POT V OSRČJE ZAHODNE EVROPE, kjer se je pisala usoda Evrope in se še …

Dolg je bil premor zaradi covida, ko sva se zgolj vozila po Sloveniji, zato sva bila prav vesela, da se je virus umiril in nama odprl pot  po Evropi.  Tokrat sva se odločila za vožnjo po  Z Nemčiji,  Belgiji, Luksemburgu, do Bodenskega jezera v Švici in Innsbrucka, kjer se je najin potovalni dopust zaključil, saj naju je po tem čakala samo še vožnja do doma. Na poti sva bila 15 dni,  od 31. julija do 14. avgusta 2022.

Slika zemljevid poti in slika evropskega parlamenta

Ljubljana – Augsburg  – Köln  ( 1025 km)

Najin prvi večji cilj na poti  je bil Köln.  Ker pa bi bilo treba narediti več kot 1000 km v enem dnevu, sva se ustavila približno na sredi poti, to je bilo v Augsburgu, kjer sva prenočila. V Augsburg sva prišla popoldne, tako nama je ostalo kar nekaj časa za ogled mesta. Hotel  sva imela v centru, zato sva se kar peš odpravila  do starega mestnega jedra. Augsburg ni veliko mesto, je pa zelo staro mesto, še iz rimskih časov, kjer se je začela Rimska cesta, današnji Maximillianstrasse, kjer je glavni trg z mestno hišo, iz 17. stol. v renesančnem slogu, in katedralo iz 11. stol. Ker je bila nedelja, je bilo v glavnem vse zaprto, odprte so bile gostilne in kavarne, kjer so delali Turki, Arabci in Balkanci. Zelo impresiven je predel mesta, Fuggerei, najstarejše socialno naselje iz leta 1521, ki ima 67 stavb in cerkev – danes je to muzej, je pa še nekaj hiš naseljenih, menda stanovalci plačujejo po en evro na mesec. Res so majhne, skromne sobe – verjetno bolj prehodnega značaja. V tem  predelu je tudi rojstna hiša Mozartovega očeta Leopolda, rojenega 1719. V Augsburgu se je rodil tudi znan dramatik Bertold Brecht, 1898, hiša stoji ob enem izmed kanalov, ki so povezani z reko Lech.

Prebudila sva se v sončno jutro, pozajtrkovala  v hotelu IBIS, kjer sva prenočevala, in nadaljevala z nabiranjem kilometrov po avtocesti do Kölna. Če potujeva po avtocesti, se ponavadi ustavljava na 100 km, da kaj popijeva, pojeva, malo posediva, pa  se kar hitro nabirajo kilometri. Čim bolj sva se približevala Kölnu, tem bolj se je oblačilo, začelo je deževati (največja mora za motoriste), zato sva se oblekla za dež, a na srečo ni bilo hudo. Ko sva prispela v Köln, je že sijalo sonce. Ker sva se namenila ostati v mestu dva dneva, sva parkirala motor v garažo in sva hodila peš po mestu. Tudi hotel sva imela skoraj v centru oziroma v bližini znamenite kölnske katedrale in prav prijetno se je bilo sprehajati ob mogočni reki REN. Obrežje je zelo lepo urejeno, sonce je sijalo, gneča ni bila pretirana, tudi gostiln in kavarn je ob obrežju dovolj, da sva  lahko v teh dveh dneh zadostila najini radovednosti.  Seveda je bil v ospredju ogled starega mestnega jedra z znamenito gotsko katedralo, ki se mogočno dviguje nad evropskim veletokom. Katedrala je ena največjih v Evropi s stolpi do 157 m, ki ima v notranjosti 56 stebrov, da podpirajo celotno streho. Veličastna zgradba, ki se zelo dobro spoji z okoljem, saj je najbolj obljudena cesta do katedrale po znamenitem mostu čez reko Ren, ki združuje pešpot, železniške tire in metro; pa še mladoporočenci ga očitno radi obiskujejo, saj se most šibi nad težo tisočih ključavnic, ki za večno zaznamujejo  pomemben življenjski korak. V bližini mosta je Telekomunikacijski stolp (Colonius), ki se dviga 243 m visoko, tako da sva imela prekrasen pogled na celotno mesto s ptičje perspektive.  V večernih urah mesto še prav posebno zaživi, saj  množica domačinov in turistov poseda po gostilnah, kavarnah vzdolž Rena in imaš občutek, da mesto nikoli ne zaspi. Drugi dan najinega bivanja v Kölnu sva obiskala tudi Dokumentacijski center National Socialism, ki je v zgradbi, kjer je med drugo svetovno vojno gestapo zapiral  Nemce, ki so delovali proti režimu. Ohranjene so celice teh zapornikov, kjer je na stenah polno njihovih zapisov  – kar pretresljivo, a vendarle je prav, da se kaj takega ne pozabi in s tem nikoli več ne ponovi.

Köln – Bonn –  Liege (Belgija) (125 km)

Po dveh dneh hoje sva spet na motorju v sončnem jutru, dobro razpoložena  z mislijo, kaj lepega naju čaka. Na poti v Belgijo, natančneje v Liege, sva se zapeljala še v 30 km oddaljeni Bonn, mesto, ki se razprostira na obeh straneh Rena in je bilo glavno mesto nekdanje Z Nemčije. Prednost potovanja z motorjem je tudi ta, da se lahko pripeljeva v center mesta. Parkirala sva v bližini mestne hiše, kjer je tudi prijeten trg s tržnico in kavarnami – ravno prav za dopoldansko kavo.  Takoj sva opazila, da je Bonn Beethovnovo mesto, kjer se je slavni skladatelj rodil – med drugim je njegova tudi Oda radosti, himna EU – zato sva obiskala njegovo rojstno hišo in mogočen kip, ki stoji na trgu starega mestnega jedra. Mesto, ki nama je bilo zelo všeč. Pa spet na motor, prijetna vožnja po podeželju in kar kmalu sva bila v Belgiji. Čeprav je bil avgust, je bila vožnja prav prijetna, tudi v motoristični opravi ni bilo prevroče, ker je bila temperatura zraka okrog 25 stopinj.  Prvo večje mesto na belgijski strani je Liege (tretje največje mesto v Belgiji), ki je v zgodovini znano po rudarstvu in jeklarstvu, in leži ob reki Meuse. Kar nekaj modernih mostov povezuje mesto  z obeh delov. Najprej sva poiskala najin hotel, kot že omenjeno sva ves čas potovanja prenočevala v hotelih iz verige IBIS, ki imajo minimalistične sobe, a bogat samopostrežni zajtrk. Cena za dvoposteljno sobo z zajtrkom pa je okrog 90 evrov.  Ker sva v Liegu samo prenočevala, sva izkoristila popoldne za ogled mesta, kjer je v mogočni gotsko-renesančni zgradbi iz 15. stol. sedež valonske vlade (francoski jezik), muzej, ki prikazuje valonsko življenje in pa gotska cerkev z dvema mogočnima romanskima stolpoma – bogata notranjost in veliki vitraži; pa osrednji trg, ki je namenjen za razne letne prireditve. Čeprav Liege ni tako turistično mesto, pa sva že takoj, ko sva šla na večerjo, opazila, da sta hrana in pijača dosti dražja, kot je to bilo v Nemčiji. Če primerjamo z našimi cenami, je v Belgiji dražje tudi do trikrat, kar sva doživela predvsem v Antwerpnu in Bruslju.

Liege – Antwerpen (130 km)

Ker v Belgiji niso prevelike razdalje med mesti, nisva  vozila po avtocesti (niso plačljive), sva pa uživala v prijetni vožnji skozi naselja oz. vasi in sva opazila, da je podeželje zelo urejeno, individualne hiše, pritlične z obvezno opečnato fasado, pa tudi veliko kmetij je bilo videti in obdelane kmetijske površine.  V takšnih prijetnih razgledih in mislih sva hitro prispela  v Antwerpen  (drugo največje mesto v Belgiji), kjer sva se namenila ostati tri dni. Odločila Sva se kar prav, saj je res veliko mesto, umetniško (Rubens in van Dyck) in eno izmed največjih pristanišč v Evropi. Ker sva imela hotel  v središču mesta, sva motor parkirala v podzemno garažo (parkiranje 20 evrov za 24 ur) in sva  pešačila po mestu. Velik del mesta je sploh zaprt za avtomobile ali pa je omejena vožnja zgolj na tiste avtomobile, ki imajo zelene nalepke. V mestnem jedru je impozantna mestna hiša v renesančno-gotskem slogu, kjer na fasadi visijo zastave evropskih držav v EU in še zastave nekaterih drugih svetovnih držav, tako da sije v vsej raznobarvnosti. Pred mestno hišo je vodnjak, imenovan Brabo vodnjak (gol moški, ki meče odrezano roko)  po rimskem vojaku Silviju Brabu, ki je branil mesto  pred velikanom. Ta je namreč zahteval, da mu ljudje plačujejo za prehod čez reko Schelde in če niso mogli ali hoteli, jim je odrezal roko in jo vrgel v reko. Ko pa je prišel Brabo v mesto, je velikana izzval na dvoboj, v katerem mu je odrezal roko in glavo ter oboje  vrgel v reko. Zato Antwerpen, ker v nizozemščini pomeni »metanje z roko«. Ta osrednji trg, Grand Place,  pa zaokrožijo tipične cehovske hiše, ki so značilne za severni del Evrope.  Prav pravljičen je ta trg, zato sva vsak dan hodila sem na jutranjo kavico in večerjo, kjer  sva med drugim pokusila vse vrste vafljev, od sladkih do mesnih, ki so tako obilni, da so lahko že samostojni obrok.  Bolj so nama bili všeč vaflji kot slaščica z vsemi možnimi vrstami sadja. Antwerpen je zares tudi umetniško mesto s številnimi muzeji, cerkvami in s ponosom poudarjajo, da je Rubensovo mesto. Obiskala sva Rubensovo rojstno hišo, ki je sedaj muzej, tudi v številnih cerkvah v mestu so njegove slike in slike njegovega učenca  van Dyka. V baročni cerkvi sv. Jakoba, tudi v centru,  je za oltarjem Rubensova kapelica, kjer je slavni slikar tudi pokopan.  Ko sva midva obiskala to cerkev, so del cerkve obnavljali, tako da se do kapelice ni dalo priti. Povsod po mestu so razne skulpture, kipi, ki imajo prav pomenljive zgodbe – med drugim je pred katedralo Notre dame kip dečka, ki je pokrit z asfaltom, ki ponazarja, kako so včasih umirali zaradi hudega mraza. Znamenita je tudi železniška postaja, kjer so na lep način združili stari gotski del in novi del postaje. Malo stran od postaje je Diamantna četrt z muzejem in trgovinami, kar upravljajo predvsem Judje in Američani. Posebno poglavje pa je pristanišče, ki je res veliko, menda meri kar 10000 ha, a se na več desetkilometrsko  turo po pristanišču nisva podala, ker sva se raje sprehajala po zares lepem mestu.

Antwerpen – Gent – Brugge – atlantska obala (120 km)

Trije dnevi  v Antwerpnu so hitro minili in pred nama je bila nova pot v Gent in še isti dan v Brugge.  Zapeljala sva se proti jugu,okrog 30 km, kjer leži majhno srednjeveško  mestece  Gent, kjer se združujejo kanali reke Šelde in Leie.  Odtod tudi poimenovanje mesta Gent, kar pomeni sotočje. V dveh urah, kolikor sva bila v Gentu, sva marsikaj videla, od mogočne gotske Katedrale sv. Bava iz 13. stol., mestni zvonik, ki sega 91 m visoko in predstavlja simbol neodvisnosti mesta, nadalje Mestna hiša v renesančnem slogu. Nadaljevala sva pot do Starega trga, kjer je bil včasih ribji trg, nato zelenjavni trg, danes pa so restavracije. Posebno lep predel mesta so hiše ob kanalu Korenlei, ki se  ponašajo z lepimi fasadami. Ne smeva pa pozabiti še na eno belgijsko posebnost, to so kolesa – povsod jih je veliko, zlasti spoštujejo Belgijci zahtevo oblasti, da čim manj onesnažujejo okolje  – zato je bil vtis, da v mestu ni nobene gneče. Poiskala sva še prijetno kavarno  ob kanalu in uživala v lepem razgledu na kanal poln turističnih ladjic, popila dobro kavo in se posladkala s čokoladnimi bomboni, ki jih pogosto postrežejo ob kavi. Res pa je, da kave pod 4 evri ne dobiš nikjer v Belgiji.

Pa sva spet na motorju, da lahko nadaljujeva pot proti najbolj turističnemu in slikovitemu mestu Brugge. Najin hotel je bil v bližini železniške postaje in takoj sva dobila potrditev, da je mesto polno turistov. Zanimivo je bilo videti, kako množično ljudje obloženi s prtljago potujejo z vlaki. Namenila sva se, da bova v mestu Brugge preživela tri dni, da začutiva belgijski počitniški utrip in da v tem času obiščeva eno izmed letovišč ob Severnem morju. Ker je bilo že pozno popoldne, sva se najprej želela dobro najesti, zato sva šla v eno izmed številnih gostiln in nisva bila razočarana – zelenjavna belgijska juha, krompir, zrezek in jabolčna pita, zraven pa še belgijsko pivo. Tudi cena je belgijska, okrog 50 evrov na osebo. Z ogledom sva začela na osrednjem trgu, kjer je cerkev Matere Božje s 112-metrskim  stolpom. Cerkev je znana po marmornatem kipu Marije z Jezusom, ki ga je izdelal Michelangelo za stolnico v Sieni, a sta ga v Italiji kupila dva trgovca iz Brugga in ga podarila omenjeni cerkvi.  Zanimiva je tudi Katedrala sv. Rešitelja, kjer je relikvija Jezusove krvi. Imela sva srečo, da sva si to relikvijo lahko ogledala od blizu, videla sva strjeno Kristusovo kri, ki menda postane tekoča na dan vnebohoda. Za ta ogled pa je bilo treba plačati vstopnino in seveda  čakati v dolgi vrsti. Mestece je izredno romantično na pogled, saj mu pravijo »belgijske Benetke«, prepleteno je s kanali, kjer plujejo ladjice s turisti, mostički, kjer je na ograjah polno rož. Lahko se povzpnemo na mestni zvonik s 366 stopnicami in razgled na prijetno mesto je še lepši. Veliko je tudi zelenja, parkov … Cerkva je v mestu  kar veliko, potem so še muzeji z različnimi zbirkami umetnosti, veliko je zgradb iz 15. stol., ki prikazujejo zgodovino mesta;  tako kot povsod na severu, je tudi tukaj najbolj cvetela trgovina (zelišča, ribe, volna …) in pivovarstvo.

Mesto Brugge je oddaljeno od Atlantika okrog 30 km in ker je bilo sončno, sva se odločila, da se peljeva še na atlantsko obalo. Najprej sva si ogledala letovišče Oostende in nato še Knokke-Heist, ki je še severnejše proti Nizozemski. Vožnja po ravnini, po podeželju, kjer je veliko kmetij, ki segajo skoraj do obale. Omenjeni letovišči sta  betonski džungli – pozidani z visokimi hoteli ob mivkasti plaži. Tudi do  morja moraš hoditi po mivki kar nekaj časa in morje je bilo temno, mrzlo, tudi kopalcev samo nekaj otrok, odrasli pa v glavnem posedajo po hotelskih terasah oz. balkonih in kar je tipično za njih, naokrog se vozijo s kolesi. Tudi midva sva parkirala motor na prostoru za kolesa, saj nikjer ni bilo  označenega prostora za motorje. Pogosto se je zgodilo, ko sva se vrnila, da je bil motor obkrožen s samimi kolesi in jih je bilo treba ročno premakniti, če sva se želela odpeljati. Prav smešna situacija. Tudi v hotelih, če niso imeli svojega parkirišča, so naju napotili na parkirišče za kolesa, kjer sva parkirala motor. Res pa je bilo to gratis, v nasprotnem primeru, to je v javnih garažah, pa je bila parkirnina zelo draga, ker si moral plačati toliko kot za avto.

Brugge – Bruselj (100 km)

Z atlantske obale sva pot po Belgiji nadaljevala v Bruselj, glavno mesto, ne samo Belgije, pač pa tudi EU. Ko sva se pripeljala do hotela v mestu, sva takoj opazila ogromno turistov, natrpane ulice z avtomobili, neprestano zavijanje siren, oboroženi vojaki – kar neprijeten prvi vtis mesta. Sreča je bila, da je imel hotel svoje zaprto parkirišče, kjer sva pustila motor  vse tri dni, midva pa sva odkrivala znamenitosti mesta peš ali pa z metrojem.

Največji vtis je na naju naredil osrednji trg Grand Place, kjer je osrednja stavba mestna hiša s 96-metrskim stolpom v gotskem slogu; trg obkrožajo cehovske hiše iz 17. stol. in nazadnje še mogočna stavba, v kateri je Muzej mesta Bruselj. Da je res enkraten trg, pove tudi podatek, da v avgustu položijo cvetlično preprogo v velikosti 24 m/77 m. Takrat, ko sva bila midva tam, so ravno po trgu označevali, kam bodo postavili določene rože. Kar škoda, da te postavitve nisva doživela. Nekaj ulic stran je znamenita bronasta skulptura Manekeen pis, 61-centimetrski deček, ki lula v vodnjak. Seveda je ograjen, tako da se ga ne moremo dotakniti, je pa doživel že marsikatero poškodbo in so ga celo ukradli. Z njim je povezanih več legend, ena izmed njih govori o pogumnem dečku, ki ga je prebudil ogenj in pogasil ga je z lulanjem, s tem pa je rešil hišo pred požarom. Vsak obiskovalec  se želi slikati pred skulpturo, tako da je treba čakati v vrsti.  Glavna cerkev v Bruslju je gotska Katedrala sv. Mihaela iz 13. stol. z dvema velikima stolpoma in čudovitimi vitražnimi okni.

Bruselj je znamenit še po Atomiju, ki pa je oddaljen kar nekaj kilometrov od centra, zato sva se do Atomija peljala z metrojem. Atomij je 102 m visoka jeklena in aluminijasta konstrukcija in se lahko povzpnemo v notranjost, kjer je na vrhu celo restavracija s panoramskim razgledom. Skulptura je sestavljena iz devetih jeklenih krogel, ki so medsebojno povezane kot  165-milijardkrat povečana molekula železa, ki so jo ustvarili 1958 za EXPO razstavo. Ker je Atomij na robu mesta  ob velikem parku, sva se sprehodila še skozi park in nedaleč stran sva videla tudi uradno rezidenco belgijske kraljeve družine.

Povsem na drugem koncu mestnega obrobja pa je »središče EU«, to je Evropski parlament. Tudi do tja sva se peljala z metrojem. Videla sva  veliko ogromnih modernih stavb, pravo  mestece. Slišala sva različne govorice, največkrat  angleščino, slovensko govorečega pa nisva srečala. Ker pa je bil avgust, čas parlamentarnega dopusta, so v glavnem delali mladi. V tem kompleksu je sedež predsednice in poslancev evropskega parlamenta, kjer uporabljajo vse jezike članic in na pročelju zgradbe so izobešene zastave vseh članic. Če bi hotela iti na ogled notranjosti, bi se morala prijaviti predhodno po spletu, in kot obiskovalec bi lahko jedla v parlamentarni restavraciji. Tako pa sva šla na kosilo kar v restavracijo sredi parka in še prav prijetno je bilo posedeti v senci, ker je bilo tisti dan kar 30 stopinj. Mislim, da je bil to najbolj vroč dan najinega potovanja.

Še ena pomembna znamenitost naju je čakala, ko sva bivala v Bruslju. To je bil obisk Polja usode v Waterlooju, ki je oddaljen iz mesta okrog 20 km, zato sva se tja peljala z motorjem. Prijetno vožnjo so le zmotili številni obvozi, tako da se je pot kar podaljšala. Že od daleč se vidi na hribu Lion Mound,  bronasti kip leva, in tako sva se vzpela po številnih stopnicah na vrh, od koder se vidi širina in dolžina bojnega polja, prostor, ki je bil za Napoleona usoden (18. 6. 1815). Ob vznožju je center za obiskovalce, kjer sva si ogledala film tega bojevanja, tam je razstavljenih veliko vojaških eksponatov, prikaz Napoleonove vojske in zmagovalne vojske, ki ji je poveljeval Wellington. Zanimivo je, da obiskovalce zanima poraženec Napoleon, manj pa je namenjene pozornosti zmagovalcu. No, v mestu Waterloo, kjer sva se ustavila na kavi, sva videla Wellingtonov muzej (vsaka soba je posvečena eni vojski in še tam je doprsni kip Napoleona). Mogoče nas Napoleon zato bolj zanima, ker je Slovencem dal  Ilirske province in je bila slovenščina uradni jezik za nekaj let. V muzejskem kompleksu v Waterlooju je zanimiva tudi krožna stavba, v kateri je 360-stopinjska slika bojnih prizorov s tega usodnega polja.

Bruselj – Luksemburg –  Strasbourg (470 km)

Trije dnevi v Bruslju so hitro minili in nadaljevala sva proti Strasbourgu, kar je pomenilo, da sva se že obrnila proti domu. Uživala sva v prijetni  poletni vožnji, ni bilo preveč vroče, in prvi večji postanek sva naredila v mestu Luksemburg, ki je glavno mesto istoimenske državice s približno pol milijona prebivalcev.  Prva stvar, ki vzbudila pozornost, je razmeroma  poceni bencin, malo več kot evro (najcenejši na vsej poti).  Ustavila sva se pri gotski Katedrali Notre – Dame, ki so jo skozi stoletja neprestano večali.  Mesto ima številne parke, poti, ki so speljane pod utrdbo, kar vodi v stari del mesta. Čeprav je majhno mesto, pa bi potrebovala kar ves dan, da bi si mesto natančneje ogledala, vendar sva morala naprej, saj je bilo pred nama še kar nekaj poti do Strasbourga.  Pozno popoldne sva prispela do hotela v Strasbourgu, francoska stran, ki je bil oddaljen nekaj kilometrov od središča. Kljub temu sva se odločila, da se odpraviva peš do starega mestnega jedra, in preseneča sva videla, kako živahno mesto je, bilo je veliko turistov, ki se v glavnem gibljejo v predelu Krutenau, kjer sva si privoščila večerjo, pa ne v francoski, temveč v italijanski gostilni. Mogočen vtis je na naju naredila katedrala iz rdečega peščenjaka, kjer se oba stolpa dvigujeta  kar 142 m visoko. Tudi notranjost je zanimiva s tapiserijami Kronanje Device Marije in 18 m veliko astronomsko uro, ki ni samo ura, pač pa kaže tudi dan v tednu, mesec, leto, lunine mene, položaj planetov … Veliko cerkva  sva obiskala na najini poti, pa kljub vsemu se še najde takšna, ki je v nečem drugačna, posebna … Zelo prijetno se je bilo sprehajati po mestu, ob reki Ill, ki ima zelo urejeno obrežje, tudi kopališče. Mesto ima bogato kulturno zgodovino, staro več kot 200 let, in sedaj je pomembno evropsko središče, saj je v mestu parlamentarna skupščina sveta EU, Palais de Europe, v obliki šotora z zastavami vseh članic skupnosti. Ulica se imenuje Avenue de Europe in je malo umaknjena na obrobje mesta, ki se hitro širi in povezuje z nemško stranjo mesta. Samo čez most sva zapeljala, pa sva bila v  Nemčiji.

Strasbourg – Bodensko jezero – Innsbruck (450 km)

Sončno jutro. Pa sva spet na motorju in pot naju vodi južno od Strasbourga na nemški strani ob Renu po razgibani pokrajini, tudi do 1000 m visoko v znanem klimatskem zdravilišču in zimsko smučarskem središču Titisee – Neustadt. Nadaljevala sva proti švicarskemu delu Bodenskega jezera, v mesto Konstanca. Mislila sva, da se bova lahko ustavila ob jezeru in zaplavala, pa ni bilo mogoče, ker je bilo vse ograjeno in bi morala iti na urejeno kopališče, kjer pa je bila kar velika gneča. Za to se nisva odločila in sva nadaljevala pot v Avstrijo do Innsbrucka.  Cesta pelje po razgibanem terenu Tirolskih Alp, mimo znanega smučarskega središča St. Anton am Arlberg, vse do Innsbrucka, kamor sva prispela pozno popoldne. Hotel sva imela v mestu, tako da sva spet parkirala motor v garažo in se peš odpravila v staro mestno jedro. Naletela sva na veselico z značilno avstrijsko glasbo, polnimi stojnicami njihove hrane, zato je bila to priložnost za dobro večerjo. Pred spanjem sva se še sprehodila po osrednji ulici Marije Terezije, ki je v Innsbrucku preživljala dopust, zato je dala zgraditi  veliko rezidenco Hofburg  na temeljih baročne palače iz 16. stol. V tem predelu je tudi stara gostilna iz 16. stol. Zlati orel, pred katero se je vila kar konkretna vrsta čakajočih. Nad temi stavbami se dviga Stolp iz 14. stol. in znamenita hiša z zlato streho (2657 pozlačenih bakrenih ploščic), ki predstavlja spomin na poroko Maksimilliana z Bianco Sforza (1496). Maksimillian je pokopan v grobnici, ki je v gotski cerkvi Hofkirche iz 16. stol.

Naslednji dan sva se zjutraj najprej srečala s hčerino družino, ki so v Innsbrucku dopustovali. Po prijetnem druženju v središču mesta smo se odločili, da se popeljemo na hrib Bergisel na ogled znane smučarske skakalnice, kjer so bile v preteklosti olimpijske igre. Povzpeli smo se na vrh skakalnice in uživali v čudovitem pogledu na mesto Innsbruck. Mesto Innsbruck ima tudi žičnico, ki vas popelje nad reko Inn  na hrib, in je delo znane arhitektke Zahe Hadid (najnovejša  stvaritev njenih arhitektov je futuristično poslopje v pristanišču Antwerpen). Skupaj smo šli še na kosilo v pravo avstijsko gostilno in s tem se je naše skupno druženje zaključilo. Pa tudi najino potovanje, saj naju je naslednji dan čakala pot domov.

Innsbruck – Bruneck – Linz – Ljubljana  (470 km)

Kot že rečeno, je bila pred nama samo še pot domov. Ko potujeva z motorjem, ponavadi iščeva zanimive prometne poti oz. gorske prelaze, zato sva se  tokrat odločila za zanimivo pot domov čez prelaz Brenner, 1370 m visok alpski prelaz med Avstrijo in Italijo, to je avtocesta, ki ima vrsto predorov, in sicer jih je na razdalji 12 km kar 30. Če imaš srečo, da je sončen dan, in midva sva jo imela, je res enkratno doživetje voziti se po cesti obkroženi z alpskimi vršaci. V Italiji sva nadaljevala proti vzhodu skozi Terentino do Brunecka.  Popila sva kavo na spodnji postaji gondole na Kronplatz, tako sva ujela še drugačen, poletni pogled na Dolomite, saj poznava samo zimskega, kjer smučava pozimi.

Še pot do Lienza, Beljaka, skozi Karavanški predor in pozno zvečer, po 15 dneh, spet doma. Za nama je bilo okrog 3300 km, res lepih doživetij, spoznanj in tudi hvaležnosti, da na poti ni bilo težav in da sva srečno prispela domov.

Potovala in zapisala Mojca in Marjan