Tvoja zgodnja leta motoriranja, do obdobja, ko si se aktivno prijavil na ms forum. Morda kakšna zanimiva zgoda ali nezgoda?
V motoriranje sem zapadel zelo pozno, šele po tem ko sem predelal kar nekaj drugih stvari v življenju. Razlog je bil enostaven, kot voznik avta sem bil precej nor, v glavi pa mi je vseeno deloval tisti kolešček, da se bom z miselnostjo, da je vse treba prignati do maksimalne meje na motorju zelo hitro razfukal.
Po naključje sem malo pred svojim štiridesetim letom pristal v Švici, kjer me je njihov fašistični odnos do prometne varnosti najprej odvrnil od avtomobilizma, potem pa sem dojel da bom pa mogoče uspel z motorjem vrnit vsaj malo zabave cesti, pa še kaj dosti izbire ne bom imel pri spoštovanju omejitve.
Tako, da sem si prve kilometre nabral v Švici in bližnjih državah, prvo situacijo pa v Sloveniji, z nizozemskim turistom v Posočju, ki je s prižganim desnim žmigovcem naredil levi obrat čez celo krožišče, jaz pa sem bil tako šokiran da ga tudi v pm nisem bil sposoben poslat.
Lahko na kratko opišeš kaj si od članstva na tem forumu pričakoval, in kasneje tudi pridobil?
Sem sem prišel dokaj na začetku, ko sem iskal informacije o motorjih in motorizmu, poleg motosveta sem prebiral predvsem še ADV Rider formu, ostalo pa sem iskal informacije bolj po blogih, straneh in podobno. Hitro sem ugotovil socialno strukturo tega foruma, saj je podobno na praktično vseh, Motosvet je še kar majhen tako je zadeva še lažja. Ko preseješ vse bedarije in osebne preference, najdeš onih par informacij , ki so pomembne.
Kam gravitirajo tvoje želje v motorizmu?
Precej hitro sem ugotovil kaj si želim od motorizma. Dolge avanture. Važno mi je da ima dan nek cilj, in da se je zanj treba vsaj malo namatrat. Še zdaj mi je ena najljubših tras Luzern – Ljubljana, kjer spotoma poberem kar se da prelazov. Včasih na poti nazaj čisto na koncu zavijem še čez Klausenpass, tudi če zarinem v nevihtni oblak ob devetih zvečer.
Ampak tisto kar sem mislil pod avanturo je neka veliko daljša pot, nekaj kar te pelje v neznano, kjer ne veš kakšna je cesta in ne poznaš ljudi. Prva taka je, in v resnici tudi najlepša in najdaljša, je bila 2016, v centralno Azijo in nazaj, potem pa sta sledila še Maroko in Tunizija.
Kot si omenil, je v Švici odnos do prometne varnosti “malce” bolj strog kot pri nas. Kako bi se to odrazilo na švicarskega motorista?
Tako, da se vozijo v glavnem po sosednjih državah ????
Pogosto poskušam sam postavit neko analizo kaj se je tu zgodilo dogaja, ker po eni strani so Švicarji totalni petrol head-i, toliko kolikor imaš tu dvo ali štirikolesnih zverin, nimaš nikjer drugje v Evropi. Ravno tako se vneto borijo proti posegom države v osebne pravice. Ampak očitno so nekje hudo zmešali ameriško željo po varnosti in germansko disciplino in dobili svojo varianto.
Tisto, kar je v Sloveniji toleranca je tu mejna vrednost med prekrškom in kaznivim dejanjem. Tako da zabavne ceste ostajajo tiste, ki so dovolj zavite, da ni treba it višje kot v tretjo prestavo.
Solo vožnja ali v dvoje? Kaj (in kdaj) ti je bolj pri srcu?
Ah, enostavno. Sem zaprisežen solist, v številnih stvareh v življenju, ravno tako tudi v motoriranju. Če pa že kam, potem pa kvečjemu v družbi zares dobrih prijateljev. Skupinske zadeve so mi bile od nekdaj odbijajoče, to da si moraš najti podobno misleče, da se z njimi počutiš močnejšega, tega ne rabim. Motor imam zato, da sem čim bolj svoboden, da vozim po svojem tempu, da zavijem tja kot si zaželim in da se izognem gneči. V skupini je to težje.
Priznam, da mi gredo skupine ponavadi kar na živce, v prometu so naporne za ostale, občasno pa tudi nevarne. Dolomitom sem se začel izogibati ravno zaradi njih. Kolone motoristov ki se trudijo ostati v grupi, avtobusi, avtomobili, kolesarji, avtodomi itd, potem pa male agresivne gručice treh, štirih motorjev, ki jim zmanjkuje prostora po prehitevanju in počnejo debilnosti.
Če potujem po Evropi, grem sam, ni nobenega problema sredi Francije nenadoma zavit na sever, do Normandije, namesto slediti začrtani poti do Portugalske. In to samo zato ker se mi zahoče. Za varnost sta mobitel in asistenca.
Kam dalj, tam je družba fina, ker so neprijetnosti preprosto bolj obvladljive. Mora bit pa to nekdo s katerim se lahko zjutraj pošlješ v p.m., ob koncu dneva pa se ga malo napiješ in se režiš jutranjim debilnostim. Ni vsak za to.
Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje tule na forumu videl bolj inovativen posnetek na temo motociklizma. Si imel sprožilec v roki, ali odšteval sekunde na tajmerju?
Hvala, zdaj ne vem če bi še enkrat naredil tako sliko. V zadnjih letih je to postala taksna instagram reklamna poza za na fotko. No, na tej sva vsaj dva originalno zaprašena prešvicana popotnika. Ja, narejena je s timerjem na fotoaparatu, ta naredi 10 fotk, ti pa na koncu izbereš najbolj všečno.
Ampak “ozadje” te fotke je veliko bolj pomembno. To je takoj po prehodu meje z Iranom. Če rečem, da sva se odpravila na pot iz Ljubljane do centralne Azije z malo izkušnjami, je to precej olepšana situacija. Jaz sem imel za sabo dobrih 10.000 km, ona pa dobrih 500. Kolega, ki je opazoval najino opletanje ob odhodu iz Ljubljane, si je mislil da bova zaključila nekje pri Grosuplju.
Tranzit preko Balkana je bil prva preizkušnja, dvodelni izpit pa najprej večerna “vpadnica” v Istanbul po 6-12 pasovnici, z nabrazdanim asfaltom in vozniki, ki brez obzira sekajo celotno cestišče da ujamejo izhod in potem še iskanje hotela po strmih, z zglajenimi kamni tlakovanimi ulicami.
Ko sva prestopila mejo z Iranom, je naenkrat toliko enih stvari kliknilo skupaj: pripeljala sva se do tja, vsi papirji so štimali na meji, motorja nista razpadla in midva se nisva stepla. V glavnem, veselje je bilo resnično in pristno.
Tvoje tri najpomembnejše “postranske” zadeve v življenju.
Pogosto se z najlažjimi vprašanji ukvarjam najdlje. Moja prva postranska stvar je plezanje, tako je že od mojega 16 leta naprej. Gre za šport, za avanturo, kot za čas samo zame. Zadnja leta ga pogosto zamenja motor, iz več razlogov, preveč delam, pa tudi leta se poznajo, da bi bil še “oster” v plezanju, lažje je avanturo izpeljati z motorjem kot pa z nogami in rokami. In življenje gre naprej in zdi se mi fajn da smo sposobni najti nove zadeve.
Ker delam cele dneve za računalnikom (arhitektura), si zraven iščem še druge hobije, kjer lahko nekaj naredim z rokami. Zadnja leto je bilo to zame kuhanje, še dobro da nisem več toliko obremenjen glede telesne teže zaradi plezanja ????
Morda še zaključna misel, za konec najinega intervjuja.
Na koncu so nam važne naše zgodbe.
Hvala ti za ta razgovor. In srečno, kjerkoli že boš. Na cesti, v hribih, planinah…
