Grčija

Pot sva opravila v začetku avgusta, a s časom in voljo nikakor nisva prišla skupaj, da bi napisal še nekaj besed o poti. Na pobudo prijateljev sem se vseeno odločil, da poskusim čez zimo strniti nekaj spominov iz poti.

Ko rečemo, da gremo na dopust v Grčijo, takoj pomislimo na grške otoke, čudovite zalive in turkizno morje. Toda mi smo se odločili za celinsko Grčijo, ki jo bomo spoznali z motoristične perspektive.

V hladnem aprilskem jutranjem svitu se že peljem na otovorjeni »transalpki« po ljubljanski obvoznici na dolgo pot proti jugu.

Naslov je tak iz razloga, ker je kolega odšel na to pot z Aprilio, ki ima le 125 ccm in zaradi tega na cesti nisva mogla razviti neke hude hitrosti.

Po dolgem kolebanju kam iti na potovanje za 14 dni smo se štirje prijatelji (Zdravc Vili, z ženama Branko in Beti) odločili za Grčijo.

Neprekinjeno vibriranje in zamolklo bobnenje motorja nekje v drobovju ladje, me uspava. Ko se umiri zadnje vpitje glasnih bolgarskih šoferjev pozno v noč, ki je naraščalo z upadanjem viskija v steklenicah, postane dvojni fotelj podaljšan s stolom čisto udobna postelja in predvsem mehkejša kot tla.

Park starih hrastovih dreves, na mali planoti. Robovi strmo padajo v dolino in v strminah poraščenim z grmovjem je polno ovc z majhnimi zvončki...