Noč je s curki dežja prala silno osamljeno cesto med Osijekom in Vukovarjem. Saturnusova brljivka na Tomosovi »štirki« je poizkušala razbiti dežne kaplje in razcepiti temo.
Premleval sem, da verjetno neko banalno napako vlečem za sabo že od prvega dne, ko smo se iz Celja odpravili z malimi in preobloženimi mopedi na tri tedensko avanturo do Črnega morja. Tisto popoldne sem na Ptujskem polju z žepnim nožičkom krajšal ožgan kabel vžigalne svečke. Zdaj, po dobrih dveh tednih in štiri tisoč kilometrih, pokajoč zvok iz izpuha in prekinjajoče pokašljevanje mokrega mlinčka med mojimi nogami naznanja, da mu je dovolj vseh nastavljanj platin. Dokončno je izdihnil. Zavlekla sva se do prijazne hiše, kjer sva z lastnikom spila liter vina, medtem pa so preostali štirje fantje odbrneli v Osijek.
To je bilo prvič in zadnjič, da nas je kateri od petih mopedov na čudoviti avanturi pustil na cedilu. No, pa saj se je po dveh urah vrnil Feliks s prijateljevim Hyundajem in me peljal pod streho za obloženo mizo gostiteljev. Zjutraj sem se s kombijem in s škatlo keksov za zahvalo vrnil po moped.
To je majhen delček poti, ki se je pričela nekega večera za šankom, ko je Feliks izrazil željo, da bi se peljal k Titu v Beograd s prevoznim sredstvom naše »omladinske« preteklosti – »štirbrzincem.« Več, ko je bilo večerov in rund, več je bilo somišljenikov in navdušenja. Med drugim je padla ideja, da svoje načrte zaupamo fantom v Tomosu. Poklicali smo jih in neke vetrovne zimske sobote smo se odpeljali v Koper. Sprejel nas je direktor marketinga z lepo izdelano knjigo Zgodba o mopedu in tajnica s kavo. Obljubil nam je, da bodo njihovi mehaniki v Kopru na stroške tovarne pregledali in odpravili pomanjkljivosti. Le pripeljati jih moramo.
S knjigami pod pazduho smo se prepričani in pogumni sprehodili skozi proizvodne obrate. Ne, ne gremo samo do Beograda, ampak do Črnega morja.
Pričel se je lov na model APN 6. Priporočili so ga domači inženirji zaradi prisilnega hlajenja cilindra z ventilatorjem. ATX? Nikar ga ne lomite fantje, nas je prepričeval prijazni šef razvojnega oddelka. Res je robustnejši, vendar brez prisilnega hlajenja ne bo šlo. Torej, Frenk je nabavil »odličen« voz, ki ga je iztrošil in zavrgel poštar, Rok si je nekakšne ostanke izposodil od brata, Rado je kupil totalko od svoje zavarovalnice, mene je nategnil smrkavec iz kozjanskih hribov, le Feliks je izbezal praktično popolnoma nov stroj.
Ko nam je Ciril vse skupaj na prikolici privlekel v Koper, je mojster žalostno vil roke, direktor pa se zamislil nad neskončno dolgim spiskom rezervnih delov po končanem popravilu.
25. maja, na dan mladosti, smo krenili iz Celja, proti Balatonu na Madžarskem, naprej v Szeged, v Romunijo skozi Arad, Brasov, Bukarešto in cilj, črnomorsko pristanišče Constansa. Vračali smo se ob obali do Bolgarskega pristanišča Varna, zavili nazaj na celino do Sofije, skozi Pirot v Jugoslavijo, Beograd, Novi Sad, hrvaški Vukovar, Osijek, Varaždin, Titovo rojstno vas Kumrovec in domov. Dobrih štiri tisoč kilometrov.
V Romuniji so nas preganjali potepuški psi in nam luknjale zračnice odpadle matice iz Dacij. Frenk se je specializiral za krpanje polomljenih naper (špic) na kolesnih obročih, saj jih je moj moped izgubil kar devet v prvi večji luknji na cesti. Zračno hlajenje se je odlično izkazalo po celodnevnem lezenju čez visoke Karpate do gradu grofa Drakule. Proti Sofiji smo se peljali po čisto novi avtocesti in nihče ni terjal cestnine. Beograd nam je postregel z izjemno prijaznimi zastopniki Tomosa in policisti, ki nikakor niso mogli dojeti, da naši mopedi nimajo registrskih tablic. Doma pa smo prepričali nejeverne Tomaže, da je avantura resnično uspela.
