Takole je izgledalo:
1. dan
- do Bihača in biseri Une (Štrbački buk)
2. dan
- Prokoško jezero (must do..1670nmv)
3. dan
- Zlatarsko jezero
4. dan
- Sjeničko jezero/Uvac, Niš, Niška banja,
5. dan
- reka Nišava, Zavojsko jezero
6. dan
- preko Vukovarja do Osijeka
7. dan
- domov
če ostane čas, pa še malo v Bolgarijo. Zna pa biti, da že v Bosni zaglaviva
Dami in Pik
1. Dan
Vsakoletni trip, ki je postal tradicija v avgustu, se je tudi v letu 2019 ponovil. Počasi sicer zmanjkuje idej, kam pa kako, pa potem čez zimo ugotovim, da ni vse v prevoženih kilometrih, nadčloveških naporih, ampak v užitkih ob razgledih, užitkih ob lokalnih dobrotah, kulinarike, nastanitev ter prijaznih ljudi.
Tako da, tokratni plan je bil zastavljen na krajše razdalje, ki jo prevoziva, nato se nekje dol počiva in zatem si vzameva čas za oglede ter podobno. Kljub vsemu, je poletje, je avgust in vročina zna kar ubiti duha in željo po vožnji, sploh po kakem šodru, ter iskanju jezer ali rečnih zalivov.
V ta namen je bil podrobno sestavljen plonk ceglc na A4 listu papirja in ker ni šel na armaturko, sem ga prilepil v kovček.
Ko sem že omenil avgust in vročino, na Omw v Postojna, se nama ni več dalo naprej, najraje bi pila kavico in odmarala. Kot dva maratonca sva se spogledala in ugotovila, da tut 35 km na dan ni tako slabo.
Pa sva vseeno zbrala moč in pogum in jo ucvrla, kar ob obali do Senja, nato pa v notranjost do Bihača (lepa in tekoča cesta), vmes se skregala na meji in bila popisana (hipotetično za kaznu, ker sva rinila pri 35C mimo vrste in se je enemu Hrvatu čist odpelo, ko je skočil iz klimatiziranega avtomobila in začel pizditi čez objestne Slovence), ter naprej do prvega prenočišča “Hajdučka česma” blizu kraja Dubovsko. Spanje sem zacahnal že prej, lokacijo pa kar snel iz zemljevida MS vodič-kje prespati. V tem vodiču člani označujejo primerne lokacije, kje so prespali, kako je je, kake so cene in podobno. Lokacija je bila odlična, brez wifija, kar pa naju niti ni motilo.
… da ne omenim cene…sitnica, tako da je nametan denar v skupno blagajno zadoščal za prvi dan, pa še ostalo je.
…če malo globlje posežeš v žep, imaš čudovito nastanitev … z zajtrkom … 16 evrčkov po osebi … ????
lahko bi se špogala pa tud vsak svoj šotor … cena 2 evra na noč … tko kot so si nudili pred najino hiško tistile švabi ????
aja … edin zajtrka pa niso imeli vštetega v ceno ????
ker sva v primernem času priromala do nastanitve, se izvlekla iz cunj, podprla malo želodce, je prišel tudi čas za raziskovanje lokalnih znamenitosti v super poletni opremi (beri čelada pa rokavice).
Do slapov Štrbački buk vodi makedamska cesta cca 10-15km dolžine, večinoma sprejemljiv makedam, na momente tudi malce bolj “offroad” orientiran, kjer res predlagam pazljivo vožnjo s cestaki, da ne razsuješ karterja. A se da..in se splača (tudi v dvoje gre). Najprej nekaj posnetkov poti:
posnetki so dolžine 15-20 sekund, tako da ni nekega dolgočasja z gledanjem 😀
Ko prideš do reke Une, se odprejo čudoviti razgledi, del NP, kjer potem opraviš razgled peš.
Reko Uno in njene slapove (okolica Bihača, Kulen Vakuf, Titov voz, itd) sem podrobneje opisal tule, kjer smo si vzeli kar 5 dni za raziskovanje.
Tako sva bluzila par uric, ter od slapu nadaljevala pot proti Kulen vakufu in nazaj do Hajdučke česme. Namreč želja po kakem promilu alkohola je postajala nevzdržna. 😀
2. Dan
Must see..must do…plan Prokoško jezero na 1650m nadmorske višine. Sva rekla greva do Fojnice, se smestiva in nato do jezera. Makedamska pot, dolžine cca 20 km al malce več, kar nanese dobrih 50km pri počasnem tempu. Pa sva bila malce prepozna, zato sva v Fojnici spila kavo in hajdi v vsej opremi na “hribček”
Takole sem takrat zapisal:
No, pa sva ga osvojila ????
Prokoško jezero 1650 mnv
se nahaja cca 25 km stran od Fojnice, od tega je 20 km (skupaj 40) strmega, prašnega, sicer dobro utrjenega in tresočega makedama. Komur se smili moped, naj ne rine gor ????. Dostop je označen s tablami, tako da samo slediš, Garminu pa ne gre preveč zaupati.
Sam vzpon traja cca 1 uro, če pa imaš kolega, ki se redno prehranjuje pa tudi uro in pol, ker je potrebno vmes nekaj prigriznili in spljuvati prah iz ust, ter nosu. Vzpon ni nič posebno lep, saj se večinoma vije skozi gozd,
In na vrhu lokalni pozdrav, ko uzreš jezero
nato pa vrh in razgled. In to kakšen razgled…Janko in Metka, Mojca in Kekec, Fata i Suljo…noro..v trenutku, ko te že začne minevati volja do nabijanja in preštevaš tiste dva kilometra , koliko še do vrha, se najprej odpre planota, nato pa malo nižje samo jezero. Otroci igrajo nogomet, vmes dirkajo kravice, zrak čist in prijetno hladen. Narod sedi pred vikendicami, klepeta, vabi na kavo, čevape in ostale dobrote. Ni nama bilo težko prisest pa tistih nekaj mark odkartat za okrepčilo.
Večer je bil blizu, zato sva se kmalu spustila v Fojnico, kjer sva hitro našla prenočišče. Gazda je dovolil, da sva motorje zapeljala kar v bajto. Seveda lepo očiščene in oprane, saj sta bila hladilnika dobesedno zamazana z blatom.
3. Dan
se je začel takole:
in da ne bo kdo mislil, kako hitro sva vstala. Kot običajno sva mencala zjutraj, pa zajtrk pa ono pa tole, dokler ni bila ura 9 in je spet pripekalo. Moj kolega je za ta dan strnil naslednje vtise:
… še en prijetno hladen dan za užitke v vožnji … ????
čez dan približno 37 stopinj … pozno popoldne ob dunji cca 27 stopinj … in pozno zvečer ob bokalu črnega približno 25 stopinj … ????
uglavnem … vse skupaj eni sami nadčloveški napori …????
ruta pa naslednja … Fojnica, Zlatarsko jezero, Nova Varoš in naprej proti Nišu..
Luštna pot se je vila ob Drini na Višegrad, kjer sva zavila proti Priboju. Čez mejo sva bila tik tak..komu se pa da delat in potovat pri 38C.
Zavijeva do Zlatarskega jezera, lepe čudovite barve, nabito s kopalci, in avtobusi, ki se ustavljajo v motelčkih ob jezeru.
nekako naju ne drži, da bi tule prespala. Prevelika gneča, pa tudi visoke cene. Jo raje ucvreva naprej za Novo varoš, kjer nam hitro povedo za turističen kraj na vrhu hriba in se sparkirava kar v hoteli Zlatarski zlatnik (le kam bodo z vsem tem zlatom)
4. dan
danes sva hitrejša, nisva mencala zjutraj, tako da sva ob 9.00 že močila noge v Sjeničkem jezeru , pa špancirala po okoliških hribčkih in iskala razne dostope do jezera, ter pogleda na Uvac.
zgubljala sva čas in orientacijo, nakar sva se vseeno spomnila, da morava še do Niša pridet. Preko Kopaonika seveda. Takole je Pik zapisal vtise:
no, danes zjutraj pa malo spremembe ????… kljub vročinskemu valu, ki hara te dni tudi tu dol … oziroma bolje rečeno, predvsem tu dol ???? , sem si moral zjutraj okoli enajste ure, med vožnjo na Kopaonik celo zapeti zračnike na korduri. Ma na armaturi niti ni kazalo ne vem kako nizke temperature … mogoče vsega skupaj ene 22 … ali nekaj takega … pa vseeno … ko sva tiščala po tistih vinklčkih med drevjem tja gor, me je u bistvi kar resno zahladilo … tako da … no začetek dneva se je začel kazat kar obetavno. ????
Sicer pa … Splošna ocena konfiguracije ceste in asfalta je … po balkanski lestvici … “Za zdrkat” … po evropski lestvici pa tam nekje … kot “Lagano sportski” ????
Na vrhu Kopaonika se nama je prikazalo celo naselje že zgrajenih hotelov … in še ene dve soseski hotelov v gradnji … tako da …. očitno je turizem tle gor v porastu … ????
aja … pa bifejčke za “apres ski” imajo tudi sprejemljive … ????
Najprej sva že mislila dokaj normalno odpeljat naprej … pa očitno ni šlo … ????kar naenkrat se je namreč tudi v nama prebudi tisti znani sindrom … tatretjega “čela” … “povsod je treba it … in to če se le da … čist do vrha, pa po možnosti še na televizijsko anteno splezat … in obvezno tud na vse zgornje postaje smučarskih naprav it pogledat, kako izgleda tam, kadar gor ni snega …
No, kakorkoli že .. tole je bil en izmed lepših motosmučarskih dni
ps.
morm pa pohvalit tudi študentski moped od Damija, ki je danes dal res prav vse od sebe ????
Če se mi je Kawasaki prvi dan smilil, se mi je drugi dan že manj, ta tretji je pa skoraj letel po hribčkih in šoderčku,.Pa naj še kdo reče da kawa ne dela dobrih motorjev za teren 😀
V prijetnem hladu “srbskega višavja” ni bilo neke sile po nadaljevanju poti. Gugl je lepo rekel, da bo v dolini okrog 40C. Ampak druge ni bilo, če sva hotela priti do zadanega cilja. Tako je pot potekala po vročini in čakanju kdaj bo konec, občasnemu izogibu kakemu uradnemu merilcu, saj človek ne more verjeti v kakšnih zanikrnih selih postavijo radar. A se je izšlo. Pod večer in ko je telefon povedal, da mu je prevroče, ter da se mu ne da več delat (sem ga pač izklopil) sva pricapljala do Niša. Sam pri sebi sem si mislil, da se še kaj spomnim kako je bilo pred mnogo leti, ko sem tule bil v vojski. No, čisto nič se nisem spomnil, mogoče se bi edino aerodroma, a sva jo ucvrla kar do Niške banje, dobila prijeten motelček z banjo in se prav tam ustavila. Zabukirala za dve nočitvi. Jutri bo fraj dan.
5. dan
Danes sva fraj, danes lahko malce pospiva, nato pa odhod samo nekih 100km stran Preko Pirota do Zavojskog jezera. Vroče bo, tu nimava kaj. Pa sej greva do vode na kavico pa colo. Evo to je bil plan.
Ob reki Nišavi teče precej prometna pot, tako, da človeka kar mine prehitevat kamione in avtobuse v tistem smogu in prahu. Še dobro da mava prvo pavzo in planirano točko in sicer: brana na nišavi ter razgled iz vasice Sičevo.
kolega je takole zapisal:
… pot najinega tripa se je počasi začela obračat nazaj v smeri doma … ????razmišljam, če bo ostalo na področju bivše juge sploh še kakšno neodkrito jezero ?? ????
Naprej sva šla ob reki Nišavi, mimogrede še na eno zelo zanimivo razgledno točko, kjer seveda ni manjkala prav na špici skalovja seveda tudi obvezna klopca …. ???? in zraven … na najvišji točki nadmorske višine tudi čisto pravi fuzbalplac … po imenu Sičevo … hahaha … zanima me samo, koliko žog porabijo modeli tukaj za en navaden trening, ker je na tričetrt okoli igrišča prepad ???? …. kakorkoli že, Camp Nou je proti temu, pravo otroško igrišče ????
Kot rečeno, ostalo nama je še eno jezero … tokrat Zavojsko jezero … tudi eno bolj zanimivih punktov … ker Srbi pač nimajo morja, izkoristijo za svoje poletno dopustovanje potem pač vsak meter “obale” na teh jezerih. Meni osebno, je bilo od vse infrastrukture tam daleč najbolj všeč kafana, ki je bila locirana kar na splavu ????
potegneva dalje, ko me moj kompanjon mori, da bi skočila še v Bolgarijo. Pa se ne dam, res da sva dobrih 10km pred mejo, a samo zato, da se bi hvalila je brezveze. Greva raje po kuclih in ovinkih do planiranega Zavojskega jezera. In se je splačalo.
Kje vse majo Srbi kafane, ne moreš verjet, a si hvaležen. V tisti vročini kavica in kokakolica prav sede. Na splavu, na vodi, itak.
mal sva bluzila, mal se zgubljala, mal lovila čebele v čeladi..in dan se je prevesil na popoldan. Tako, da dovolj za danes, sva jo ucvrla nazaj, kjer si je kolega privoščil osvežitev
6. dan
Pik zapiše:
… kakorkoli že .. “Svemu lijepom, jednom kraj” ????
tako tudi najinemu raziskovanju jezer bivše juge … ????
zmerom manj ovinkov, zmer več ravnin … in zmer več cuckov na bencinskih črpalkah … no, ampak vsaj na kakšni pumpi pa je le tudi kakšno otroško igrišče … da se “otroc” lahko tud mal poigrajo na igralih … in tako ubijejo monotonost autobana … tko da, to je nekje kratek povzetek celega dneva … ????
Sicer pa … prevožena ruta je bila Niš, Beograd, Ruma, zatem mejni prehod Vukovar in na koncu Osijek … kjer sva spet ubodla eno boljših nastanitev ????
7. dan
Od Osijeka preko Požege in lepih ovinkov, na AC do Brežic in domov..
Fajn izletič u izi 2350km, brez dram in pretresov (beri kazni). ????, A kljub temu z nekaj “nadčloveškim” napori (cca 80km ali več makedama) , kjer je predvsem trpela tehnika, pa najina pljuča.
In ker mi smrdi AC in je bil izletič predvsem v znamenju vode, rek jezer, sem si za desert privoščil še eno pristno “dolenjko”. ????
Kje so pa pikantnosti vprašate?
Ja letos bolj malo, a so ????
1. Z razliko od prejšnjih let, ko sem poslušal pridige o preveč razposajeni vožnji, sem jo letos slišal o prepočasni ????
2. Napor tripa je terjal svoj davek, jaz imam počeno tablico (privijačena brez okvirja), nadmočni BMW se pa ne more odločiti a naj gori kratka luč al ne, pa mi mal mežika. Ampak to ni nič. ????Tak da škodo ocenjujem za zmerno do malo.
