Še v nobeni evropski državi nisva čutila takšnega prepleta preteklosti in sedanjosti kot na Poljskem, kar se vidi že na prvi pogled v vseh obeležjih, spomenikih, ki so zasuti s cvetjem, ponekod imajo celo častne straže. Tudi veliko muzejev je posvečenih preteklosti, zlasti tragičnim dogodkom v 20 stoletju. Vemo pa, da so Poljaki najbolj nastradali v 2. svetovni vojni, pa tudi po njej, v času komunizma. Toda Poljaki danes niso ostali v preteklosti, so zelo delovni, vidi se njihov napredek, v kmetijstvu, industriji. Prvi vtis je bil, da se jim je zelo zvišal življenjski standard. Prijetno in doživeto je bilo potovati po vzhodnoevropski državi.
31. julij 2024: LJUBLJANA – KRAKOV: 850 km
Po navadi narediva največ kilometrov prvi dan, zato da prideva na začetno točko najinega potovanja. Tokrat je bilo to mesto Krakov, kamor sva prispela v poznem popoldnevu. Da se nama ni treba ukvarjati z mislijo na spanje, že doma rezervirava hotele, kjer bova prenočevala in zajtrkovala. Najprej sva se malo odpočila, potem pa sva začela z raziskovanjem mesta (seveda imava že v naprej pripravljeno, kaj si bova ogledala). Vedno se zapeljeva ali pa greva peš v staromestno jedro. Tokrat je bilo prav posebno, ker je bila že tema, in se je znamenita bazilika sv. Marije iz 14. stol. z dvema stolpoma prikazala vsa osvetljena. Posebna sta stolpa, ker je eden visok 88 m, drugi pa 69 m. Višji je bil menda stražni stolp. Ob polni uri pa še iz stolpa odmeva trobenta. Seveda sva se naslednji dan ponovno vrnila na osrednji trg, kjer je tudi spomenik Adama Mickiewizca, znanega poljskega pesnika (imajo ga v vsakem mestu). V tem krogu je tudi pokrita tržnica iz 13. stol., kjer dobiš vse, od hrane do obleke. Zanimivo je to in seveda pohvalno, da so vsi izdelki oz. proizvodi domače izdelave.
Ker je bil v bližini doma papež Janez Pavel II. (Vadovice), ima v Krakovu tudi cerkev, ki je bolj moderna, okrogla, na cerkvi pa je napis FIDES (VERA).
Na griču v mestu stoji grad Wavel s katedralo in kapelico, ki ima zlato kupolo. V grad, kjer je muzej, nisva šla, saj je bilo lepše zunaj občudovati mogočno stvaritev. Kot sem že v uvodu omenila, da se zgodovina neprestano tke v sedanjost, je poseben del Krakova t.i. Židovska četrt Kazimierz, kjer so stavbe še zelo dobro ohranjene (sinagoge, židovsko pokopališče). Še sedaj so stoli na trgu, ki čakajo vrnitve Judov iz taborišč. Nekoliko stran, čez reko Vislo, pa je še ena zgradba, ki priča o dogajanju med drugo svetovno vojno, to je Schindlerjeva tovarna, ki je danes muzej kot pričevalec vseh grozot, a hkrati tudi pomnik, da lahko tudi v vojni govorimo o humanosti, ki jo je izkazal tovarnar Schindler, ko je reševal Jude. Prav tu je Spielberg snemal film Schindlerjev seznam.
Krakov se ponaša tudi z znanimi ljudmi, kot so oskarjevec Roman Polanski (režiser), Helena Rubinstein (kozmetika); na tamkajšnji univerzi Jagiellonski so se šolali Marie Sklodowska Curie, Nikolaj Kopernik, papež …
KRAKOV – ČENSTOHOVA – VARŠAVA: 380 km
V dežju sva nadaljevala pot proti Varšavi. Vmes sva se ustavila v romarskem kraju Čenstohova, ki je podobno kot pri nas Brezje. To področje s samostanom in cerkvijo je na vzpetini nad mestom in se imenuje Jasna Gora. Cerkev je res zanimiva, oltar je črn in tudi podoba Marije Device je črna. Kot da bi ta postanek v romarskem kraju kaj pomagal, sva vožnjo nadaljevala v suhem in na koncu celo sončnem vremenu, vse do glavnega mesta Poljske, Varšave.
Varšava je veliko mesto z 2 milijonoma prebivalcev, zelo sodobno z velikimi stavbami oz. nebotičniki, a kljub vsemu sva najprej opazila mogočno starejšo zgradbo z visokimi stebri in kipi, to je Palača kulture in znanosti iz 1955, ki zelo spominja na moskovsko univerzo Lomonosov. Ni čudno, saj je to bilo Stalinovo darilo Poljakom. Osrednji kip na pročelju drži v levi roki knjigo, kjer so bila zapisana štiri imena: Marx, Engels, Lenin in Stalin. Menda Poljaki sovražijo to zgradbo in tudi napis Stalin so izbrisali. Danes služi za razne konference, saj ima kar 3000 sedežev.
Drugi dan v Varšavi sva preživela v starem delu mesta, ki v resnici ni zares staro, saj so ga Nemci povsem porušili, toda Poljaki so ga postavili nazaj v prvotno podobo. Tam je tudi označeno, kje je potekala meja Varšavskega geta. V tem sklopu je tudi židovski muzej Polin, ki opominja na teror oz. genocid nad Judi. Pretresljiv, zaradi svoje nadnaravne velikosti, je tudi spomenik in muzej varšavski vstaji, ko so se 1944 Poljaki množično uprli Nemcem in so upali na rusko pomoč, a te ni bilo, zato jim upor ni uspel. Posledično so Nemci uničili celotno Varšavo.
V starem delu mesta je kar nekaj cerkva, med njimi Cerkev Blažene Device, ki stoji na poganskih temeljih, osrednji trg, Plac Zamkowy, okrog katerega so strnjene barvite hiše, kjer je polno kavarn, gostiln … Del starega mesta proti reki Visli pa obkroža opečnato obzidje (Varšavski barbican) in ob reki Visli je kip Morske deklice z mečem v roki. Z njo je povezana legenda, da je iz Baltika zaplavala po reki Visli vse do Varšave. Deklica je zelo lepo pela, ljudje so jo oboževali, a nekdo jo je ujel, ker je hotel zaslužiti z njenim petjem; ribiči so slišali njene krike in jo rešili pred ugrabiteljem. V zahvalo jim je obljubila, da bo z mečem varovala mesto. Je zavetnica mesta in v mestu so ji postavili kar nekaj spomenikov.
Za Poljake sta pomembni osebi Nikolaj Kopernik (astronom – heliocentrični sistem) in Friderik Chopin (skladatelj, pianist), zato v mestu najdemo kar nekaj obeležij njima v čast, imata tudi institut, muzej in v cerkvi Bazilika sv. Križa je Chopinova grobnica, kjer počiva Chopinovo balzamirano srce.
V Varšavi sva ostala tri dni in sigurno še marsičesa nisva videla. Šla pa sva v predel Praga, ki je čez reko Vislo, in predstavlja tisti stari del mesta, ki ga Nemci niso uničili. Pričakovala sva veliko, saj sva na spletu prebrala, da je veliko galerij, klubov, barov …, pa ni bilo nič od tega. Mogoče je bil kriv dež.
Če strneva vtise o glavnem mestu, lahko rečeva, da je lepo, bogato mesto z dobrim mestnim prevozom (metro, tramvaj, avtobus). Ni pa mesto, ki bi živelo dan in noč, saj po polnoči zaspi.
VARŠAVA – MALBORK – GDANSK: 390 km
Po treh dneh prijetnega pohajkovanja po Varšavi je bil že čas, da spet sedeva na motor in se popeljeva v nove prigode. Najin cilj je bil Gdansk, mesto ob Baltskem morju. Kakšnih 100 km pred Gdanskim sva naredila malo ovinka in si ogledala po površini največji grad z obzidjem na svetu, saj zavzema kar 140 000 m2 ob reki Nogat. Ker je bil sončen dan, je v svoji mogočnosti še bolj sijal. Sprehodila sva se okrog, uživala v čudovitih razgledih in se nato še ustavila v eni izmed mnogih gostiln, kjer sva jedla okusno kosilo. V notranjost gradu nisva šla, ker bi si morala vzeti več ur, saj je v gradu veliko muzejev, ki prikazujejo življenje gradu skozi čas in njegovo viharno zgodovino.
Popoldne sva nadaljevala proti Gdansku, kar v pričakovanju, saj sva od marsikoga slišala, da je zelo lepo turistično mesto s čudovitimi zgradbami ob kanalih, ki jih ustvarja reka Motlawa, zato Gdansku rečejo »poljski Amsterdam«. In res sva bila očarana. Tri dni, ki sva jih preživela v Gdansku, sva uživala v sprehodih skozi ozke ulice, po trgih, ki so bili zaokroženi z zgradbami s tipično severnjaško arhitekturo, ki kaže, da je bilo mesto zelo pomembno hanzeatsko trgovsko središče. Imela sva srečo, da je prav takrat potekal sejem domačih (poljskih) obrtnih izdelkov in kulinarike z vseh koncev sveta. Spoznala sva, da Poljaki zelo cenijo svoje izdelke in tudi v drugih poljskih mestih ni bilo »kitajske robe«. Pa še ena zanimivost, bilo je ogromno turistov, toda to so bili Poljaki – bilo je nekaj nemških, čeških in madžarskih turistov. Slovencev pa na celi poti nisva srečala.
Poleg zanimive arhitekture je seveda v mestu kar nekaj pomembnih zgradb, kot so: stolp iz 14. stol., ki predstavlja začetek starega mestnega jedra. V tem delu je znameniti Dolgi trg z Neptunovim vodnjakom in se zaključi z gotsko baziliko Sv. Marije, ki predstavlja s 105 m dolžine in 80 m visokim stolpom (400 stopnic) največjo opečnato cerkev v Evropi. V mestu je kar nekaj dvižnih mostov in tudi premični most, da lahko ladje in čolni plujejo po reki (na pol ure se dvigujejo oz. premikajo). V samem centru mesta je zelo dobro ohranjen leseni žerjav, ki predstavlja ostanek nekdanje luke, saj je lahko dvignil 2 toni tovora kar 27 m visoko.
Zelo živahno je tudi večerno oz. nočno življenje – ljudje posedajo po lokalih, veliko se pije in je. Poljaki imajo zelo močno hrano, veliko mesa, krompirja, zelenjave, cmokov, krompirjevih palačink, golažev, klobas, različnih juh, sladic (sladka žemljica z borovnicami), pa tudi ribe, losos. Pijejo pa največ svoje pivo, razne likerje, vodko … Dnevna temperatura zraka je bila okrog 25 stopinj, nočna pa 15 stopinj, zato imajo lokali zunaj plinske grelce, da ne zebe turistov pri večerji. Kar prav so prišli tudi nama.
GDANSK – SOPOT – GDYNIA – HEL (na polotoku HEL) – GDANSK: 240 km
En dan sva si vzela za vožnjo ob Baltskem morju, saj je Gdansk oddaljen od morja kakšnih 10 km. Najprej sva obiskala mesto Sopot, ki ima lepe bele peščene plaže. Naj omenim, da je bilo sončno, 25 stopinj in morje 21 stopinj, zato je bilo tudi kar precej kopalcev. Seveda sva si tudi midva vzela čas za plažo in izkoristila priložnost, da lahko rečeva, da sva bila v Baltskem morju. Nekaj kilometrov severneje je Gdynia, ki pa je bolj pristanišče, tudi za velike križarke, zato sva nadaljevala vožnjo proti 35 km dolgem polotoku Hel, vse do istoimenskega mesteca na koncu polotoka. Danes je ta polotok turističen, kjer je veliko kampov, hotelov, a na koncu polotoka pa je še nekaj bunkerjev in topov, ki opominjajo na tragične dogodke iz 2. svetovne vojne, ko je Poljakom uspevalo dlje časa obdržati ozemlje v svojih rokah pred Nemci. V daljni preteklosti je bil ta polotok naseljen s prvotnimi prebivalci Kašubi, ki jih je bilo kar pol milijona na celotnem poljskem ozemlju, in so spadali v zahodnoslovansko skupino, v jeziku zelo sorodni poljščini, a so izumrli.
Še eno pomembno zgodovinsko mesto sva obiskala, tokrat z ladjo do Westerplatta ob Baltskem morju, kjer se je 1. septembra 1939 začela 2. svetovna vojna z bitko med poljskimi in nemškimi vojaki. Danes je na tem mestu velik spomenik z mislimi papeža Janeza Pavla II.
Ko smo pluli po kanalih reke Motlave, smo se peljali mimo znamenite ladjedelnice, kjer se je rodila Solidarnost z Lechom Valenso, tako da je posledično 1988 prišlo do velike stavke, ki je privedla do svobodnih volitev na Poljskem. V bližini ladjedelnice je tudi muzej Evropski center solidarnosti, kjer izvemo vse o delovanju Solidarnosti in vodji Lechu Valensi, ki je za to delovanje dobil Nobelovo nagrado za mir.
Nekaj dnevno bivanje v Gdansku nama je vzbudilo prijetno doživetje in lahko rečeva, da nama je bilo tudi najbolj všeč od vseh poljskih mest. V Gdansk bi se še vrnila.
GDANSK – TORUNJ – POZNANJ: 310 km
Ker je na Poljskem vsepovsod prisoten Kopernik, sva se na poti v Poznanj ustavila še v prisrčnem mestecu ob Visli Torunju, kjer se je Kopernik tudi rodil. To je mestece z osrednjim trgom, kjer je Kopernikov spomenik in nedaleč stran je njegova rojstna hiša z muzejem. Zelo zanimiva, da spoznamo pestro življenje tega znanstvenika. V mestu je tudi univerza, ki je poimenovana po Koperniku. Ker je bil lep sončen dan, je bil sprehod po mestu res prijeten, pa še gneče ni bilo.
Vreme je bilo na najini strani, saj so se sončni dnevi nadaljevali, pa še vožnja z motorjem je pravi užitek, če je temperatura zmerna, okrog 25 stopinj. Iz Torunja sva nadaljevala proti jugu do Poznanja. Vzela sva si en dan za ogled mesta, kjer so hiše strnjene okrog mestnega trga z vodnjakom; prevladujejo kavarne in gostilne in tukaj je bilo tudi največ turistov, predvsem nemških. Mesto ima nekaj parkov in med njimi je najbolj znan in tudi najlepše urejen Chopin park. Čez reko Warta pa je gotska katedrala, mestna hiša, cesarski dvorec, kjer je danes galerija, kino, koncertna dvorana … Peljala sva se tudi z ozkotirno železnico, imenovano Maltanka, ki pelje ob obali Maltanskega jezera. Bil je zelo lep panoramski ogled, vsega 4 km.
POZNANJ – VROCLAV: 185 km
Spet sončno jutro, pravšnje za nadaljevanje poti proti Vroclavu, ki je bilo v 2. svetovni vojni uničeno, vendar pa današnja podoba ne kaže nič takšnega. Najbolj všeč nama je bilo staromestno jedro s Tržnim trgom, kjer so hiše spete druga ob drugi v nekakšnem krogu, na sredi pa je gotska mestna hiša iz 13. stol. s stolpom in koničasto kupolo in na vrhu astronomsko uro. Popoldnevi in zlasti večeri so bili prepolni turistov, ki so posedali v gostilnah in kavarnah, ali pa se zgolj sprehajali. V tem delu mesta stojita hiši Yas in Malgos, ki sta poljska pravljična junaka, ustrezna našima Janku in Metki. Pravljičnost dajejo mestu tudi različni bronasti palčki, ki jih je več kot 100, in lahko dobite zemljevid, kje vse se nahajajo, ali pa jih spontano odkrivate. Prikazujejo pa različne poklice oz. dejavnosti, ki jih počenjamo v življenju.
Reka Odra ločuje stari del mesta od novejšega dela in v tem delu je tudi Vroclavska katedrala sv. Janeza Krstnika z dvema visokima zvonikoma. Tudi notranjost cerkve je posebna, saj ima oltar iz belega marmorja, številne vitraže in baročne poslikave.
V Vroclavu je še veliko znamenitih stavb: kraljeva palača z vrtom, ki je danes muzej, Nebesni stolp, ki je tretja najvišja zgradba v državi, in na vrhu je razgledna ploščad. V tej stavbi je zanimiv tudi muzej Kulejkovo, to je muzej mestne železnice s 15 vlaki, 60 vagonov in več kot 1000 figurami ljudi. Ne moremo pa mimo številnih pomnikov poljske tragične zgodovine.
Mesto nama je bilo zelo všeč, ni preveč veliko, tako da sva vse lahko prehodila peš. Imela sva občutek, da je kar malo pozabljeno, da ga tujci, tudi Slovenci, še niso odkrili. Kar je bilo turistov, so bili v glavnem Nemci in seveda Poljaki.
VROCLAV – BRNO (ČEŠKA) – LJUBLJANA: 310 km/520 km
Čakala naju je še vožnja domov. Odločila sva se, da bova prenočila v Brnu na Češkem, nato pa nadaljevala v Slovenijo. Ker sva v Brno prišla že opoldne, sva šla v center, da sva malo osvežila spomin na mesto izpred nekaj let, ko sva si ga natančno ogledala. Povzpela sva se do katedrale sv. Petra in Pavla, a je bila že zaprta. Potem sva pa kar obsedela na glavnem trgu, Trgu svobode, kjer sva imela dovolj časa za večerjo in pijačo.
Naslednji dan (14. avgust 2024) naju je čakala vožnja domov in na poti so naju preganjali črni oblaki, a na srečo je bilo dežja bolj malo.
Kaj naj zapiševa za konec? Spoznavala sva nama še nepoznano Poljsko, ki naju je prijetno presenetila, tako v razvoju, v kulturnem in umetnostnem bogastvu, in tudi Poljaki s prijaznostjo. So tudi nekateri kraji, kamor bi se še enkrat vrnila. Kot je za nekatere motoriste navada, da se hvalijo, koliko kilometrov so naredili, nama to ni bilo v ospredju, pač pa je bilo pomembno samo doživetje, ki ti ga nudi potovanje z motorjem, in odkrivanje novega. In tako obogatena se vedno rada vračava domov.
Napisala Mojca in Marjan Aljaž
