Na koncu domače ulice, so se sprožila prva stikala v glavi, na črpalki Barje malenkost ven iz Ljubljane pa sva že sedela za mizico bara in jedla zajtrk, kot bi bila že od nekdaj na poti in daleč od doma. Tako začenjam potovanja od nekdaj ne glede na oddaljenost cilja in sin, ki je bil tokrat z menoj na svojem prvem tovrstnem potepanju je bil še razlog več za takojšen preklop.
Ideja, da gre 12 letni Climberino z menoj, je kot ponavadi priletela z neba, udarila najprej v stilu »ma to bo super!« se prelevila v skrb (bo zdržal, kako z opremo, …), vztrajnost Climberina pa je premagala vse dvome. In ko sva sedela z družbo v malem baru v pristanišču, s kartami za Bari in nazaj v žepu, po treh dneh vožnje v skupini Dubrovniške odprave forumašev motosveta, je njegova odločnost premagala še zadnji najmanjši dvom.
Zvečer na trajektu smo premlevali do kam moramo priti naslednji dan. Suzuki je predstavil svoj načrt poti z vso zagretostjo motorista, ki komaj čaka da sede na svojo kobilico in je sploh ne razjaha več, Climberino pa je nemo opazoval. Zjutraj, ko smo že pakirali pa mi reče: »meni ni všeč načrt od Suzukija, preveč je napet«! Morda sem bil malo zmeden od zgodnjega jutra in bolj kilave noči na trajektu, ne vem, več ali manj sem preslišal ta komentar in se pognal za Suzukijem, Hotschkotom in Elepahantom skozi Bari in proti jugu. Nekje blizu Metaponteja pa je sine ubral bolj glasno noto in do Trebisacceja, kjer smo vsi skupaj počivali na kosilu, mi je njegov jutranji stavek že povsam kristalno sedel v možganskih celicah. Jasno saj sva na potovanju, svojem prvem skupnem in ne na dirkah, torej midva danes ne greva nikamor dalj kot do prvega campa. Našla sva ga vsega nekaj km iz mesta, postavila šotor in z minute v minuto je Climberina minevala zaspanost. Do zgodnjega večera je že kazal vso svojo razposajenost in energijo. Skakal po plaži, izbezal iz morja sipo, metala sva kamenje, gradila stolpe iz kamenja, …
Zjutraj sva skupaj izbrala odločitev – po najhitrejši poti na Sicilijo! Ubrala sva jo po avtocesti, preskočila vse včerajšne ubežnike in kot prva od naše odprave pristala v Messini na Siciliji. To da sva prva niti nisva vedela, ker se prav nihče ni javil na telefon, niti odgovarjal na sporočilca in sploh nisva vedela kje so. Iz mesta sva šla na sever v smeri Palerma, se prebijala skozi ulice in med tem, ko sva prišla že do severne obale, so se preostali vkrcali na trajekt, opazili sporočilce in vzpostavili smo zvezo. Dogovor: se dobimo na rtu Milazzo! Do tja, skozi med seboj neprekinjeno povezana mesteca, je šlo po metrih in za vsega nekaj kilometrov sva porabila kakih 1,5h. Čez čas, z vmesnim besnečim klicem Suzukija, da crkavata v reki avtomobilov, smo se dobili, poklepetali in spet razšli. Midva in Hotschko v bližnji camp, ostala dva pa naprej v hribe.
Po postavljanju šotorov, umivanju, itd. je pritisnila lakota. Gremo do prve restavracije, pomečemo ven oči ob cenah na jedilniku in pristanemo v self-service restavraciji sredi mesta. Privoščimo si po eno porcijo vsake specialitete iz vitrine, katere nam najprej skurijo v mikrovalovkah, a nama s Climberinom se že kar nekaj porcij pred koncem ustavi. Izkaže se doborohoten značaj Hotschkota, ki naju reši iz zagate in pomalica ostanek.
Po krasni noči v spremljavi občasnega rahlega škrebljanja dežja, se prebudimo v lep dan. Oblaki se vedno bolj trgajo, Hotschko pakira kot bi imel mravljince v tazadnji in jaz mu počasi sledim. K sreči počasi, ker Climberinov predlog za danes je počitek! Zdaj sva na Siciliji in se nikamor več ne mudi. Hotschko v hribe, midva pa v mesto. Kupiva hlače za Climberina, ker sva jih pozabila doma in je do sedaj hodil okoli v dolgih gatah, najdeva celo krojača ki nama jih za 4 eure skrajša na pravo dolžino in evo lepote. Med tem se javi Jure, ki je skupaj z Janezom ostal v Tropeji in prihajata v te kraje šele danes. Ciljata na camp pred Taormino, pod Etno in jutri vspon na Etno. Pregovorim Climberina, spokava in jo po prekrasno zaviti cesti pod vznožjem Etne pobriševa na drugo stran.
V campu ob Letojanniju srečava Raca z ženo, tu sta tudi dva ljubljančana z avtom in čez čas pa se pridružita še Jure in Janez, Slovenija v malem. Klepetamo, novoprišleci poslušamo zgodbice o že opravljenih vsponih proti Etni od Raca in sosedov, Climberino se gre med tem celo kopati v morje in dan je popolen.
Ko zadanemo zadnji odcep za cesto, ki vodi proti 1910 m visoki koči Sapienzo pod Etno, se poženeva v zavoje. Motor je prazen, ker je ves tovor v campu, asfalt odličen in cesta, ki se vije po nedavno ohlajeni lavi je čudovito zavita. Višje ko sva, bolj se lomiva skozi ovinke, težje jih tekoče ispeljujeva, lep zavoj se zaključi z ostrim kotom, greva vse počasneje ker ugotovim, da je cesta potegnjena na novo, nič kaj umetelno skonstruirana in da so ovinki razno raznih nepravilnih oblik. K sreči kvaliteta podlage prenese tudi kakšne manjše popravke hitrosti sredi zavojev.
Na vrhu družno odprotestiramo iz biglaterije, kjer nam hočejo za prevoz do koče bližje vrhu na višini 2700 m zaračunati 38 eurov po osebi. Odromamo jo kar peš.
Vzpneva se po malem zelenem otočku sredi ogromne črne reke, ki mrtvo stoji sredi pobočij. Pod nama je napol zasuta hišica bivše smučarske šole, sredi črne reke, štrli nagnjen steber porušene sedežnice, jeklenica z žičnice nad nama izginja pod črnimi razdrapanimi skalami reke. Toplota puhti iz črnine, sliši se le veter, ostali zvoki se utopijo v poroznem površju valovitih gmot. Tiho moreče vzdušje mi pritiska na prsi, počepnem sredi tega malega otočka zelenja in skušam občutiti energijo iz zemljinih globin ki me obdaja. Kot bi tonil v brezno se me loteva otožnost, prihajajo spomini, solze že neučakano polnijo očesne pore. Takrat priteče igrivost, veselje, mali Climberino in mi pokaže lepoto, ki objema vse. In mrtvo črno reko in mali zeleni otok in modro nebo in naju, … .
Med spuščanjem po makedamski cesti ki pelje z zgornje koče se mimo pripeljeta dva italjana z motorji. Enega vprašam če sta morala kaj plačat, pa nič ne vesta. Ni kaj razmišljat, Climberinu se zasvetijo oči, Jure je za, pregovorimo še Janeza, se prebijemo med zaporo na cesti iz večjih kamnov in avantura se začne. Navzgor gre hitro, tja do 2600 m, ko nam pot zapre avtobus. Razlaga o kazni, da ne smemo naprej, … Fotka za dokaz greha in gremo raje dol da ne razdražimo speče lepotice pod nami. Cesta navzdol se izkaže za mnogo bolj strmo, kot je izgledala na poti navzgor. Juretov čoper, se prelevi v precej štorastega konja in tako dvakrat zaviranje zaključi v stranskih kupih k sreči mehkega nasutja strjene lave. Juretov komentar v vznožju: »sem že mislil, da sem na smučanju in mi kante ne primejo«! Janez, ki je bil v »civilizaciji« prvi, je našel tablo, kjer so bile celo napisane kazni. 5 in količina nul za njo, ki je presegala vsako domišljijo, čeprav je bila napisana v lirah. Danes smo zaslužili ogromno denarja in si v spominske celice vpisali nepozabno epizodo.
Sonce novega dne, včerajšnja živahnost in prošnja Climberina, »da vsaj en dan ne sedeva na motor«, sta nam podarila lep lenoben dan, z obiskom mesta, prehranjevanjem, kopanjem, … Ja kopanje, celo v morju, ki pa ga je zmogel le Climberino v celoti. Jure, ki se je z brisačo in kopalkami odločno odpravil za njim se je potopil do kolen, jaz sem zmočil samo dlani, Janez pa kolikor vem je raje modro počakal pri šotoru.. Potem smo si raje privoščili topel tuš in na soncu greli kosti.
Za trajekt, ki je peljal v dvakrat bolj oddaljeno Reggio di Calabria, od Ville san Giovanni od koder sva priplula, sva po tukajšnji logiki dala več kot pol manj. Smešno in podučno. Začeli smo pot nazaj, čez Palizzi, majhno mestece z napol podrtim gradom na skali, ki se bohoti nad njim, do slikovitega starega mesteca Gerace nekaj kilometrov v notranjost od Locrija, kamor nas je napotil domačin, ki je skrbel za cerkvico na hribu malo nad Palizzijem. Tam naj bi bila dobra restavracija in hotel, torej vse kar rabimo. Ko čez čas ustavimo na trgu sredi lepo obnovljenega mesteca in najdemo hotel, se soočimo z realnostjo. Noč za enega 120 eurov. Vztrajni sprašujemo če se da dobiti cenejša privat soba, receptorka nas vpraša koliko pa bi dali, in ko bleknemo svojo ceno cca. 40 eurov za vse štiri, jadrno zapre knjigo z izjavo: »pod 50 eurov za osebo tu blizu ni nič«! Zaspali smo ob Sidernu v najeti prikolici za 35 eurov, sicer ob železnici, po kateri pa je vlak k sreči šel bolj poredko. Vendar ko je šel, je to poudaril kot zna le vlak.
V Catanzaru imamo obalne ceste dovolj. Vreme izgleda, da bo držalo torej gremo čez hribe. Na kosilo v mestece Taverna, nasajeno na enega od calabrijskih grebenov, med globokimi dolinami, čez mnoge prelaze po slikovitih cestah zavitih do onemoglosti, kjer sva s Climberinom kar nekajkrat zardi obteženosti brusila tačke, mimo jezera Ampollina na višini 1335 m in nazaj k morju. V campu malo pred Trebisaccejem, kjer sva nekaj dni nazaj že spala smo tokrat najeli sobo, ker se je vreme vstrajno kvarilo. In zbudili smo se v poscano jutro, ki ni obetalo nič izboljšanja je pa ponujalo še eno novo izkušnjo za malega Climberina. Skočimo v dežne obleke in zarežemo v gosto padajočo vodo. 25 kilometrov pred Barijem ustavimo na črpalki. Jure in Janez sta premočena do kože. Nimata dežnih kombinezonov, curdura pa je spustila. V najbolj neumno narejenem lokalu ob črpalki, smo naredili poplavo. Italjan leta okoli z gobico in govoreč »mare«, briše luže po tleh, mi pa ob hrani in čaju zbiramo pogum za naprej. V Bariju smo prvi, od naših, kar se izkaže, da smo edini, ki sušimo cunje na štriku, napetim med motorji. Do popoldneva se je vreme namreč umirilo in ostali trije dežja sploh niso ujeli.
Med tem ko se nam cunje vneto sušijo, se počasi nabira tudi naša druščina, ki bo družno preplula Jadran. In ko gledam v vedno večjo gručo obloženih motorjev, utrujenih obrazov, ki si izmenjujejo vtise, začutim kako mi polzi iz rok tisti čarobni popotniški občutek, ko zreš v neznano pred seboj in prav nič ne pričakuješ in se je v zadnjih dneh preživetih z Juretom in Janezom tako lepo naselil med nas. Umaknem se iz te velike družbe znanih obrazov. Raje se zapletem v pogovor s tujci. Z nemcem, ki že 6 tednov potuje naokoli sam, z avstralcema, ki sta podobno pot kot mi in še malo daljšo prekolesarila, sedaj pa gresta proti Avstriji. Kot bi skušal pri njih ujeti in vsaj še malo zadržati čarobni občutek ob sebi.
Na trajektu pa smo že potniki domov, delimo si vtise, od Dubrovnika naprej nas okupirajo še tranzitni turisti, nam zavzamejo vse mize, da se z vso svojo kramo stiskamo na okenski polički. Malo preklinjamo pa kaj, ostalo nam je le še nekaj zavesljajev ladje, dve slabo prespane noči, beseda ali dve ter nekaj malega ceste do doma…
