Počasi in zanesljivo do Grčije

Naslov je tak iz razloga, ker je kolega odšel na to pot z Aprilio, ki ima le 125 ccm in zaradi tega na cesti nisva mogla razviti neke hude hitrosti. Ampak tako kot sem napisal njemu – zame je družba dobrodošla, pa čeprav bo najvišja potovalna hitrost le dobrih 100 km/h. Sicer sva se pa tolažila, da bova zaradi tega vozila bolj po pameti, da bova lahko opazovala okolico, da sva na dopustu, da se nama ne mudi itd.

Plan: preko Črne gore, Albanije in Makedonije do Grčije in z ladjo nazaj, časa konec junija pa 10 dni.

Prvi dan sva se tako peljala ves čas po Jadranski magistrali razen odseka mimo Benkovca do Šibenika, parkirala pa sva v Makarski. Cesta do Šibenika je bila samo za naju, saj ni bilo nobenega prometa in sva res uživala. Poleg tega pa tudi tiste ovinke od Karlobaga proti Paklenici na novo asfaltirajo in ko bo to enkrat končano, bo ves ta del krasen. Od Šibenika mimo Splita nekaj več prometa, a kakšne gneče ni bilo in pozno popoldne sva že počivala pri znanki na terasi, kar se je zavleklo in sva naslednji dan štartala bolj pozno. Na hitro sva prečkala Bosno, si ogledala Dubrovnik in kmalu prišla v Črno Goro, ki naju je pričakala s prijaznimi policisti na meji in precej slabo cesto z omejitvijo 20 km/h, ki se je kasneje hvala bogu izboljšala.

Nadaljevala sva po magistrali, nato s trajektom poceni prečkala Kotorski zaliv, pri tem pa spremenila načrt in se odpovedala naskoku na Lovčen. Skrit je bil v črnih oblakih, ki so naju z leve strani lovili, ko sva se ponovno bližala morju in mestoma Budva in Bar. Nekaj kapelj naju je tudi ujelo, a sva še pravi čas ušla in si ogledovala čudovite plaže z rdečimi senčniki na črnogorski obali. Ogled Črne Gore sva zaradi pomanjkanja časa pustila za drugič. Kmalu sva tako prispela v Ulcinj, kjer so naju ljudje kar na cesti ustavljali in nama ponujali apartmaje. Neki možakar naju je tako prepričal in na njegovem vrtu v bližini Velike plaže sva postavila šotor. Potrdilo se je, da jim ne smeš vse verjeti, kljub temu pa sva bila zadovoljna. Zvečer sva odšla še do plaže, kjer je bilo polno komarjev ter v mesto Ulcinj. V večini sva videla le Albance in tudi okolje je bilo že bolj podobno najini predstavi o tej državi. Vseeno pa v mestu polno ljudi, zabave in bilo nama je všeč, posebej na koncertu (lokalnega?) pevca Meda. V Črni Gori je na cesti sicer precej smeti in različnih povoženih živali, poleg tega je potrebno paziti tudi v tunelih, saj so praviloma neosvetljeni.

Zjutraj naju je pot vodila skozi Vladimir in na mejni prehod Sukobin, kjer sva precej hitro opravila mejne formalnosti, Albancem plačala 10 EUR za vstop. Črnogorci so precej začudeno gledali Maretov motor, kar sva kasneje doživela še večkrat. V Albaniji sva se najprej dvakrat komaj izognila kravam sredi ceste, sicer pa je bila dobrodošlica prijazna, saj so nama vsi mahali in naju pozdravljali. Prav prijeten občutek. Kogarkoli sva vprašala za pot, saj znaki “manjkajo”, nama je tudi prijazno pomagal, pred Tirano sta nama celo policista pomagala, da sva se vključila v promet. Cesta do Tirane je zelo dobra, široka, precej pa omejitev na 50 km/h in policijskih kontrol, na cesti pa v večini Mercedesi in oslovske vprege. Srečevala različne živali, želve, lisice, prašiče, osle, krave in psa, ki je spal sredi ceste in se ni pustil motiti. Tirana in gorska cesta do Elbasana je poglavje zase. V glavnem ”rodeo”, v Tirani pa promet po kavbojsko, brez pravih označb. Velja pravilo potrobi in pelji. Se pa hitro navadiš… Samo mesto je na naju naredilo vtis, bila sva pozitivno presenečena. Še bi se vrnila na ta kraj, saj je kljub precej smetem mesto delovalo urejeno.

Ugotovila sva tudi, da je Albanija precej hribovita in lepa država, od Elbasana proti Makedoniji sva se ponovno vzpenjala po dobri cesti ob precej čisti reki, kjer se je kar nekaj ljudi kopalo. Pred mejo z Makedonijo sva opazila veliko bunkerjev po hribih. Na meji sva porabila nekaj več časa, kljub temu, da je čakalo na prestop le nekaj vozil. Na albanski strani od šalterja do šalterja brez pravega razloga, spet sva plačala 2 EUR, brez da bi dobila kakšno potrdilo, tudi Makedonci pa zelo počasni. Že pred tem sva zagledala Ohridsko jezero in nato ob njem iskala kamp, katerega sva tudi našla pred krajem Peštani. Tam glede na njihovo ravnanje in začudenje verjetno niso navajeni, da tujec kampira s šotorom, saj so tam le Makedonci, nastanjeni v prikolicah.

Zanimivo je bilo, da sva se, vsaj z mladimi, pogovarjala po angleško, nekaj problemov pa sva imela tudi s preračunavanjem njihove valute. Sicer pa vsi prijazni, natakarice oziroma Makedonke zelo luštne, vse zelo poceni, zdelo pa se nama je, da je dol takšno, kot je pustil Tito. Naslednji dan sva nato kakšno uro čakala, da so nama napisali račun, vmes sva se okopala v jezeru in nato odpeljala do Bitole, kjer sva naredila postanek in si ogledala center. Ceste v Makedoniji so tudi dobre.

Kmalu pa sva že bila na meji z Grčijo, kjer sva srečala zelo prijazno makedonsko policistko ter nato nadaljevala pot do Florine in čez prelaz po prazni in lepi cesti do Kastorie, pred tem nekaj malega tudi po avtocesti. Sledil je ogled Kastorie, ki je sicer na lepem kraju, na polotoku jezera, ampak na naju ni naredila večjega vtisa. Precej novo mesto in ne prav čisto jezero. Še kar po avtocesti, ki je očitno v gradnji v smeri Neapolisa, kjer pa sva zgrešila pot in nato po lokalnih cestah prišla nazaj na pravo cesto. Medtem se je tudi pooblačilo in ujela naju je vročinska nevihta, zato sva nadela dežne kombinezone in nadaljevala skozi Greveno do Kalambakeja, kjer sva postavila šotor v kampu Meteora Garden. Tam sva srečala kar nekaj Slovencev!

Naslednji dan sva si ogledala Meteoro oziroma samostane. Gre za precej impresivno zadevo, ki si jo je res vredno ogledati. Pot sva nadaljevala po dolgočasni ravnini mimo Lamie v smeri Delfov ter nato po bolj razgibani cesti mimo slikovite vasice Elaon. Narediva postanek v Itei, kjer sva se osvežila v morju.

Ceste oziroma asfalt so postale že bolj “primorske” oziroma spolzke. Plaže so bile zanimivo precej prazne, kot tudi kampi, kjer sva spala. Nato je v vročini, ki jo je bilo vredno trpeti, sledil ogled ostankov gledališča, stadiona, templja itd. pri Delfiju in spanje v bližnjem kampu, s katerega je enkraten razgled na polja oljk, ki se skoraj nerazločno zlivajo z morjem.

Ugotovila sva, da imajo slovenski študenti prost vstop pri ogledu vseh znamenitosti, da pa je pivo v Grčiji drago (primerjava z Makedonijo, kjer sva za 6 piv plačala 5 EUR, v Grčiji pa za eno 4 EUR!?). Drug dan sva se zato zaradi domačega žganja “zdravila” ob bazenu ter nekaj kasneje krenila za Atene mimo Thive. Cesta je bila precej prazna, šele malo pred Atenami se je promet zgostil, glede na prebrano pa sva se odločila, da se bova ustavila v kampu pred Atenami in nato “napadla” mesto kar z avtobusom. To je bila pametna ideja, saj sva se že precej namučila, da sva prišla do kampa Atene, ki je par kilometrov od centra mesta. Promet poteka namreč zelo hitro, ravno tako se pasovi menjajo manj previdno kot pri nas, skratka vse gre precej ”na nož”. Če bi točno vedela kam, ne bi bil problem, da pa moraš vmes gledat še znake in nato hitro menjati pasove pred križišči, je pa kar zahtevno. Ko sva se kasneje peljala z mestnim avtobusom, sva videla tudi nekaj karambolov, prevrnjenih motorjev, v živo tudi kako je avtomobilist zbil mopedista. Res sva se odločila pravilno! Kasneje sva se sprehajala tudi po ulici in opazovala avtomobile, od katerih ni bil cel niti eden, vsi so bili podrsani, udarjeni ipd, je pa kot kaže to tam način vožnje oziroma življenja.

Ogledala sva si samo mesto, ki ima skoraj na vsakem vogalu ostanke zgodovine, akropola je bila na žalost ravno tisto popoldne zaprta. Prehodila sva še območje Plate, sledil je ogled Narodno arheološkega muzeja in opazovanje življenja v tem velikem, dragem in ne ravno čistem mestu. Razgled na Atene pa čudovit, do kamor sežejo oči vse posuto z belimi stavbami. Vrnila sva se v kamp, ki je bil kar drag, 24 EUR in še kar opazovala drveči promet. Ponoči je bilo zelo vroče, zjutraj ob 09.00 uri že 34 stopinj. Odpeljala sva po avtocesti za Korint in pri kraju Megara izstopila. Plačala cestnino 2 EUR za oba, pri tem pa nisva vedela, zakaj je bila na naju tako jezna pobiralka cestnine. Postavila sva se namreč vzporedno pred rampo, da bi plačal samo eden za oba, Grkinja pa je začela nekaj z rokami mahati in meni kazala, naj grem kar mimo rampe, pri tem pa se je nekaj drla. Grkinje drugače niso nič posebnega.

Po prazni in dobri cesti ob morju sva kmalu prispela do Korintskega prekopa, ki sva si ga ogledala ter nato nadaljevala za Epidavros. Ceste spolzke, na vsake toliko časa pa tudi v Grčiji neprijetne dišave, za katere nama ni uspelo izvedeti razloga. Verjetno smeti. Ogled znamenitega gledališča in cilj kamp ob morju, ki sva ga našla ob kraju Tolos. Tam se je meni zlomil vijak na nosilcu za kovček, tako da je bilo kar malo krize, da ne bo še kaj popustilo, saj me je zaradi teže kar zanašalo, a sva kar hitro našla mojstra, ki nama je zadevo popravil. Trgovina za motoriste in zadaj servis motorjev. Tam so se tudi vsi čudili Maretu, da si je upal s svojo dvotaktno ”mašino” pripeljati do Grčije. Tudi, ko sem vozil za njim, sem opazoval začudene poglede ljudi, ko je mimo njih pridrvel sicer na pogled motor, vendar s precej ”prdečim” zvokom. V Tolosu kamp samo za naju, kar urejen, hladilnik za pivo in “šnops” ter zvečer še napad mesta, kjer ponovno nobene simpatične domačinke, sva pa naletela na Slovenke. Simpatične!

Spala bolj malo, ponoči je bilo ponovno precej vroče, čez dan je te dni kazalo 38 stopinj. Ko sva se ustavila, sva se kar precej potila in ponavadi komaj čakala, da sva prišla do neke vode. Vožnjo sva nadaljevala mimo Miken do obalne ceste in proti Patrasu skozi turistične kraje, kjer je bil promet gost in vožnja naporna. Zato sva šla na magistralko, vendar je mene začel opozarjati števec za bencin in sva izstopila, se peljala mimo bencinske črpalke, kakšen kilometer zatem pa se je moj motor odločil, da zaradi žeje maceo počije. Prav je prišla cevka, da sva z njo pretočila 2 dcl goriva in se odpeljala nazaj do bencinske črpalke. Zatem sva se utrujena zaustavila ob morju, si privoščila kosilo in kopanje ter nato spet po prometni cesti nadaljevala mimo znamenitega mostu do Patrasa, kjer sva v pristanišču kupila karte za ladjo. Najprej so nama ponujali karti pri Minonian lines za 215 EUR, vendar sva rekla, da jih bova vzela kar pri Aneku za 158 EUR.

Zakaj taka razlika, ne veva. Nato vožnja skozi Patras, nabava v supermarketu, večerja – gyros, ter zvečer vkrcanje na ladjo. Tam sva pogledala nogometno tekmo ter na klopci na palubi zaspala. Starejši nemški motoristični par nama je sicer zasedel najboljši kotiček na ladji, vendar sta se nama smilila, ko ju je tako zeblo. Tako sva spala na klopeh, kjer je precej pihalo. Dve noči in en cel dan vožnje z ladjo oziroma počitek sta nama prišla kar prav, poleg tega sva pogledala še dve tekmi svetovnega prvenstva, zadnji dan zjutraj iz Benetk po stari cesti peljala do Nove Gorice in čez Vršič proti domu.

Prevozila sva 2800 km, stroškov pa imela skupaj za približno 700 EUR. Na poti nisva doživela niti ene negativne stvari, kraji, ki si jih nisva ogledala in ceste, ki jih nisva prevozila, pa nama na srečo ostanejo za naslednje popotovanje.

Mitja Kapuš