Bi si kdo mislil, da bo zjutraj bolje, pa bi se zmotil. Poleg zmešanega želodca je našo še glava začela bolet, tako je za zajtrk samo: »Hvala lepa!« Še ko sva odpeljala, so morali motorji čisto potihem ropotat. Jaz pa sploh nisem smel. Vendar je pokrajina hitro zanimivejša postala od glavobola – kupi lave, med njimi pa večje in manjše terase pšenice. Vulkanska pokrajina pač, ki tako bolj marsovsko izgleda.
Počasi sva jo proti Dogubajazitu žgala, ko se tam nekje zgoraj sredi neba in daleč skozi mrč zablešči zaplata snega. Aha, to bo to – čez nekaj časa že pobočja Ararata razločiva. Bemtiš, visok je.
Tam na vpadnici za Dogubajazit je treba levo na sever zavit proti Karsu. Zlezem skozi križišče, ko naša začne vriskat v čvekafon. Na, pa je šlo na tla! Skoraj na mestu. Asfalt, malo prahu gor, ko je gumo vstran odneslo, ni noben ABS pomagal. Je bilo skoraj hecno, saj je sama na nogah ostala, Tomato se je pa po tleh valjal. Kufer je že itak malo obtolčen – spet ga je stisnilo – in sva ga poravnala nazaj, drugega pa ni bilo. Julči benti – potem pa pogruntava, da je glava in črevje ne dajejo več. Bo res: Je vsaka stvar za nekaj dobra.
Svet v malem
Potem sva ga okrog Ararata gnala. Gorski Karabah je tam zadaj, malo bolj severno pa Armenija. In zraven Karsa je Ani – ruševine več kot 1000 let starega armenskega mesta – s cerkvami, katedralo, mošejo. Tja greva – le da bo treba še kar nekajkrat gas ožet.
Pri Kosu se nizki grički nenadoma obarvajo – živo rdeče, zelene, rumene, oranžne plasti se menjajo, lepa gladka pobočja, nekaj malega oblačkov pa še boj razgiba pokrajino. Tisto bi šel še enkrat raziskovat.
Poženeva čez most, poldne je že mimo. Vroče spet postaja, tako sva pri prvih drevesih odvila. Šotorko vrževa v travo v senco marelice, tam daleč nekje je osel rigal, potem se je pa vse nekam zgubilo.
Stare kulture
Ko sva se zbudila, se je bilo najprej treba napit in po karti ugotovit, da pravzaprav sploh ni več daleč. Pred Karsom se mi zdi, da se pod štant gasom motor nekam visoko vrti. Sumim zajlo, ožemam in spuščam gas, pa ni nič bolje. Kaj pa vem – bo že.
Greva do Anija. Tam sva si čas vzela za vse prebrskat – katedrale, cerkve, takole na prst dobrih tisoč let. Zanimiva lokacija, s treh strani strma pobočja proti rekam, s strani, ki je dostopna, pa ogromno obzidje. Tudi mesto samo – pravzaprav ruševine – so zanimive. In tam čez, na oni strani reke je pa že Armenija. Bojda svoje čase mnogo mnogo večja, kot danes. Zanesla se je na svojo učenost in na knjige, potem pa so ji sosedje verjetno demokracijo prinesli, ali kako že, da je je danes le še za tisti dve grapi. Ne bi zdaj jaz tega čisto natančno vedel, kako je bilo.
Ko se vrneva do motorjev naju jata mulcev napade. Aha, turizem! Postrojim jih v vrsto, do naju le eno punčko spustim, ji dam dve pesti cukrov, pa naj jih razdeli. Očitno delitev nekako ni šla najboljše, saj pobič prismrka do mene, jaz razumem, da je samo tri cukre dobil, pa da ima oni drugi boljše. Potem se pride še ena punčka pritoževat in sploh je moralo iti vse narobe. Od obzidja sem prikoraka ata z brki, ki bi jih bil vsak Črnogorec vesel, in red naredi – mulca za vrat lepo stran postavi, jima pove, kaj so manire, potem k meni pogleda, se zareži in pomaha v pozdrav.
Edina oštarija, ki sva jo že na poti iz Karsa sem videla, je bila zaprta – bo treba kar v mesto na žvečenje. Župa in kebab sta sedla, sobo sva pa potem ob cesti le malo ven iz mesta na samem našla. Na samem že, a so imeli zvečer svatbo. Plesat nisva šla – sva bila dovolj sesuta, da za mrk ni bilo težav. …pa menda se mi je na poti iz mesta sem spet zdelo, da se pod štant gasom prehitro vrti. Eh, bo že. Jutri.
Frrreeezer
Zjutraj je cesta že po kakih dveh kilometrih makadamsko stran obrnila – k sreči pravega prometa ni bilo. Potem sva se vzpenjala. Pa še malo. Tako lepo, zlagoma. Hribi tam okrog so bili še v megli, cesta pa še vedno navkreber. »Mene zebe!« pravi čvekafon. Ustaviva. Julči se obleče, meni se ne da. Sem len – pa saj tole menda ne more kaj dlje kot četrt ure trajat. Okrog naju je vse ozelenelo, iz megle na desni pastir čredo krav čez cesto požene.
Tam čez so nomadske pastirske vasi, tudi mene že dobro zebe. Cesta pa še vedno navzgor. Grete ročke prijajo. Tiščim se za torbo, bajkerca tudi stoka, da je še vedno hladno. Končno se cesta poravna. Po planoti se pasejo konji, tam naprej krave, midva bi se pa nekam v dolino s tega »frizerja« snela. Do Ardahana sva še dobro drgetala. Ni čudno – sva potem nekaj po zemljevidih gledala in ugotavljala, da sva se vozila kar dobro nad dvema tisočakoma.
Izoluta je …
Pot iz Ardahana je bila lepa, ko me spet štant gas nekaj zmoti – tuhtam in opazim, da je temperaturni kazalec na nuli. Kapne mi: »Aha, to bo to – konektor na termostatu zafrkava«. Ker se mucku zdi, da je premrzlo, bogatejše v cilindre šprica. Po karti pogruntam, da bova kmalu v Gole pripeljala – kako pumpo skoraj gotovo imajo, da ne bom tu za cesto šraufal. Pogruntam tudi, da je Gole proti Erzurumu. Bemtiš, narobe greva – svojih 40km bo treba nazaj. Pa kaj!
Zapeljem na pumpo, zverino na štender, torbe dol metat, pa plastike, pa tank, pa možak v obleki primašira. Pravi, da je šef pumpe in naj na zajtrk prideva. Čaj, pa kruh, pa cvrtje, pa sir, pa … Ja ja, samo jaz moram zadevo spedenat doker je zverina še topla, saj sicer ne bom vedel, kaj je s stikom. Malo klešč, spreja, malo drgnjenja, pa dve ostri med zobmi, da bo bolj držalo. Sem spedenal – »Just in time«, ko naju je prišel drugi črpalkar poklicat za mizo. No ja, miza je bila »ad hoc« – nekaj stolov, pa pručk, gajb in kant in kar se takega najde. Tisto cvrtje smo iz ene ponve mlatili, pa sir, kruh, čaj, paprika – je pa sedlo bolj kot kaviar s srebrnim priborom in penina iz kristala za belo pogrnjeno mizo s svečami. Naj debate sploh ne omenjam.
Izoluta je torej črta, ki povezuje enako »zalutale« točke … in naju je v tem primeru do super možakarjev pripeljala.
Hude grape, huda voda
S polnima trebuščkoma sva obrnila nazaj in šla še enkrat Ardahančane pozdravit – tokrat nama je uspelo zadeti pravo »špuro« – mimo Artvina bi namreč rada peljala do obale Črnega morja. Najprej sva še malo zmrzovala – planota se je tokrat na dva tisočaka in pol napela, potem pa po serpentinah med smrekami v grapo.
Tam spodaj rečico zagledam – tole bi se pa lepo veslalo, mi žilica spet ne da miru. Nekaj ovinkov niže spremenim mnenje, saj voda dere čez nekaj dobrih kaskad. Ogledujem skale in se mi zdi, da marsikje spodaj teče. Tole bi bilo pa zame preveč, pa če je grapa še tako lepa.
Pred Artvinom se cesta vije v strmem bregu. Globoko pod nama reka, ki se je je dotlej že »ohoho« nabralo. Mesto zagledava še globlje tam spodaj, naslonjeno v nasprotni breg, strm tako kot ta tukaj. Pogledujem proti vodi – cela grapa je eno samo gradbišče.
Spustiva se do mesta, tam čez most in v breg na črpalko. Prisežem, da tako strmo še nisem na pumpo zapeljal. Mojo je bilo pa strah zadaj, da se bom sredi klanca ustavil, ker če bi se morala še ona, bi šel Tomato zagotovo po tleh. Možak na pumpi razloži, da je nižje po reki akumulacijsko jezero, zdaj pa tik nad mestom še en jez gradijo. Če se ne motim, so imeli letos spomladi v Artvinu hude poplave, saj je voda od »ohoho« narasla še za štirikrat toliko. Je moralo biti hudo. Ko se terena spomnim, mi pravzaprav ni jasno, kako je od mostov in od mesta karkoli ostalo.
Lešniki
Reki slediva skoraj do gruzijske meje, potem pa še čez en prelaz do Hope na črnomorsko obalo zlezeva. Občutek je podoben, kot na istrski obali: turizem pač … in je bilo treba kar takoj na ribe zavit. Pametna odločitev.
Tranzit sva potem vlekla proti Ritzu in Trabzonu. V hribih je bilo črno, napravljalo se je k nevihtam, tu doli ob obali in nad morjem pa jasnina. Sonce spet točno v glavo sveti. Počasi se nama zazdi, da je nekaj kljub temu drugače kot ob Jadranu. V morju manjkajo otoki, ob pomolih so pa le male ladje privezane. Obala je sicer bolj ali manj pozidana in takoj se nadnjo dvignejo poraščeni hribi. Poraščeni že, vendar z leskami in midva sva bila tam ravno v času trgatve. Lešniki so tam »big business«. Kako že gre tista: Marsikatero neumnost sem že videl … ampak tako velikih kupov lešnikov pa še ne!
Če pa slučajno ni bilo kupov lešnikov, so ponujali in reklamo delali za čaj (iz teh krajev, pa dober je), ali pa za »trabzone« – počene hlebce kruha, »Trabzon style«.
Spanje sva našla v Tirabolu. Tudi tu so bile ulice polne lešnikov. Večerjala bi – in kar dobro se je bilo treba podvizat, da sva še ujela odprto slaščičarno. Potem sva si še lokalno ulično fešto pogledala – pa spat. V sobi debatirava, kaj sva od motorjev videla na drugi polovici poti – V-Strom na Vanu, dve cestni Hondi pod Araratom, in dve GS1150 od Artvina proti obali. No, tu ob obali je motorjev že več.
Suhe verige
V stilu sva predzajtrkovala lešnikove piškote in čaj. Na ulici, jasno, saj je v hotelu še vse spalo. Na poti do Samsuna so deževni oblaki nekaj grozili. V Samsunu se bova pa ustavila. Bo treba sprej za verigo poiskat, saj sva na zadnji piksni, ki komajda še kaj pihne. K sreči že na vhodu v mesto najdeva »Motor hospital«, a se nasankava – ketenspreja nimajo in naju pošiljajo nekam naprej v mesto.
Izgubljava se po ulicah, ko se Selami do naju na skuterčku prismeje. Malo z rokami, pa nekaj besed in že maha naj za njim peljeva. Doma ima delavnico. Motorje kleplje, za na pot si je pa KLR-jčka spedenal. Evo ti, mi proda piksno. Kul, do doma sva rešena!
Potem Selami pokaže še fotke, kako je dvema Nizozemcema, ki sta do tu na napol razpadli Vespi prijahala, stroj spedenal, da sta se naprej peljala.
Evo ti – koruzo!
Za uspešno izpeljano nalogo sva se povabila na baklavo, profiterole, pa še nekaj je menda bilo, potem pa naprej ob obali proti Sinopu. Obala pred Sinopom je iz okroglega kamenja, valovi lepi, kopalci so redki in klopce samevajo.
A ni škoda? – pa sva se ustavila. Na oni strani ceste gre mimo ata, pomaha in odmašira dalje. Spravim se v vodo – valovi so dovolj visoki, prav se lomijo in če ga prav zajaham, kakih 20m lahko drsim na valu.
Ko prilezem iz vode, opazim da oni ata od prej po obali mašira proti nama. Kaj bo pa zdaj uganil? Stopi do naju in nama v roke potisne pečene koruzne storže, zavite v liste trte. Še preden sva usta zaprla, je že odmaširal. Lej ga, kljuko staro! Videl je, da se greva kopat, medtem je zakuril, nabral koruzo, jo spekel in jo nama prinesel. Potem je pa šel.
Koruzo pomeljeva, počasi se preoblečem in spraviva se na motorje. Malo dalje spet ata zagledam, pa zapeljem k njemu. Ej, dobra je bila koruza, hvala, ti kaj dam v zameno? Pravi, da je v redu, potem pa pokaže, da bi kadil – a kot naročeno, sem tokrat brez čikov. Tudi v redu, noben problem, se posmeje. Ujamem Julči, tankat bo treba. Kot nalašč se pokaže pumpa – medtem ko tankajo, nama kelnar čaj prinese, pa reklamno cunjo: Bo za čelado brisat. Ti, dobri so, tile tukaj. Ko bencin plačujem, mi kapne. Kupim škatlico Malborota, Julči počakaj, in se zapeljem tisti kilometer nazaj. Ata ob cesti čepi. »Stopi sem! Zdaj lahko dokončava menjavo.«
Bi kdo rekel, da je ata boljšo potegnil. Ne vem, a tista koruza se mi še danes zdi več vredna, kot cela šteka čikov.
Razvajanje
V Sinop sva le na hitro skrenila s poti – premalo, saj gre za lepo, staro mesto. Do večera sva med tobačnimi polji še tistih nekaj ovinkov do Ayancika naredila. Sprva zoprn kraj nama je pozneje postal čisto všeč. Hja, kako ne bi, saj imajo pomol.
Saj ne, da nama je bilo do ribičije – Efesa strežejo tam zraven! V ledenih glažih. Sva ugotovila, da že od Ashgabada sem nečesa podobnega ni bilo na jedilniku. In za zraven zajetna porcija baklav. Pa ne mi zdaj, da to ne gre skupaj. Je treba probat! Potem sva še nekaj po štantih stikala in našla cd-jko od Tatlisesa z njegovo Semmame. Pa je bil dan podčrtan.<
Muke ob obali, daleč od povsod
No, do Ayancika je še šlo, potem je bilo pa ob obali sicer lepo, a za našo nekoliko predivje. Gor in dol sva skakala čez rte, iz enega turkiznega zaliva v drugega.
Le pot je bila nekoliko zgrbančena. Asfalt je bil bulast in je treslo. Pa to bi bilo še v redu, če ga ne bi tudi popravljali. Kdor se je že vlačil po onih krajih, pozna patent: poliješ katran, čezenj pesek nasuješ in oči k lokalnemu bogu obrneš, da se pašta sprime. Kjer se ne, pesek avtomobili in kamioni sčasoma malo bolj k robu premečejo. Ko z mopitom naletiš na tisti nasip, se nikakor ne moreš odločit ali boš zdrsnil, zaplaval ali zaril. Sva se spuščala po nekih ozkih serpentinah, pa spet vriskanje v čvekafonu – jasno, nasip vleče iz ovinka, ko ga enkrat malo prehitro zajahaš. Motor pa že itak plava. Tisto krivino je nekako le zvozila, a do konca tiste peskaste sekcije se robantenje ni nehalo.
Počasi je šlo – 300 km, šest ur, z le kratkimi postanki. Za nagrado, spet v nekem ovinkastem spustu, cesta že itak ozka, grmovje visi na cesto, jo v breg prižge avtobus. Hitim opozarjat v mikrofon, pa kmalu spet vriskanje. Kaj pa zdaj? Stric Bus je zapiral in Julči skoraj s ceste zrinil. Takrat je bilo tudi meni dovolj – pavza! Kava in sok.
Počitek sva rabila, saj se tja do Cide menja makadam in nasut asfalt. Dokler je šlo naravnost, sva ga žgala kot po asfaltu, ovinkov se je bilo treba pa z andahtjo lotevat. Očitno je obala od Abane do Cide najbolj daleč od povsod – pa najlepša je bila tudi – saj se potem cesta spet popravi. Kmalu sva se po gladkem asfaltu vozila in je bilo že kar kičasto.
70 na uro!? Turkce yok!
Bartin sva si najprej po kosilu zapomnila, 15 km ven pa še po policajih. Začelo se je z znakom za radar, na prazni ravni cesti z dva-krat-dva pasova in zelenico vmes. Pa kaj, saj niti 100 ne peljeva. Potem je bila na tleh še priložnostno postavljena tabla za radar. Ja, v redu, sva že tamle videla. Potem je ob robu stal bel avto s kamero na strehi. Ja, ja, vem zakaj gre. Čisto na koncu naju pa pajac ustavlja. Ne me zdaj…
Niti s ceste nisem hotel zapeljat, saj sem bil prepričan, da se ne bom pustil nategovat. Ker možak angleško ni znal, sem samo to govoril, a mi je dovolj nazorno pokazal in sva se morala s ceste odstavit. Ker angleško ni nikomur peljalo, je moral priti merilec – ta je angleško znal, ampak takrat pa meni tudi angleščina ni šla več. Ja, jezikovne bariere so huda reč.
»Moraš plačat, omejitev 77!«
» Kva?! Ne me j… piši protokol!«
» Yok protokol! Moraš plačat na mestu 200EUR po motorju.«
»Nak prjatu, to pa ne! Sploh pa, kje si ti videl omejitev 77, saj ni nikjer nobenega znaka?« rišem prometni znak.
Mi nekaj dopoveduje, pa sprašuje, če sem diplomat.
»Ja, seveda, moj stric je diplomat, jasno!« mu kimam. Pa ni šlo skozi.
»Kje pa imaš sliko?« poskusim drugače.
In me pelje v avto pokazat posnetek – na posnetku oba, med 95 in 100.
»Hja, koga zdaj meriš, mene ali njo?«
» Oba!«
» Jok, to ne zdrži! Meriš lahko samo enega!« vztrajam. »Pa še znaka ni nikjer!«
»Turkce yok!« mi nekaj razlaga. Potem se usede v avto in odpelje.
Pet, deset, petnajst minut, čakava. Preden se avto vrne, pokličem Letečega – se mi reži, misli, da ga nategujem, potem pa pravi naj si pustim listek za na mejo napisat. Saj bi, samo moram na mestu plačat. Vtem se voz pripelje nazaj – poleg merilca ven stopi malo manjši in malo starejši policaj. Na ramah zlate črtice, zvezdice – vsaj zastavnik je bil. Jezno gleda in še najbolj je terierju podoben: »Moraš plačat! Hitrost!«
Mu kažem, da v LP-ju piše, da je omejitev taka, kot doma in ne razumem.
»To je za avtomobile!«
»Ups, kako? Saj piše za avte in motorje?«
Potem si vzame čas: »Po Turčiji je omejitev 70km/h za motorje povsod. 77 je zaradi 10-odstotne tolerance.«
»A?«
»No, a boš plačal?«
»Nak, saj tega niste nikjer napisali. Pridi k nam, boš videl, da so table z omejitvami takoj za mejo.«
»Ja, ampak omejitev za motorje na 70 je mednarodna.«
»Aha, zdaj si pa mimo ustrelil!«
»Boš plačal?«
»Ne, to pa ne!«
Zagrabi najine papirje, jih na armaturo vrže in pravi, da gre.
Jaz pa skoraj v jok: »Kaj naj pa midva?«
»Ne vem!«
»Ok, evo Maestro,« mu kartico ponujam, ki je crknjena že od Ukrajine.
»A ti bi zdaj to s kartico?« pisano gleda.
Potem obrne ploščo. Vseh pet policajev postroji v vrsto, nekaj jim po turško dopoveduje in nama medtem papirje vrača. Potem še meni: »Ti ne smeš! Prehitro vozit!«
Oni štirje policaji v en avto – in se odpeljejo.
Še enkrat: »Ti ne smeš!«
»Ok,« obljubim. »Evo ti roka – ti si razumen policaj.«
»Hvala. Samo ne smeš prehitro vozit!« Da roko, pozdravi, prisede v avto in se odpelje.
Najprej sva se s papirji v rokah nekaj časa neumno gledala, potem sva se na motorje usedla in pet kilometrov po avtocesti 70 vozila. Potem pa spet normalno, ker je bilo vse skupaj že čisto preneumno.
Hotelski krompir
Ob sončnem zahodu sva se od morja odlepila in porinila še tistih 20 km v Duzce. Temno je že postajalo. Kje bi našla kako sobo? Vprašava kar možaka na pločniku – je povedal, da če greva tri semaforje naravnost, potem bova na levi njegov hotel Alp zagledala. Malo nejeverno sva ga pogledala, pa vendar zapeljala tja in našla hotel. Čez kake četrt ure se je tudi gazda prismejal – kako že gre tista zgodba o kmetih in debelem krompirju?
Tisti večer sva meni prejšnjega večera ponovila. Le toliko, da sva potrdila ono tezo o pasanju Efesa in baklav. Potrjeno.
Istanbul standard
Kjer smo, smo – od tu naprej se tranzit domov začne.
Duzce so tik ob avtocesti in le 150 km je do istanbulskih zastojev. Istanbula sva se zaradi njih še posebej veselila. Zakaj nihče noče z mano stavit, da bom tam v gužvo padel? Kolone so se valile prav počasi in sva bila čisto zadovoljna, dokler se niso ustavile. Potem pa spet vijuganje med kamioni, dihanje na škrge v vročini med auspuhi.
Pa saj kar gre – če te vidijo, se nekako kar umaknejo. Zoprnija je tam, kjer so kamioni stisnjeni in gre bolj na knap. Se mi je pa nekajkrat naredilo, da se avto pač ne umakne. Ko potrkam po zadnji šipi, ga pa kar odnese vstran. Moja se pa reži tam zadaj. Pod čelado mi že gori, znoj po hrbtu in po rokavih dol teče, zastoju pa ni konca. Čez mnogo kilometrov sva se pririnila do mostu čez Bospor in videla za kaj gre. Že na začetku mostu so z avtodvigali na most dvigovali zverižene ostanke kamiona. Nek revež očitno ni imel sreče. Če lahko izbiram, se raje cel dan takole gužvam, kot pa enkrat z mostu letim.
Znani kraji
Potem je šlo hitreje. Tik pred bolgarsko mejo sva zavila še v Edirne. Macku, Letečemu in Anama ni uspelo čez Črno morje, pa so prosili, da za vodno pipo pogledava. Parking pred mošejo – sva jo že od prejšnjega leta poznala, ko sva tam zadaj s klapo motoristov iz Romunije hotel našla. Tokrat pa takoj: »Plačat parking!«
Nekaj sem se hudoval, a bejba se ni pustila. Oštir tam pri čorbicah mi je tudi pritegnil, a nek minimum je vseeno pobrala. No, če je taka – greva midva najprej na čorbe. Potem pa še dva kroga po bazarju, kjer sva pipo staknila in še nekaj malenkosti, pa spet na motorje in na mejo.
V Plovdivu, skoraj v centru, desno ob vpadnici
Ej, pa to je skoraj kot doma – dobesedno padla sva čez. V Bolgariji sva potem med bolj ali manj spuščenimi BMW-ji, MB-ji in podobnim vozila. No, spuščeni zato, ker so jih tako naložili. Nekaj se je sililo k dežju, a do Plovdiva sva prišla suha. Že po vaseh sem za sobami pogledoval – na magistralki menda ja bodo. Saj nekaj sem jih opazil, a so prehitro mimo letele. Nič, bo treba pač v mestu nekaj najti. Ko vprašam možaka na cesti, mi pokaže kar prvi hotel tam zraven. Malo sva cincala, saj je bila zadeva na zunaj videti precej draga, pa se vendar odločim in se spravim v tisto stilsko recepcijo spraševat po ceni. Kul! – soba de-luxe, za dva, z zajtrkom: 35 evrčkov. Ma, za to perje je bila soba extra de-luxe. Škoda, da si nisem vsaj imena hotela zapisal.
Holesterol zero
Zjutraj ocenjujeva, kako in do kam jo bova zvlekla. Tile tranziti niso ravno prijetni. Kar bo, pa bo. Spet se med gastarbajterje pomešava, počasi do Sofije, pa potem okrog in do meje. Tam nama mahajo, spet sva hitro čez. Pirot, mimo Čiflika je samo letelo navzdol v sotesko Nišave, potem mimo Niša in po »Bratstvu i jedinstvu« proti Beogradu.
Tam okrog Paraćina mi počasi prikapa, kje sploh sva. Povem še Julči in v isti sapi je bilo treba začet slino požirat. V mislih sem se že videl za mizo pri Kapiji Šumadije – to je kafana na izvozu v Batočini. Veliko sline je poteklo, preden sva do tja prilezla. Ko sem klapi pokazal fotografijo mize, so me najprej vprašali, če sva celo polnjeno vešalico pojedla. No, polnjeno sem sam, Juči je imela dimljeno – tisto v ozadju, zraven pa jasno še tisto, kar je bilo pritiklin zraven. Po dolgih tednih backov je bil to totalen »prašičkov overdose«.
Dva pritegnjena z vprašanjem
Rit je nato še malo pekla. Pot čez ex-Jugo je bila vse boljša. To potresavanje ni od ceste – mi počasi jasno postaja, da bo treba feltne menjat. Pa prednja zavora nekaj cuka – sem že v Turčiji in Bolgariji gledal, da bo treba tudi z diski nekaj naredit. Potem misel uide med zadnje tedne. Pa na morsko dno tam daleč »boguizanogu« in na Akmaral iz pristanišča, ki morja nikoli ni videla, pa na kruh in Nasredina v Bukhari in na mamo s kupi fičnikov, ki jih je bilo treba spakirat, pa na onega mulca v luži, šrawfarijo v Iranu, pa onega poba, ki mi je helikopter prinesel, pa na turkmenske sipine in kraterje, pa na šoferja v Kazahstanu, pa še in še. Še dobro, da sem imel čelado gor, ker sem moral prilično čudno izgledat z rahlo pritegnjenim izrazom in nasmehom na obrazu.
Sonce so izklopili že pred Zagrebom, a sva se odločila, da jo potegneva čez mejo in domov. Dolenjski griči so hitro lezli v temo za nama, potem sva čez barje pognala v klanec in se po trdi temi priplazila domov. Ti, dolga je bila tale današnja – dvesto čez jurja. Ja ja, ma dolgo je bilo tudi vse skupaj. En mesec in štirinajst jurjev.
In potem meni pravijo, da sem usmojen, ko se na tako špuro spravim. Kako usmojena je šele moja, ko se je šele spomladi zares na moped usedla. In pravi: »Eh, veš kaj, dobro je bilo.« Julči ima tudi rahlo pritegnjen izraz …
Glava se pravzaprav še ni čisto umirila, ampak hm, kam bi bilo pa naslednje leto za pogledat?
Ja na Štajersko menda! Krompirjeve terase pogledat. Aneda CoolBiker? Mimogrede – lahko se pohvalim, da fanta zelo zelo dobro poznam in je res en fejst dedec.
Rok (rrrr)
