DIVJA CAMARGUE, SIVKA IN KREMICE… disciplinirano užitkarskih 500 km
Pred temle krogom sem bil kar malo živčen. Minula dva dneva sva jih naredila le polovico toliko pa sva vseeno vozila cel dan. Je pa to seveda krog, ki bo orisal bistvo Provanse, z opevano sivko, vonjavami in še marsičem. Čaka naju torej veliko vožnje in kratki postanki ob oglednih destinacijah. Budilka naju vrže pokonci ob 6:00. Ob sedmih že voziva od Aupsa proti jugovzhodu. Na avtocesto proti Marseilu zavijeva pri Venellesu in mimo Aix En Provence – glavnega mesta Provanse na njej vztrajava vse do Arlesa.
Pot nadaljujeva skozi nekdanjo papeško prestolnico Avignon, ki jo poslikava kar iz motorja in se ustaviva šele v čudoviti Fontaine de Vaucluse, kjer izpod skal in strmih previsov izvira zelena reka. Prijetna osvežitev vročega dne. Izjemno lep kraj nama vzame kakšno urico fotografiranja, pa obvezen Jasnin espresso, ki je na ekstremno razglednih in romantičnih točkah vsekakor nujen.
Podeželska pokrajina vzhodno od Avignona šele postreže s pravo slikovitostjo opevane, romantične Provanse. Žitna polja, sivka, sončnice, macesen, ciprese, zaplate gozda, gričevje, skale, razgibanost… Vmes se vijejo čudovite, ozke, enopasovne ceste… Hiše so zgrajene iz temno sivega kamna, veliko jih je opuščenih. Naselja so strnjena na vrhovih gričev, na hitro spominjajo na tista, na krasu. Naslednji ogled »iz motorja« je 20 km oddaljen samostan Senanque, ki leži v globeli med sivkinimi polji, obdan s stenami strmega kanjona; potem pa vasica Roussillon, ki leži na griču ob opuščenih rudniki okre, ki s svojo edinstveno rdečo barvo okolici daje prav poseben pečat.
Pozno popoldan prispeva v Manosque – kraj kjer domuje svetovno znana kozmetična družba L’occitane in bi potrpežljiva sopotnica želela obiskati vsaj njihovo trgovino, če sva že za ogled proizvodnje malo prepozna. Zanimivo, v celem mestu, na vseh vpadnicah ni niti ene reklame in niti enega smerokaza do omenjene firme; koordinate objavljene na spletni strani pa ne držijo, oziroma te pripeljejo dobra 2 km stran. Šele po spraševanju domačinov najdeva omenjeno podjetje in Jasna se prepusti omamnim vonjem v njihovi trgovini.
Malo po sončnem zahodu, parkirava v vasici Moustiers Sainte Marie, ki leži stisnjena v strmih stenah Verdonskega kanjona. Za prisrčno sopotnico je to bil višek oziroma najlepši del najine poti. Vzela sva si kar nekaj časa, posedela v gostilnici in se trudila posrkati čim več vtisov, saj jih »nikon« s prazno baterijo ni več mogel. Starejši šef, ki naju je postregel, je neverjetno dobro govoril angleško. Oblečen v srajco, trenirko in zelene fluorescentne superge, ni kaj dosti dal na tradicijo svoje vasi. Za 2 deci piva in 2 x po deci slabega vina, nama je zaračunal 7,5 €, a ker je bil prav posrečen, mu je Jasna ob plačilu z 10 € velikodušno rekla »Let it be eight«… Prešerno se je zahvalil, ampak 2 € tudi nisva več videla.
V mraku sva parkirala v kampu in si za lahko noč privoščila še juhico. Zjutraj pakirava. Začne se pot proti domu.
VERDON, EZE IN OLJČNI GOZD… kanjonsko in obalno počasnih 233 km
Zjutraj me še v spanju po licih poboža nekaj hladnega, mokrega, sluzastega… Mar sanjam? …čez nekaj trenutkov še enkrat… počasi se prebudim in pogledam… »Bemu mast!«… prav lepo rejena krastača je lezla po meni in nekako ni znala iz zaprtega šotora… Previdno zbudim Jasno, da se ne bi preveč prestrašila »male živalice« in skupnimi močmi jo nekako spraviva iz šotora… Še danes imam na sumu norveške mulce, ki so se igrali po celem kampu, da so nama v najini odsotnosti nastavili v šotor njihovo domačo živalco. Prijetno jutro!
Ker je dan oblačen in ne prehudo vroč, se za dobro uro spočijeva na plaži v Cagnes Sur Mer, malo zaplavava v toplem morju ter se ohladiva pod tušem. Po obalni cesti nadaljujeva pot skozi Nico in se ustaviva za daljši ogled zaščitene vasice Eze, na strmi skali visoko nad morjem, med Nico in Monakom. Sama vas je resnično nekaj posebnega, saj si jo lahko ogledaš samo peš. Dostop do njenih ozkih in strmih ulic ni možen niti s skuterjem ali s kolesom… Kot bi naš Piran stisnil in potlačil skupaj ter ga »nalimal« na strmo skalo pa še malo razmazal po pobočju. Verjetno pred 100 leti opuščena, majhna, stisnjena bivališča, si danes lastijo majhni butiki, barčki in umetniški ateljeji. Vsekakor vredno zanimivega sprehoda in fotografiranja.
Počasi voziva ob obali dalje mimo Monaka, Mentona, San Rema… Mrak je že, ko začenjam iskati prenočišče »pod zvezdami«. Kaj hitro ugotoviva, da ob obali ne bo nič, saj mesta in vasi prehajajo iz enega v drugo in dostop do kakšnega samotnega, obalnega kotička ne bo mogoč. Zato malo pred Imperio zavijeva v hribe in se po dobrih 10 kilometrih znajdeva sredi serpentin, v strmem oljčnem gozdu, kjer vasi zamenjajo le še osamljeni zaselki goratega, italijanskega podeželja. Nekje v daljavi se vidijo luči obalnih mest. Iz ozke asfaltirane ceste zavijem na kamnito pot, med terase oljk… Popolni »plac«… morda malo strašljiv… Tu naju gotovo nikoli ne najdejo! Skuhava večerjo, pripraviva blazine in spalke, a zaspati ni bilo lahko. Jasno noč je sicer popestrila tiha glasba iz oddaljene veselice, hkrati pa jo je razburkalo odurno dretje in riganje nekje v bližini zaprtega osla…
MARATONSKIH 813…
Zjutraj je vse mirno… tudi osel je zaspal, divjih prašičev ali medvedov pa ni bilo mimo.
SKOZI OČI BAJKERJA
Za koga pa takšna 5 in pol dnevna tura ni? Ni za tiste, ki ne »zderejo« iz dopoldanskega kofetka prej kot v pol ure; Ni za tiste, ki rabijo za spočit svojo mlahavo rit najmanj tuš, wc in posteljo, tudi na tranzitu vsak dan (razen če reskirajo keš za prvi obcestni hotel na poti, ki seveda ima fraj sobo v višku sezone); Tudi ni za tiste, ki jih neizmerno zanimajo zgodovinske znamenitosti, katedrale, gradovi, palače in čudovita središča večjih mest – tega je v Provansi precej, najbrž se jih splača videt, ampak potem si dodajte vsaj 3 dni. Tudi ni za tiste, ki gledajo na vsak cent – Francija ni poceni, kdor si je ne more privoščit, naj se drži Balkana; Tudi ni za tiste, ki skušajo po lokalnih cestah »kolenčkat« in »tolčt« hitrostne rekorde – držite se Dolomitov (izven sezone), ali še boljše, podajte se v notranjost Andaluzije… Morda še za marsikoga ni, jo je pa definitivno treba videt!
Sam nisem ravno romantična duša, vonj sivke in ostalih dišav me ne prevzame, tudi deci vina ali kavica na eminentni lokaciji, ob čudovitem razgledu, me ne. Raje imam hladen pir na motozboru, rock&roll in vonj po bencinu… Ampak Provansa se me je dotaknila izredno močno. Celo tako zelo, da sem se lotil tegale pisanja že 3 dni po vrnitvi, medtem ko imam majsko Andaluzijo še vedno na dolgu. Če potegnem primerjavo, tja smo se šli »navozit«, v Provanso se gre pa »naužit« – česarkoli že pač, vsak bo nekaj zase našel!
Pa še beseda o stroških: vsak 250 € sva prispevala v »skupno kaso« in na zaključni večerji v Portusu sva še nekaj malega dodala. Sicer so pa preko 100 € znesle cestnine; 270 € bencin (ena dva tanka je sicer plačala kartica); 72 € tri noči v kampu; ostalo pa hrana, pijača in led iz trgovine; enih 10 espressotov (po cca 1,5 €), pirov (po cca 2,5 – 3 € za štangico), kozarčkov vina (po 3 – 5 € za deci). Pa še kak spominek se je vmes znašel. Če zaokrožim, cca 300 € po osebi za 6 dni in 2950 km! Skratka vredno vsakega centa!
IN KAJ POREČE SOPOTNICA
Provansa je lepa in »velika«… skoraj prevelika za človeško oko, dotik in opojnost vonjav. Moraš se ustavit. Nekje na njenem robu, pod dišečimi macesni, pod sinje modrim nebom in strmimi skalnimi stenami. Le tam lahko ujameš vse bistvo Provanse. Tam se vse začne in vse konča.
KJE SVA SE KLATILA…
-
- 1. dan
-
- 2. dan
-
- 3. dan
-
- 4. dan
-
- 5. dan
-
- 6. dan
