“Navsezgodaj stopam po umitem pločniku, polnem korakov in ljudi. Ljudje na Tajskem niso ponočnjaki. Ob devetih zvečer jih večina že spi in le zakaj ne bi bili pokonci ob štirih, petih zjutraj? V drenu komolcev in vreščeče množice pomislim na zadnje leto popotovanja, odročne kraje in zamaknjene vasi, ki so bile moj potujoči dom.
Avstralija je bila čudovita. Spoznala me je z veliko Slovenci. Topli ljudje in spektakularna narava. Veliko prostora in pristne samote. V Sidneyu dočakano novo tisočletje. Na poteh rdeče puščave sem spoznavala mir in občutek, ki se lahko rodita le osamelemu popotniku…
Plavanje z delfini je bilo nepozabno. Še bolj pa potapljanje v mirnem zalivu, ki se je končalo z reševanjem utopljenca. Na žalost neuspešno. Ostal je le živi opomin kako krhko je življenje in s kako lahkoto se zdrobi…
…Kar se tiče motocikla je bilo pestro leto, nič tragičnega z veliko malenkostmi. Preden sem končno namontirala avtomatski mazač verige Scottoiler, sem se morala spotakniti na svoji lastni verižici kar nekajkrat. Enkrat v Perthu, kjer se je obrabljena strgala in zavila okoli zadnjega zobnika, da kar ni bilo res. Pa sem parkirala in se je pripeljal nekdo na BMWju in seveda ustavil. V naslednji uri je mehanik naložil motor in ga odpeljal v delavnico, kjer sem si zraven nove verige na stare zobnike omislila še menjavo olja in filtrov, ko pa je bil ravno čas. Pa se je prisukal možakar starejših let po ulici, uzrl velik, pisan motocikel v delavnici in se mu je zdelo tako dobro, da ženska sama potuje okoli sveta na dveh kolesih, da je plačal račun za verigo in vse ostalo ter se izgubil v neznano.
Po več kot 30.000 kilometrih na rdeči celini je bila na vrsti Indonezija. Čuden kraj. Nič posebnega. Poceni življenje, tone turistov in na denar prežečih prodajalcev, ki vsiljivo ponujajo svojo robo. Ja, tukaj me je čakala lekcija, kako se ubraniti pred nasilnimi opicami. Ukradle so mi klobuk, ki sem ga kupila nazaj za pest kikirikijev. Šola, ki se je bom v Indiji gotovo se spominjala…
…Najsvetlejša destinacija leta je bila Japonska. Nisem pričakovala veliko, celo nisem bila prepričana ali si tja sploh želim. Pa sem jo mahnila mimo planov, za občutki. Kako darilo! Popolnoma nov svet. Čistoča in draginja sta vedno v sorodu in dodeljeni v paketu. Miniaturni mobilni telefončki na vsakem koraku in ne veliko večji Japončki z njimi. Prijazni ljudje. Počasni in nerodni šoferji sicer, vendar spoštljivi in olikani. Mahnila sem jo naokoli, vse do Hokkaida na severu, skoraj v Rusijo. Prvič v življenju sem vozila motocikel okoli bruhajočega vulkana in bilo je mistično.
Cestnine na japonskih cestah so neslutene. 800 kilometrov avtoceste te udari po žepu za ne več kot 22.000 sit. Nesramno umazano! Zraven debelih cen so me pričakala debela presenečenja: večerja s slovenskim ambasadorjem, Mednarodni BMW International klub s pripravo dobrodošlice in BMW Japonske z neprecenljivo pozornostjo. Ter kilogrami daril, kot je v tradicionalni navadi Japoncev…
Da sem preživela že nekaj zavidljivih destinacij je nekako razumljivo, saj se šteje že četrto leto potovanja. Ceste v Kambodži so presegle vsa pričakovanja. Ko so mi govorili, le pazi, da ne padeš v cestno luknjo, sem se seveda smejala. Veliko manj smeha je bilo na obrazu, ko sem bila tam…
Kambodža mi je z makadamom in grozljivimi cestnimi razmerami izpulila 3 vijake iz plastične konstrukcije, ki nosi ventilator. Zaradi drgnjenja po radiatorju je odpovedal. Na sam rojstni dan sem ga nadomestila z avtomobilskim ventilatorjem, iz razbitega avtomobila, parkiranega za neko vasjo v zahodnem delu siromašne Kambodze… Pot je bila vredna truda. Kambodža mi je priklicala v spomin Tita, čakovko in rdečo rutico…
… Še vedno se prerivam med množicami, ki se vale po ulicah Bangkoka, z lepimi dekleti in zijočimi mladci. Le zakaj smo Evropejke tako prekleto željena in poveličevana dekleta na tej Zemlji? K vragu moški okus. Spominja me na Južno Ameriko, a nikjer ni bilo doslej slabše kot v muslimanskem delu Indonezije…
…Sem na poti v Laos in Vietnam, potem pa v Malezijo in Singapur. Še pred iztekom leta 2000 se pričakujem v Nepalu, Bangladešu, Butanu in Indiji. Potem razmišljam o Pakistanu in Iranu in za konec še Afrika, kot zadnji kontinent. Le še vpis v Guinnessovo knjigo rekordov za prvo potovanje z motociklom po vseh sedmih kontinentih sveta in potovanje bo pri kraju. Upam, da ob času. Spomladi 2002…”
Izseki in fotografije iz Benkine strani © by Bernarda Pulko
http://www.benkapulko.com
