Nedelja, idealen dan za obisk Palerma; prometa bo malo, tovornjakov nič, čaka nas 500 km avtoceste. Kaj drugega se nam, glede na včerajšnji izlet, tudi ne ljubi. A odhod popestrimo z obvozom dirkališča v Pergusi, nekaj 100 metrov od našega domovanja.
6. DAN: Enna – Marsala – Trapani – Palermo – Enna (530 km)
Ne moreš verjet, v boksih se zbirajo sami popolnoma beli poršeji GT3 – serijska vozila, polno jih je. Očitno so se »šefi« iz vseh koncev otoka prišli malo zabavat. Mi pa potegnemo najprej, na skrajni zahod, v Marsalo, pogledamo mline na veter in soline, se po obalni cesti zapeljemo do Trapanija ter po avtocesti nazaj do Palerma. V mestu z 1,2 milijona prebivalcev imamo srečo, da je nedelja, saj tiste gneče, ki smo jo bili deležni nekaj dni prej v obalnih krajih tokrat ne doživimo, pravzaprav jo, a je popolnoma znosna. Pogledamo Normansko palačo, katedralo, fontano… obhodimo kar precej, najpomembnejše informacije slišimo od slovenske vodičke, ki zavzeto predava svoji skupini; s prijaznim parom pa izmenjamo tudi par besed. Res paše »slovenščina«, v teh krajih bi se še slabe »angleške komunikacije« zelo razveselil. Nazaj v Enni smo kljub zgledni kilometrini razmeroma zgodaj. Čas izkoristimo za ogled ene največjih in gotovo najbolje ohranjenih trdnjav, ob starem delu mesta, na višini okrog 900 metrov, od koder sega razgled na vse skrajne konce otoka. Res neverjeten strateški položaj za tiste čase. Avtocesta se vije pol kilometra pod nami, v daljavi se bohoti Etna. Fascinantno! Parkiramo pred BB-jem, se vrnemo do »baze«, kjer nas natakarji že poznajo in pokusimo nov gurmanski doživljaj siciljanske kuhinje. Pa spet opazujemo lepo urejene goste, ki v slogu že omenjenih pozdravov zasedejo svoja omizja. Bele Porscheje opazimo na ulicah, pred lokali, marsikje. Očitno so se »navozili« in čas je še za malo »postavljanja«. Enna je za Sicilijo kar urejen kraj, in če je tisto o »domovanju današnjih šefov« tukaj vsaj malo res, nas niti ne čudi zakaj. Zjutraj nas čaka »začetek povratka« in zanimivo, čisto preventivno preverimo dnevnik na TV SLO, ki ga lovi celo tukajšnja kabelska – tudi naslednji teden bo jasen.
7. DAN: Enna – Piazza Armerina – Caltagirone – Siracusa – Taormina – Messina – Scilla (370 km)
Pa spet »kufre« na motor – smo se že kar razvadili »štrikanja« brez njih. Pa tudi tale BB Casablanca je bil pravi luksuz – oprema, prostor, vse. Priporočam. Le sporazumevali smo se s šefom »ročno«. Še najbolj izvirno je bilo treba nakazati, ko je zmanjkalo WC papirja… »Raje ne sprašuj«, je bil kratek Dejan, ko se je vrnil z rolico. Tokrat nam je uspelo odpeljati že malo po deveti. Sprva do Piazze Armerine, kjer smo pogledali staro rimsko vilo z lepo ohranjenimi mozaiki, potem do Caltagironeja – središča kjer so izdelovali keramiko. Malo daljša etapa nas je pripeljala do arheološkega parka v Siracusi – tega smo sicer pogledali, žal pa so znamenito grško gledališče ravno obnavljali. Neizmerno veličino, sicer manjšega, a prav tako akustičnega, smo dve urici kasneje občudovali v Taormini. Slednji ponuja še veličasten razgled proti prstom italijanskega škornja. Pred odhodom pa šok na bencinski – ključ moje Yamahe sem po čisti nerodnosti zvil za 450. Panika. V ključavnico več ne gre, rezervnega nimam. A klešče in mirna knapovska roka našega Borisa ga v nekaj minutah poravnata. Sledila je vožnja do luke v Messini, žal pa nas je Garmin malo prehitro zapeljal iz avtoceste in 6 kilometrov epske italijanske prometne zdrahe je v nas zbujalo občutke humorja, pomešanega z vložki obupa in agresije. BMW se je celo odločil, da bo od tega trenutka dalje za dobrih 24 ur oziroma za cel rezervoar bencina, v prostem teku in med prestavljanjem »protestno« ugašal. Povzročil nam je sicer nekaj skrbi in Dejanu požrl precej živcev, a 500 km dalje mu je verjetno nova »pijača« pozdravila pregrete senzorje. Ponedeljek smo ponovno zaključili v Scilli. Zgovorne Švedinje iz Cassa Velle ni bilo doma, je baje odpotovala v svojo hišo na južni obali. »Do you need room?« Yes. Dva sva šla s tipom. Pogledala stanovanje, malo smo »glihali« s ceno, je bilo pa zelo očitno, da je poba oddal stanovanje, ki sploh ni bilo njegovo, saj je ob devetih zjutraj že kar malo »mencal«, da smo se spravili. Rešil nas pa je, čeprav »na črno« in brez zajtrka. Večerja in vino v sosednji »El Pirate« sta bila pa tudi dobra.
8. DAN: Scilla – Paola – Sapri – Agropoli – Montecorvino Rovella (400 km)
1. maj je kot nalašč za tranzit. Sprva jo uberemo po avtocesti, a po slabi urici smo že na obalni magistralki, ki povezuje turistična središča zahodne italijanske obale. Prostrane peščene plaže prekinjajo strma pobočja obalnih hribov. Turistične plaže so zgledno urejene, na eni takih si privoščimo obilno dopoldansko malico, ki jo sestavljajo pretežno lokalne dobrote, eksotične občutke pa malo motijo le smeti, ki jih je tudi na mivki polno. Posebej zanimiv del vožnje predstavlja cesta severozahodno od Saprija, ko se dvigne na strme pečine nad Ligurskim morjem in nam postreže z veličastnimi razgledi. V turističnem Agropoliju naletimo na pravi počitniški utrip. Obalne ulice so polne obiskovalcev; očitno je kraj priljubljena izletniška točka ob prostih dnevih. Potegnemo še do Montecorvina, kjer za dve noči postane naš dom B & B Il Cetrangolo – veličastna hacienda sredi nasadov limon. Prijazni domačini, posamezni celo z zglednim znanjem angleščine, nam zvečer dodobra »splanirajo« turo prihodnjega dne, v stilu »kaj se resnično v enem dnevu splača pogledat«.
9. DAN: Montecorvino Rovella – Pompeji – Vezuv – Sorento – Amalfi – Montecorvino Rovella (210 km)
Šefica Milena se je neverjetno potrudila. Kolački, domače marmelade, sadna solata – vse postreženo v luksuzni, stilno urejeni dnevni sobi. Razkošje kot v premožnih vilah cenenih televizijskih nadaljevank. Kot je bila avtentična tudi čisto prava čistilka, ki skrbi za urejenost rezidence lastnikov in domovanja gostov. Včerajšnje nasvete o načrtovani poti smo načeloma ubogali, le center Neaplja z »najbolj znano picerijo« smo z veseljem izpustili, saj je prometnega kaosa že v Pompejih in ostalih obmorskih središčih preprosto preveč. Pompeji so resnično vredni ogleda in seveda polni turistov. Mesto, ki ga je leta 79 n.š. pokopal piroklastični izbruh Vezuva, je bilo v tistem času celo večje od današnjega in ogled seveda zahteva svoj čas. V dobrih dveh urah smo obhodili glavne znamenitosti, seveda po zaslugi turističnega zemljevida in digitalnega vodiča, ki ga obiskovalcem za 10 evrov ponudijo pri vhodu. Prav nesramno drago so nam zaračunali parkirnino za motorje. Sledil je vzpon na Vezuv, ki je v primerjavi z Etno prav majhen in kjer na vrhu poleg parkiranja zaračunajo še nekaj 100 m dolgo pešpot do roba kraterja. Do znamenite ceste okrog polotoka proti Sorentu in Amalfiju, ki so nam jo opisali celo kot eno najlepših motorističnih cest v tem delu, smo se mukoma prebijali čez neskončne in prometno popolnoma zabite ulice obalnih mest. A tudi v nadaljevanju ni bilo bolje. Cesta, ki se resnično vije v ozkih, kratkih, nepreglednih ovinkih med pečinami, pod skalnimi previsi, nad prepadi ter skozi ozke ulice obalnih mest, je polna prometa, turističnih avtobusov, avtomobilov in je morda raj predvsem za lokalne divjake na skuterjih, katerim na noben način nikakor ne moreš slediti. Skratka, lepota za katero si je treba vzeti čas, ali pa jo mogoče prevozit ob petih zjutraj. Skozi Salerno smo v poznih večernih urah dosegli našo haciendo sredi limon.
10. DAN: Montecorvino Rovella – Matera – Bari (260 km)
Malo daljši jutranji počitek nam je dobro del in tudi za zajtrk ter pakiranje smo si vzeli čas. Del poti proti notranjosti Italije smo prevozili po avtocesti, potem pa zapeljali na lokalne magistralke proti Materi. Prečkanje tega dela južnih Apeninov nam postreže z zeleno pokrajino lepih razgledov, s še vedno pobeljenimi vrhovi hribov. Ker je prometa malo, si na res urejeni magistralki nekaj deset kilometrov pred Matero, privoščimo še izrazit »adrenalinski pobeg« pri katerem GPS zabeleži prav »vratolomne« hitrosti. Za postanek si izberemo lepo ohranjeno mestno trdnjavo, katera se skupaj z okolico trenutno ureja, pod budnim očesom EU, zato sprehod po teh površinah sploh ni mogoč. Je pa Matera na videz lepo urejeno mestece in tudi smeti je v primerjavi z zahodno obalo bistveno manj. V luki v Bariju parkiramo zgodaj popoldne. »Dubrovnik« je zasidran. Na okencu Jadrolinije nam v zasilni angleščini pojasnijo, da moramo že plačane povratne vozovnice dvigniti »on the other side« in navedejo še ulico. Malo sprehoda ne škodi, a po dobrega pol kilometra nam prijazen poštar pojasni, da je do tega terminala cele 3 kilometre, prometni znaki pa, ker gre za carinsko območje, prepovedujejo hojo. Vrnemo se do motorjev, zapeljemo do terminala, kjer ugotovimo, da se sicer odpira šele ob 18.30, zato parkiramo v centru in čas zapolnimo z ogledom trdnjave, katedrale, sprehodom po ulicah, s »fastfoodom« obupnih odmrznjenih in v mikrovalovki pogretih testenin, katerih okus je kasneje vsaj malo popravila pica in mlad pečen krompirček v majhni gostilnici. Prave restavracije so v tem času tudi tukaj, kot po vsej južni Italiji, do večera zaprte. Malo pred sedmo, dvignemo na terminalu vstopnice, a ko pripeljemo do prvega pregleda varnostnikov nam prijazno pojasnijo, da nas elektronski čitalec pred osmo ne more »skenirat«, zapeljemo se sicer lahko do luke, a pred vkrcavanjem se bomo morali še enkrat vrnit do varnostne kontrole. Ko smo okrog devetih končno na palubi, kar ne moreš verjet, da smo kljub povratnim vozovnicam, razdaljo 3 km med terminalom in luko prevozili točno 6 krat. Trajekt je prazen, poleg nekaj tovornjakov, se na obisk v Dalmacijo odpravlja par avtobusov italijanskih upokojencev. Domov se vračajo še trije slovenski pari, ki so se v »hard enduro stilu« prevažali po Pugliji. Mirnega kotička v salonu s samonapihljivo blazino in spalko ni bilo težko najti, le noč je bila krajša od minulih.
11. DAN: Dubrovnik – Mostar – Bihač (440 km)
V Dubrovniku nas pričaka kolega, ki je na »potepu« po Bosni in potuje proti Osjeku. Skupaj se peljemo do Mostarja, kjer mi zavijemo proti Širokemu bregu – Livnemu – Drvarju. Povezavo, ki vsaj zame velja za eno lepših bosanskih cest trenutno na celotni trasi. Na številnih odsekih obnavljajo, tako da bo v bodoče nudila še več motorističnih užitkov. Preko visokih dinarskih planot temperature močno padejo, da jeans in poletne jakne hitro zamenjajo konkretnejša motoristična oblačila. Ko parkiramo že pri znanem »Mlinu« pred Bihačem, je odločitev enotna: škoda bi bilo hitet. Pa tudi doma lahko človek naleti na neprijetno presenečenje, če se vrne dan prej. Večerno pohajkovanje po mestu ob Uni bo pravi zaključek naše poti. Prevrimo še prosto sobo v hostlu »Kod Ede« ter zadovoljimo neutolažljive potrebe po hudem pomanjkanju pečenih mesnih dobrot. »Čvek« pade še s šefom, ki nas pred odhodom počasti, z domačo rakijo, da pred hostlom parkiramo že kar malo omotični. Večer zaključimo z obujanjem spominov, posedanjem pred mestnimi »kafiči« ter z opazovanjem brhkih mladenk, ki petek izkoristijo za sprehode po promenadi.
12. DAN: Bihač – Slunj – Metlika – Mirna Peč – Celje… (320 km)
Pred odhodom iz Bosne je vredno do vrha napolniti rezervoarje z bencinom in zadnje marke porabiti za kasnejšo malico. Odpeljemo šele po 11. uri in ostalo je le še rutina: obcestni nakup sira, postanek na Rastokah, brušenje ovinkov čez Gorjance in popoldne nas najbolj zvesti pričakajo v domači gostilni. Vtise bomo urejali še dolgo, vsaj do naslednjega potovanja. Še najtežje je bilo v ponedeljek začeti nov delovni teden, saj je utrujenost prišla za nami. Glede na to, da smo tokrat preprosto odpotovali, brez kakršnihkoli »kondicijskih priprav«, predvsem zaradi obilice dela in slabega vremena v aprilu, nas ne bi presenetile tudi kakšne bolečine v riti ali križu, a jih ni bilo. Vsakoletna kilometrina in kakšen zimski izlet očitno pustita dovolj moči in predvsem želje.
Morda še par besed glede stroškov na udeleženca, ki pa so bolj okvirni, saj jih nismo natančno beležili:
– Trajekti – povratne vozovnice: Jadrolinija 160 €, Carronte 25 €;
– Gorivo – 470 €;
– Cestnine – 15 €;
– Vstopnine – 30 €;
– Nočitve – Paklenica 15 €, Scilla 2 x 25 €, Enna 3 x 23 €, Montecorvino 2 x 26 €, Bihać 13 €;
– Hrana, pijača, spominki… cca 300 €;
– SKUPAJ torej cca 1200 €.
Vse ostalo (gume, servis…) pa seveda odmisliš, saj vtisi dodajo tisto neprecenljivo vrednost, novo izkušnjo in bogat osebni zaklad, ki ga vsako potovanje pusti v človeku. A hkrati se že postavlja vprašanje novega izziva… kam naslednjič?
Peter Podgoršek – Ferek
