Počasi bo treba državo zamenjat. Kazahstan se izteka, Uzbekistan imava praktično pred nosom. Dlje na vzhod ne pojdeva. Pa kaj, ko je bilo kljub temu, da sva na proti zahodu (domu) obrnila, še toliko negotovega pred nama.
Ruski čiki ne veljajo
Po zadnjem koncu Kazahstana naju pot nese proti uzbeški meji. Že na recepciji je menda nekdo govoril nekaj kot »Ne na Černjanko«, ampak sva preslišala. Po smerokazih proti Tashkentu jo reževa, le nekaj več kot 100 km je do tja. Že takoj iz Shymkenta se pot dvigne v čisto tapravi hrib. Super je, takole po dobrem tednu same ravnine. Obema se dopade. Tam daleč levo se pa še sneg s tapravih gora sveti – Pamir je čisto blizu. Zlezeva čez hrib, pa v dolino. Lepa je, obdelana, zelena. Uf, paše.
Julči pravi, da mi strehca očitno spet po verigi drsa. Silver tape in ostala limarija je že prevečkrat spustila, plastika je itak že vsa obrabljena – poiščem prvo kanto: Bo šlo pa brez naprej! Svinjarijo bom že obrisal. Doma si bom pa potem plehnato naredil – custom made.
Uživava naprej po dolini – pred naju pa lizika skoči.
»Dokumente!«
»Pa ne me zdaj … ma kakšna omejitev, evo ti papirje!«
Nekaj je hotel tudi pri Julči glede papirjev, a takrat mi kapne. Skočim tja –
»Kaj se imaš z njo meniti?! Z mano se pogovarjaj, z njo nimaš kaj!«
Se opraviči in je tudi pogleda ne več. Je užgalo. Zahteva po protokolu pa tudi. Ene trikrat je poskusil, da morava na mestu plačevat, pa ni šlo skozi.
»Pa brez računa plačaj!« pribije na direkt.
»To pa sploh ne!«
Če hoče, mu ponudim cigarete, vendar prebere, da so ruski, teh pa ne mara. Pa nič! – in greva naprej.
Premaknjen prehod
Malo pred prehodom zavijeva še na črpalko, da ne bo takoj čez mejo glede župe zagate. Tam izveva tudi, da tu na Černjanki ne prideva čez, ker bojda nekaj na bloku gradijo. Eh, smola. Brskava po zemljevidih, očitno bo meja nekje niže ob Syr-Daryi.
Slabih 100 km na zahod sva sledila dolino in tam v neki vasi le našla smerokaz za Uzbekistan. Pri temle črkovanju azbuke izven Rusije je treba biti previden – zna prav smešno ratat. Prvi avtonateg sem izvedel že tam gori, v Uralsku. Suvereno sem namreč prebiral napise, saj sem se čez Rusijo že dobro izvežbal, pa kar naenkrat ne »panjemaju« nič več. Bolj ko sem trmaril, slabše je bilo. So mi sredi Kazahstana potem razložili, da se kazaški jezik tudi v azbuki piše, besede pa tudi približno niso ruske. Pravzaprav naj bi Kazahstanci prvo pisavo menda šele z Rusi dobili. Tako tudi tu doli nisem zaupal ravno vsakemu smerokazu – nekoliko bolj nerodno je bilo tudi, da so čedalje manj rusko znali, a do meje sva se tokrat prav pripeljala.
Čez neko ločje sva morala, potem sva do nekih blatnih plankov pripeljala. To bo to. Meja kot meja, nekdo bi nekaj menjal, kaj prodal, pa kakšen servis bi rabila… Ma jok! Greva midva na blok, da se čimprej čez prevaliva.
Dosmotryt!
Na meji so bili prijazni. Najprej kazaška stran – vse v redu, le na koncu mi model nekaj razlaga, da moram plačat.
»Kako?«
Oni pa še bolj razlaga. Meni potegne. »Amigo, tole se pa meni malo mutno zdi.« Zadevo preda večjemu kolegu. Pa še enkrat. Mrko gleda, razlaga. Jaz pa angleško, špansko, francosko … pa malo po domače. Nazadnje svoj žep pokaže. Takrat šele nisem znal njegovega jezika. In je obupal.
Uzbeška stran je šla prijazno skozi deklaracije in formalno kontrolo.
Pravi carinik strogo: »Dosmotryt!« in kaže na kufer.
Ravno zaponko odpnem, on pa: »Haroše! Dosmotryt!« Zdaj mi kaže drugi kufer. A tale mene malo zaje…?
Primem za zaponko, pa spet »Haroše. Dosmotrit!« – in kaže tank torbo.
Tako sva z »Haroše. Dosmotrit!« dala vse kose prtljage brez odpiranja skozi. In je bilo v redu. Gladko, prijazno, malo smešno – 3 ure sva pa vseeno zabila vseskupaj.
Težave milijarderjev
Po mostu čez SyrDaryjo v vas na drugi strani padeva. Pa spet meja kot meja – idealen prostor za kšeft. Drenjava se mimo stojnic – kaj pa, če bi kar tule kakšne podložke zamenjala. Sumi jim menda pravijo. Po Uzbekistanu bo dolga – spanje, bencin, jaz pa še iz Rusije vozim 4 tisočake. Pa dajva.
»Mama, a bi ti tole meni zamenjala?«
Ženska se zasmeje, nekaj zlatih zob je tu nekaj najbolj normalnega. Bankovce pogleda proti soncu. Dobri bodo. Nekaj še tuhta, potem izgine.
»Čakaj, madonca, mama, kam si pa ti zdaj izginila z mojimi soldi?«
Njena prijateljica me prepričuje, da rabim pidžamo, pa Julči kombinežo, mogoče majčko ali copatke za mularijo.
»Ja, ja saj vem, da je poceni, pa bombaž je tudi od tu (ali pa plastika od Kitajčkov), samo kam naj pa zbašem vse, kar bi ti meni prodala,« se smejimo drug drugemu.
One prve mame pa še zmeraj ni. Čakaj malo, koliko sem ji pa sploh dal v tistih štirih papirčkih? Preračunavam – to je okoli 80 ojrotov. Nekaj je že, ampak za nekoga, ki kšefta, pa spet ne tolilko. Že nervozen postajam, ko se primaje. Z vrečko. Polno perja. Lepo v pakelce zloženega. Z mojo se spogledava – tega je pa malo več, kot sva pričakovala. Z mamo tako na povrh preštejeva tisti kup, vse špila, ni se zmotila. Si ne morem, da je ne bi pofotkal.
Potem pa, kot po bančnem ropu – bašem perje povsod, kjer gre. Pa še Julči pobaram »Veš kaj, daj še ti spakiraj malo tega, ne morem vsega sam.«
In sva pakirala. Po žepih, v torbe, kufre, kjer je pač bilo kaj prostora.
Še bolj sva zinila čez nekaj kilometrov. Ustavila sva ob neki napol tržnici. Arbuz (lubenico) bi, pa melono, pa vodo, pa sok – za vse skupaj sem porabil manj kot enega od tistih papirčkov, ki jih je bilo skoraj za četrt metra na visoko. Spet preračunavam – menda se ja nisem zaklal, potem pa obupam. Se ne sekiram več spljoh, kolikor sem dobil, sem dobil – kolikor mi bodo zaračunali, bom pa plačal. Bo že. Le nekoliko nerodno je s tistimi šopi perja skakat pred firbci, ki so se nabrali. Vsak bi nekaj povedal, pošlatal, če je motor tapravi, pa kam greš, pa če je to žena. Sčasoma se situacija umiri, počasi pomalicava, malo podeliva, se napojiva, potem jim pomahava, pa spet na pot.
Ne plačujem. Nič več.
A ni hudič, tudi po Uzbekistanu so policaje po cestah nataknili. Sicer ne divjava, asfalt namreč malo trese, pa kakšna luknja sem ter tja opozarja veliko bolj, kot blendanje nasproti, a se nama vseeno zgodi. Lizika. Meni rožički zrastejo, zaviram le narahlo in se ustavim šele nekoliko naprej od policaja. Moja dama pa točno pred njim. Gledam v ogledalo in se muzam.
Uraden pristop: »Dokumenti prosim!«
Julči dvigne vizir in lepo naglas: »Dober dan!«, oni pa: »Ženščina!«
Z izbuljenimi očkami ga je kake tri metre ritensko odneslo.
Režim se in se skopljem z motorja, da bom pomagal, saj moja povsod vztrajno trdi, da nič ne panjemaje. Vprašam, če je kak problem. Mož pride k sebi, potem se mu že reži pomalem in počasi se mu kar dobro zdi. Vseeno bi papirje. Ko pogrunta, da preko protokola ne bo šlo, da na mestu ne bom plačal, odneha. Nekaj časa za eno spodobno debato pa sebi in nama vseeno vzame. Smo istih let. Pohvalim, da imajo lepe uniforme – zelene, take kot včasih francoska policija ali vojska, z okroglo visoko kapo. Spet se mu fajn zdi. Z nasmehom in dobrimi željami gremo narazen.
Motor ali kolo?
Ko se potem naprej po ravnini proti Samarkandu cijaziva, najdeva tudi uzbeško cako. V.D. avtoceste imajo namreč vsake toliko šikano narejeno. Nimam pojma zakaj, a tako je. Pa kakšna luknja je vmes. In ker sonce prav zoprno v oči pribija, je potrebno še posebej paziti.
Nič ne vidim, toliko je svinjarije na vizirju. Brisanje ne pomaga veliko. Pot se vleče, pa še rit čedalje bolj boli. Proti temu tresenju tudi janc ne pomaga prav dosti. A nama je najbrž vseeno bolje, kot onima dvema na biciklu: malo pred Samarkandom sva ju ujela, onadva na obloženih kolesih – sta nekoliko počasnejša od naju, a če imata čas, uživata ravno tako kot midva. Le kar se riti tiče, ne veva natančno, kdo je na boljšem. Na trdih sedežih sta, njun asfalt je pa ravno tako trd in ravno toliko trese kot najin.
Z motorji čez park
No, zdaj sva pa na vpadnici v mesto in zagotovo na Svileni cesti – Samarkand. Nekoliko se loviva, čeprav so uzbeški napisi v latinici. Kar se pisave tiče, so šli Uzbeki namreč že pred leti po svoje. Do hotelčka, ki sva si ga izbrala, ne najdeva kar tako. Mesto nekaj razkopavajo, kanalizacija, svež asfalt, tam zraven pa osvetljen Registan. Človek ne ve, ali bi medrese gledal, ali kanale na cesti. Pa saj si prideva tole pozneje pogledat – iščeva naprej.
Nama ni bilo nič več jasno, kam in kod, ko zagledam mulce na biciklih.
»Fantje, kje se gre?«
»Tukaj za mano peljita,« nama maha – pa smo šli.
Najprej po cesti, pa malo po pločniku, pa po diagonali čez križišče, nazadnje čez park, okrog stopnic na nek trg pred mošejo in v ozko ulico, levo v eno še bolj ozko obokano in skozi vrata na dvorišče hotelčka. Nekaj drobiža, ki sem ga imel po žepih, pobom podelim in vmes pogruntam, da sta se med one tri, ki so naju pripeljali, še dva postavila v vrsto.
»Ha, fanta, tole tukaj je pa malo drugače zmenjeno.«
Samarkandski turizem
Gazdarica bi motorja postavila pod murvo. Midva pa ne. Saj bi še šlo, če se ne bi tako nemarno dol cedilo, da bi se potem do doma popala. Hotel je tistega tipa, ko se en becirk odloči, da se bo to šel, potem pa cela četrt posodi sobe.
Ko sva svojo videla, sva čisto dol padla – lepa kot hudič. Sicer čisto neuporabna, ampak lepa, z vsemi ornamenti, arabeskami in oboki. Spala bova na tleh, na tepihih.
Spredaj je lepo dvorišče, a midva se greva prej še potepat. Timurjeva grobnica je tam zraven – res lepo je osvetljena, a brez stojala sem se dobro namučil, da sem jo ob luni ujel.
Potem pa naprej v mesto, do Registana. Želodčka se pritožujeta, da bi nekaj. Najdeva restavracijo, dva šašlika, pivo, kruh, voda, vse v redu, a v primerjavi s popoldanskim nakupom hoče kelnar kar nekaj centimetrov tistih papirčkov. Verjetno turistična taksa. Pa kaj – dobra nedelja bila.
Timurjev mavzolej je bil včeraj zvečer lepši, a tudi zjutraj ni švoh. Pred Registanom nama parado pripravljajo – mi je že BojanV o tem pravil. Nastop očitno vsak dan zarolajo in niti ne izgleda slabo – veliko zastav, pa vojaki, pa plesalke, šov kot šov. Potem pa počasi obirava medreso za medreso in zijava v divje nametane minarete. Čisto odpuljeno je.
Med potikanjem nama kapne, da bi še na bazar zavila – po gate zame (oprijete boksarce za na motor), pa kanto bi morala stakniti nekje. Doslej ga ni bilo, ki bi nama zagotovo povedal, kakšen in kako dolg bo raztežaj čez Karakum v Turkmenistanu, tako da negotovost ostaja. Kanta že, a na bazarju bi kot bencin kanto vsak vse podal – kanto za sok, ali pa tako, da nič ne dihta. Prave nisva našla.
Mesto je sicer lepo, a nama ne sede – preveč je »wannabe mega-turizma«, pa nekoliko preveč je razrito zaradi prenove. Ker je naslednja postaja, Bukhara, blizu, šele popoldne počasi spakirava in se spraviva bencin poiskat. Po dobri uri sva le našla 95-tico. Da sva se iz mesta spravila, sva pa skoraj še drugo uro porabila. Ni mačji kašelj, takole po vročini po mestu tavgat. Vroče je bilo dovolj, da mi je na pumpi stojalo v asfalt zlezlo. Aha –vmes sva še Gorenjevo trgovino videla. Dobro dene.
Vozni park
Do Bukhare so naju potem bombažna polja spremljala. In namakalni kanali. Zdaj veva, da se ‘namakalni’ reče zato, ker se v njih namakajo – živina, pa mulci, ali pa taveliki. Vsem paše. Spet nama je policaj pomahal, pa le papirje pregleda, niti rusko mu ni šlo, potem pa naju naprej pošlje.
V teh krajih je vozni park bolj skromen – ampak eksotičen. Kamaz je uveljavljen »road king«, Lada Riva, tista kvadratna, je tu »The Stroj«.
Trike je pa fenomen, ki se ga pogosto opazi. Od daleč sicer izgleda kot velik traktor, in šele ko opaziš, da je spredaj le eno kolo, ti je jasno da gre za trikolesnik. Je pa res tudi, da ga trikerji v glavnem po bombažnih poljih gonijo.
Med bikerji prevladujejo Urali, Iž in Planeta pa tudi nista redkost. Ne eni, ne drugi niso ravno najnovejši in celo prikolice, ki so pogosto pripete nanje, imajo namesto oklepa navadno le ploh – je bolj praktično. Nobenih X6 terencev, pa GSA in drugih bolj imenitnih »advenčerjev« nisva srečala v tem koncu.
Nasredin in Nasredin. In osel
Kako se bova v Bukhari znašla, še ne veva. A se je na vhodu takoj našel možakar na skuterju.
»Kam?«
»Nimam pojma!« se mu nazaj režim.
Pobrskam po LPju in najdem: »Do Nasredina naju pelji!«
Nasredin je sicer bolj okrogel, a je na široko odprl vrata, priložil desko:
“Vozi notri!”
Grem prej pogledat, saj izgleda, da me z motorjem mimo kopalnice v dnevno sobo pošilja. A skozi hodnik prideš na dvorišče – parkiral sem točno pred vrati najine sobe. Hamida je vtem že čaj pritresla. Lepo je sedel. Potem se še oba sinova pokažeta, pa luštno hči imata tudi. Skozi luknjo na dvorišču se jo točno v kuhinjo spodaj vidi – lepo domače skozi diši. Dobro je sedel tudi tuš. Na hitro sva lažje cunje oprala, pa nažicala malo bolj krepko pranje moto hlač za naslednji dan. Se nama je zdelo, da je tisti seksipilno-kisli vonj že pred dnevi izgubil svoj čar.
Papica je v mesto vabila. Na sredi imajo kip Nasredina – bom povedal za koga gre, zraven je jezerce, okrog so pa mize. Sredi večerje je nekaj v vodo plosknilo – lokani pobje se postavljajo, s katere veje se kdo upa in ne gre jim slabo. Pa še to – tu počasi srečava izraz kebab. Julči ima pečenja dovolj in je kuhanega naročila – rezina mesa, krompirja in paradižnika se ponovi kakih osemkrat. Ni zgrešila.
Aha, Nasredin Efendi – v originalu je menda iz Turčije, ampak v Bukhari je heroj. Zgodbe o njem, o njegovi preprostosti in navihanosti, pa o njegovem oslu, so povsod. In tam ob jezeru imajo njegov kip, kako svojega osla jaha in začuda je ta kip je last vseh. Z ušes mu visijo desetletniki, fotri dojenčke posedajo na oslov hrbet, sami se pa kopljejo čisto na vrh. Se mi zdi, da nisva šla enkrat mimo, da ne bi kdo gor lezel – ponoči ali pa podnevi.
The kanta
Zajtrkujeva skupaj z iransko familijo. Doma so sicer iz Ashgabada. Mislila sva že, da bova kaj izvedela, a o cesti čez Karakum se jim ne sanja. Ona od Dashgovuza do Ashgabada je menda dobra, samo tam pa midva ne bi šla.
Odločila sva se, da bova dan v Bukhari preživela. Nama je veliko bolj všeč kot Samarkand – medrese, stebrišča, stara Bukhara, pa Chor Minor (Štirje minareti), ki je veliko manjši, kot na slikah izgleda, pa bazarčki, lepo je.
Ja, še tisto rezervno kanto za bencin morava najti. Tico taksi naju je do tehničnega bazarja zapeljal, potem je taksist pomagal poiskat »Pleh street«.
E, tam smo jo pa zvotkali. Tapravo. The Kanto.Tako aluminijasto, za 10 litrov. To bi moralo biti dovolj. Zaprem, poskusim, kanta dihta. V redu je, kanto imava, en problem je rešen. Tako vsaj upava.
Taksist še v goste povabi, ampak midva bova eno noč kar še pri Nasredinu ostala.
Kdor je do tukaj prebral: do tu je dobra polovica potopisa, avtor mu čestita za vztrajnost.
Se nadaljuje na naslednji strani…
