Še dan pred odhodom nisem vedel, če bom sploh uspel iti na potovanje, saj je bil moj Bandit še pri mehaniku na popravilu zaganjača. Nekako so se stvari iztekle meni v prid in v petek ob 8-ih zjutraj pridem med prvimi v Novo mesto, kjer smo bili dogovorjeni za kavo pred štartom proti »jugi«. Tako se je zbrala osmerica dolenjcev/dolenjk iz vseh vetrov, večinoma se med sabo niti nismo poznali, vendar so nas združili podobni interesi…
1.dan (Novo mesto-Jajce)
Po popiti kavici in »šnel kurs« spoznavanju, smo jo mahnili preko Karlovca do Plitvičkih jezer, nato preko meje v Bihač, kjer smo tudi prvič jedli. Vsi smo si zaželeli pristnega mesa iz roštilja po bosansko. Če ne bi bili tako lačni, bi verjetno malo pokritizirali pripravljeno hrano.
Nadaljevanje poti nas vodi preko ravnic in gričev skozi manjša mesta, kot so Bosanski Petrovac in Mrkonjič Grad. V mestih in na obrobju so še vedno vidne posledice vojnih viher. Mnogo hiš je preluknjanih, podrtih in izseljenih. Tu in tam se zapeljemo skozi kako mestno jedro, se ustavimo in privoščimo krajši počitek in osvežilno pijačo na kaki terasi. Opaziti je, da v Bosni ni ravno veliko motoristov. Še tistih nekaj ki smo jih srečali, so bili povečini iz Slovenije. Otroci ob cestah kar tekajo za nami in nam mahajo. Sredi popoldneva prispemo v Jajce.
Z motorji naredimo »častni krog« po mestu, nato se nastanimo v novem in skoraj edinem hotelu v mestu z imenom Hotel Turist. Hotel je bil 93 leta porušen do tal, tako kot tudi večji del mesta. V Jajcu so na vsakem koraku vidne posledice nedavne vojne. Po nastanitvi smo »prošetali gradom«, ter si privoščili Ožujsko pivo. Od znamenitosti smo si ogledali porušeno trdnjavo nad hotelom, znamenito stavbo kjer je bilo zasedanje AVNOJ, ter slapove kjer se združujeta reki Pliva in Vrbas.
2.dan (Jajce-Sarajevo)
Zjutraj smo zopet oprtali svoje konjičke, si nadeli opremo in se že hoteli odpeljati iz Jajca, ko nas je prestregel lastnik hotela in nas želel poslikati z motorji pred hotelom. »Rabim dobre slike za otvoritev in promocijo hotela« je dejal. Očitno ne tekajo le otroci za motoristi, ampak je cela mentaliteta sprejemanja motoristov v Bosni drugačna. Jemljejo jih enakovredno in na cesti jih nimajo za norce ipd, kot je to stalnica pri nas. Motoristi so dobrodošli, sprejemajo nas kot »bogataše«. Hitro se tudi najde kak otrok, ki začne prositi za denar. Kakorkoli že, ta dan nismo imeli kaj veliko kilometrov v planu, zato se dokaj ležerno začnemo kotaliti proti Sarajevu. Po nekaj osvežilnih postankih kmalu popoldne prispemo v Sarajevo. Nastanimo se v hotelu BM (www.bracamujic.com), kjer so gostoljubno poskrbeli za nas.
Z motorji se odpravimo v center. Nujen je seveda sprehod po baščaršiji, prijala pa je tudi prava bosanska kava iz đezve v klasični muslimanski kafani. Kasneje smo se zapeljali v hrib malo višje ter zakrožili nad mestom, kjer je bil odličen razgled na celo mesto.
Zvečer smo se spustili nazaj v mestno jedro in v eni od uličic povečerjali enkratno pripravljeno jagnjetino in teletino, z vsemi pripadajočimi solatkami in ostalimi dobrotami. Lastnik restorana je bil nadvse prijazen in ustrežljiv. Cena na koncu nas je sicer malo zadela, vendar smo bili z postrežbo tako zadovoljni, da nam niti visok račun ni mogel izbiti zadovoljstva iz obraza.
Ura je bila že krepko čez deseto zvečer, ko smo menili da je dovolj dogodivščin za ta dan. Odpravili smo se proti hotelu, ne vedoč da nas čaka še nekaj pestrega… Vozimo se skozi mesto po precej prometni štiripasovnici, ko nastane popoln zastoj v prometu. Skozi križišče pred nami je potekala pot vladnih protokolarnih vozil, zato so policisti zaprli cesto za več kot pol ure. Nejevoljni vozniki v avtomobilih so že po nekaj minutah izgubili potrpljenje in hupali eden čez drugega, medtem ko je naši ekipi motoristov zopet prišla prav Tomaževa Gold Winga z vgrajenim radijskim sprejemnikom. Ob navijanju lokalne radio postaje na Wingi, smo si naredili pravo malo popestritev.
V ritmu glasbe smo celo zaplesali kar na cesti v zastoju. Vse to na štiripasovnici sredi Sarajeva. Dobil sem občutek, da smo slovenski motoristi pomirjevalno učinkovali na razburjene voznike avtomobilov v koloni. Za kratek čas so nehali hupati in nas z zanimanjem opazovali. No tudi tega ne doživiš vsak dan. Vsaj v Sloveniji ne.
3. dan (Sarajevo-Mostar-Dubrovnik)
Zjutraj spet zamujamo z odhodom kot ponavadi. Ampak se nobeden nič ne sekira, saj smo konec koncev na dopustu. Polni pričakovanja se odpeljemo naprej, saj nas ta dan čaka veliko zanimivosti.
Pot nas pelje po čudovitem kanjonu reke Neretve. Ko se peljemo proti Mostarju narava nakazuje preobrazbo, vidimo čedalje manj dreves, več je skal in kamenja. Ja, bližamo se mediteranu. Do sedaj začuda nismo srečali nobenih policistov ali radarjev, vendar smo se prehitro veselili, saj jih je bilo v kanjonu Neretve proti Mostarju kar nekaj. Kljub turistično potovalni vožnji smo imeli kar srečo, da nas ni ujel nobeden od radarjev. Cesta je sicer solidna in omogoča hitro vožnjo, vendar pa so nenehne omejitve hitrosti.
Sredi vročine prispemo v Mostar. Znameniti most, mestno jedro, reka Neretva… sama idila. Stari del mesta je neverjetno lep. Skratka vse najlepše.
Ko smo videli slike porušenega Mostarja iz leta 93, smo bili šokirani. Ta del mesta je bil v celoti porušen dobesedno do tal. Človek težko dojame da so uspeli vse to tako idilično obnoviti, v tako kratkem času. Po nekaj urnem postanku nadaljujemo pot mimo Međugorja, kjer se nismo ustavili, saj si je večina izmed nas po tridnevni vožnji v toplem vremenu po celini zares želela priti čimprej do Jadranskega morja. V Neumu se nekateri kaj hitro vržemo v morje, medtem ko nam je kuhar pekel girice, lignje, čevape…
Ko smo videli slike porušenega Mostarja iz leta 93, smo bili šokirani. Ta del mesta je bil v celoti porušen dobesedno do tal. Človek težko dojame da so uspeli vse to tako idilično obnoviti, v tako kratkem času. Po nekaj urnem postanku nadaljujemo pot mimo Međugorja, kjer se nismo ustavili, saj si je večina izmed nas po tridnevni vožnji v toplem vremenu po celini zares želela priti čimprej do Jadranskega morja. V Neumu se nekateri kaj hitro vržemo v morje, medtem ko nam je kuhar pekel girice, lignje, čevape…
Pot smo več ali manj spontano načrtovali sproti in tudi tokrat ni bilo drugače. Ker smo bili že precej južno, smo se odločili, da se zapeljemo še tistih 80 km do najjužnejšega mesta v Dalmaciji. Vijugasta cesta z zelo dobrim asfaltom nas je peljala po čudoviti pokrajini proti Dubrovniku. Na eni strani razgibano skalovje, ciprese in drevesa agrumov. Na drugi pa prelepa morska modrina z mnogimi otočki posejanimi po morju. Ob vonju iglavcev, ter slanega morja si ne moreš kaj, da ti že sama vožnja ne pričara zadovoljnega nasmeha pod čelado. V Dubrovnik prispemo pozno popoldne, kljub nekaj težavam najdemo prijetno nastanitev z razgledom na mesto in morje. Na balkonu smo imeli žar, zato smo raje zaroštiljali, se zabavali in lastnici spili skoraj vso lozovačo. Ogled Dubrovnika si pustimo za naslednji dan, ko bomo sveži. Po »presmejani« noči se zjutraj nisem zbudil nič kaj svež…
4.dan (Dubrovnik-Split-Trogir)
Dubrovnik je prekrasno zgodovinsko mesto, priporočam sprehod po obrambnem obzidju in po uličicah znotraj obzidja z pridihom knežjih časov. O bogati zgodovini Dubrovnika priča staro mestno obzidje, ki se sestoji iz nekaj trdnjav, stolpov in utrdb, ki sodijo med najbolj mogočne in najlepše objekte takšne vrste v Evropi. Dopoldne nam je hitro minilo. Kljub vsem lepotam, ki smo jih začutili v »starem mestu«, smo se morali odpraviti naprej. Severno.
Kot ponavadi, se odpeljemo v formirani koloni, po lepi in neskončno zakrivljeni jadranski magistrali nazaj skozi Neum , ter preko Makarske proti Splitu. O lepotah mnogih otočkov, zalivov in rtov, ki so nas spremljali na naši levi vseskozi do Trogira, ne bi zgubljal besed…
V Trogiru smo naleteli na »staro vezo«, možak nam je dal dvoposteljne apartmaje v hiši, z dvoriščem, žarom, garažo na daljinca ter nacionalistično nastrojenim sosedom za samo 10 € po osebi. S tem, da smo imeli razgled na marino in nekaj deset metrov do plaže.
Bil je naš zadnji skupni večer. Najprej se gremo razigrano osvežit v morje, vendar nas je hladna voda hitro umirila. Zvečer smo zakurili na žaru, vendar pa nekako ni hotelo zagoreti, zato po »Mgajversko« uporabimo ketensprej, ki je kot vemo, vnetljiv. V nekaj sekundah je plamen gorel že meter visoko, tako da so že prsketale iskre skozi dimnik…. Večer je bil potem še pester. V teh dneh smo se že dodobra spoznali, se odlično ujeli in uživali še bolj kot prejšnje večere.
5. dan (Trogir – Slovenija)
Čakalo nas je še kar nekaj kilometrov do doma. Vijugasta jadranska magistrala proti Sloveniji, nas je sicer mikala, vendar po planu jo mahnemo po odličnih ridah preko Labina na avtocesto. S potovalno hitrostjo smo se vozili mimo Šibenika, Zadra, Ogulina.. Z nekaj vmesnimi postanki po dobrih 4 urah prispemo v Slovenijo. V Vinici se še zadnjič skupaj ustavimo ter družno in zadovoljno nazdravimo k srečnemu zaključku naše avanture po poteh Bosne in Hercegovine z Dalmacijo.
Skozi vse dni nas je spremljalo lepo vreme. Glede na spontano zbrano pisano druščino, moram priznati, da smo se lepo ujeli in skupaj preživeli nepozaben road trip.
Zanimivost:
Na potovanje je šlo 8 oseb z 5 motorji…. povprečna kubikaža motorjev je znašala 1160 ccm.
Nekaj koristnih podatkov za tiste, ki se še odločate o tovrstnem potovanju:
V 5 dneh smo prevozili nekaj manj kot 1500 km. Dnevno približno po 300 km. Varianto s toliko prevoženimi kilometri na dan priporočam predvsem tistim, ki se nočejo preveč navozit in želijo prihraniti še nekaj energije za ogled krajev, ki jih obiščejo. Tudi klepet s kakim domačinov je zanimiv, saj na ta način začutiš največ pristnosti obiskane dežele. Nočitve so bile v hotelu do 19 EUR/os z zajtrkom, v Dalmaciji celo 10 EUR/os za apartma. Skupni stroški potovanja so nanesli nekaj čez 300 EUR/os. Rezervacij nismo imeli v naprej. O poti in nočitvah smo se dogovarjali sproti. Seveda bi prišel kak dodaten dan prav, saj smo se peljali mimo veliko lepih krajev in znamenitosti, ki bi jih še bilo dobro videti. Vendar za vse žal ni bilo časa. Nekaj pa moramo pustiti tudi za drugič, a ne? Odšli smo uživat in si kaj zanimivega ogledat, kar nam je tudi odlično uspelo. Tiste, ki vas zanima tovrstno potovanje, vam brez skrbi priporočam podobno varianto. Ne morete zgrešiti.
Roman Bale
