Skok do Romunije

Odprtina tunela je bila zaprta z železnimi vrati, na njih pa odprtina v velikosti navadnih vrat.

0
16126

V mesecu juniju sem si vzel nekaj dni in zadal cilj Transilvanijo, oziroma deželo Drakule v Romuniji. Pri tem sem zaradi želje po čim krajši poti, ubral direktno pot proti vzhodu. Nasmejan sem užival v vožnji po lepi zeleni Sloveniji, malo po avtocesti, malo po ostalih cestah in že sem bil na mejnem prehodu Zavrč ter vstopil na Hrvaško.

Pred mejo sem si privoščil še slovensko toplo malico, nato pa nadaljeval z vožnjo proti Varaždinu, kjer sem se nekaj časa lovil, in šele nato našel obvoz in pravo cesto proti Koprivnici. Ko mi je uspelo, sem vozil po tem severnem delu Hrvaške, ki je gosto naseljen, zato je na cesti tudi veliko zoprnih omejitev hitrosti. Za Koprivnico sem ujel skupino slovenskih motoristov in se odločil, da jih povprašam, kam so namenjeni. Razmišljal sem, da bi se jim pridružil. Če bi mi seveda dovolili. Tako sem vozil kar za njimi . Ustavili so se v Pitomači. Na pijači sem izvedel, da so namenjeni v Srbijo, kjer so že dogovorjeni s tamkajšnjimi prijatelji za nočitev in druženje. Glede na to, da drugih planov glede vožnje niso imeli, meni pa se je zahotelo daljše vožnje, sem se od njih poslovil in se odločil držati mojega načrta. Kmalu sem ubral bližnjico in že sem bil na meji z Madžarsko, v katero sem vstopil brez težav in prišel v Barcs. Od tam sem vozil po skrajnem jugu Madžarske in užival v vožnji. Ceste so dobre in ni veliko naselij, tako lahko hitro napreduješ in uživaš v pogledu na širna polja. Res je, da je v glavnem ravnina, ampak me ni motilo, saj je cesta kljub temu prijetno ovinkasta. Peljal sem se skozi Szigetvar proti Pecsu, nad katerim se dviga eden izmed redkih hribov na tem koncu. Dokaj veliko mesto sem obvozil po južni strani in kmalu sem bil pri Mohacsu, od koder sem se nekaj časa vozil ob Donavi, nato pa se v Bataszeku ustavil v trgovini. Prav nobena prodajalka ni znala angleško ali nemško, a za kruh in vodo smo se že zmenili. Plačal sem z evri, čeprav sta se prodajalki križali, ko sem povedal, da nimam njihovega denarja. En dober evro sta nato le vzeli. V trgovini so bile stvari precej cenejše kot doma.

Pred trgovino v Bataszeku

Za Bataszekom sem prečkal Donavo, se peljal skozi Bajo in nadaljeval direktno na vzhod, proti mestu Szeged. Bilo je prijetno toplo, prometa je bilo malo in zelo sem užival. Peljati se je dalo kar hitro, naselja pa so si sledila v ravno pravšnjem razmaku, da sem nekoliko zmanjšal hitrost, si ogledal nekaj zgradb in nato spet pospešil. Sledil je Szeged – večje mesto na tem koncu Madžarske, jaz pa sem se odločil čim bolj približati meji z Romunijo in tam poiskati prenočišče. Ob 20.00 uri mi je to tudi uspelo – ustavil sem se v kampu tik pred mestom Mako, kakšnih 20 kilometrov od meje z Romunijo.

Kamp Mako

Kamp se nahaja ob reki Maros in je zelo urejen. Poleg mene so bili tam še trije avtodomi. Povečerjal sem v družbi potepuških psov, ki jih v vzhodnih državah na žalost ne manjka in nato v šotoru kmalu zaspal.Prevozil sem 610 km

2. dan

Spal sem dobro, zjutraj pa je bilo že precej toplo. Spet sem pozajtrkoval v družbi tamkajšnjih psov, pa tudi mravelj, ki so napadle še motor. So našle lepo pot po prednji gumi. Nekaj sem jih spravil dol, nato pa sem se odločil, da bodo že veter, tresljaji in vročina motorja napravile svoje. Da sem lahko plačal kamp, sem se moral potruditi, saj nisem mogel najti lastnika. Kamp namreč nima klasične recepcije, zato sem moral lastnika poiskati v domači hiši. Nisem si mislil, da bom tako zadovoljen, da bom nekaj plačal, vendar sem že komaj čakal nova doživetja na motorju. Po odhodu sem se odpeljal skozi Mako, ki ima kar nekaj velikih in lepih zgradb. Kar žal mi je bilo, da si ga nisem prejšnji večer malo ogledal.

Mako

Ni minilo dolgo in že sem prispel do meje z Romunijo. Sam prehod je minil brez težav, so pa kontrolo opravljali madžarski in romunski policisti skupaj. Vstopil sem tako v Romunijo, kjer na prvi pogled ni bilo dosti drugače kot na Madžarskem. Bližal sem se večjemu mestu Arad, tam pa naletel na veliko gnečo na cesti. Bilo je polno tovornjakov, ki so se vsi gnetli na cesti, ki pelje proti mestu Lipova in naprej za Devo. Dobro, da sem bil z motorjem, ker je bila kolona dolga. A sem moral paziti, saj je bila cesta ozka in tudi z druge strani so vozili tovornjaki, tako sem se moral nekajkrat hitro skriti pri kakšnem avtomobilu. Pa še preglednost je bila slaba – šlo je namreč za obvoznico in v bistvu za dolg desni ovinek. Cesta je bila tudi slaba, še posebej sem si zapomnil prehod čez železniško progo, ki bi ga pri nas že zdavnaj zaprli, saj je bil poln lukenj. Za povrhu pa je postalo še zelo vroče. Zelo sem bil vesel, ko sem se končno prebil skozi to muko od pločevine in lahko hitreje in bolj konstantno peljal. Do Deve sem nato užival v tekoči vožnji po dobri cesti, čeprav vmes nisem videl česa omembe vrednega.

Pokrajina.

Tu sem se ustavil na bencinski črpalki in parkiral motor v senci ob prodajalni, saj je bilo zelo vroče in sem želel popiti nekaj vode. Takrat je izstopil uslužbenec in mi rekel, da tam ne smem parkirati motorja, saj šef tega ne dovoli. Pokazal sem mu, da je zelo vroče, da sem v senci in nikogar ne motim, pa mi je spet rekel, da ne smem samo parkirati. Mislil sem si, to pa je dobrodošlica v Romuniji. Prvič sem se ustavil, pa ne smem biti v senci na prazni bencinski črpalki. Tako sem se odpeljal dalje in nato ustavil pri trgovskem centru, kupil vodo in nadaljeval z vožnjo po soparni Romuniji. Vozil sem proti Sebesu in nato Sibiu, a tam ni bilo ničesar posebnega. Več ali manj naselja in gričevnata zelena pokrajina. Morda mi ta del ni bil prav všeč, ker je bilo zelo vroče – okrog 35 stopinj. Mogoče mi bo bolj simpatično kdaj drugič, ko bodo razmere ugodnejše. Pri Sibiu sem pa spremenil smer proti vzhodu, nato pa zavil proti jugu za mesto Ramnicu Valcea, do koder je bila na zemljevidu narisana lepa panoramska cesta po dolini. Na koncu se je izkazalo, da cesta ni bila nič posebnega. Obkrožale so me revne vasice, visoki gozdnati hribi in rjava reka Olt, pa še promet je bil zelo gost.

Dolina reke Olt

Malo naprej od mesta Brezoi sem opazil znake za znane samostane. Tam se je nahajalo tudi nekaj hotelov, a ni bilo videti preveč simpatično. Pri Ramnicu Valcea sem pripeljal ven iz doline in nato zavil za Pitesti, po nekaj kilometrih pa zavil proti severu za Poineari. Bral sem namreč, da naj bi se tam nekje visoko v hribih nahajal pravi grad Drakule, do katerega vodi tisoč stopnic. Ko sem se bližal cilju, sem se spraševal, če sem na pravem kraju, saj nisem opazil niti griča, kaj šele kaj višjega. Sama ravnina. Ko sem prišel v Poienari, je šlo za revno kmečko vas in tam ni bilo za videti ničesar, razen nekaj starejših hiš. Šele po povratku domov sem ugotovil, da sem se pred odhodom prehitro zadovoljil z informacijami. Prebral sem namreč, da naj bi se grad nahajal v mestu Poienari, ki se nahaja v bližini kraja Curtea de Arges. Kdo bi si mislil – šele doma sem ugotovil, da sta v bližini mesta dva kraja z enakim imenom. Naslednji dan sem odpeljal mimo prvega in drugega, pravega kraja, pa tudi gradu, pa tega sploh nisem vedel. Res ni bil posebej označen ali pa sem znak spregledal.

Po spodletelem iskanju sem se tako odpeljal do Curtea de Arges, kjer sem že iskal kamp označen na zemljevidu, a ga nisem našel, zato sem nadaljeval po znameniti cesti Transfagaras proti severu. V Curtea de Arges je sicer gosto naseljeno in urejeno mesto, je pa to starodaven kraj, znan po lepem samostanu in drugih objektih. Znan je tudi po tem, da drži svetovni rekord v količini padlega dežja, saj ga je pred leti v 20 minutah padlo nekaj čez dva metra. Upal sem, da se to ne bo ponovilo v dneh, ko sem tam gostoval.

Počasi sem se začel dvigati proti Karpatom. Vasi so postajale bolj redke in samotne, ceste so bile bolj blatne. Srečeval sem tudi ljudi, ki so hodili ob cesti in na povodcu vodili krave. Kmalu sem se ustavil v gostilni, kjer je bil znak za kamp, a natakarica ni znala angleško in mi ni mogla pomagati. Prav zanimivo je bilo, ko sva le strmela eden v drugega in nisva vedela, kaj drugi govori. Tudi z rokami in s kazanjem na zemljevid si nisem mogel pomagati. Na srečo so kmalu prišli neki gostje in mi povedali, da kamp ne obratuje več, a najbrž nekaj kilometrov naprej obstaja drug. Tudi za tega sem se moral kar potruditi in precej spraševati, saj ob cesti spet ni bilo nobenega znaka. Nahajal se je v Corbeni, ki je sicer zelo razpotegnjeno naselje ob cesti.

V kampu so imeli bungalove, pa sem se nastanil kar tam. Šotora se mi ni ljubilo postavljati ob kravah, ki so se pasle po kampu. Sem se bal, da me bo katera pohodila. V kampu sem bil seveda edini turist.

Pred bungalovom sem si nato nekaj skuhal, saj druge hrane tam ni bilo mogoče dobiti in jo nato zadovoljen pojedel v družbi krave. Dobro, da ji ni zadišal moj pasulj. Zanimivo je bilo tudi glede stranišč in tuša v kampu. To je bilo v okviru lokala in tako sem se samo v gatah sprehodil z brisačo skozi lokal mimo gostov, da sem prišel do tuša in se stuširal. No, zdelo se mi je, da žensk v lokalu to ni nič motilo.

Po tuširanju sem se gostom tudi sam pridružil. Seveda že oblečen. Kar dolgo smo se pogovarjali z lastnikom, njegovo ženo in natakarico. Ta je dobro govorila angleško in je tudi že delala v Italiji, tako s sporazumevanjem ni bilo težav. Bili so zelo prijazni, česar ta dan od Romunov še nisem bil deležen. Pogovarjali smo se o mojem potovanju in motorju, pa so rekli, da je tukaj na varnem, v Bukarešti pa moj motor ne bi zdržal niti eno minuto, saj bi ga že prej ukradli. Tako tudi oni niso imeli dobrega mnenja o sonarodnjakih. Cena v baru za tri piva – en evro. Sem kar častil. Se mi je »fajn« zdelo. Prevozil sem 540 km

3. dan

Spal sem dobro v bungalovu za dva. Zjutraj me je lastnik prepričeval, naj ostanem še dva dni, da bo tukaj potekala dirka v motokrosu, a sem mu rekel, da nimam časa in moram dalje. Poslovil sem se in odpotoval dalje. Ta konec Romunije je sicer bolj reven in žalosten, a kmalu sem bil že stran hiš in se pričel dvigovati proti jezeru Vidraru. Že pred tem sem opazil velik znak, da je cesta zaprta, a so mi vsi domačini že prejšnji dan rekli, da ni težav, da ni več snega in bom z motorjem lahko prečkal Karpate.

Na tem mestu sem se nato tudi peljal mimo pravega gradu Drakule in kraja Poienari, ki sem ga iskal prejšnji dan, a takrat tega še nisem vedel. Še celo ustavil sem se v bližini in fotografiral zanimivo speljano cesto. Imam vsaj razlog, da se še kdaj vrnem nazaj. Pri samotnem umetnem jezeru Vidraru se je pričela slabša cesta s precej luknjami in ovinki, tako sem napredoval počasneje. Ko sem obvozil jezero in se od njega začel oddaljevati, se je cesta zopet izboljšala.

Začetek Transfagarasana

Naselij tukaj ni bilo, sem in tja pa se je pokazala osamljena počitniška hišica, sicer pa so me obkrožali le hribi in gozdovi, vsi v sočni zeleni barvi. Užival sem v vožnji in razgledih, pa tudi temperatura je bila prijetna. Kmalu sem v vrhovih nad seboj zagledal zaplate snega in se pričel še bolj strmo dvigovati, tam pa sem naletel tudi na neurejeno cesto. Asfalt je bil sicer dober, vendar pa je bilo na cesti polno kamenja in peska. Ni me preveč motilo, saj sem peljal počasi in užival v lepih razgledih, ampak cestarjem dam minus, kljub znaku, da je cesta zaprta. Visoko nad seboj sem gledal tudi cesto z dolgimi galerijami in opazil, da prav veliko snega po vrhovih ni, zato me ni skrbelo za prevoznost.

Jezero Vidraru

Po nekaj serpentinah in slikovitih razgledih sem naletel na na cesti parkirane avtomobile in se počasi prebijal mimo njih, dokler ni bil na cesti le sneg. Šlo je namreč za plaz, ki je za nekaj metrov zasul cesto. Glede na to, da so ljudje naprej hodili ob robu ceste, sem si rekel – če gredo lahko peš, bom šel tudi z motorjem. Tako sem se kar peljal naprej ob zunanji strani ceste ter plaz kmalu prečkal.

A to še ni bilo vse. Ko sem prečkal sneg, sem se znašel na vrhu prelaza pred z železnimi vrati zaprtim tunelom. Šok! Sem se že videl, kako moram po isti cesti kakšnih 100 km nazaj in nato po drugi cesti prečkati Karpate proti severu.

Odprtina tunela je bil cela zaprta z železnimi vrati, na njih pa odprtina v velikosti navadnih vrat, namenjena pešcem. Motorja skozi to nisem mogel spraviti, ker so bila vrata tudi dvignjena oziroma je bil spodaj podstavek. Na srečo pa je bila železna plošča, ki je pokrivala odprtino tunela, sestavljena iz dveh delov in je bila na sredini tudi zamaknjena, tako je bila na spodnjem delu večja odprtina. Razmišljal sem, da bi motor mogoče spravil skozi to odprtino, vendar sem se moral najprej prepričati, kako je na drugi strani tunela. Povprašal sem mimoidoče, ki so povedali, da je na drugi strani lažje priti do ceste. Snel sem vse kovčke, jih odnesel v tunel ter s pomočjo mimoidočih, ki so bili sicer tam na izletu, še bolj razširil odprtino, tla podložil s kamni, ker je bilo vmes še železo in nato smo skupaj prenesli motor v tunel. Odprtina je bila ravno toliko velika, da smo najprej spravili skozi en del krmila in nato drug ter nato še cel motor.