Zima 2014/2015 se je neizmerno bližala koncu, motoristi in iskalci adrenalina pa smo se že pripravljali na nove izzive in osvajanje novih destinacij. Seveda je bila med njimi tudi neka ekipa »Blažinči za vedno«, saj so želje po osvojitvi Dolomitov v celotni zasedbi tlele že od lanskega leta. A bolj, kot smo usklajevali datume in trase potovanja, bolj je prihajal na površje občutek, da Dolomitov spomladi ne bomo videli.
Termin potovanja je bil seveda v okviru prvomajskih praznikov ali vikend pred njimi, odvisno predvsem od razpoložljivih dopustov in vremena. Na grobo je Bogdan pripravljal pot za Dolomite, na hitro pa smo se odločili tudi za rezervno varianto – Istro.
Kot že tolikokrat poprej je bil april res aprilski, kar zadeva vreme, zato smo se 19. 4. 2015 na hitro odločili: Dolomiti so vremensko preveč tvegani v tem času, Mirica lahko dobi prosto vikend okrog dneva OF, 1. maja pa bolj težko. Zato je bila odločitev enoglasna – odpotujemo v soboto, 25. 4., in se vrnemo v ponedeljek na praznik, tj. 27. 4. 2015. In še destinacija: hrvaška Istra. Bogdan je seveda na hitro izvlekel iz naftalina predvideno pot, čez vikend smo našli prenočišča in jih na zadnjem sestanku v nedeljo tudi rezervirali, kar je pomenilo, da odpovedi ni – na pot gremo tako ali drugače, ampak motorji so seveda obvezni. Prav tako bo v ekipi obvezno tudi naš pridruženi član – »mali Blažinč«, Janez Tušar. Čez teden smo še pripravili najnujnejše in že je prišel prvi dan.
1. dan – sobota, 25. 4. 2015
Glede na to, da nas je pot vodila po Sloveniji v smeri Kopra, smo našo tradicionalno bazo odhoda »Cvetna 25« v Dobovi zamenjali za Kostanjevico. Iz Dobove smo tako skupinsko »Blažinči« odpotovali ob 5.30, ob 6. uri pa sta pri Janezu že čakala kavica in seveda okusni prigrizek, saj nas je želela Bernardka (opomba: Janezova žena) dostojno pospremiti na pot, neglede da nas je na vse zgodaj prišlo kot Rusov .
Kavico smo spili, Janez dobi ljubčka na lička, potem pa izjava: »Jaz bi pa moral tankat, rezervoar imam prazen.« Ostali smo se malo spogledali, ker imamo prakso, da po turi napolnimo rezervoar (zmeraj pripravljeni na štart), ampak le kaj smo lahko naredili? Pospremili smo Janeza do bencinske črpalke, ki je bila na srečo že odprta, da je napojil še svojega konjička, in že smo drveli v svežem jutru višjim Celzijem naproti. In drveli smo vedno bolj na jug v smeri Ribnice, temperatura pa vedno nižja, zeblo pa nas je tudi vedno bolj.
Naš prvi postanek smo naredili pri gostilni Tušak, malo pred Ribnico. V prvi vrsti smo se načrtovali pogreti, potem, ko bi začutili prste, pa še pojesti prve sendviče in spiti kavo. Žal pa smo naleteli na zaprto gostilno in preostalo nam je le, da gremo na stranišče do sosednje bencinske črpalke. Ob parkirišču smo opazili dvojno ograjeno kletko, ki je imela v sebi nekakšno veliko skalo. Ko smo prišli bližje, smo videli, da je to pravzaprav »mali medo«, ki je vzbujal v nas strahospoštovanje in razumevanje, zakaj je ograja dvojna. Očitno je tudi njega zeblo, saj se je želel malo ogreti pri – na naše začudenje – medvedki, ki je ležala na soncu. Njej ni bilo do jutranjega stiskanja, zato se je žalostni medvedek obrnil (moškim delu poznata situacija) in šel v svoj kot, da bi nadaljeval s spanjem.
Govorimo o medvedjem paru XXXL velikosti, za katera smo pozneje izvedeli, da sta stara 23 in 25 let. Na srečo je bila kletka na sončni strani parkirišča, tako da smo se ob gledanju greli na soncu, saj nas je pošteno, oz. boljše rečeno zeblo nas je do bolečine. Videti je bilo, kot da gremo na pot sredi zime. No in tu so se začeli naši tradicionalni popotniški problemi. Na prizorišče je seveda stopila Mirica, saj je bila kajpada najmanj oblečena ali pa najbolj zmrznjena in si je želela obleči jopico pod jakno. Tu pa se je (dobesedno) zataknilo pri zapenjanju jakne. Po njenem je bila ta preveč trda (in ker je usnjena, na hladnem utrdi), zato sta priskočili na pomoč Jasmina in Darinka. Minilo je kar nekaj časa in naporov, da sta ob obilici smeha zapeli jakno in smo lahko šli naprej.
Ustavili smo se v bližnji Ribnici, in sicer v bifeju pri trgovskem centru SPAR, tj. po prevoženih 108 km, ura pa je bila 8.20. Tu se je že kazalo sonce, ki nas je že malo ogrelo, malo so pomagali sendviči, ženske pa so si ob kavici privoščile tudi obvezen dodatek – JEGERMAISTER. Ob odhodu je bilo sonce že tako močno, da je pregrelo in zmehčalo Miricino jakno, ki jo je tokrat zapela brez težav.
Tako smo siti, napojeni in pregreti oddrveli naprej v smeri Kopra. Pot smo nadaljevali skozi Rakov Škocjan, kjer smo – ne glede na makadam – uživali ob pogledu na naravo. Naš naslednji postanek je bil grad Socerb, kamor smo prispeli ob 10.45 uri in po prevoženih 212 km. Ob gradu je veliko parkirišče, z njega pa se vije krasen razgled na okolico Kopra in bližnjo italijansko obalo. Tu je sonce že pošteno grelo, tako da je bilo čudovito sprehoditi se in pretegniti noge ter se osvežiti s požirkom vode in seveda klasičnim gorivom za ženske – spet JAGERMEISTROM. Nekaj časa smo se še martinčkali na soncu in nastavljali objektivu, a čas nas je preganjal in že smo hiteli naprej v smeri Kopra, kjer smo imeli načrtovan ogled TOMOSOVIH motorjev – starodobnikov. Hitro smo našli razstavišče, vendar smo bili malo razočarani, ker je bilo le nekaj motorjev in ni bilo kaj posebnega za videti. Glede na to, da je bilo že poldne, smo sprejeli odločitev, da gremo na kosilo, saj popotniki pa res ne smejo biti lačni.
Na hitro je padla tudi odločitev – pokličimo Sanjo Rešetar, ki živi v Kopru, in ji povejmo, da pride k njej na kavo 7 popotnikov. Poklicala jo je Darinka, ji to odločitev položila na dušo in seveda dodala, da vemo, kje stanuje in da znamo najti lokacijo. Seveda smo se samo hecali, zato smo odpeljali do Izole, prevozili pa že 234 km. Našli smo gostišče s teraso, kjer smo naročili kosilo in seveda opravili drugi klic za Sanjo – tokrat je bila informacija drugačna – bilo je preveč prometa, zato naj ona pride k nam v gostilno, kjer jo čakamo. Seveda je Sanja »punca od akcije« in je tudi prišla. Priznala je, da je imela pred tem hitro akcijo pospravljanja stanovanja in še klic domov, da je preverila, če so Blažinči res na poti in če res vemo, kje ona stanuje. Ker je spoznala kruto realnost, je vzela pot pod noge in se nam pridružila. Po kosilu smo šli še na kratek sprehod po obali in se ustavili v nekem bifeju, kjer smo spili še kavo. Seveda smo bili kot po navadi tako glasni, da smo Sanji priporočali, naj se še nekaj časa temu delu mesta malo izogiba.
Ker je čas neizmerno hitel, smo se ob 14. uri poslovili od Sanje in oddrveli naprej, in sicer skozi mejni prehod Dragonja v smeri Savudrije. Tu smo iskali stavbo, kjer sta Miro in Bogdan kot osnovnošolca preživela počitnice v koloniji. Na Google Mapu je zadeva enostavna, na terenu pa nekaj čisto drugega, tako da stavbe ni in ni bilo. Vožnjo smo nadaljevali po novo asfaltiranih cestah s številnimi domiselno urejenimi krožišči. Skozi Istro je namreč potekala mednarodna kolesarska dirka po Hrvaški in ravno v času našega prihoda je bil cilj dirke v Umagu. Zaradi tega je nastal prometni zamašek, katerega smo prehitevali v našem stilu – malo po levi, malo po desni. V nekem križišču je Bogdan energično zapeljal proti stoječem avto novomeške kolesarske ekipe Adrije in mahal vozniku, ki je presenečeno gledal in dajal znake, da nima pojma kdo stoji pred njim. To je bil Bogdanov »šulkolega« in trener novomeščanov Boštjan Mervar, s katerim sta se pozneje slišala. Na nasladnem rondoju je Bogdan napačno zavil desno in se na hitro kar poprek vrnil nazaj. Mi ostali smo ga seveda spremljali v tem podvigu, ko pa smo malo pogledali levo, smo imeli kaj videti: takoj za nami se je peljal policist na motorju in bili smo prepričani, da bodo težave, ko smo pogledali še drugič, je bilo pa: »Ojoj?!«, kajti za nami je bilo šest policistov motoristov enako presenečenih kot mi, a ker smo rojeni pod srečno zvezdo, smo veselo nadaljevali pot vsaka skupina v svojo smer.
Tako smo lahko nadaljevali svojo varno pot proti naši prvi končni destinaciji – Poreču. Tu smo namreč imeli v hotelu PLAVI v ZELENI LAGUNI rezervirano nočitev – polpenzion. Tam smo prispeli po prevoženih 314 km ob 16.05. Hitro smo uredili hotelske formalnosti, se stuširali in že smo bili pripravljeni za kratki sprehod pred večerjo. Šli smo si ogledat okolje, obalo in seveda smo našli tudi dogajanje – v sosednjem hotelu DELFIN so imeli ohcet. Povabljenci so se ravno zbirali pred hotelom in na hitro smo bili med njimi tudi mi. Škoda, da nismo bili oblečeni »bol` nobl«, ker bi lahko na hitro končali na svatovski zabavi, tako pa smo samo od blizu pogledali mladoporočenca in se odpravili na svojo pot ob obali nazaj v hotel na XXXL večerjo.
Po večerji smo najeli TAKSI – kombi in se odpeljali v mesto Poreč, ki nas je stal 100 kun za vožnjo v eno stran. Lahko bi šli tudi s turističnim vlakcem, po ceni 20 kun na osebo, a je vlakec odprt in bi nas preveč napihalo. Tako pa nas je taksist odpeljal v center mesta, nam pustil telefonsko številko, da smo ga poklicali za povratni prevoz v hotel. Ob obali je bil privezan katamaran »Prince of Venice«, s katerim sta se v Portorožu peljala Jasmina in Bogdan v letih, ko sta oba imela še dolge lase. Po krajšem »foto session« smo si malo ogledali mesto, šli na sladoled, se sprehodili po obali in na koncu tradicionalno kar glasno zaključili naš obisk v enem od lokalov, kjer smo trenirali naše glasilke ob pivski peni. Pri ugotovitvi, da je v lokalu čas za tišino, smo poklicali našega taksista, ki nas je pripeljal v bazni hotel ob 21.50. Kot »rakova deca« smo se po lepo preživetem dnevu razgubili po sobah na zaslužen počitek.
2. dan – nedelja, 26. 4. 2015
Spočiti, pripravljeni za nove bitke, smo se zbrali ob 7.30 na zajtrku. Kot pri večerji so se mize šibile tudi pri zajtrku. Pošteno smo se podložili (Andrej je imel 3–4 obhode), na terasi spili kavo, potem pa spakirali, plačali hotel in se na glavo vrgli v nov dan in nova doživetja. Iz Poreča smo odrinili ob 9.15, in sicer skozi Limski kanal. Tam smo se ustavili le na kratko, da smo ga slikali z razgledne točke in se odpeljali naprej proti naslednji postaji, tj. Rovinju.
V Rovinj smo prispeli ob 10.15, po prevoženih 36 km. Še vedno smo se vozili po lepih – novo asfaltiranih cestah, sam vhod v Rovinj pa je krasen drevored, ki te pripelje do obale.
In na tej obali smo se odločili ustaviti, parkirati na mestnem parkirišču in si malo ogledati mesto. Tu pa se je začelo: našli smo prostor na koncu parkirišča, postavili motorje v vrsto, ko se je pojavil nek možakar, ki je začel kričati na nas, v smislu »kaj se pa gremo, da smo parkirali na prostor, kjer je prehod s parkirišča /…/« in ni in ni nehal. Po kratkem izmenjevanju slovensko-hrvaških (veliko tiskanih) besed je – ne vem, zakaj – energično odpeljal v svoji smeri. Mi pa v bližnjo restavracijo Galeb, se razkomotili, naročili kavo in še prosili natakarico, če bi lahko pustili pri njih pustili opremo, da jih ne nosimo s sabo. Seveda se je ponudila, da jih bo čuvala, a na koncu ni bilo treba, ker smo na ogled šle samo ženske in Bogdan, ostali trije kralji pa so počivali noge in oči. Kljub uživanju ob počitku je bilo treba odriniti naprej, saj nas je čakal še dober kos Istre.
Pripravljeni na pot smo zajahali svoje konjičke, tu pa se je pojavilo novo presenečenje. Janezov motor se je zaljubil v Rovinj in enostavno ne bi šel naprej. Joj, dodatne luči so ostale prižgane in baterija je presušila. Kot mačke, ki vedno pristanejo na nogah, so moški stopili skupaj, nekaj časa po parkirišču neuspešno rinili motor, nato pa ubrali novo strategijo – kable. Janezov motor ima dobro skrit akumulator, do katerega je bilo treba priti, rabili pa smo tudi kable za vžig. Dokler so spoznavali notranjost motor, smo našli prijeten par z avtom, ki je imel kable, ponudila pa sta se tudi, da bosta počakala in pomagala. Pozneje sta nam zaupala, da sta imela tudi onadva podobno izkušnjo v Italiji, ko se jima je izpraznil akumulator. Motor je s pomočjo kablov takoj vžgal, tako da so samo še nazaj sestavili motor v prvotno stanje (na tleh ni ostal noben vijak!) in že smo vsi srečni in veseli drveli proti Puli.
V Pulo smo prispeli ob 12.50, in sicer po prevoženih 90 km. Skozi mesto je šlo vse brez problemov, čeprav je bil Bogdan skeptičen pri tem, da bomo takoj našli pot do Arene. Parkirali smo čisto zraven Arene, kupili 6 kart po 40 kun in šli v ogled arhipelaga. Tu je stopil na sceno naš Andrej in podobno kot na potovanju v Kranjski gori vstavil svoj gledališki vložek. V polni kožni opremi je poziral kot padli gladiator, tj. leže v pesku, ni pa pomislil, da bo belina peska ostala na obleki, zato jo je moral pozneje čistiti in najlažje je bilo ravno z valjanjem po travi. V areni smo si ogledali tudi kletne prostore, kjer je zbirka anfor, mučilnih naprav in hodnike, po katerih so hodili gladiatorji.
Areno smo zapustili ob 13.45. Naša naslednja postaja je bila Promadeja, kamor smo prispeli ob 14.15 uri po prevoženih 102 km, bili pa smo že pošteno lačni. Ustavili smo v lepo urejenem lokalu DA GIOVANI, katerega lastniki se ukvarjajo z gostinstvom od leta 1953. Restavracijo so imeli tudi v Luciji, nekaj časa so bili v Švici, leta 2005 pa so prišli na to lokacijo in zgradili nov objekt. Kosilo je bilo zelo okusno, problem pa je bil, ker smo na njega čakali zelo dolgo, tako da smo šli naprej šele ob 16. uri. Načrtovali smo iti še na rt Kamenjak, najbolj južno točko Istre, vendar smo šli samo samo kak kilometer po makadamu do table Kamenjak, potem pa smo se obrnili nazaj, ker nas je čakala še 180 km dolga pot do Crikvenice.
Pot smo nadaljevali v smeri Ližnjana, kjer smo se prepeljali zraven vikenda od sestrične Jadranke, preko Medulina po drugi strani Istre v smeri Labina, Lovrana in Opatije. Drveli smo konkretno, da bi na cilj prišli pred nočjo. Seveda ne sme iti vse po načrtih; tako smo na poti pri Plominu tudi malo zašli, smo pa videli še kakšen kraj več, med drugim tudi nogometno tekmo, ampak samo z motorjev.
Krepko pred Opatijo pa so naši motorji začutili potrebo po gorivu, še najbolj Janezov siromak BMW. Bolj kot smo sanjali o bencinskih črpalkah, slednjih ni bilo oz. so bile zaprte. Janezov motor pa ima varovalo, da na rezervi ne more voziti hitreje. Bogdan pa je imel občutek, kot da je vozil 100 km ob prižgani lučki za rezervo. Sredi Opatije smo vendarle zagledali angela v obliki bencinske črpalke in vsem se je prikazala Marija, da smo se izognili preizkušnje rinjenja motorjev. Ura je bila že 18.00, za sabo pa smo imeli ta dan že 227 prevoženih kilometrov. Ko smo »natankali«, je naenkrat bilo črpalk »ko u priči« (bi rekli Hrvati). A mi nismo nič več mislili o njih, cilj nam je bila Crikvenica in hotel VILA RUŽICA, kjer smo imeli rezervirano nočitev – polpenzion. Po kratki vožnji skozi mesto smo ob 19.15 našli hotel, ki je imel parkirišče naslonjeno na breg, kar za motorje ni ravno veliko vredno. Po krajšem manevriranju smo še dali kamen pod zadnjo gumo in to je to. Prevozili smo 277 km. Uredili smo hotelske formalnosti, se razpakirali v sobah in pohiteli na večerjo, ker je bilo že kar pozno. Večerja je bila kar v redu, toda bistveno skromnejša, glede na to, da so nas v Poreču pošteno razvadili.
Že ob prihodu je Darinka poklicala sestrično Borko, ki živi v Crikvenici, če se lahko oglasi v hotelu, da bi se malo videli. Še med večerjo sta prišla z možem Ivico, tako da smo po večerji sedli na teraso in klepetali. Sprejet je bil predlog, da bi ostali šli v mesto, Darinka in Miro pa naj v miru klepetata s svojimi gosti. Rečeno – storjeno: Darinka da ekipi iz blagajne 200 kun in oni že veselo odpeketajo v mesto, Darinka in Miro pa nadaljujeta pogovor o takih in drugačnih prigodah, ki so se pripetile, odkar so se nazadnje videli.
Okrog 22. ure se Borka in Ivica odpravita domov, Miro in Darinka pa skleneta da gresta poiskat svojo druščino v mesto. A na žalost jima ni uspelo, saj je druščina začela »kapati v hotel«, in sicer najprej Bogdan, nato Jasmina – oba nasmejana, a sta nekako sumljivo hitro zapustila recepcijo hotela. Počasi je prikorakal še Janez, za njim Andrej in nazadnje še Mirica, ki je bila zaskrbljena, kaj ji bo rekla Darinka, ker je porabila praktično ves denar. Darinka je pač predala denar zaupanja vredni in odgovorni osebi, tj. Mirici. Na poti proti hotelu je postajalo Miro strah Darinkine reakcije, saj je porabila praktično vse. Želela je, da smo ob tem dogodku vsi skupaj, vendar je po poti nekako začela zaostajati in na koncu ostala sama. Po primopredaji drobiža so vsi nasmejani in vprek začeli razlagati, kaj se je v mestu dogajalo. Ker so bili preglasni, je Darinka sklenila, da jih lepo kot otroke posede in v miru eden po eden pove, kaj se je v mestu dogajalo. Pa se je začel film razpletati. Šli so na nedolžni sprehod, prispeli v slaščičarno, naročili eni sladoled, drugi slaščice, že skoraj pojedli, ko je Mirica v jedilnem listu oz. ponudbi našla, da imajo sadne kupe, kajti ona pa bi jo jedla in naposled jo tudi je. Čez čas je natakar prinesel oooooogromnoooooo sadno kupo. Za vsak slučaj je še povprašal, če bi prinesel še kakšno žličko (da bi še kdo pomagal pojesti?!?), a je Mirica hvaležno odklonila in jo lepo počasi pojedla. »Probala i pojela,« bi rekla naša pokojna Slava. Da ji pa ne bi ostal Andrej dolžan, pa je še on tolkel po svežih baklavah. Bogdan kot mlajši je bil s tem zaveden in je podlegel skušnjavi, tako da je pojedel še on eno sladico, a čisto majhno. Jasmina pa je omenjala Darinko, denar in težave. Potem pa je bilo treba vse plačati in naši popotniki so se prestrašili, ali bodo imeli dovolj ali bo treba mogoče še lokal čistiti. In so se spomnili: Mirica ima rojstni dan in bo mogoče dobila popust. In so tako tudi naredili; posledično bilo je dovolj za račun in še za sladoled za po poti. Ostalo je še par kunic, ampak skoraj 200 kun so pa porabili v enem večeru brez večerje. Potem jim pa naj še človek zaupa denar! Treba bo pošteno premisliti, preden bomo to spet naredili. No, pa smo razrešili tudi ta zaplet, vsi so se izpovedali, se še enkrat nasmejali. Kako je bilo to v mestu dejansko videti, pa je skoraj boljše, da ne vemo. Odpravili smo se spat in spočit za nove zmage zadnjega dne.
3. dan – ponedeljek, 27. 4. 2015
Preveč hitro se je začel tudi zadnji dan potovanja. Našli smo se na zajtrku ob 7.30 in naš vedno zgodnji Andrej je tokrat zadnji prikorakal v restavracijo. Očitno je bila po vseh dogodivščinah preteklega večera tudi noč naporna. S tekom smo pojedi zajtrk, ki je bil – enako kot večerja – bistveno skromnejši kot v Poreču. Na terasi hotela smo spili še kavo, kadilci so prepihali pljuča, v kompletu je bila tudi poslovilna fotografija za arhiv. Nato smo pospravili prtljago, plačali hotel in že smo se odpravili proti soncu.
Pot smo začeli ob 9.15, pomahali Crikvenici v slovo in se ob obali odpeljali v smeri Selc in Senja, kjer smo morju obrnili hrbet in zavili proti Gorskem kotarju. Promet je bil kar gost, tako da smo vozili bolj kot upokojenci. Na vzpetini proti Gorskem kotarju pa smo naleteli še na šleper in smo lep del poti vozili podkajeni po polževo, brez možnosti prehitevanja.
Malo pred odcepom za avtocesto pri Bjelolasici je začelo rahlo deževati in že smo mislili, da se bodo uresničile napovedi o deževnem ponedeljku, dne 27. 4. 2015. Na srečo so se dežne kaplje hitro poslovile in pri prihodu v Josipdol je že sijalo sonce. Treba je omeniti, da je tudi tokrat bila rdeča nit v pojavu dežja – kdaj in kje nas bo opralo. Tokrat smo gledali iste karte, kjer ni bilo hudega in slabo vreme je izhlapelo. Tu smo se po 99 prevoženih kilometrih ob 11. uri ustavili na kavici, ki je bila vsekakor samo kratko trajno okrepčilo, saj ni dala kaj dosti kalorij. Ženske so imele seveda na zalogi svoje poživilo, imenovano JEGERMAISTER, ki so ga seveda porabile do konca, steklenico pa je Mirica kar odložila ob mizino nogo (da ne bo nihče videl).
Pri tem je jezik kar dobro stekel in padel je dogovor, (po Andrejevem priporočilu) da se ustavimo na kosilu v splošno priznani restavraciji v Donjem Zvečeju. Ker smo tradicionalno ob takih dogovorih hitro vsi enotni, smo družno zapustili bife. V vsej naglici pa smo skoraj pozabili pospraviti za sabo in je Darinka z motorja skočila kot srnica nazaj po našo prazno stekleničko, seveda čisto neopazno, da ne bo nihče opazil in že smo drveli naprej. Ob 12.15 uri smo parkirali pred restavracijo DP v Donjem Zvečeju ob reki Mrežnici. Naročili smo si bolj raznovrstno hrano – od nekaj porcij pasulja, ki je imel v kompletu še pleskavice, do ligenj, zrezkov in špagetov z bolonjsko omako. Porcije so bile ogromne, tako da je bilo po kosilu težko spet sesti na motorje. A kruta usoda ne ponuja druge izbire in tako smo ob 13.30 pas na hlačah prestavili za eno luknjo, da je trebušček laže dihal in bol po »izzi« krenili naprej.
Pot nas je vodila v smeri Karlovca, kjer smo še »natankali« motorje, da ne bi spet vlekli zadnje kapljice iz njih. Potem pa smo pot nadaljevali proti slovenski meji v smeri Novega mesta. Na hrvaški strani smo se za kratek čas ustavili še pri znancih v Lipniku, ki imajo cvetličarstvo NENA. Pri njih smo namreč letos kupili okensko cvetje, zato smo še ostalim pokazali, kakšno izbiro cvetja imajo. Seveda smo malo poklepetali, Janez je izmenjal izkušnje, ogledali smo si rastlinjake in z novo energijo vsi v cvetju nadaljevali pot proti domu. Zadnjo postojanko smo naredili v baru nedaleč od Metlike v kraju Trnovec. Prispeli smo ob 15.05, ta dan pa smo prevozili skupno 181. Tu smo spili še zadnjo kavo in na kratko strnili misli o prijetnem druženju. V ospredje je spet stopila Mirica in pri natakarici »nafehtala« nekaj domačih keksov, ki smo jih sicer dobili zraven kave, mi pa bi seveda še več. Nedvomno jih je dobila in podelila med vse. Po še zadnjem poravnanem računu na poti smo zajahali naše jeklene konjičke in se skozi Novo mesto odpeljali proti domu. V Kostanjevici smo na mostu pomahali Janezu v slovo, ostali pa oddrveli proti Dobovi. Domov smo prispeli ob 16.45 uri. Skupno smo prevozili 840 km in zaključili še eno zares prijetno druženje.
Še kratka rekapitulacija naše poti:
Skupni stroški potovanja (brez goriva) 737,00 €
Povprečni stroški na osebo (brez goriva) 105,30 €
Polpenzion v dvoposteljni sobi (Blažinči) Poreč 23,00 €
Polpenzion v enoposteljni sobi (Janez) Poreč 28,80 €
Polpenzion v dvoposteljni sobi (Blažinči, Crikvenica) 23,70 €
Polpenzion v enoposteljni sobi (Janez, Crikvenica) 44,80 €
Stroški bencina za HONDA VARADERO (Miro) 75,40 €
Stroški bencina HONDA TRANSALP (Bogdan) 53,56 €
Stroški bencina BMW (Andrej) 57,88 €
Stroški bencina BMW (Janez) 58,69 €
ALSO, TO JE BILO TO – ŠE ENA LEPA POT, ŠE OBILICA LEPIH DOŽIVETIJ IN ŠE VEDNO »BLAŽINČI ZA VEDNO«
