadaj. Čez čas se z Vesno zamenjava, kar on niti ne opazi in me objame čez rame ter pravi:

Ti Miška..

Ko se najine dve oglasijo zadaj:

Ti Miško bo prav 

Pogoutnu sem slino, izbulu oke in potrpel, pa naj bo Miško

Gremo dalje na trip. Nydri-Delfi, lepa cesta, žal bolj v mrazu kot ne, cca 15C, tako da sva z mojo kmalu pristala v kondomih. To je pa to, od ceste, razen lepih ovinkov, fantastičnih razgledov, mal kreganja z garminom, ker je hotel čez most v Patrasu obračat, ni bilo nekih posebnosti. Zadra pa tut ni na vidiku

02. -03. 05. 2019 Delfi -Ljubljana cca 1600km

Možgani mi govorijo: “Vstani in naredi kaj koristnega.”
A telo mi govori:”Ne poslušaj budalo”.????
Tak je, če si iz forme ???? in urežeš spet eno maratonsko.
Pa zaključimo trip še z zadnjim postom.

Vreme v bodoče nam res ni na roko, drugače bi še pohajali, tak pa se z Damijem spogledava in vse je bilo v trenutku jasno…. gremo domov????
Zapuščamo antično Grčijo in po obnašanju v prometu so res iz antike.
Ogledala, smerniki……kaj je že to????
Smo pa z radarji dobro prišli skozi, vsaj z tistimi s šapkami.
Koliko čestitk in pozdravov pa dobimo po pošti, pa vidimo

????
Do Hrvaške na vseh mejah gladko na meji z HR pa standard EU .????
Za 5 avtomobilov pred nami smo čakali,kot prej na vseh mejah.
Ja v EU smo prišli a cigani, da ni večjih, kar se tiče biokracije fuj in fej…..
Malo pred SLO mejo se ustavimo , trdna tema, ko zbudimo strička s pesmijo iz lt zvočnikov “Čista jebaaa”

????????
Pa od kuda vi? Pa iz Grčke odgovorimo vsi premraženi.
Striček se prekriža in nam ponudi čobanac????
A veste kak je to pasal po skoraj 1400km in 7stopinjah zunaj. 
Ko budali šamar

????
V našo kuro pademo cca 4h zjutraj, pred domačimi vrati pa sem ob 5h zjutraj.
Dami in Tana pa še 80km naprej proti Wajdušni.✌
Samo poklon, midva bi umrla na tisti KTM pručki , ker sva se preveč razvadila šupke????
Ktm 1190ADV z geliranim sedežom za oba, da o LT sploh ne zgubljam besed

V 7dneh smo prevozili 8 držav in cca 3500km , polovico teh km zadnji dan ????????????
Ko sem bil 10km pred Domom me je uničlo. Dvojni vid, kot, da sem pijan, nikakor fokusirat, moral sem se ustavit, nadihat in potegnit še tistih par km, prav nič nisem zavidal Damiju in Tani, ki sta kot sem napisal vlekla še 80km naprej.
Niso lahke te motoristične????

Porabil sem tri gate, 4majice, 0’5l olja, mal štumfov, tri palčke za ušesa , 250l goriva , 6tun v konzervi in 15 protein barov za ostalo je bila master card????????

Misija spičkaj pare zaključena????
Zdej pa na terapije, ramo sem imel poškodovano že pred tripom, zdaj pa sem jo pri lovljenju bmflarskega rogača dokrajčil???? zato bom moral veslanje preko sredozemskega morja z Matjaž prestaviti po rehabu. ???? pa tako sem se veselil.

Zaključna misel:

ČE ŽIVIŠ PAMETNO, ZAMUDIŠ KUP NEUMNOSTI ????

LpS&V&D&T

Dami:

Heh, jaz sem pa to z levo roko odpeljal, ni problema, tempomat je skoz delal, budn sem bil kot zajc, pa to ni nič….pajade…nabijat za tipkovnico se da komot

Da bo dolga sem vedel, da bo Kmet potegnil predzadnji dan domov sem tudi vedel, a kaj ko je imel prav. Po dežju mi ne diši voziti, jadranka bo v burji, pa greva z mojo zraven. Saj imam nekaj nočnih v lajfu odpeljanih, poznam tudi svoje omejitve, pa trike kako se skozi noč spraviti od kave, do nalivanja z redbulom in pogostih pavz, ampak jebenti mraz, na to se nisem pripravil, ker nisem niti imel namena voziti pri 7-10C. Tako sva se z mojo navlekla vsega, od oblek v kufrih, do kondomov čez.

Zjutraj pa itak, ko te najbolj lomi pade zaznava za hitrost in premikanje in če je Kmet počival 10km pred domom, sem jaz na ljubljanskem barju tudi glavo naslonil na klopco in zaprl oči za vsaj 5 minut. Nato pa še cvetka, saj je pričelo deževati in sem imel hudo svinski vizir, ter zaprta Avto cesta čez Rebernice. Juhu, še po stari dol, vse luknje pojahat, ampak do doma sva nekako prišla.

Seštevek ali epilog:

  • nekaj bencina je še v rezervarju, torej nisem vsega porabil.
  • moped laufa bp
  • naspali smo se.
  • 3600 je padlo.

Družba je bila neprecenljiva, zabava tudi, razn da je bmw 2x šel spat ni bilo nikakršnih nevšečnosti.

To je to.

P.S.
Pravkar mi je padla ideja da bi s Kmetom lahko za vikend skočila v Grčijo pa nazaj…no al pa do Zadra

The end

Gor in dol po Češki pa še skok na Poljsko v Zakopane

0

Zakaj letos na Češko in za poskus še na Poljsko? Odgovor je preprost, ker sva si želela v živo ogledati dirko moto-GP, in v Brnu je bila prav v času najinega dopusta. Odločila sva se, da ogled dirke združiva še s potovanjem po Češki in J Poljski.

4. in 5. avgust 2018: LJUBLJANA – BRNO – DLOUHA BRTNICE (TREBIČ), 540 km/300 km

Če sva hotela biti že v soboto na ogledu kvalifikacij moto-GP, sva od doma morala že okrog petih zjutraj. Obetal se je lep dan, tako da sva se brez težav z nekaj postanki vozila skozi Maribor, Gradec, po dunajski obvoznici do mejnega prehoda s Češko v kraju Mikulov in sva nekako do druge ure popoldne prispela v Brno, glavno mesto Moravske in drugo največje mesto na Češkem. Nekaj kilometrov severno iz mesta ob avtocesti je bila zelo dobro vidna oznaka za avtodrom in brez težav sva našla vstop. Plačani sva imela silver vstopnici, kar je vključevalo določen prostor za motor in kar dobro vidno mesto na travnatem pobočju za ogled dirke. Užitek je bilo gledati motoriste v živo, navdušeno množico, predvsem nad Rossijem, pa čeprav ni zmagoval.

Po trening tekmi sva si ogledala Brno, in sicer katedralo sv. Petra in Pavla na Petrovem griču – gotsko katedralo, ki ima strmo streho z ošiljenimi stolpi, kjer je na zunanjem delu cerkve kar nekaj kipov teh dveh svetnikov. Brno ima polno trgov, npr. Trg svobode, ki je rahlo nagnjen, nepravilne oblike z astronomsko uro, in se zaključi s cerkvijo sv. Jakoba, kjer so menda največje katakombe v Evropi. Ko sva zvečer prišla tja, je bilo že zaprto, tako da si jih nisva mogla ogledati. Zelo zanimiv je Zeleni oz. Zelenjavni trg s kamnitim Parnasovskim vodnjakom, kjer je najbolj živahno zjutraj, ko se odpre tržnica. V starem mestnem jedru, ki je odprto samo za pešce, je stara mestna hiša s stolpom, ki ga krasi gotski portal. Zaradi neplačila mojstru, ki je zidal stolp, je nekoliko poševen. V Brnu je znana tudi Masarykova univerza, ustanovljena 1919, in je druga največja na Češkem. Imenuje se po Masaryku, ki je bil znan češki politik, filozof, sociolog in tudi prvi predsednik Češkoslovaške.

Prenočevala sva v majhnem Pensionu Rafael, približno 70 km S iz Brna proti Jihlavi v Dlouhi Brtnici, ki je malo večja vas s trgovino, ljudsko šolo, zato so bile cene v gostilni nenavadno nizke – za večerjo za oba sva plačala 10 evrov (znameniti knedliki, meso in dve pivi); za dve prenočevanji za dva v omenjenem penzionu pa 56 evrov.

V nedeljo zjutraj sva se ponovno vrnila v Brno, ker je bila na sporedu tekma moto-GP. Bila je večja gneča kot v soboto, tudi prostor za motorje je bil že zaseden, ko sva prišla tja, zato sva morala kar prosjačiti varnostnike, da so nama dovolili parkirati motor blizu najine tribune. Med gledalci je bilo še več Rossijevih navijačev, ki so ustvarjali rumene dimne zavese, in tudi na koncu, ko Rossi ni dosegel nobene stopničke (bil je četrti), je bilo navdušenje nad njim enkratno. Sicer zna Rossi tudi poskrbeti za svoje navijače, saj se je po koncu tekme ustavil pred našo tribuno, da smo ga lahko slikali in nato je po zadnjem kolesu odpeljal naprej. Podobno je naredil tudi Marquez, ki je bil tretji, in množica je bila tudi nad njim navdušena. Mogoče je preglednost dirke boljša pred TV, vendar pa vzdušje dirke bolj pričara ogled v živo. Naj še omenim, da se na takšni tekmi popije kar precej piva, zlasti na Češkem, kjer ne točijo iz sodov, temveč iz cistern. Lahko zaključim, da je bil ogled tekme moto-GP enkratno doživetje!

6. avgust 2018: BRTNICE – TREBIČ – TELČ – JINDRICHUV HRADEC – ČESKE BUDEJOVICE – ČESKY KRUMLOV, 188 km

Po dveh doživetih dneh na dirki moto-GP sva se odpravila proti JZ delu Češke, in sicer sva se najprej zapeljala skozi majhno mestece Trebič ob reki Jihlavi, kjer je v starem delu romanska bazilika Sv. Prokopa in v centru mesta na osrednjem trgu spomenik Cirila in Metoda. Znamenita je judovska četrt in pokopališče s 3000 nagrobnimi kamni, kar predstavlja enkraten zgodovinski primer izven Izraela, in je pod UNESCOVO zaščito. Po zajtrku v Trebiču sva nadaljevala pot v Telč, ki ima osrednji trg, okoli katerega so strnjene hiše z raznobarvnimi pročelji v renesančnem slogu, v katerih je polno trgovin oz. gostiln.

Naslednje mestece z grajsko utrdbo in renesančno-gotsko cerkvijo je Jindrichuv Hradec. Sprehodila sva se skozi mesto, ki leži med reko Nežarko in jezerom Vajgar, tako da je pogled na mesto kar pravljičen. V tem mestu je tudi živel in se učil igrati skladatelj Bedrich Smetana, na kar opozarja spominska plošča. Ponovno sva videla, kako Čehi skrbijo za svojo kulturno dediščino. Vzorno!

Popoldne sva prispela do izliva reke Malše v Vltavo, kjer so Česke Budejovice s trgom, 133 m x 133 m, ki se imenuje Trg Otokarja II. Na sredi trga je Samsonov vodnjak. Z motorjem sva se zapeljala okrog trga, a ko sva motor hotela parkirati, naju je mestni policist opozoril, da ne moreva parkirati na robu trga, pač pa morava zapeljati v eno izmed ulic. Tudi kasneje v drugih čeških mestih sva bila pozorna na parkiranje, ker je bila mestna policija zelo stroga in vsepovsod jo je bilo polno. Dan je bil vroč in zato se nama je prileglo pivo budvar, ki ima res dolgo zgodovino, s katero se lahko seznanimo v muzeju tega piva.

Najin cilj tega dne je bil Česky Krumlov, kjer sva imela rezervirano sobo v Pensionu Albatros (z zajtrkom za dve osebi je zneslo 40 evrov). Po nastanitvi v penzionu sva se zapeljala ob reki Vltavi do srednjeveškega mesta, ki ima obliko podkve, in je od 1992 pod UNESCOVO zaščito. Osrednja znamenitost je grad z vrtovi, s katerega je čudovit pogled na reko Vltavo in celotno mesto. Je drugi največji grad na Češkem, takoj za Hradčani, ima 300 soban in najbolj veličastna je plesna dvorana iz 18. stol. Glavni trg ima kužno znamenje, mestno hišo in gotsko cerkev sv. Vida z dragocenimi freskami. Po ogledu nama je teknila večerja, obvezno zalita s pivom.

Še sreča, da so poletni dnevi dolgi, da sva se lahko še odpeljala južno ob reki Vltavi do Rožmberka in Lipna nad Vltavou do velikega jezera, kjer so bili vsi turisti, v glavnem Čehi, v čolnih. Vzdolž Vltave je polno kampov in očitno je ta del Češke zelo obljuden v poletnih mesecih.

7. avgust 2018: ČESKY KRUMLOV – HLUBOKA NAD VLTAVOU – TABOR – PRAGA, 230 km

Prebudila sva se v sončen dan in po zajtrku sva se odpeljala v Česky Krumlov še na kavo, da sva lahko uživala v pogledu na dobro ohranjeno srednjeveško mesto, na mestni vrvež in množico turistov (največ Azijcev, čeprav tudi Nemcev ni bilo malo). Na poti v Prago, glavno mesto Češke, sva se ustavila na ogledu gradu iz 13. stol., Hluboka nad Vltavou, ki je grajen iz belega marmorja v gotskem slogu, zato je njegov izgled na vzpetini sredi vrtov res enkraten. Tudi notranjost gradu z vsemi sobanami, ima jih kar 140, ki so zgrajena po vzoru angleškega gradu Windsor, je vreden ogleda. Pred gradom je še velik letni vrt, ki ga uporabljajo za razstave in razne kulturne dogodke. Moram ponoviti, res enkratna skrb Čehov za svojo preteklost.

Naslednje mesto, ki tudi dobro odseva svojo zgodovinsko vlogo, husitsko obdobje, je Tabor. Mesto se imenuje po hribu Tabor, kjer je poznogotska dekanijska cerkev Gospodovega spreobrnjenja. V osrednji del starega mestnega jedra se pride skozi Bechynska vrata, kjer najprej vidimo Kotnov stolp, ki je še ostanek nekdanjega gradu. Ozke ulice vodijo do osrednjega trga Jana Žižke (husitskega vodje). Okrog trga pa je veliko pivovarn, kavarn, tako da sva v prijetni senci ob pivu oz. kavi opazovala tipično srednjeveško mesto. Občutek imaš, da so vsa enaka, razlikujejo se le v tem, ali je cerkev sredi trga ali pa ob strani. Nedaleč stran je železniška postaja, kjer je tudi velik Husov park s Husovim spomenikom, in mogočno zgradbo, kjer je pošta že od leta 1895. Mesto obdaja reka Lužnica in akumulacijsko jezero, ki so mu dali svetopisemsko ime Jordan, in to jezero je največji in najstarejši vodni rezervoar v Srednji Evropi že od leta 1492. Veliko čeških mest je povezanih z Bedrichom Smetano in tudi Tabor je, saj je mestu posvetil skladbo Pesem svobode in v Husovem parku je tudi njegov spomenik.

Dan se je že nagibal v pozno popoldne, zato sva nadaljevala vožnjo proti Pragi, kjer sva imela rezerviran hotel Astra, ki se nahaja na JV delu praškega predmestja, na končni postaji metroja Skalka (tri nočitve z zajtrkom v hotelu s tremi zvezdicami za dve osebi 150 evrov). Tako sva motor pustila pri hotelu in se podala na večerni pohod v Prago z metrojem, vozovnico pa sva kupila na recepciji. Sprehodila sva se po staromestnem jedru do znamenitega Karlovega mosta, nato pa po dolgi in prostrani ulici z modernimi trgovinami, Vaclavske namesti. Večerjala sva v pivnici tipično češko hrano, brez piva pa tudi ni šlo. Seveda pa so cene tukaj bolj zasoljene, tretjino višje od drugih čeških mest.

8. avgust 2018: PRAGA – PLZEN – KARLOVY VARY – PRAGA, 370 km

Kako pa je s cestami na Češkem? Veliko sva se vozila po lokalnih cestah, ki so asfaltirane; včasih malo ožje, vendar z malo prometa. Imajo kar nekaj avtocest, najslabši del avtoceste je iz Brna proti Pragi, del do Jihlave. Iz Prage proti Plznu je nova avtocesta, prav tako tudi iz Prage proti Olomoucu. Iz Karlovyih Vary do Prage pa obnavljajo avtocesto. Je pa po čeških cestah kar nekaj zapor, tako da moraš po obvozih in s tem kar hitro izgubiš prvotno smer. Še največ preglavic sva imela s praško obvoznico, ki ni v celoti zaključena, ima pa polno priključkov, tako da mimogrede zapelješ izven obroča. Še ena posebnost, ki je ne moreš prezreti na njihovih cestah, so plakati v barvah češke zastave in po vseh prevoženih kilometrih si jo res zapomniš. Naj omenim še to, da imajo vozniki avtomobilov zelo spoštljiv odnos do motoristov, saj se vedno umaknejo k robu ceste.

Zjutraj sva se z motorjem odpeljala iz Prage proti Plznu, središču pivovarstva. Cesta je sodobna, takoj iz Prage je dolg predor z veliko izvozi in uvozi, tako da moraš kar dobro gledati napise, da ne zaideš. Ko sva se pripeljala v Plzen na osrednji mestni trg, se nama je odprl pogled na že znano podobo čeških mestnih jeder, to je trg z gotsko cerkvijo, ki je v Plznu na sredi trga, okrog trga pa so lokali, kjer točijo vse vrste piva in nudijo zelo dobro hrano. Sprehodila sva se po Trgu republike, si ogledala gotsko katedralo sv. Bartolomeja iz 13. stol. z mogočnim zvonikom (za dober razgled po mestu in okolici se lahko povzpnete na vrh zvonika – 102,5 m višine), pa še veliko sinagogo, ki je menda po velikosti tretja na svetu, za Jeruzalemom in Budimpešto. Ker se je dan že nagibal v opoldne, sva se odločila, da si ogledava muzej pivovarstva PLZENSKY PRAZDROJ in da greva na kosilo v njihovo pivnico. Na jedilniku imajo res veliko čeških domačih jedi, kot je česnova juha s sirom, golaž v kruhu, razne vrste mesa, krače, govedina in seveda pivo, ki je v tisti vročini prišel še kako prav … Priporočava obisk muzeja in tamkajšnje pivnice!

Iz Plzna sva nadaljevala do Karlovyh Vary, zelo znanega mondenega središča ob reki Tepli, kar se je takoj opazilo po množici turistov in zelo veliko jih je bilo iz arabskega sveta (izstopajo po oblačilih). Mesto je znano po vrelcih termalno-mineralne vode, najbolj znan vrelec VRIDLO ima kar 72 stopinj. Nastanek mesta izvira iz legende, kako je Karel 14. na lovu, ko je padel njegov pes v vročo vodo, odkril Karlove Vary. Mesto je znano tudi po likerju – Karlovarska Becherovka (1807) in po napolitankah – Karlovarske oplatky, ki so okrogli keksi z različnimi namazi ali pa brez, in so zelo sladki. Pozornost zbudijo tudi številni hoteli in zares mogočne stavbe, vile, še iz habsburških časov.

Ker se je tokrat obetala poletna nevihta, sva pozno popoldna zapustila prijetno letovišče in se vrnila nazaj v Prago. Imela sva srečo, saj se je naju dež komaj dotaknil.

9. avgust 2018: PRAGA (metro in peš)

Po napovedi se je obetal najbolj vroč dan v tednu, vse tja do 38 stopinj, zato sva motor pustila počivati, midva pa sva dan namenila ogledu glavnega mesta, ki ponuja zanimivo arhitekturo, pestro zgodovino in ostale znamenitosti ob reki Vltavi. Po zajtrku v hotelu sva se z metrojem peljala do postaje Hradčanska in z malo hoje sva prišla na grad Hradčany. Najprej je bil varnostni pregled, nato sva kupila vstopnici za štiri oglede v celotnem grajskem kompleksu, in sicer sva si ogledala staro kraljevsko palačo, gotsko katedralo sv. Vida, baziliko sv. Jurija in znamenito Zlato ulico, kjer je živel modernistični pisatelj Franz Kafka. Sploh so Čehi nanj zelo ponosni, saj je v Pragi njegov muzej, kjer lahko interaktivno spoznamo njegovo življenje in delo. Ne smem pa pozabiti, da je s praškim gradom povezan naš arhitekt Jože Plečnik, ki ga je tedanji predsednik Tomaš Masaryk povabil k prenovi gradu, in na obzidju vidimo spomenik Plečniku, ob katerem se vzpenja trta, zrasla iz podtaknjencev najstarejše mariborske trte.

Čeprav sva bila zgodaj na ogledu gradu, se je trlo turistov, povsod sva morala čakati v vrsti, a se je splačalo, saj sva spoznala bogato češko zgodovino vse od 9. stol. pa do danes, ko ima grajsko območje status predsedniške palače. Žal pa tokrat nisva videla znamenite menjave straže, mogoče je bilo prevroče! V hudi vročini sva šla v staromestno središče po znamenitem najstarejšem mostu v mestu, Karlovem mostu, ki so ga zgradili 1402. Lep je razgled po plovni reki Vltavi. Sicer je v tem starem mestnem jedru zelo živahno, veliko je uličnih igralcev, pevcev slikarjev in turistov, ki pridno jedo češke sladice (trdlo). Lahko se pa tudi pelješ naokrog s starodobnimi vozili, ki so prav lično urejeni. Središče starega mesta se imenuje Staromestske namesti, kjer stoji stara mestna hiša z urnim stolpom. Seveda sva zavila večkrat tudi v pivnico, da sva si pogasila žejo, saj je bila vročina oz. sopara neznosna.

V Pragi so se skozi stoletja naseljevali tudi Judi, zato se je tu ohranila najstarejša sinagoga v srednji Evropi, ki sega v 13. stol. (na Červeni ulici 2). Kar peš sva nadaljevala po zelo dolgi ulici Vaclavske namesti, kjer je veliko modernih trgovin in med drugim sva se ustavila v veliki knjigarni, kjer je tudi kavarna, tako da sva zanimive knjige prelistavala ob pitju kave. Ker imam navado, da vedno kupim za spomin knjigo kakšnega znanega avtorja v jeziku države, kjer sem, sem tokrat kupila Dobrega vojaka Švejka. Dan sva zaključila z večerjo v pivnici.

10. avgust 2018: PRAGA – HRADEC KRALOVE – PARDUBICE – OLOMOUC, 336 km

Po zajtrku pa spet na motor. Tokrat naju je čakala »selitev« na V države, in sicer je bila prva postaja srednjeveško mestece Hradec Kralove. Malo sva pogledovala v nebo, ker so se začeli zgrinjati temni oblaki, a je nebo zdržalo – brez dežja. Spet sva se pripeljala v center mesta na Veliki trg, kjer je velik vodnjak s kipi – Morovy vodnjak, okrog trga pa katedrala sv. Duha iz 14. stol., Beli stolp iz 1580 leta in Magistrat iz 1418; vse je baročno, pa kar nekaj pivnic, kavarn in posebna restavracija s srednjeveško vsebino HRAM, kjer je pa treba prostor v naprej rezervirati. Očitno je to tudi priljubljen kraj za poroke, kar nekaj mladoporočencev se je pripeljalo na magistrat.

Na poti v Olomouc sva se za kratek čas ustavila še v Pardubicah, ki so znane po konjskih dirkah. Podala sva se v središče mesta na Trg republike, kjer je Mestno gledališče, stolp, Magistrat in spominska plošča B. Smetani, ki ima na Češkem veliko obeležij.

Po avtocesti sva popoldne prispela v Olomouc, zgodovinsko mesto, saj je bil center Velikomoravske države – škofija Olomouc je bila že v 12. stol. Mesto je poznano tudi po univerzi iz 1573. Spomnila sem se na našega literata Frana Levstika, ki je lahko študiral samo v Olomoucu, ker ni imel opravljene mature, saj mu jo je takratni ljubljanski škof Globočnik onemogočil opravljati zaradi pesmi, ki jih je pisal. Ko je Globočnik izvedel, da študira v Olomoucu, je posredoval, da so ga tudi na tej univerzi izključili. So pa Levstiku dali nekaj denarja, s katerim je potem pol leta živel na Dunaju in skrivaj poslušal Miklošičeva predavanja na dunajski univerzi.

Tudi Olomouc ima trg, imenovan Zgornji trg, kjer so spomeniki, ki kažejo na rimski izvor mesta, potem je versko znamenje Sv. Trojice, ki je visoko kar 35 metrov, še nekaj baročnih vodnjakov in pa astronomska ura ter bronasti zemljevid. Mesto se lahko pohvali z obiskom papeža Janeza Pavla II. in Matere Terezije, kar je dokumentirano in zapisano v Katedrali sv. Vaclava. V mestu je kar nekaj prijetnih gostiln, zato sva dan zaključila z dobro večerjo in že v temi sva se pripeljala do najinega prenočišča Pension Olomouc na obrobju mesta. Za moderno opremljeno sobo s kopalnico in zajtrkom za eno noč sva dala 46 evrov. Zajtrk sva dobila v sobo.

11. avgust 2018: OLOMOUC – BIELSKO-BIALA – ZAKOPANE, 360 km

Dan je bil namenjen selitvi s Češke na J Poljsko, Zakopane, ki so znane po smučarskih skokih. Vozila sva po avtocesti in tudi meja med Češko in Poljsko pri Cieszynu je zgolj označena s tablo ob cesti. Za kratek čas sva se ustavila v mestu Bielsko-Biala, da sva se posušila, ker naju je vso pot močil dež. Ko se je začelo jasniti, sva se odločila, da bova nadaljevala pot po južnem robu Tater skozi Slovaško. Ni nama bilo žal, saj sva se vozila po podeželju, kjer se v glavnem ukvarjajo s kmetijstvom. Za kosilo sva se ustavila v mestecu Namestovo, v gostilni, kjer so stregli sicer zelo počasi, a sva se najedla za nizko smešno ceno (dve pici, dve pivi in kavi za 10 evrov). Po lepi gorski pokrajini, podobni naši Gorenjski, sva nadaljevala pot na Poljsko. Občudovala sva njihovo podobo hiš, vse v lesu s strmimi strehami, in ogromno turistov, v glavnem Poljakov.

Zakopane so velik turistični kraj, ki ležijo na planoti, obdani z visokimi gorami. Takoj se je videlo, da jim cveti turizem, saj so bili hoteli in lesene koče oz. vile polni. Če ne bi imela že v naprej rezervirano prenočevanje, bi morala iti v kamp. Rezervirano sva imela sobo v čudoviti vili Orla, ki je stara že več kot sto let, a je lepo ohranjena oz. obnovljena. Skozi njeno zgodovino nas popelje ogromno fotografij in zapisov, ki visijo na stenah hodnikov in stopnišč v notranjosti vile. Po namestitvi v sobo sva šla še na krajši sprehod po mestu, da sva doživela turistični utrip, množico turistov, ki posedajo po kavarnah, gostilnicah, pivnicah ali pa se zgolj sprehajajo in uživajo v toplem gorskem zraku. Tudi trgovci pridejo na svoj račun, saj je ogromno stojnic in trgovin z različno ponudbo, za nas po zelo sprejemljivih cenah. Tudi hrana in pijača (veliko mesa, klobas, golaž, juhe, pivo …) sta cenejši kot na Češkem.

12. in 13. avgust 2018: ZAKOPANE, 100 km

Zbudila sva se v čudovito sončno jutro, sicer z nizko temperaturo, okrog 10 stopinj, a čez dan se je krepko dvignila do 30 stopinj. Odločila sva se, da se najprej popeljeva po vsej dolini, ki predstavlja izhodišče na več dvatisočakov, pa tudi na manjše vrhove, kjer so najpogosteje postavljena verska znamenja, tako da predstavljajo številnim Poljakom romarsko pot. Midva sva se odločila, da najprej pogledava smučarski center, ki je v neposredni bližini, imenovan Wielka Krokiew. Takoj sva ugotovila, da se z našo Planico ne more primerjati, zlasti sedaj, ko je Planica prenovljena. Tudi osrednja skakalnica je veliko manjša od naše, planiške. Povzpela sva se na vrh skakalnice (plačati je treba vstopnino), a ni bilo tako »dihjemajoče«, kot je na velikanki v Planici. Je pa zelo poskrbljeno za turiste, saj je polno stojnic s hrano in pijačo, pa čeprav ni bilo nobenih tekem.

Za visokimi tatrskimi vrhovi se skriva kar nekaj jezer in med njimi je najbolj znano jezero Morsko oko. Menda je to jezero, ki predstavlja ostanek nekdanjega Panonskega morja. Seveda sva ga želela videti, zato sva pustila motor na parkirišču, kupila vstopnici in se peš napotila proti jezeru. Ker je bila pot asfaltirana, široka, po kateri je vozila turiste konjska vprega, sva menila, da ni tako daleč do jezera. Toda začeli so se ovinki, gozd in upanje, da bova za ovinkom zagledala najin cilj, kar se je ponavljalo in ponavljalo … polnih pet ur sva hodila do omenjenega jezera. Res neverjetno! Ko sva zagledala jezero v obliki očesa, ki je vpeto v gorsko verigo, je bilo trudu zadoščeno. Motilo pa naju je, da je bila pri jezeru ogromna množica ljudi, da si se komaj prebil do obrežja, v koči, ki je sicer velika, pa ni bilo mogoče dobiti prostora. Zato sva se kar hitro obrnila, saj naju je čakalo še nekajurno vračanje. Sreča, da je bil sončen dan in lepa, občudujoča gorska pokrajina.

14. avgust 2018: ZAKOPANE – BRATISLAVA – LJUBLJANA, 840 km

Zakopane so lep turistični kraj in nama je bilo zelo všeč, zato sva želela za kakšen dan podaljšati najin dopust, se odpraviti na še kakšno gorsko turo, a je bila vremenska napoved zelo slaba, zato sva se odločila, da v lepem sončnem vremenu zapustiva Poljsko in se po Slovaški vračava proti domu. Del poti sva vozila tudi po avtocesti in s krajšimi postanki sva sredi noči srečno prispela na domače dvorišče.

Spet je bilo za nama lepo motoristično potovanje, tako da bova še nekaj časa obujala spomine, tudi s pomočjo neštetih fotografij, in seveda marsikomu priporočila prevoženo oz. opisano pot.

Zapisala Mojca in Marjan Aljaž

Provansa in Azurna obala

0

Ideja, da obiščeva Provanso in Azurno obalo, se je porodila že pred tremi leti pa je vedno prišlo kaj vmes. Letos nama je uspelo uskladiti dopust in tudi vreme je bilo naklonjeno potepanju z motorjem. Nedelja je bila še kisla in deževna zato sva se na pot podala šele v ponedeljek 27. avgusta.

1. dan, 584 km

Ob 7:45 sva zajahala Hondo otovorjeno s tremi kufri in tank torbo ter se podala v sveže jutro s skromnimi 12 stopinjami. Skozi Sežano sva se zapeljala v Italijo in po avtocesti sva hitro prispela do največjega italijanskega jezera Garde. Izbrala sva vzhodno cesto tik ob jezeru. Na jugu je bolj živahno, veliko je hotelov, Gardaland ponuja zabavo otrokom in vsem tistim, ki obožujejo adrenalina polnih doživetij. Tukaj je veliko možnosti za rekreacijo in za aktivno preživljanje dopusta. Kdor pa si želi miru in poležavanja na peščenih plažah ter občudovanje narave, mora višje proti severu. Za parkiranje motorja je dovolj prostora ob cesti in si zlahka najdeš košček plaže samo zase. Konec avgusta ni gneče in je prav prijetno. V restavraciji ob cesti s pogledom na jezero si privoščiva kratko pavzo in pizzo. Preko Bookinga poiščeva in rezervirava sobo (Borgo Machetto – nočitev z zajtrkom za dve osebi 70€). Časa imava še dovolj in pot nadaljujeva do mesta Riva De Garde ter po zahodni strani nazaj proti jugu. Zahodna cesta je stisnjena ob skalo z veliko tuneli in galerijami, razgled pa ni tako veličasten kot iz druge strani jezera. Ob jezeru je še veliko zanimivosti ( parka: Alto Gardu in Heller Garden ter grad Malcesine in še kaj bi se našlo), ki sva jih pustila za kdaj drugič. Tokrat je bil najin glavni cilj Francija – Provansa.

2. dan, 463 km

Po klasičnem italijanskem zajtrku (dobra kava, kruh, maslo, marmelada in veliko sladkega peciva) poiščeva avtocesto za Genovo in gas proti Franciji. Pred Genovo zavijeva za Asti in po lokalnih cestah skozi Albo in Coneo. Naselja so dolgočasna in pusta, ob cesti je veliko industrijskih objektov, hangarjev in skladišč ter nekaj velikih rastlinjakov. Slediva smerokazom za Francijo. Mejo prečkava skozi predor – v Italiji noter in v Franciji ven. Končno cesta, ki je vozniku v užitek in pogled na okolico je lepši. Vožnja postane bolj dinamična in kmalu sva prva v koloni. Ko na semaforju čakava zeleno (delo na cesti), se poleg pripelje skuterist, ki sva ga prehitela nekaj sto metrov nazaj. Lepo naju pozdravi („bonjour“) in opozori, da so tukaj v naseljih pogosto radarji. Zahvaliva se („merci“) in nato nadaljujeva po omejitvah – 30 km/h čez naselja…počasi..počasi. Na križišču ustaviva, ker ne veva kam?! Nastaviva navigacijo in nadaljujeva v smeri Sospal-a in nato v Peillon, kjer imava rezervirano sobo. Peillon je majhno staro kamnito naselje na vrhu pečine. Do njega vodi ozka zavita strma cesta. Prespiva v hotelu Auberge De La Madone (71,50€ za dva). Pred nočjo se še sprehodiva po ozkih tlakovanih ulicah. Za večerjo so ponujali tri menije od 25 do 65€ na osebo brez pijače. Uf.. za naju precej zasoljeno!! Bo kar riba iz konzerve v redu, se strinjava.

3. dan, 363 km

Otovoriva motor in se po zaviti cesti spustiva v dolino. Dve uri in pol vožnje ob kanjonu reke Verdon in do umetnega jezera se raztegne v cel dan. Le kako je to mogoče?! „Veliki kanjon reke Verdon je najgloblji, najdaljši in najbolj divji kanjon v Evropi,“.

Prvič, ko sva zgrešila cesto, sva se znašla v mestu Contes. Bencin na rezervi in sledilo je iskanje bencinske črpalke. Sprašujeva, iščeva, se voziva gor in dol po mestu. Sonce neusmiljeno pripeka, obleka se lepi na kožo. Končno jo zagledava – olajšanje. Starejša gospa opazi, da se ne znajdeva najbolje in nama prijazno razloži postopek. Vrneva se čez isti prelaz do križišča kjer sva zgrešila. V pizzeriji ob cesti se ustaviva in iz torbe izvlečem staro dobro avtokarto ter jo raztegnem čez majhno mizico. To naredim vedno s posebnim užitkom. Zabava me, ko vidim, da me drugi največkrat gledajo, kot da sem ravnokar priletel s časovno kapsulo in da bom vsak hip naročil zrezek od dinozavra.

No, po Franciji sva kar nujno potrebovala pomoč satelita.. Da ponovno ne zaideva nastavim navigacijo na telefonu in telefon pospravim pod folijo na tank torbi. Ideja se ni obnesla najbolje saj se je telefon pod folijo pregrel in se samodejno izklopil. Nekaj časa ga sploh ni bilo mogoče vklopiti in pomislil sem že, da je šel rakom žvižgat. Pogledava karto (tisto papirnato) in se napotiva dalje. Peljeva po cesti 6202, ki naj bi prešla v cesto 202. Veselo kramljava po interfonu in kilometri se lepo nabirajo. Uživava v vožnji in opazujeva okolico z možgani na off. Pripeljeva do razcepa in zavijeva na cesto 2202. To je najlepša cesta, ki sva jo prevozila na tem potovanju in to dvakrat, kajti izkazalo se je, da ni bila prava. Morala bi po cesti 202 ta pa je imela eno dvojko preveč 2202. Ker se vse stvari v življenju zgodijo z določenim namenom, je bilo tudi tokrat tako. Če ne bi zašla, bi ostala prikrajšana za dva čudovita prelaza Gorges De Daluis in Col De La Cavolle. Prvi naju je očaral z intenzivno rdeče rjavimi skalami, čudovito cesto, lepimi ovinki in tunelčki vklesanimi v živo skalo. Razgledi so bili veličastni. Tudi drugi prelaz naju je zavedel z nešteto ovinki in z dobrim asfaltom, ki nudi gumam odličen oprijem, zato je vožnja lahko bolj dinamična in vozniku v užitek. Tik pod vrhom Col De La Cavolle se nama posveti, da nekaj ni v redu. Zaradi vseh lepot sva pozabila na čas. Ura je pet popoldne in midva bi že morala prispeti do umetnega jezera na reki Verdon?! Ugotoviva, da sva daleč od reke in visoko v hribih. Na parkirišču srečava starejši par, pokaževa karto in vprašava kje se nahajava. OO,ja! ..čisto na drugem koncu, eno uro vožnje do križišča kjer sva zgrešila. Sledi pot nazaj po isti slikoviti cesti. Gas do konca in globoki nagibi v ovinkih so puščali sledi na črnih gumah. Ja,ja.. jih je kar lepo pobiralo.

Pred nočjo nama še uspe poiskati hotel Le Jasmin v kraju Montagnac (75€ z zajtrkom). Sprejme naju prijazna lastnica in takoj nama je bilo všeč. Objekt je nov in oprema v sobah prav tako. Vsaka soba ima izhod na vrt kjer je mizica, dva stola, senčnik in ležalnika. Zajtrk ti po želji postrežejo zunaj na vrtu. Kava, čaj, mleko, jogurt, francoska štručka (neomejeno), maslo, marmelada in seveda francoski rogljiček. Za povrh pa še sadje. Zelo okusno.

4. dan, 110 km

Prvo se zapeljeva do mesteca Moustiers ste Marie. „V 17. in 18. stoletju je tukajšnja bela, lepo okrašena keramika iz fajanse slovela po vsem svetu.“ Sedaj jo prodajajo kot spominke v številnih trgovinah umetne obrti. „Kapela iz 5. stoletja, posvečena Naši gospe Beauvourski, se opira na steno na vrhu vasi. Nadnjo je slovita zlata zvezda, viseča na 227-metrski verigi. Kraju jo je podaril vitez z imenom Blacas, ko je bil med križarskimi vojnami izpuščen iz jetništva“ Sprehodiva se med trgovinicami, narediva nekaj fotografij za spomin in kupiva spominke iz slovite keramike zase in za domače.

Ko se vračava k motorju si privoščiva še pijačo v prijetni kavarnici. Oprema je bila zanimivo pobarvana (patinirana) z naslikanimi rožicami in domiselnim dekorjem. Iz zvočnikov se je širila prijetna glasba francoskega izvajalca, ki je goste zazibala v sanjarjenje. Človek dobi občutek, da tukaj čas teče počasneje. Odpeljeva se proti umetnemu jezeru na reki Verdon. Ustaviva se na razgledni točki visoko nad reko, malo poslikava in nadaljujeva proti jugu. Ob cesti so velika polja sivke in pod čelado se ujame omamni vonj, ki pomirja. Pomislim kako mora dišati šele ko vse cveti. Če si želiš ogledati polja v vsej svoji veličini in vijoličasti barvi in močnim vonjem moraš Provanso obiskati junija ali v začetku julija. Potem jo porežejo in predelajo v eterična olja, parfume, mila.. Velika polja Lavande so privlačna tudi za čebele, ki v času cvetenja pridno nabirajo med. Prispeva do vznožja hriba prečkava jez in nadaljujeva do kraja Bauduen.

Velika polja Lavande so privlačna tudi za čebele, ki v času cvetenja pridno nabirajo med.

Na majhnem makadamskem parkirišču parkirava motor in se odpraviva na peščeno plažo. Voda je čista in topla in kopalcev ni veliko. Sledi skok v vodo in poležavanje na soncu. Ura je že pozno popoldan in čas je da se odpraviva naprej proti Apt-u, kjer imava rezerviran hotel (hotel Carina, cca 2km iz Apt-a.) Stopim do motorja in opazim, da imam odprt zadnji kovček!!! V momentu mi postane vroče.

Pogledam če kaj manjka. Fotoaparat je in vse ostalo tudi..olajšanje. Ko sem zaklepal stranske kovčke sem pozabil na zadnjega – to se ne sme več zgoditi! Ob mraku sva prispela v hotel. Sprejel naju je prijazen možakar in njegova VELIKA črna psička po imenu Sendi. Apt je v središču Provanse in je dobra izhodiščna točka za oglede zato sva sobo z balkonom in s pogledom na bazen najela za 7 noči.

5. dan, 112 km

Prva postaja je bila vas Roussillon, ki leži na terasi rjaste skale imenovane Mont Rouge. Tukaj je najbogatejše nahajališče okre v Franciji. Vas je bila nekoč znana po vsem svetu zaradi barvil, ki so jih pridobivali iz okre. Skale vseh mogočih okrastih odtenkov so skrite v borovem gozdičku. Do njega vodi lepo urejena sprehajalna pot. Vstopnina je 2,50€/osebo.

Roussillon je ustanovil Raymond Avignonski. Legenda pravi, da je nekega dne odkril, da ima soproga razmerje z njegovim pažem. Ubil ga je in z njegovim srcem na krožniku postregel ženi. Nesrečnica se je vrgla s pečine, njena kri je sprožila studenec, ki je nepretrgoma barval okoliško prst in tako je nastala okra. Industrija pridobivanja in predelave okre se je tu začela konec 18. stoletja in je prebivalcem prinašala zaslužek vse do leta 1958. Danes jo v Roussillonu izkopljejo v zanemarljivo majhnih količinah. Še vedno pa vsako leto v času vnebohoda tu priredijo veseli festival Okre. Hiše v vasi so pobarvane z celotno paleto odtenkov okre. Od marelične,rožnate, vijoličaste, zlate,vinsko rdeče, oranžne, rjaste in rjave.

Po ogledu pot nadaljujeva proti še enemu slikovitemu mestu Gordes. Mesto slovi po slikarski koloniji in je privlačno za umetnike. Med raziskovanjem ozkih kamnitih ulic naletiva na majhno galerijo. Pogled skozi vrata se ustavi na prekrasni sliki, ki prikazuje stara priprta vrata v zapuščeni hiši, skozi se v prostor prebija snop bleščeče bele svetlobe. Slika naredi močan vtis na gledalca in v njem prebudi fantazijo. Vstopiva v majhen prostor, kjer naju prijazno pozdravi slikarka. Hitro se zapletemo v pogovor. Mene je najbolj fasciniralo to s kakšno vnemo in žarom nama je pripovedovala, da navdih išče v zapuščeni hiši ne daleč od tu. Tam najde svoj mir in nove ideje za ustvarjanje. Poleti je tu veliko turistov, ko pa pride zima v mestu ostane le peščica ljudi in dva osla. Takrat naslika največ slik. V dolini pod Gordesom si še ogledava znameniti samostan Senanque – simbol Provanse. Pred mogočnim samostanom velika polja cvetoče Lavande, ta motiv je največkrat na razglednicah iz Provanse. Menihi tukaj po skrivnih srednjeveških receptih še vedno pripravljajo zeliščni liker imenovan Senancole.

Ne daleč stran si ogledava še edinstven muzej na prostem Village dus bories (6€/osebo) Te stare kamnite kolibe – bivaki so vse od 3. stoletja ponujala zavetje kmetom in pastirjem. Podobne hišice najdemo tudi na našem krasu. Na poti v hotel se ustaviva še v Fontane de Vauckuse in se peš napotiva do mogočnega izvira, ki pa je v tem letnem času razočaral saj je bil v zgornjem delu presušen . Smaragdno zelena voda naj bi bruhala iz velikega brezna ob vznožju 230 metrske pečine.

Poganski Galci so verjeli, da je tam božje domovanje, kristjani pa so ji rekli Hudičeva luknja. Tu je med šestnajstletnim bivanjem napisal največ svoje poezije italijanski pesnik iz 14. stoletja Francesco Petrarca.

6. dan, 181 km

Tudi tokrat je bilo jutro sveže, na balkončku sva pojedla zajtrk in naredila plan dneva.
Vision la Romaine je ena najbolje ohranjenih rimskih lokacij, ki so jo odkrili šele v tem stoletju. Ko se sprehajaš med ostanki rimskega mesta si zlahka predstavljaš kako so pred več kot 2000 leti tukaj posedali rimski veljaki in kovali politične zarote. V muzeju so izjemno lepo ohranjeni kipi iz belega marmorja. Človek kar ne more verjeti da so toliko stari. Načrti toplic in ostanki poslikav ter mozaikov razkrijejo kako premožni so bili in kako so se znali razvajati. Način sproščanja v bazenih, savnah in masažah se do danes ni kaj dosti spremenil. (9€/osebo).

Temperatura se je dvignila na poletnih 30 stopinj. V trgovinici še kupiva kozarček sivkinega medu za pokušino. Zajahava Hondo in jo poženeva proti mestu Orange. Zgodovinsko mesto leži ob reki Roni in je znano po najstarejšem ohranjenem rimskem gledališču in veličastnemu slavoloku zmage. Ogled gledališča ujameva še v zadnjih minutah zato je bila tudi vstopnina nekoliko nižja.(6,50€/osebo) Arena je velika in mogočna, najbolj pa fascinira teater- odrska scena iz peščenjaka, ki meri v dolžino 103m in višino 37m. Med prvimi vrstami še poiščem v marmor vklesan napis EQGIII, ki pomeni Equus Gradus III ali tretja vrsta za viteze. In prav to naredi potovanja posebna in drugačna. Ves svet danes lahko vidiš na televiziji in internetu. To so samo slike. Tukaj pa se lahko dotakneš, občutiš, sediš na istem kamnu kot pred 2000 leti v oklepe odeti vitezi. Vonjaš polja sivke, okušaš tradicionalno hrano in čutiš ljudi, ki tu živijo. Poleg tega pa še mnogi pripetljaji s poti, ki so včasih prijetni spet drugič malo manj, vendar popestrijo in naredijo vsako potovanje posebno in dragoceno. Tokrat sva imela nekaj težav z bencinskimi pumpami. Veliko je avtomatov, ki za razliko od italijanskih ne sprejemajo gotovine ampak samo kartice. Sam v tujini uporabljam predplačniško kartico Mastercard, ki pa mi na francoskih črpalkah ni bila v pomoč. Bencin je bil na nuli in do hotela sva imela še lep kos poti. Kaj zdaj? Prosiva mladeniča, ki je prišel natočit svojega Fiata za pomoč. Še on poizkusi z mojo kartico vendar prav tako neuspešno. Na koncu se zmenimo, da tankava na njegovo kartico in mu plačava z gotovino.

7. dan, 118 km

Danes naju je čakala še ena zgodovinska znamenitost pod UNESCO-vo zaščito Pont de Gard. Najdaljši in najbolj ohranjen rimski akvadukt. Na njemu se še danes lahko učijo inženirji gradbeništva in arhitekti. Kamniti bloki so obdelani s takšno natančnostjo, da se stikajo brez vsake najmanjše špranjice. Med seboj so povezani z kamnitimi zatiči podobno kot to počnejo mizarji pri izdelkih iz masivnega lesa. Akvadukt je oskrboval z vodo mesto Nimes. Parkirava motor na velikem parkirišču pred vhodom. Kupiva karte (8,50€/osebo) za ogled viadukta, muzeja in video – predstavitve. Karta služi tudi kot parkirni listek za odpiranje zapornice. Šele ko stojiš pod mogočnim viaduktom se zaveš njegove veličine. V reki pod njim je možno tudi kopanje. Midva sva se rajši ohladila v bližnji kavarni v senci dreves.

Nato naju je pot vodila še v mesto Nimes, kjer sva si ogledala veliko areno v kateri še vedno prirejajo bikoborbe (manj krvave kot v Španiji) ampak še vedno gre za mučenje živali. Vstopnina stane 13€/osebo in velja tudi za rimsko svetišče Maison Carree (5 min. hoje od arene) Svetišče je lepo ohranjeno in uporabljeno v mnogih filmih, ter razgledni stolp Tour Magne na bližnjem hribu.

8. dan, 60 km

Ura je že deset ko se odpraviva na pot. Danes je dan za počitek zato sva si omislila krajši izlet. Na dvorišču srečava lastnico hotela. Zelo prijazna gospa. Opazila je da na balkonu sušiva majice in perilo. Takoj se je ponudila, da nama lahko opere ona. Kavbojke so debele in prešvicane pomisliva, ideja ni slaba.

Del poti spet prevoziva po isti cesti kot prejšnje dni in nama je že malo dolgočasno. Tukaj imajo zelo velika krožišča in vanj lahko zapelješ 70km/h. Promet teče gladko. Le žmigavce v rondoju uporabljajo malo drugače kot smo vajeni pri nas. Ko vstopiš v krožišče vklopiš levi smernik in ga izklopiš šele ko zapuščaš rondo. Sprva se mi je zdelo čudno, ko pa se navadiš stvar deluje.

Zapeljeva se do Bonnieux-a. Lepo majhno naselje vendar nič posebnega. Na vrhu stoji kapelica iz 12. stoletja od koder je lep razgled na dolino Coulon. Dolina je polna vinogradov, sivkinih polj in nasadov češenj.

Ustaviva se še v najprestižnejši luberonski vasi Menerbes. Znana je po tem, da so sem rade zahajale znamenite osebnosti, med njimi tudi Picassova ljubica Dora Maar.
Zgodaj popoldne se vrneva v hotel in v sobi naju pričakajo zložena oprana oblačila. Hvala!

9. dan, 177 km

Zbudiva se v sveže jutro. Nase navlečeva vso motoristično opremo in se odpeljeva v nov dan.

Oppede le Vieux je še ena tipična provansalska vas. Po zavitih ozkih ulicah prispeva do vrha. Cerkvi so ravno menjali streho v njeni notranjosti pa je umetnica na ogled postavila svoja dela. Grad je bil ograjen z ograjo zaradi del tako, da ogled ni bil mogoč. Zato se spustiva nazaj v vas, zajahava motor in se odpeljeva proti Louemarin-u. Peljeva se skozi regionalni naravni park Luberon. Pokrajina je slikovita, poraščena s cedrami in borovci, sivkinimi polji, nasadi mandljevcev in oljk. Cesta je lepa, ovinkasta in prazna. Mojca obožuje fige zato med potjo če naletiva na kakšno sledi obvezen postanek. V Lourmarin-u si ogledava renesančni dvorec (6€/osebo) in si zaželiva pizze. Zavijeva v prvo pizzerijo kjer pa na najino presenečenje ne strežejo pizz zato greva dalje. Naslednja restavracija je tudi ponujala pizze. Cena 23€ se je nama zdela pretirana. Malo naprej prispeva do ulične trgovinice, ki je nudila kose pizz-e po 2,50€, kupila sva še francoski rogljiček in še eno pekovsko pecivo (nekakšno štručko z mandlji) ter vodo. Najina trebuščka sta bila potem zadovoljna.

10. dan, 108 km

Po informacijah, ki sva jih dobila iz turističnega vodnika po Provansi naj bi ogled Avignona zahteval cel dan. Avignon je eno najpomembnejših mest v zgodovini Francije. Leži ob izlivu Durance v Rono, več kot stoletje je bilo tudi papeško mesto. Staro mesto je obdano z obzidjem, novejše, modernejše pa na zunanji strani zidu. V bistvu je mesto v mestu. Ogledala sva si trg Place de Lhorloge na katerem je veliko restavracij, umetnikov, uličnih artistov in velik lepo okrašen ringišpil za otroke. Sprehodila sva se mimo papeške palače in male palače skozi park do mostu Saint Benezet. Za romarje je verjetno obisk Avignona posebno doživetje, naju pa ni pretirano navdušil. So pa cene tukaj bolj sprejemljive saj dobiš pizzo ali špagete že za 11€.

11, dan 122 km

Jutro je bilo oblačno in dišalo je po dežju. Za nama je zadnja noč v hotelu Carina zato spakirava vse kovčke in motor polno naloživa, ter se odpraviva proti Arlesu. Po prevoženih desetih kilometrih se pred nama pojavi črno grozeče nebo. Pogledava vremensko karto, ki kaže da v Arlesu močno dežuje zato spremeniva plan in se obrneva proti Aix de Provanse. Ravno parkirava motor ko se ulije. Zatečeva se v bližnji lokal kjer prevedriva. Dež končno poneha in odpraviva se na ogled mesta. Znamenito fontano sredi krožišča restavrirajo in cesto okrog nje asfaltirajo tako da je pravi prometni kaos. Vse stoji in vozniki so nestrpni zato živčno piskajo in se jezijo drug na drugega. Pred nočjo imava še dovolj časa zato si greva pogledat goro Sainte Victoire, ki stoji vzhodno od mesta Aix de Provanse. Slikar Paula Cezanna je bil nad njo tako navdušen, da jo je naslikal z vseh mogočih zornih kotov in ob različnih urah. Prespiva v hotelu Ibis Budget. Hotel za eno noč, majhna sobica je čista, vendar kasnejši zapleti, ko so trdili, da naju ni bilo in so nama spulili denar iz bančne kartice čeprav sva že plačala z gotovino!!angry

12. dan, 190 km

Arles – mesto umetnikov. Več stoletji je mesto pritegovalo slikarje in pisatelje. Tukaj je Pcasso upodabljal bikoborbe, Van Gogh pa je naslikal Nočno kavarno in Most v Langloisu. Espace Van Gogh, krajevna bolnišnica v kateri se je umetnik zdravil leta 1889, po znamenitem dogodku ko si je odrezal uho. Vrt so preuredili v skladu z opisi slovitega nizozemskega umetnika in je danes na ogled turistom. V mestu se nahaja največji amfiteater v Galiji zgrajen v 1. stoletju. Sprejel je lahko več kot dvajset tisoč gledalcev željnih krvavih spopadov med gladiatorji in zvermi. Mesto nama je bilo zelo všeč, na ulicah je živahno, ulični umetniki popestrijo dogajanje, veliko je majhnih trgovinic in kavarn. Sobo si rezervirava malo pred ribiško vasjo Ste Maries de la Mer v pokrajini Camargue. Pričaka naju veliko makadamsko parkirišče, vonj po konjskem gnoju in bazen za belo ograjo. Na vsaki strani objekt s sobami za goste, pred vhodom majhna plastična mizica in dva stola, ter veliko drobnih živalskih iztrebkov (podobnih mišjim) Hmm… tako je na kmetih. Raztovoriva motor in ker je ura še zgodnja se odpeljeva do znamenite vasi tik ob morju. Na krožišču je velika bronast kip pastirja na konju in bika. Ogledava si avtohtone majhne s slamo krite hiške, ki so pobeljene z apnom. Videti so kot iz pravljice.

Na plažah je bela mivka in so lepo urejene, vzdolž njih vodi sprehajalna pot. Ozke ulice so živahne in stojnic z spominki in hrano je na pretek. Nato se odpeljeva še po pokrajini, ki slovi po belih konjih, ki niso divji, jih pa pustijo, da se prosto gibljejo v naravi.. Tukaj gojijo tudi znamenite črne bike z viličastimi rogovi za bikoborbe. Veliko jih prodajo v Španijo. Pokrajina je ravninska z prostranimi slanimi močvirji poraščenimi s visokimi travami in sivkastim muljem (kot siva glina). V plitkih jezerih so jate Flamingov – Plamencev, ki z dolgimi nogami kopljejo po mulju in z zavitimi kljuni iščejo hrano. Možno jih je videti samo v daljavi. Zato je brez zmogljivega zooma na fotoaparatu skoraj nemogoče narediti dobro fotografijo. Moj objektiv potegne samo do 105 mm zato mi ni preostalo drugega kot, da se jim skušam čimbolj približati. Naredim nekaj fotk iz razdalje kakšnih 50 metrov in se vrnem na obalo. Zvečer si privoščiva še odlično večerjo: ribjo juho, ki jo postrežejo na zanimiv način. Popečen kruh natrejo z česnom, ga namažejo z gorčico in posujejo s sirom ter vse skupaj prelijejo z gosto ribjo juho. Zelo okusno. Naslednja jed so bili kalamari v paradižnikovi omaki in rižem treh baru. Za desert pa čokoladna torta z jagodnim prelivom. Zanimivo je, da torto postrežejo toplo. Zame je bilo to novo kulinarično doživetje.

13. dan, 212 km

Po isti cesti kot sva prišla sva se vrnila do Arlesa in nato nadaljevala v smeri mesta Marseeille. Malo pred mestom ustaviva na črpalki. Spet procedura s karticami, na srečo avtomat sprejme kartico od Mojce in končno nama uspe natočiti gorivo. Ko hočem zagnati motor se ta samo leno zavrti in obstane – prazen akumulator!! Fa..k crknu alternator pomislim!! To je hiba Honde Cbf 1000 in samo vprašanje časa je bilo kdaj in kje ga bo prežgalo. Globoko vdahnem, da se pomirim. Po naravi sem optimist in pomislim, da je mogoče kriv samo akumulator, da se je spraznil zaradi počasne vožnje saj je motor večinoma deloval pod 3000 obrati, ventilator je deloval na polno in zaradi vseh lepot je bilo potrebno ustaviti in ponovno zagnati motor vsakih nekaj kilometrov. Odstranim vse tri kovčke, da bo motor lažji za potiskanje. Po nekaj poizkusih nama uspe na porivanje zagnati motor.

Marseeille sva prevozila brez ustavljanja in motor sem skušal držati nad 4000 obrati, da se napolni akumulator. Na hribu nad mestom se vseeno ustaviva in ugasnem motor. Če ne bo vžgal se lahko vsaj spustim po klancu navzdol pomislim. Razgled na mesto je res lep in mi pomaga pregnati slabe misli. Po kratki pavzi sedeva na motor, obrnem ključ in desnim palcem se dotaknem tipke za start – motor vžge v prvo. Uf… mogoče imam prav, da je samo slab akumulator. Naslednja postaja je bil Cossis. Majhno mesto ob morju. V laguni so privezane barke vseh velikosti in starosti, restavracije ob vodi so nabito polne saj je čas kosila. Nad zalivom se visoko na pečini razkazuje stara graščina. V senci kavarne se osveživa s hladno pijačo in jaz sem bil potreben prave črne kave. Vrneva se do motorja, poiščeva hotel in počakava z potrditvijo rezervacije do trenutka ko se prepričava da motor deluje. Kreneva na pot. Vožnja skozi borov gozd je posebno doživetje, na asfaltu se rišejo temne sence, ki jih prekinjajo sončni žerki ki se pribijajo skozi krošnje dreves. V gozdičku narediva kratek postanek za malico nato se spustiva v dolino do predmestja Toulon-a. V kraju Ollioules naju čaka sobica v hotelu za 52€.

Nedelja, 14. dan, 2 km

Zjutraj pozajtrkujeva kar v sobi, v avli hotela še vzamem kavo iz avtomata (2€). Kava je zanič. Osedlava motor, obrnem ključ in pritisnem start. Motor se ne zavrti – baterija je prazna. Dobro, pomislim če je alternator v redu in če motor vžgeva na potisk bi moralo delovati. Izklopim še prvo luč, da zmanjšam porabo elektrike na minimum. Za iskro in bencinsko črpalko bi moral alternator proizvesti dovolj elektrike. Potisneva in motor vžge. O.K. Sedaj pa direktno domov. Do Litije naju loči tisoč kilometrov. Veselje ni trajalo dolgo saj je Honda obstala že po dveh kilometrih. Porineva na pločnik in pokličem asistenco. Reševanje je potekalo strokovno, učinkovito in hitro. Francozi naložijo motor in naju zapeljejo nazaj do hotela kjer sva med čakanjem na vleko že rezervirala sobo še za eno noč. Kmalu zatem pokliče uslužbenka iz asistenčnega centra in nama ponudi dve variante: domov se lahko vrneva z letalom, motor pa pridejo iskat v sredo ali da se vrneva skupaj z avtovleko. Odločiva se za drugo možnost. Okrog 16 ure naju pokliče gospod iz avtovleke in nama pove, da čez eno uro šofer krene na pot. Zjutraj ob šestih je že pred hotelom parkiran bel kombi. Naložimo motor, spijemo kavo in krenemo na pot. Ob 20h smo že v Ljubljani, kjer naju je čakal taxi za Litijo. Motor je ostal v kombiju in so ga naslednji dan odpeljali v Domžale na servis.

Vseeno sva bila vesela, da je Honda zdržala vsaj dva tedna, tako, da sva imela kljub vsemu lep dopust. Videla sva bistvo Provanse in del Azurne obale. Z motorjem sva naredila 2802 kilometra preostali del poti pa sva se peljala s kombijem.

Vtisi: Francija je čudovita dežela z prijaznimi ljudmi, ki radi pomagajo. Čas v Provansi teče bolj počasi in veliko je zanimivosti, muzejev, galerij, srednjeveških vasi in mest. Ostanke rimskega imperija najdeš skoraj v vsakem kraju. Domačini radi posedajo v senci dreves in balinajo. Tudi sam sem nekajkrat zvečer na televiziji pogledal kakšno tekmovanje v balinanju. Je zelo zanimivo.

Hrana v restavracijah je draga, v trgovinah pa so cene podobne našim. Vreme je stabilno z dnevnimi temperaturami med 25 in30 stopinjami. V tem letnem času je dežja malo. Omejitve v mestih in vaseh so 30km/h in hitrost krotijo z ležečimi policaji, ožinami in cik-cak ovirami. Ovire so zelo učinkovite in te prisilijo v počasno vožnjo. Prednost je tudi ta, da te tam ne rabi skrbeti za radarje, ker jih ni. Policijo vidiš redko in podeželske ceste so čudovite in prazne. Še ena motoristična. Motociklov je tukaj malo (največ Moto Guzzi-ev in Harley Davidson-ov) in vsi imajo priprte (ne preglasne) auspuhe, divjakov prav tako nisva srečevala (razen ene izjeme). Videla sva nekaj popotnikov na velikih GS-ih in KTM-ih in to je to.

Slovenski turisti so tu redkost.