Bukhara je bila lepa, dan se je v popoldne prekrivil, nama se pa nikamor ne mudi. Stroje bova šele jutri naprej pognala, pojutrišnjem naju pa Karakum čaka. Da končno vidimo, kaj je tam za en hud…khm!
Kruha in iger po uzbeško
Opoldne jo pičiva čez park, mimo kipa. Tam se usedeva. Mama se prismeje – pred Nasredinom bi se rada slikala z nama. Pa se je. Madona, ji je bilo všeč. Novo kupljeno kanto še čisto svežo odnesem k motorjem in vidim, da se tudi hlače že sušijo – na štriku nad sobo. Za na roke je bilo menda prehudo (čisto verjamem) in je Nasredin raje pralni stroj pognal.
Potem pa spet v mesto in ko se vračava s popoldanskega kroga, si grem še lase ostrižt (šarm pa lepota pa te zadeve). Frizer je bil mojster svojega posla. Potem sva na cizah v križišču nabavila kruh – če kje, potem je v Bukhari kruh dober – in med žvečenjem opazujeva igre možakarjev. Očitno sva v koncih, kjer imajo še čas za domine, šah in podobno. Nenadoma se zaveva, da je čedalje manj takih krajev.
Nasredin za domov
Šele pod večer mi kapne, da bi kupil kipec Nasredina Efendija. Kar nekaj sva jih videla čez dan, a so bili vsi bolj čudni. Pa sva spet imela srečo. Mariam kipce dela in žge sama. Vsakega podpiše z »M«. Prav nekaj posebnega so in tisti večer je imela trgovinico na dvorišču medrese še odprto. Le čisto malo sem barantal, zgolj zaradi kulture, saj so bili kipci vredni tistih podložk, ki jih je hotela zanje.
Iranci so čez dan odšli, 19-letni Francozinji in dvema Nemcema so se pa sobe dobre zdele. Jutri bova oblekla sveže oprane hlače. Nekaj denarja sva še zamenjala in se s Hamido zmenila za zgodnji zajtrk. Pa za 95-tico sva spet spraševala – vendar v Bukhari čez 91 ne gre več. Ko sem booster dodajal, sem opazil, da je flaška malo spustila – potem je pa spet kufer dehtel v paleti smradov.
Sistem tankanja
Zjutraj sva ocenila, da bo raztežaj do Nukusa (Nokisa) za en rezervoar predolg. Gor se bova sicer ob AmurDaryi vozila, vendar nekoliko višje, po puščavi. Zato bo treba paziti, da ne zgrešiva pumpe. Menda je le ena, pa bi se raje ognila kakim meumnostim. Začela sva torej z bombažnimi polji.
Res so bomažna polja kmalu ostala za nama. Voziva se po pustinji, pesek leze na cesto. Ko pumpo zagledava, ugotoviva tudi, da kakšne posebne izbire nimava – dotankat bo treba. Sistem je tukaj še bolj »orto« – greš, plačaš, vtakneš cev v rezervoar in mož v bajtici odpre bencin. Potem pa teče, teče, teče … in ko se prelije, ror ven potegnem, zavpijem in župo spustim v pesek. Dec me sliši in pipo zapre, potem pa še pri Tomatotu vajo ponoviva. Kakšen liter, dva, trije ali več so šli pa v šoder. A se nihče ne sekira. Pa da ne bi slučajno tukaj kdo po oktanih spraševal! Ali pa po napaki merilnika pretoka! Slučajno!
Khiva seansa
Od črpalke naprej naju spremlja le še puščava. Sem ter tja kakšna jurta, luknja v cesti – tako za popestritev, drugega pa ni bilo. Pa saj bova kmalu v Khivo (Xiva) zavila. Mojo vročina zdeluje – pravi, da je utrujena, in ko se cesta proti AmurDaryi prične spuščat, ustaviva v kafeju. Tekočina je nujna, zraven gazda prispeva še melono in čvek. Opomoreva si, pa naprej. Pred Khivo bo treba prečiti reko, pravi most pa pravzaprav šele gradijo. Nekaj skokov naju pripelje na pontonca. Negotovo sva opazovala reže med zaplatami pločevine, potem pa sva pognala čez. Vijugava čez ladje in splave in si končno oddahneva na drugi strani. Nazaj bova že prišla, zdaj morava najprej mimo Urgencha.
Khiva je bila skoraj prazna – je bilo prevroče. Tudi Julči se odloči kar pri mopedih v senci ostat, meni pa žilica ne da miru. Klatim se po mestu, dobro izgleda. Zahodnih turistov ni, še domači so redki in le nekaj »štantarjev« robo ponuja. Sicer je pa kaj videti – obzidje, notranji del, posebej ven štrlita oba minareta – en slok in visok, drug, moder, je pa nizek in debel.
Pa šolo, oziroma lesen strop sem moral tudi pogledat.
Super »de luxe« hotele sem tudi našel, čeprav so te dni preoblečeni v medrese.
Nabavim vodo in se vrnem k moji, ki sedi ob zidu in opazuje mopeda tam čez cesto. Prej sta menda dva »froca« nekaj okrog njih hodila in se je od nekje pojavila ženska in ju spodila, da bi ne bilo kaj narobe. Zdaj pa en mulček na biciklu sloni in ju le od daleč ogleduje. Napijeva se in ko prideva k motorjem, mali kar ne ve, kaj bi.
»Bi gor zlezel?«
Pokima in si izbere Tomatota. Rdeč je, najbrž zato. Usta do ušes, tamau je bil taglavni. Kako malo je treba.
Počasi sva v motocape zlezla, pa politi booster očistila, potem pa zalaufala in po bulasto tlakovanih ulicah odskakala iz mesta.
Skrbi pred puščavo in skrbi doma
Odcep za pontonca sva ob vrnitvi v Urgenchu gladko zgrešila in so naju kasneje neke dekline nazaj napotile. Most sva previjugala tako kot prej in se spet vzpela na sušni plato nad reko. Opaziva postrojenja v pesku in ni nama jasno, kaj toliko strojev v puščavi dela – izgleda, kot da je premalo fine mivke, pa kamenje meljejo. Popoldne je bilo – in spet je sonce v oči zbadalo. Ugotavljava, da je bilo po Kazahstanu bolje – na večer je sonce od zadaj svetilo in je bilo lepo. Pa saj je danes za nekaj časa tudi tole zadnje popoldne s soncem v oči. Jutri bova od Nukusa proti jugu peljala v Karakum in čez Turkmenistan.
Malo cmoka je bilo v grlu, saj še vedno nisva vedela, kakšna bo pot – one kazahstanske izkušnje si ob še višjih temperaturah in na še daljšo razdaljo nisva želela ponavljati. Če bova zabredla, bova dobro zabredla. Nekaj sem že tuhtal na temo Kamaza čez puščavo. Ampak bova že videla. Ko tja prideva.
Zvečer naju je v Nukusu policaj čisto presušena in prekurjena pripeljal do hotela. Suša je huda reč.
»Prevažam motorje, nosim kufre, zlagam – vse za pivo. Pa plačilo vnaprej, lepo prosim.«
Hotel Žipek Joli ni nič posebnega, na dvorišču ima jurto in je še nekaj ceneje, če tam notri prespiš.
Kot ponavadi zvečer, takoj po pivu sprašujem po bencinu. Se najde možak, ki pove, da je čez mejo, v Turkmenistanu, vsega dovolj – 95-ka povsod, kadarkoli. No, to je v redu. Natankala bova tam.
»Kako je pa s cesto? Tisto od KonyeUrgencha do Ashgabada – čez Karakuum?«
Tega pa ne ve. Očitno bova jutri zvedela. Ko bova tam.
Preden zaspiva prileti še sms – naj bova previdna v Iranu, so imeli Iranci pred časom volitve, zdaj imajo pa nemire, ker bojda, da hočejo soditi opoziciji. Mamo skrbi. A za naju je Iran še daleč. Dotlej se lahko še vse obrne. Kako je res, bova videla – ko bova tam.
Papirčkanje na turkmenski meji
No pa da vidimo, kakšen bavbav bo tale Turkmenistan. Gazdarica v hotelu pove za pot do prehoda v Koyajliju, pomaževa ocvrta jajca in greva. Ko sva že mislila, da sva zgrešila, se prikaže znan smerokaz. A do meje sva morala še mimo britofa, pol ga je bilo v zidanih hišicah, pol pa v ograjcah, potem so se ceste in potke menjale bolj naključno. V nekem ločju nama je končno uspelo priti do nekakšne zapornice – pa sva tukaj! Da so naju Uzbeki spustili, nisva potrebovala prav veliko – človek že upa, da bo le čisto malo časa zabil tudi na drugi polovici.
Pripeljem mimo zapornice , tam spredaj mi nekdo maha, jaz k njemu, on pa z vsakim mojim metrom bolj divje maha.
»Ustaviti bi moral že pri rampi, cepec, saj je treba naredit dezinfekcijo!«
Ma kaj morem, če pa včasih ocenim, da se je bolje naredit telička. Potem le počakam veterinarja, ki v sadjarsko šprico nalije nek klor in mi s tisto žlobudro gume prešprica. Potem pa še Tomatotu.
»Ja in?« – retorično vprašanje, da ne bo pomote.
Vse skupaj me spomni na prečkanje romunsko-moldavske meje, tam okrog nekje 1995-tega. Jaz sem trdil ‘Car-wash!’ oni pa ‘Dezinfekcija!’. Jasno, da sem imel prav. No, tokrat so se po dezinfekciji šele pravi papirčki začeli. Zavarovanje motorja – v redu, cestnina – viza je tranzitna, zato povej točko vstopa in izstopa, s tem je določena ruta, cestnino pa plačuješ po kilometrih uporabe ceste. Pa dezinfekcijo je treba tudi takoj plačat, in ko vse to opraviš (plačaš), šele lahko pristopiš na mejo. Tam sva še nekaj plačevala. Zraven policijskega okenca je tudi bančni šalter – kakih trikrat se je bilo treba iz kake druge v bančno vrsto postaviti. Prav dosti nisva čakala, ves čas se je nekaj dogajalo, a samo na tej polovici meje sva zagonila tri ure in 148 ameriških podložk. Domačini čakajo, naju pa jemljejo naprej, a so kljub temu oni in vojaki na meji prijazni.
Kako čez puščavo?
Zdaj sva pa tam. Prva misel na oni strani meje – tankat. Ne, najprej denar zamenjat. Ne ne, bova kar vse na pumpi. Najprej zamenjam – kar pri nekom, ki čaka v vrsti za bencin. Potem tankam in ko plačujem, pri sebi kalkuliram. Naštejem, da bom za enega američana dobre štiri litre dobil. Tole pa niti ne bo slabo. Nalijem tudi v tanovo kanto, saj bo treba s tem bencinom verjetno vse do Ashgabada prikopat. Potem še na pumpi staknem nekoga, ki mi bo povedal, kako je zdaj z ono cesto, z onimi 500km naravnost proti jugu.
Evo ga: Hja, najprej je 80km sicer asvalt, samo je luknjast, tako da prav hitro ne bo šlo, potem pa naslednjih 420 km lahko goniš 250. Meni nič jasno, študiram, če me je nateg… in medtem odpeljeva tja do roba mesta, do znanega minareta in mavzolejev, pa spet nekoga vprašam in dobim skoraj enak odgovor. Naslednja črpalka, da je na koncu lukenj, potem pa v oazi, kakih 120km pred Ashgabadom še ena, a tista ni prav gotova. No ja, v redu, če je tako, mi je sicer prav, a v puščavo kljub temu ne bi prehitro hodil. Poldne je, če odrineva okrog štirih, bova v Darwazi, na sredi puščave, ravno ob večeru. Zakaj bi torej po najhujši vročini tja rinila.
Darwaza je tudi cilj poti za danes. In Gazova jama. Ta je bila pa pravzaprav eden od ciljev te poti nasploh.
Kulturna dediščina, vize in turizem
Pregledujeva mavzoleje, tukaj jih turistom radi pokažejo v originalnem stanju – nerestavrirane in neobnovljene. Take, kot jih vzdržujejo čas in golobi.
Še dobro, tako sva lahko videla, da so kupole teh stavb pravzaprav dvojne. Minaret je pa menda višji, kot oni v Khivi na drugem bregu Amurdarye. Malo je zvegan, a še stoji.
Ko se vračava k motorjem, srečava Dimo. Dima je turistični vodič, ki Bena (Ben je pa iz Hong Konga) v triinšenekajlitrskem Mitsubishijevem terencu okrog vozi. In vozi ga za dober denar. Če bi midva izvisela pri tranzitni vizi, bi po planu B zaprosila za turistično, in bi svojega Dimo najela, vendar bi se strošek povezan z vizo za tri dni obrnil v ohoho štirimestno številko, držati bi se morala napovedane poti in datumov, pa še spala bi lahko le v turističnih hotelih. Po dogovorjenem aranžmaju pač, le hrano, hotele ipd je potrebno dodatno plačevat. A Dima je prav prijazen in pove tudi, kako se do Gazove jame pride. Če bo sila, pravi, da naju lahko on zapelje, in da bo počakal v kafeju, tam pred odcepom. No ja, bova videla.
Začetek Karakuma
Za mavzoleji se naselje hitro neha. Potem so pa polja in cesta točno tako luknjasta, kot so rekli. Pa polja so tudi, vsake toliko kanal in spet polja. Eh, pa taka puščava! Na koncu lukenj naletiva na 14 dni staro mestece. Tako vsaj izgleda – vse je še novo, bi prisegel, da mi je po sveži barvi dišalo. Zraven je črpalka – dotočiva tistih nekaj litrov, kar sva jih skurila in med zelenjavo jo treščiva naprej.
Kakih 100km od meje zinem: most čez globoko in široko strugo, polno vode. Kanal. Aha, to bo tisto namakanje puščave. A že 20km pozneje se začne puščava ‘v trdo’. Bolj kamnite sorte je, vroča tudi, a kljub vročini je opaziti sledove življenja – kakšna jurta ali pa čreda ovac se pokaže za gričem. Ali pa kiosk policijske kontrole sredi ničesar. Ker sva na pravi poti, ni težav.
Darwaza je v centru Karakuma
Po kilometrih ugotavljava, da bi morala biti že blizu Darwaze in kmalu res opaziva tudi tablo. No ja, bolj desko na palici, kamor je nekdo napisal Darwaza. Vasi Darwaza pa pravzaprav ni več. Razlag za ukinitev vasi je pa več – droga, outlaws, prebivalci preseljeni, vas pa podrta z dekretom in podobno. Ob cesti je le nekaj nomadskih naselbin, vsaka ima nekaj jurt, pa kakšno kolibo – naselbina za eno družino pač. Po kakega pol kilometra so vsaksebi. Pred eno od naselbin opazim Diminega Mucibušija in tja zavijem. Kako zdaj do jame? Z motorjem – z najinimi gumami, pozabi! Še s kroskami so težave. Do gazove jame sta dva venca sipin, peš za dobri dve uri, če smer poznaš. Potem pa še toliko nazaj. Sam bi se še spravil, a naše ne bi tiščal v pesek. Suh je in prhek, udira se. Če bi šla do jame, greva lahko z Dimo ali pa se zmenim za gruzovyk – kamion s šestimi kubiki vode, ki bo z nama ril do jame in nazaj.
»Veš kaj Dima,« mu rečem, »kar ti naju zapelji!«
Benu je tudi prav. Ampak najprej smo okrog župce posedli, saj so pri Nomadovih ravno nekaj klali tisti dan, pa je bilo še sveže. Pa dobro tudi.
Pekel peče v noge
Krenili smo še podnevi in Dima je že čez prvi venec sipin preklinjal kamione. Pot so mu zmehčali, tako da ga je po pesku nosilo na rob in je moral ustavljat in smer popravljat. Po dolini je šlo laže, v drugi venec je pa spet bentil. Ko je na vrh prilezel in se je pot prevesila navzdol, smo pa mi trije nazaj zlezli.
»Oj, ustavi to kripo!«
Pod nami se je zemlja odprla in notri je po celi luknji gorel ogenj. Pekel! Kakih 150 m je luknja široka, globine slabih 50m, strme stene in je res kot vrata v Pekel. Ko smo k sebi prišli, pa hitro fotoaparate lovit, pa slikat naravnost, pa s sipinami in z luno in čisto od blizu in še malo drugače.
Rusi naj bi ob odhodu plin zakurili, je bila ena razlaga, po drugi je bila pa nesreča na plinski vrtini. In odtlej gori. Kakorkoli, ravno zebe jih ne v teh koncih, bojda je zabavno pozimi, ko se cele jate ptic okrog jame zberejo in potem v termiki jadrajo. Midva sva se že naveličala, ko je Ben še vedno stegoval svoj fotoaparat na stojalu čisto nad brezno. Vtem se je tudi že noč naredila in okoliške sipine so zažarele v siju ognja.
Benu bo Dima kamp postavil tukaj, naju pa jurta čaka pri nomadih. Pa je terenec spet kopal v zrito cesto. Nak, po temle se ne bi bilo najbolj luštno peš v temi pretikat. Še manj pa motor postavljat pokonci.
Do jurte naju je Dima še pripeljal , potem pa se je spet spravil nazaj v sipine. Nekaj je pravil, da je ponoči tiščanje po cesti čez puščavo eden najbolj nevarnih športov. Tudi v terencu bojda nimaš kaj dosti šans, če naletiš na speče velblode. Bojda jim prav paše drnjohat na toplem asfaltu. Še dobro, da midva ponoči ne voziva – sva se odmajala v jurto.
Se nadaljuje na naslednji strani…
