Ob 14 uri start z Vrhnike (v dezju) sta se Yukiju in Janezu pridružila se Ales in Boris, ki sta šla samo do DU in nazaj. Ker je na Dolenjskem menda manj padalo kot na Notranjskem, smo izbrali pot do Reke preko Kocevja in Delnic. Jest sem na mojo grozo prav v klancu nad Pijavo Gorico opazil, da mi rezerva ne dela… Ni kaj, po klancu nazaj na Rudnik na pumpo in se enkrat za prijatelji, ki so sli naprej. Na srečo mi je uspelo srecno priti nazaj do pumpe. Panika: ura je tri in 10 minut, jest na Rudniku, trajekt pa starta ob sestih… Nato mi do Turjaka “pomaga” se dez, potem pa k sreci suha cesta in ponoven dez sele malo pred mejo. Tudi silna megla v hribih za Rupo mi ni bila glih v pomoc, a sem bil vseeno 17:18 na ladji. Nato ladijska zabava do DU, kjer smo morali dol z ladje, cez nekaj ur pa skozi carino spet nazaj gor. V DU srecanje z motosvetovskimi “Dubrovcani”, kjer izvemo, da se nam bo petim “uradno” prijavljenim na izletu pridruzil tudi Matej (Cagiva Elefant 750). Na, pa smo zvabili se enega! Potem sprehod po Stradunu, obvezen sladoled (pri vodnjaku), pa nazaj v pristanisce cakat pred carino za vkrcanje. Tam so se nam pridruzili tudi Primorci, mi trije pa se poslovimo od Alesa in Borisa. Na ladji polno razburjenja, predvsem zaradi vremena, a vsi nekako verjamemo, da bo od Barija naprej krasno, jasno in soncno.
V sredo zjutraj startamo zares. Bari, 8:30 planemo proti proti Materi, skozi Metapontum in pristanemo v Trebisacceju za odlicno, pravo italijansko) kosilo – pasta (Hotschko pa poskusi antipasto, kar se izkaze za narezek). Ker je ta del Italije dokaj raven, so bile tudi ceste temu primerno nezanimive. No, naprej gremo samo se trije, saj sta se Janez in Yuki ze v Bariju odlocila, da gresta po magistralki, medtem ko hocemo mi cez hribe in ovinke, Climber pa pac potuje v skladu z mocmi 12-letnega Climberinota (menda sem prav napisal) in bosta kampirala kar tukaj, v Trebisacceju. Z Yukijem in Janezom se dogovorimo za srecanje/spanje v kampu v menda cudoviti Tropei. Po nekaj km torej Hotschko, Matej in jest zavijemo v hribe: krasno, noro speljane ceste, a za moje pojme malce prevec posute s peskom, zato gremo bolj previdno in ne prehitro. Le Hotschko se ne pusti prevec motiti. Potem mu na prelazu zmanjka bencina, kak liter dobi od Mateja in gremo naprej, a mu ga le nekaj km pred pumpo spet zmanjka. Midva greva naprej natocit, medtem pa Hotschko postopa en avto ki mu dostavi nekaj bencina in pride za nama na pumpo. Res lepo od domorodcev.
Skozi naselja se lovimo kot bedaki, saj ne zapopademo logike, da je na cestnih oznakah samo smer (npr ce hocemo iz Barija v Tropeo moramo slediti znakom za Reggio di Calabria, “glavno mesto” Kalabrije, saj znakov za Tropeo (ali katerokoli drugo mesto do zadnjega odcepa zanj) enostavno ni! Kar ni seveda nic hudega, ce ti je vseeno, po kateri cesti gres tja. Mi, znanstveniki, pa hocemo po TOCNO IZBRANI CESTI in izgubljamo FUL casa z iskanjem pravega odcepa.
Domorodci nam niso pri tem prakticno v nobeno pomoc, saj nas hocejo vedno poslati na AC, ali pa nas sploh ne razumejo (in mi njih tudi ne), saj ne znajo NIC razen italijanscine (na jugu pa sploh govorijo nek cisto poseben jezik, ki se ne slisi prav nic podobno italijanscini). To se ne bi bilo nic hudega, ce ne bi bilo stanje turisticnih delavcev (turisticne informacije, kampi itd) cisto enako. Na prste ene roke (pa se ostane malo prstov) lahko prestejem Italijane, ki so znali anglesko in/ali nemsko…
Nekako nam le uspe najti cesto in priti cez vec kot 1600m visok prelaz. Krasna cesta a spet kar nekaj peska na njej. pa spet heci s tablami: na zemljevidu precej velikega mesta Nicotera v praksi sploh ni, oz kasneje pogruntamo, da so mu spremenili ime… Ob 21:30 le prispemo v Tropeo, res lepo mestece, na strmi h skalah/pecinah nad morjem, fantasticno osvetljeno (na SZ obali Kalabrije). Najamemo bungalov zraven Yukija in Janeza, naredimo vecerjo, potem pa spat po prevozenih 534 km.
Naslednje jutro smo najprej poslikali Tropeo, nato pa z gasom naprej proti Scilli, kjer sem se hotel pozanimati o cenah bivanja in potapljanja v lokalnem tauhcentru. Da pridemo tja, se moramo peljati med hisami po smesno ozki cesti – manj kot meter in pol, bi rekel. Po neugodnih novicah (drago potapljanje!) planemo naprej v Villo san Giovanni, kjer skocimo na trajekt in se znajdemo v Messini na Siciliji. Na trajektu me dohiti Climberjev SMS: midva sva na trajektu, kje pa vi? Dogovorimo se za srecanje na rtu Milazzo. V Messini bi radi kupili kaksno avtokarto Sicilije, pa so skoraj vse trgovine zaprte, ceprav ni vec praznik. Ne razumemo situacije, a gremo dalje, kaj bi. Z Matejem najdeva odprt market in kupiva nekaj za pojest, Hotschko pa kot pravi solo rider sam naprej v Capo di Milazzo (SV del Sicilije), kjer smo dogovorjeno za snidenje s Climberjema, Yukijem in Janezom. Do tja je le dobrih 40 km, a porabiva za to vsaj dve uri, tako gost promet je in tako na gosto so posejana mesteca na tej kratki poti. Ze meni je vsega dovolj, se bolj pa trpi ubogi Matej, saj je (hidravlicna!) sklopka na njegovi Cagivi trda kot kamen in po dveh urah speljavanja in polzeve voznje v prvi in (redko) kaksni visji prestavi samo se otresa boleco roko – kadar jo le lahko…
Na Capu di Milazzo srecamo ostale in izmenjamo izkusnje, nato se izkristalizira, da bi vsi razen naju z Matejem najraje ostali kar tam, midva pa bi na vsak nacin rada prisla se kakih 100 km bolj proti jugu, proti Etni. Tako se spet razidemo in z Matejem planeva skozi promet do prvega odcepa na jug in na tako krasotno in lepo speljano cesto, da mi se danes solze pridejo v oci, ko se spomnim nanjo – IMHO najlepso na Siciliji, kot Dolomiti gori doli naokoli, super!!! Asfalt pa odlicen, brez peska! A ceprav prevoziva tudi kar nekaj mestec (Novarra di Sicilia, Francavill di S.), nikjer nimajo kampa, zato ze v temi koncava v kampu v mestecu Giardini Naxos na V obali, precej stran od poti, ki naju caka naslednji dan. Sva pa nasla mesto, kjer so menda pristali prvi Grki ko so prisli na Sicilijo. Kamp je ful moderen: bazen, restavracija odprta do polnoci (imajo taveliko toceno pivo!), vrata na (daljinski) knof…
Naslednji dan po zelo slikoviti, vecinoma tudi kvalitetni in lepo ovinkasti cesti skozi Randazzo, Troino, Cerami (ful lep grad!), Nicosio, Leonforte, Petralio Soprano, Prizzi in Corleone (skoraj po celi sirini Sicilije, od V do Z!) v Monreale, kjer naju pricakuje moja znanka Maria. Seveda spet ni lahko najti tocno tiste poti, ki si jo zeliva, zato spet malo lutava, V Troini pa enih 11% klancih gor in dol, najbolj pa tik pred ciljem, ko naju en domorodec poslje v eno smer, en drugi, le kilometer naprej pa prav v nasprotno… K sreci nas pogovor slisi voznik lokalnega avtobusa in naju povabi, da mu kar slediva, saj gre prav tja, kamor bi rada sla midva. OK, pa greva za njim… Ustavlja vsakih 100 m oz kjer kdorkoli pac stanuje (tam ni postaj, sofer te pelje do hise). Potem pa zozanje, kjer je delo na cesti, en pametnjakovic pa je parkiral na drugi strani avto. Najin sofer ne more mimo, zato zacne trobiti: pol minute, minuto nepretrgano trobi. Malo pocaka, pa se ne zgodi nic. OK, poskusa priti mimo. Ne gre. Hja, kaj cmo, da gasa in posname skoraj celo stran parkiranega avta in mirno odpelje dalje…
Ko prideva v Monreale, naju caka parada, transparenti, okrasene ulice, ljudje na ulici vzklikajo… Hua, kva sva frajerja, lej to, ploskajo, pojejo… Ker po nakljucju parkirava tocno pred hiso moje znanke, ta hitro pride ven in pove, da je prav danes najvecji praznik tega mesteca (o shit, a to ni zaradi naju?!?!?!). Takrat prileti tudi ze Hotschko, Maria nas odpelje do njene garaze, kjer spravimo motorcke, potem pa k njej na vecerjo. Tam so ze zbrani vsi sorodniki, sosedje… vec kot 10 nas pomembno kima in se nasmiha, zraven se pa basemo k norci. Najprej obvezen narezek, potem sfincione (kot margerita, le da bolj mehko in 3x bolj debelo testo), potem morski spageti, pa take in drugacne solatke, ODLICEN, ma kaj odlicen – sanjsko dober lesnikov in cokoladni SLADOLED, pa sadje, karamelizirani lesniki in mandeljni, pivo, vino, limoncello… skratka FUL dober praznik. Nekaj takega bi lahko imeli tudi pri nas… In ko le koncamo s hranjenjem se zunaj zabliska in zagrmi – uau, sedaj pa se ognjemet!!! In to tak, da se ljubljanski novoletni (drugega zal ne poznam) lahko 10x skrije pred njim!!! Pol ure barvnih iger in pokanja, mi pa z najboljsimi kartami v prvi vrsti balkona!
No, potem je ze skoraj jutro in kar popadamo v postelje (moja spalnica je vsa v beneskem stilu!). Zjutraj nas zbudi dez. Ko to ob ene devetih povem Hotschkotu in Mateju, samo omahneta nazaj v posteljo. Ampak ker imamo ze organizirane oglede (Maria nas bo peljala pogledat bliznje znamenitosti), ju okrog poldneva nekako le spravim iz vodoravnega polozaja in po poznem a obilnem zajtrku gremo najprej v rahlem dezju v Marijino tregovino s spominki (fantasticni izdelki, res!), potem pogledamo se katedralo in zraven stojeci samostan, nato pa se z avtom odpeljemo najprej v Segesto, kjer je dokaj dobro ohranjen anticni tempelj, nato pa se v Erice, mestece/grad na vrhu visokega hriba, spodaj pa ogromen zaliv, obkrozen s ogromnimi hribi… Izjemno lepo.
Po vecerji hitro spat, saj jutri MORAMO naprej, sicer bo zmanjkalo casa. No, jutro nas prijetno preseneti s skoraj sonckom, ceprav je presenetljivo hladno. Poslovimo se od prijazne Marie in se odpravimo najprej na znani San Vito lo Capo. Ker Hotschko se vedno regulira hitrost svojega motorja z gasom, Matej in jest pa s fotoaparatom, se na pot odpravimo spet bolj ali manj soloridersko, a smo skoraj hkrati tam. Malica, potem pa po ne prevec zanimivi cesti na jug proti Agrigentu, kjer smo dogovorjeni za srecanje in spanje v campu.
Severna Sicilija je zelo zanimiva, hribovita, zelena, obdelana do zadnjega koscka, ko pa greva sedaj proti jugu, pa vse postaja bolj bedno: ceste, hise, pokrajina. Ko v mestecu Camporeale sprasujeva, kako najti cesto, po kateri bi bi sla mimo jezera Garcia (Lago di Garcia), nama zmedena domorodka pove, da ona ne ve za nobeno jezero… Hua, sva rekla, to je pa resno, saj je do tja le kakih 15 km… Pa polizeva en sladoled medtem ko vaski otroci z ocmi stevilka tri gledajo najina motorja in planeva naprej. Isceva, isceva in koncno le najdeva tisto cesto, a je v tako obupnem stanju, da greva rajsi po eni drugi. Hja, ceste… tu bi lahko povedal cele zgodbe… le kak dan nazaj sva priletela iz enega lepega levega ovinka direktno v… popolnoma sesut, z metrskimi luknjami posejan afalt, globina lukenj kar kakih 20 cm… Sicer je pisalo na enem znaku “Strada in frana” ampak kaj to pomeni, se danes ne vem. Glede na izgled ceste verjetno “Cesta, prevozna samo z avionom”. Hja, tudi to je Sicilija… Peljeva se mimo slikovitega mesteca Guliana na vrhu hriba in padeva na cisto novo cesto (hehehe, super!!!) do Ribeire in naprej v Agrigento. Le kakih 15 minut za nama uleti tudi Hotschko. Najdemo lep kamp, z restavracijo in tocenim pivom, nedalec od Doline templjev (Valle dei Templi). Ko poklicem Yukija pove, da so skupaj s Climberji ze odsli nazaj v Kalabrijo.
Zjutraj nas v Agrigentu pozdravi sonce, najprej skocimo do (in poslikamo) Doline templjev (hmmm, malo hecno ime za rec, ki ja na vrhu hriba, kajne), potem pa preko Licate in Gele (vmes slikam se znameniti Orlovski grad, ki pa izgleda precej bedno) in proti Syracusi. Kot prejsnje dneve se tudi tu ze okoli poldneva zacnejo zbirati temni oblaki, ki se proti veceru le se bolj temnijo. No, v Geli zacne dezevati, pa tudi v smeri Syracuse je cisto crno, zato se z Matejem odlociva za bolj severno varianto, preko Francofonteja v Lentini, tako da bo Syracusa (in Scicli) ostala za naslednje leto. Po obvoznici mimo Catanie se izgubiva v labirintu cestic za San Giovani in Acireale, pri katerem je nase dogovorjeno mesto za spanje, kamp “La Tampa”, kamor kake pol ure za nama uleti tudi Hotschko. Ker so temni oblaki spet nad nami in nakazujejo povecano vlago, se dogovarjamo za spanje v prikolici, a najdemo se boljso varianto: napol naravno votlino z betonskim tlakom, travnato teraso in pogledom na morje. Cudovito!!! parkiramo motrje in pripravimo postelje, nato pa vsi lacni odkorakamo v bliznjo retavracijo, a je zaprta! Ponedeljek! Shit, kaj pa zdaj? Pa se tisti hip ustavi pred nami mercedes, sofer pa nas vprasa, ce bi radi jedli. Seveda bi, ampak je zaprto, povemo vsi zalostni. Ni blema, pravi voznik, bom takoj odprl. Z zeno skocita iz avta, odpreta vrata in ze smo v fantasticno opremljeni gostilni, krasne umetniske slike po stenah, pa kristalni lustri… uhuhu, kam smo pa sedaj padli se malce bledi zacnemo sprasevati, s koliko niclami se tu pise vecerja, jujuju – pa ni krize. Hrana krasna in dokaj poceni – za morsko rizoto in nekaksen mesani riblji kroznik na zaru (zrezek mecarice, dve kozici, ligenj) in 1/4 litra vina sem placal 21 EUR. Ful prijetno utrujeni se odpravimo spat v naso votlino.
Naslednje jutro pa na Etno!!! TO!!! Da bo le lepo vreme!!! In nasa zelja se je uresnicila – bilo je lepo vreme. A ko pridemo po novi in odlicno speljani cesti, ki pa meni nekako psiholosko ni sla v lajste (FUL grob asfalt, skoraj kot pri nas, preden polozijo zadnji sloj) na vrh in ze placamo parkirnino, zvemo, da je za prevoz z avtobusom na vrh (sami pa ne smemo!) kar 38 EUR. To res ni malo, pa kaj bi, zivljenje je pac kruto in to ze od nekdaj. A Matej in Hotschko se odlocita, da je to pa absolutno prevec in toliko ze ne bosta dala. Jest sem zelo zalosten in medtem ko oklevam, ali naj grem kar sam (le kaksen solorider sem, ko pa nimam s seboj svojega sotora!) se iz avtobusov usuje polno starih mamic, dedkov, tet in stricev – toliko, da bi moral predolgo cakati na prost avtobus, zato se s tezkim srcem odpravim naprej. Naredimo se en krog okoli Etne in se skozi Adrano, Bronte in mimo Taormine (tudi tu spustimo postanek zaradi vedno bolj grozecih oblakov) odpravimo v Messino in s trajektom ze po dezju nazaj v Kalabrijo.
Tu se Hotschko odloči za hribovsko verzijo poti, midva z Matejem pa za obalno. Tudi tu začne že kapljati dež, zato se nikjer ne ustavljava, celo mimo odcepa za Palizzi sva morala leteti, saj sva šele kasneje opazila, da je to ze za nama, ceprav sva to malo mestece v kalah zelela poslikati. Pot naju vodi skozi Africo, Locri, Badolato do Rocelette, kjer je kamp in smo dogovorjeni za spanje. Hja, kamp res je, a je zaprt! Bližnji policaji naju potolažijo, da so najbrz vsi kampi se zaprti… Cool, gremo pa v hotel. Ustaviva pred prvim hotelom – poln!!! OK, pa naslednji, 2 km stran. Shit, tudi poln – hja, pravzaprav normalno, če ni odprt noben camp!!! Ze mimo Catanzara zagledam v odsevu luči rjavo tablo z narisanimi posteljami, jedilnim orodjem, pa nekimi loparji… Kaj pa je tole??? Matej gre pogledat in že čez par minut me poklice: hej pridi, TO je TO! Odlično, tema je že, lačna sva in utrujena, prevozila sva 436 km, v zraku diši po dežju… V labirintu uličk in se malo po peščeni obali pridem do zares krasnega kampa, kjer ne dobiva le bungalova ampak tudi večerjo, pa čeprav je restavracija že zaprta, saj se naju gazdarica usmili in skuha odlično večerjo. Dobro uro za nama (in ravno pravi čas za večerjo) prileti tudi Hotschko. Dobimo popolno uslugo: najprej vsak eno pivo, pa narezek, potem solato iz melancan, korenja in paprik z olivnim oljem, glavno jed – špagete, se paradižnikovo solato in na koncu se jabolko.
Ko se odpravimo spat, Hotschko opazi, da je njegova uboga guma ne samo cisto plešasta ampak tudi prazna – o fuck, to bo se veselo zjutraj. Najdemo eno vecjo luknjo, zato Hotschko zjutraj takoj, čeprav FUL pada dez, s kampovskim kompresorjem napumpa gumo, da ne bi prehitro spustila zašraufa v luknjo en kniping in plane do vulkanizerja. V dobri uri bo nazaj, zato midva z Matejem hitro vse spokava in plačava kamp. Poklicem Yukija ki mi pove, da so vsi trije (pravzaprav štirje) kakih 130 km severno od nas in da tudi pri njih FUL pada. Vsi se strinjamo, da je to res en velik shit, tole južnoitalijansko prvomajsko vreme, ampak ni kaj (saj sem že povedal, da je življenje kruto, a ne), oni bodo zdaj zdaj sli, ze pokajo. Hotschkota pa ni in ni. Poklicem ga in pove, da oni frajer tam sploh nima prave gume in da je poslal vajenca nekam, da jo kupi in “takoj potem bo prišel”. Ja seveda, kaj pa more drugega… Čakava, čakava, ura je že skoraj poldne, Hotschkota pa se ni. No, malo pred eno le pride, tik pred tem pa neha deževati. Ker so nad nami se vedno crni oblaki, do Barija pa je tudi se 360 km, se vseeno pripravimo za dež. A imamo sreco. Na vsej poti praktično niti kaplje dežja, se ceste so bile večinoma suhe. Ko smo po stirih urah dolgočasne “ravninske” voznje v Bariju, je prva stvar, ki jo zagledamo v pristaniscu Yukijev DragStarin Janezovo TA, vmes pa 5m špage, na kateri sušita žehto. Oni so namreč štartali pred nami in so celo pot, 240 km, vozili po FUL dežju, reveži. Izgledali so kot pivniki v Ljubljanici. Podobno tudi Primorci, ki so prišli kako uro za nami. Pa smo imeli res srečo!!!
Potem smo se počasi že morali čekirati, pa na ladjo in spanje do DU. Vsi smo spali kot ubiti. V DU so Primorci ostali se en dan, razen dveh, ki sta se odločila, da bosta sla z motorji so ST, tam pa na našo ladjo. Tudi midva z Yukijem se dogovarjava, da bi naredila isto, a se sredi zajtrka (in dogovarjanja) ulije, zato se raje odpeljem na Liburnijo. Yuki pa je trmast in gre vseeno do Splita po cesti, kjer ga popoldne ne preveč premočenega spravimo na ladjo. Na ladji spet/se vedno igramo oddajo SOS (v Sredo Obujamo Spomine), čeprav je ze četrtek, a kmalu poniknemo v spalke, saj je dan žalostno deževen.
V petek zjutraj v oblačni in megleni Reki startamo se na zadnji del poti. Na zajtrku pri Rozaliji se končno dvigne tudi sonce, prežene meglo in posuši ceste. Naredi se lep dan. Nekje na Planinskem polju nam pride naproti Krotilec (ve se česa), nato se na Vrhniki v Mantovi ob odličnem sladoledu se enkrat skupaj usedemo in povemo nekaj bolj ali manj bistrih, skupno ugotovimo, da je današnje dopoldne na Vrhniki daleč najlepše vreme, kar smo ga imeli, se dogovorimo se za kakšno vožnjo, potem pa se poslovimo. In izleta na Sicilijo je konec…
Pa še “tehnični” podatki izleta:
- Prevoženi km: soloridersko različno, jest sem naredil dobrih 3100 km.
- Poraba goriva moje Suzike: od 4,2 do 5,3l/100 km.
- Promet: vsi udelezenci ZELO spostujejo motoriste, promet sam pa tece hitro in prijazno, policaji celo pomagajo pri tem (nič hudega če greš malo hitreje ali čez polno črto).
- Stroski: vse skupaj (ladja, bencin, hrana, kampi): okoli 500 EUR.
- Zabava: neizmerna.
Zaključek: zelo prijazni Siciljanci, večinoma lepe ceste, krasna narava… gremo še!!! Čaka Etna, čaka Syracusa, čaka Taormina, Eolski otoki… Ampak drugič morda raje septembra, ko bo (vsaj upam) lepše vreme!