Francoska pokrajina, ki jo na vzhodni strani zapirajo Alpe, na južni Azurna obala, na zahod pa se širi v porečje Rone, je bila kar dolgo na spisku mojih motodestinacij. A želja, da jo obiščeva, je dozorela v srcu moje sopotnice Jasne, sam pa sem bil seveda takoj »za«. Pregledal sem malo ponudbe agencij in izkušnje motopopotnikov, kaj vse je vredno videt in nekako zaključil, da bo teden dni verjetno premalo; realnost pa je bila še bolj kruta, saj sva imela za celotno pot zaradi »šparanja« z dopustom na voljo le en popoldan in 5 dni. A je to sploh možno v tem času obvozit in pokrajino podoživet? Sprva sem bil mal v dvomih… ne zaradi sebe, ker imam jekleno rit in zdržim v sedlu ure in ure; bolj me je skrbelo za sopotnico. To bo zanjo prvi večdnevni motoizlet, v katerem pa očitno ne bo časa za daljše pavze in nikakor si ne bi želel, da se ji naporno potovanje zameri… Se torej da ali se ne da to odvozit? Poglejmo…
Vulcana sem tokrat temeljito obložil. Poleg šotora in ponjave, samonapihljivih blazin in spalk, se je prostor našel še za primusov gorilnik, nekaj posode, konzerv, manjšo hladilno torbo s pijačo in pridelki iz vrta, pa šnops tudi ni manjkal, juhice v vrečkah in kava. V bistvu vse kar tovorimo, ko gremo z avtom na morje, na dveh kolesih pač v bolj omejenih količinah. Gostilniške cene v Franciji poznam, zato mi je bil tale podvig s kuhanjem kar nekakšen izziv, kaj je možno in kaj ne, na majhnem gorilniku pripraviti in koliko se da »prišparati«, saj to definitivno ni zadnje letošnje potovanje. Čeprav je bila vremenska napoved za ves teden stabilna, so se dežne »cote« tudi znašle v tank torbi – prvi popoldan le ni najbolje kazalo… Da pa bo »kaj pokazati« še polprofesionalni »nikon«, ki je večino časa sicer res bingljal okoli vratu sopotnice in ni odžiral dragocenega prostora v kufrih.
PREKO PADSKE NIŽINE DO ALP… popoldanskih 765 km
Zgodaj popoldan sva se odpeljala po AC proti Italiji. Sprva nad Krvavcem, potem nad Posočjem so se zbirali nevihtni oblaki, a naju ni kaj dosti skrbelo, saj sva s konstantnih 125 km/h »bežala« v pravo smer. Na vsakih 150 km sva delala postanek; vsak drugi je tešil tudi žejo motorja. Potujeva v smeri proti Alessandriji, kjer pa zavijeva proti zahodnim Alpam, katerih prelazi so najina prva želja naslednjega dne. Nekaj kilometrov pred načrtovanim izvozom za Albi se »nakuha« nevihta, a naju v zadnjem trenutku »reši« počivališče z bencinsko črpalko, kjer ob pol urnem nalivu prijazno »počvekama« še z dvema motoristoma v stilu »od kod in kam«. Ko se izlije, se že mrači, avtocesto zapustiva in se usmeriva proti Cuneu. V trdi temi iščeva prenočišče »pod zvezdami«, po podeželju Padske nižine. Moti me predvsem vonj po svežem gnoju, s katerim očitno ne »šparajo«. Na garminu opazim železniško progo, zapeljem do nje in po kolovozu ob njej med polja… Juhu! Tukaj niso gnojili. Spalke ven, večerja in lahko noč!
CIKCAK PO FRANCOSKIH ALPAH… počasnih in goratih 286 km
Spanje pod milim nebom je svojevrsten doživljaj, če je vreme lepo in lokacija dobro izbrana. V najinem primeru morda druga trditev ni ravno vzdržala, saj je nekaj nočnih vlakov rahlo zamajalo trden spanec. Sta pa zajtrk in kavica sredi polja hitro pregnala zaspano jutro. Končno sva se lahko tudi razgledala, kje sva pravzaprav prenočila. Alpe so že žarele na horizontu v jutranji zarji, motivacije nama ni manjkalo, torej previdno po luknjastem kolovozu do glavne ceste in »gasa« med hribe na zahod.
V Francijo sva zapeljala skozi enosmerni tunel na prelazu Col de Tende, v nacionalni park Mercantour, pot pa nadaljevala po ozkih in zavitih gorskih cestah Zahodnih Alp, ki v nobenem primeru ne spominjajo na ceste po Dolomitih ali Švicarskih Alpah. So tudi nekoliko slabše vzdrževane ali bolj zdelane; kakorkoli že, potrebna je dodatna previdnost in v dobri uri nikakor ne boste prevozili več kot 30 km. Zahodne Alpe so namreč ožje, strmejše in višje in temu je tudi prilagojena cestna infrastruktura. Je pa seveda res, da sva vozila daleč stran od glavnih prometnic, kjer so nama družbo delali le gorski kolesarji in redki motoristi. Seveda sva pogosteje ustavljala in fotografirala, manjši servisni poseg pa je zahteval tudi Vulkan. Številni tresljaji so namreč »odšraufali« nosilec »home made« dodatnega zadnjega prtljažnika, matica se je seveda izgubila in začel je nemarno ropotat. Našel sem rezervno, vse dodatno »zategnil« in nadaljeval vožnjo z zavestjo, da se ob postankih splača malo preverjati zadeve.
Sva pa tukaj prvič tudi začutila tisto romantično lepoto Francije. Ne samo ob čudovitih razgledih, ampak tudi ob postankih v središčih majhnih gorskih vasic in zaselkov na prelazih.
Sospel – Moulinet – Belvedere – Duranus… med »civilizacijo«, na glavno magistralko pa sva se vrnila severno od Le Gabra, v dolini reke Le Var. Ponovno so naju začele spremljati poletne temperature, vozila sva proti zahodu in pri Puget-Théniersu sva vstopila v Provanso.
V Verdonski kanjon sva se spustila iz severovzhodne smeri. Globeli, strme stene in sinja modrina istoimenske reke te očara takoj. Zadnjih 50 kilometrov bolj zaznamujejo postanki in fotografiranja, kot pa vožnja sama. Žal pa tu ni več govora o samoti i neobljudenosti, ampak o turistično zelo obiskanem območju, ki obiskovalcem nudi različne možnosti kampiranja, vodnih športov, planinarjenja in kolesarjenja.
Ko reka zapusti sotesko, se razlije v obsežno jezero Sainte Croix, ob katerem se v enem od kampov, pozno popoldan, utaboriva. Za zelo razumnih 24 € na dan si izbereva prostorno parcelo, kjer poleg šotora postaviva še nadstrešek 3 x 4 m, da je »pod streho« tudi Vulkan in »kuhinja«. Iz kotlička zadiši »Hoferjev« golaž, ki ga zalijeva s hladnim pivom iz trgovine v kampu, da pa se med kopanjem, v prijetno toplem jezeru vseeno ne prehladiva, pa vse skupaj počasi zalivava z domačim šnopsom…
Lahko noč… jutri greva med bogatune!
MED JAHTE IN VILE… zavitih, obalnih in podeželskih 270 km
Zjutraj sva kar malo poležala in šele po deveti uri, s krepko olajšanim Vulkanom »odrolala« proti jugu. V bližnjem Aupsu sva nabavila zalogo pijače in hrane za cel dan ter skupaj z dvema kilama ledu vse skupaj zapakirala v hladilno torbo. Vozila sva skozi slikovite vasi južne Provanse (Lorgues, Le Luc, La Garde-Freinet…), kjer se ozke enopasovne ceste z redkim prometom skrivajo pod sencami macesnovih, borovih, cipresastih gozdov ter oljčnih nasadov.
Pokrajina se proti morju dvigne v nižje hribovje in zadnjih nekaj kilometrov dobiš občutek, kot bi se v nekem drugem času iz Črnega kala po popolnoma prazni in sila ozki cesti spuščal proti primorju. Ko sva se malo pred Saint Tropezom priključila na glavno magistralko, je pa seveda čisto druga slika. Gost promet, gneča, bogastvo, turizem… Obilo policije in glede na njihovo opremo tudi očiten strah pred terorizmom. Ker sva z »enoslednim vozilom«, naju brez problema spustijo v sam center, kjer parkirava na promenadi, pred glomaznimi jahtami bogatunov globalizacije.
Ogled turističnega bisera je lahko paša za oči, a le če človeka zanimajo dosežki navtične industrije namenjeni petičnežem, sicer pa ni sam kraj nič posebnega. Tudi cene so popolnoma na nivoju ostalih vasi, kjer sva si privoščila kakšen »drink«.
Veliko vlogo k prepoznavnosti mesta pa je nedvomno prispeval Louis de Funès, francoski filmski in gledališki igralec, ki nas je v vlogi nadobudnega žandarja
velikokrat nasmejal in še danes zre iz izložb in plakatov na obiskovalce svojega mesteca.
Vožnjo nadaljujeva do ene izmed bližnjih plaž, kjer postanek izkoristiva predvsem za fotografiranje, hitro kopanje in hladen tuš, potem pa počasi potujeva po obalni cesti vse do La Londe-les-Maures, od koder ponovno zavijeva v manj obljudeno in tipično prepoznavno mediteransko notranjost Provanse. Slednja nama je veliko bolj všeč, od razkošnih vil, jaht in ferarijev na obalni prometnici. +38 Celzijev naju niti ne moti pretirano, sence je namreč ob postankih povsod dovolj, led v hladilni torbi pa skrbi za rosno hladno pijačo kjerkoli se ustaviva.
Za največji vtis pokrajina poskrbi proti večeru, ko se sence podaljšajo in zlatorumena barva z bogatimi kontrasti napolni oko obiskovalca. Tu skozi se ne da divjati… nima nobenega smisla… napolniti si je treba dušo! Mimo Barjolsa zašpiliva klobaso v Aupsu in ob sončnem zahodu parkirava v kampu. Večerna »romantika« pa sledi po ustaljenem redu… najprej zadiši iz kotlička, potem se sliši odpiranje buteljke, …pa CO2 pihne iz pločevinke, …nazadnje se vonjavam pridruži še aroma slovenskega sadjevca… Lahko noč!
Nadaljevanje na drugi strani…
