Naša pot je bila uradno potrjena nekega lepega sončnega dne  na pikniku, kjer smo se ob pločevinki Laškega (ali treh  vsi štirje člani odprave pogumno in neomajno strinjali, da jo bomo izvedli, pa naj se zgodi karkoli. Naslednje jutro nekateri v to sicer niso bili več tako zelo prepričani, vendar so se 9. julija 2011 vse tri Hondice: Sršenka 900, The Bird 1100 in Prestreznik 800, s svojimi lastniki (plus prikolica) zbrale na bencinski črpalki v Hrastniku. Eni malo prej, drugi pa malo kasneje in s še mokrimi spodnjicami v potovalki.  Pustolovščina se je začela.

1. dan:  Trbovlje – Bijelina – Beograd (600 km)

Začetek je bil konkreten, saj smo imeli prvi dan načrtovanih kar 600 km. Naš cilj, Beograd, se je zdel precej oddaljen. Najbrž tudi zato, ker je bilo potrebno na avtocesti zgubiti ključe in se vračati po njih, se ustavljati na vseh črpalkah zaradi »nujnih« opravil in se kar dve uri cijaziti samo po Sloveniji.

Hondice pa so se le ogrele in zašibale po avtocesti. Ogreli smo se tudi mi, saj je bilo zunaj kar naenkrat 37°C. Tako smo ob prvem ogledu v Bijelini (Etno selo Stanišiči) spili na hektolitre »kisele« vode in razveselili natakarja. Večina se nas je po prvem šoku na zrak »kot iz fena na ful«, kar navadila, saj je bil vročinski val nas zvesti spremljevalec skozi celo pot in izbire ni bilo. Gregi si je prisvojil rek »Ko sem vroč, sem nemogoč.«

Sprehodili smo se mimo žuborečih potočkov, jezerc, urejenih zelenic in spokojne tišine. Zdelo se je, da Gregija, ki si je hladil zadnjico v senčki in nergal, niso »impresionirale«. Nato smo spet  zajahali naše stroje in nadaljevali pot po avtocesti. Čeprav Divlje jagode prepevajo “Avtoputom prolaze  kao vjetrovi”, vsi motoristi vedo, da je vožnja po avtocesti mogoče res vetrovna, vsekakor pa ravnina ni zabavna, za tiste na zadnjih sedežih celo malce uspavajoča (še dobro, da je čelada dobro izolirana in se izpod nje ne sliši petja ali, po domače, dretja, ki te ohranja budnega). Prihoda v Beograd smo se razveselili.

Namestili smo se v čisto novem hostlu Townhouse 50, plačali 20 evrov po osebi ( in poleg dobili na razpolago uporabo varovane podzemne garaže), se razkomotili po sobi (kar naenkrat je iz tistih minimalnih stvari, ki jih lahko vzameš s seboj na motor, nastal kup krame), navili klimo do konca in odšli na lov za večerjo – prve čevapčiče pod Kalemegdanom). Na sprehodu in ogledu centra se z našima samskima fantoma ni dalo veliko pogovarjati, saj sta z odsotnimi pogledi in slino okoli ust spremljala lepa in bujna srbska dekleta.

2. dan: Beograd – Kladovo (250 km)

Na nedeljo zjutraj so bile beograjske ceste popolnoma prazne, zato smo ogled mesta opravili kar z motorji. Poslikali smo ruševine generalštaba, ki so takšne ostale v opomin in spomin bombardiranja in grozot iz vojne. Na nas so vsekakor pustile strašljiv vtis.

Pot nas je vodila mimo njiv, polj, vinogradov in nasadov sončnic, preko nižinskega sveta proti Kladovem in po dolini Donave. Takrat smo že ugotovili, kako prijazni so Srbi. Zaradi zaprte ceste in obvoza smo pristali ob tržnici v Požarevcu, kjer so se ljudje nagnetli okoli nas, nas spraševali, če smo se izgubili, kam potujemo in od kod smo. Vsak je imel nekoga v Sloveniji, vsi so Slovenijo oboževali, vsi so nam hoteli pomagati. Pa ne le tu. Zgodba se je ponavljala na vsaki črpalki in ob še tako  kratkem postanku. Ljudje so nam mahali ob cesti in nas veselo in navdušeno pozdravljali. Najbrž smo bili zanimivi tudi zato, ker v Srbiji nima – tako kot pri nas, vsaka tretja hiša motorja, vsaj mi jih nismo veliko videli.

Trdnjava Golubac je pri vseh štirih udeležencih potovanja požela val navdušenja. Uživali smo v romantičnem razgledu na ostanke gradu, plezali po kamnitih stopnicah in naredili približno tisoč fotografij. Gregi se je srečen spremenil v pravo kozo in se povzpel na (po našem mnenju) še neobljuden hrib, da smo se že kar malo zbali zanj (opomnik: za naslednji rojstni dan mu kupi dereze).

Cesta po dolini Donave je bila za ženski del odprave malce prehitra, fantje pa so si dali duška. Odprta, ravno prav vijugasta, s tuneli, brez prometa, a z manjšimi presenečenji, kot so odtrgan asfalt, luknje in kamni. Vozili smo se mimo hidroelektrarne v Djerdapu, ki je mejni prehod med Srbijo in Romunijo ter tudi največja HE v bivši Jugi. Za seboj smo pustili tudi ogromno »kuglo« (tudi mi ne vemo, kaj je tam počela  , idiličen grad ob Donavi, obraz, izklesan v skalo… in ves čas pa nas je spremljala Donava, v kateri se ljudje tudi kopajo (malo nas je mikalo, preveč pa tudi ne . Pri Kazanu, malo pred HE Djerdap 1, smo bili priča fascinantnemu pogledu na Donavo, ki se na tistem mestu iz širine treh kilometrov zoži na vsega 80 metrov. Menda se tukaj blizu lahko po Donavi zapelješ tudi s čolnom in si pogledaš znamenitost, ki je s ceste ni videti:  Tabulo Trajano, ostanek nekdanje Trajanove poti, ki je povezovala tedanje rimske province.

V Kladovem nismo našli načrtovanega, po slikah sodeč urejenega hostla Kladovo, kjer naj bi prenočevali za 10 evrov na osebo z garažo vred – »Niko nikad čuo.«. Zato smo si privoščili hotel Djerdap (26 evrov na osebo), saj ima mesto samo dva hotela in zasebnika,  ki oddaja »apartmaje«, od  katerega smo jo po hitrem postopku odkurili. Prepoteni, utrujeni in z »rahlim« vonjem , sicer nismo pričakovali svilenih rjuh in zajtrka v postelji, ampak nešteto razbitih steklenic, zanemarjen lastnik, ki ni čisto prepričan, kje je, za povrh pa še grozne sobe… Vse našteto  tudi za smrdljive motoriste ni »apetitlih«.

Ja, na poti smo bili šele dva dni, ampak vročina in »savnanje« v usnju sta nas že prisilila, da smo motoristične obleke, še posebej čevlje, sezuli čim dlje od civilizacije in bivalnih prostorov.

Potem pa… najlepši del dneva: večerja v gostilni Tekijana Plus. Mješano meso sa žara, punjene pleskavice, čevapi, pica, galoni mineralne vode, obvezno pivo, sto omakic in dodatkov ob hrani… Račun pa okoli 30 evrov. Da ne govorimo o Jelen pivu, ki je v hotelski restavraciji nanesel »cel« 1 evro. Še bomo prišli.

3. dan: Kladovo – Paračin – Niš (300 km)

Ta dan je bil eden izmed najbolj prijetnih, čeprav so v Beogradu namerili kar 47°C. Obetalo se je srečanje s sorodniki enega od članov odprave. Za prvi obisk smo naredili ovinek v Paračin. Gregi je hotel tam kar ostati, saj se je izkazalo, da je hčerka tetkice znana manekenka , ostalo družinico pa smo obiskali v Nišu.  Gostoljubnost Srbov nas je zopet pustila brez besed. Nikoli nas še niso videli (še na Facebooku ne ). Motoristi pri nekaterih že sami po sebi vzbujamo predsodke, a so nas z odprtimi srci pričakali na dvorišču pred hišo, nas sprejeli kot svoje najljubše prijatelje in vse štiri kot družino. In to navkljub smradu, ki smo ga pripeljali s seboj. Uboga miza je bila tako obložena s prigrizki in srbskimi specialitetami – od polnjenih paprik, odojka, ostalega pečenja  in prilog, da ni bilo več prostora niti za zobotrebce.

To seveda ni bilo dovolj. Zvečer, se pravi čez slabi dve uri, ko smo se nekako že skoraj lahko premikali, smo se morali ponovno napokati slastnih srbskih jedi v kafani kod Rajka v centru Niša. Seveda niti pod razno ne na naš račun.

Ob sprehodu smo ugotovili, da nočno življenje ni značilno le za Beograd. Tudi tu se je trlo ljudi (ja, zopet brhka in lepa dekleta, paša za fantovske oči ), ki so se veselo sprehajali po mestu, oblečeni po zadnji modi, tudi pozno po polnoči, čeprav je bilo treba zjutraj v službo. Naša gostiteljica Maja nam je razložila, da Srbom trenutno ne kaže najbolje, kar se tiče služb, plače, denarja in preskrbljenosti. Tovarne prodajajo tujim lastnikom, ljudje izgubljajo službe, plače so vsak dan manjše, ves denar se zgrinja le v Beograd. Vendar so Srbi za druženje in veselje pripravljeni dati tudi zadnje cekine. S tem ostajajo optimistični. To jih drži pokonci.

Proti jutru nas je kratka, a osvežujoča, nevihta popeljala v prijeten spanec v varnem udobju njihovega doma. Zaspali smo z dobrim občutkom, ko ti nekdo res polepša dan, naslednje jutro pa smo si ob slovesu  obljubili, da se zopet srečamo.

4. dan:  Niš – Trgovišče – Skopje – Mavrovo (410 km)

Preden smo zapustili Niš, smo si ogledali Ćele kulo – stolp, ki so ga Turki zgradili iz 952 glav srbskih upornikov. Sedaj jih je ohranjenih le še 95, ostale so zaradi vere v njihovo nadnaravno moč  pokradli. Nas vseeno niso zamikale, saj so precej grozljive.

Naslednji kraj smo iskali blizu Trgovišta. V Vranju, nedaleč od makedonske meje, smo zavili proti vzhodu, saj smo nekje dobili informacije, da se tam blizu skriva naravni fenomen  Vražja stena ali kamen, za katerega pa ljudje v najbližji okolici niso še nikoli slišali (tako, se nam je kar fajn zdelo, da mi smo ). Do tja nas je potem pripeljal prijazen policist, – kar tako, ker je mislil, da smo se izgubili. Pa se je splačalo narediti manjši ovinek. Približno 5 kilometrov pred Trgovištem so nas pozdravili kamni in ogromne skale čudnih oblik, ki so puščali domišljiji svojo pot in risali različne podobe. Potoček, ki se vije spodaj, mostovi in  divja narava naj bi bil po legendi dom hudičkov, ki so na sam vrh, kamen po kamen, znosili tudi majhno kamnito cerkvico. Od cerkvice na  vrhu, se nam je odprl čudovit pogled na okolico. Naš »kozel« Gregi je zopet dobil svojih pet minut.

V Makedoniji so nas za lep sprejem na avtocesti ustavili policisti, in ko smo že skoraj pripravljali denarnice, ker brez tega pa naj se nam pot skorajda ne bi izšla, je policist ugotovil, da smo iz Slovenije, se nas razveselil, vprašal kako smo in spustil naprej. Nasploh nas na poti možje v modrem niso »šmirglali pet posto«. Tudi takrat, ko je Gregi v Črni Gori prišibal in prehiteval čez polno črto (česar sicer ne počne.), se jim ni zdelo vredno niti pogledati za nami (vsaj računa še nismo dobili).

Čeprav je bilo že pozno popoldne, je bila vročina ob prihodu v Skopje nastavljena »do konca«. Tako se je del naše skupinice kislo držal, preklinjal sonce in žulil vodo v ohlajenem baru, drugi pa smo si ogledali center, ki je sicer živo gradbišče, saj se šele zdaj obnavlja po katastrofalnem potresu iz leta 1963. Mesto je kljub temu krasno, saj je polno številnih zanimivih kipov – dve bujno grajeni kamniti ženski sta potolažili tudi razgreti tečki. Bolje kamnite obline, kot nobene, mar ne?

Pot smo nadaljevali mimo Gostivarja in nato z glavne ceste zavili na zelo lepo cestico proti Mavrovem, ki je spominjala – recimo na Jezersko. Zavita, gorska… odlična. Serpentine so vodile kvišku, proti vrhu. Z vsakim prevoženim metrom je vročina popuščala, veselje do vožnje pa naraščalo. Na vrhu se nam je odprl pogled na čudovito Mavrovo jezero, nato pa smo se razveselili še prihoda vas. Stopinje so se spustile na 14°C, da smo se ponoči celo pokrili z odejo. Spali smo pri domačinu, ki je oddajal apartmaje za 7 evrov na noč. Poceni, domače, udobno. Smrčali smo kot polhi. Eno bolj, drugi manj glasno.

Se nadaljuje na naslednji strani…