Test: Honda GL1800 GoldWing

Izdelujejo jo že več kot 30 let! Ima približno 150 litrov prtljažnega prostora! Široka je nekoliko manj kot meter! Z voznikom in nekaj prtljage tehta več kot pol tone in še bi lahko naštevali.

Po vsem tem, bi lahko nekdo pomislil, da gre za “dostavnik” na dveh kolesih. O ne, ni dostavnik, gre za enega najbolj luksuznih motociklov vseh časov. Honda GL 1800 GoldWing si s svojimi merami in razkošjem, prav gotovo zasluži naziv “moto-limuzina”. V prvi vrsti je izdelana za “požiranje” neskončnih cestnih kilometrov, prestiž in paradiranje po mestnih ulicah pa sta le “bonus”, ki ga kupite skupaj z njo.

Ko sem s ključi v roki stal pred njo, sem se začel spraševati in razmišljati: “Naj sedem spredaj ali zadaj? Hm, če bom sedel spredaj, bom vozil enega največjih motociklov na svetu, če sedem zadaj, se bom počutil kot kralj in se peljal na enem najudobnejših motorjev na svetu. Nič, oboje moram preizkusiti!”

Redko, ali bolje nikoli, se ne sprašujem o sopotnikovem sedežu, a na tem motorju izgleda tako mamljivo, da se mu je težko upreti. Skoraj tako težko, kot preizkusiti to “zverino”. Na prvi pogled se zdi, da potrebuješ vsaj 2 metra in 150 kg, da bi jo obvladal, a že po nekaj kilometrih ugotoviš, da videz vara. Vseeno je velikost “Winge” vredna vsega spoštovanja in pametnega pristopa.

Impresivna prednja maska z dvema velikima žarometoma, velikim, ročno nastavljivim vetrobranom in “avtomobilskimi” ogledali z integriranimi smerniki, nam da vedeti, da nam prepih na tem motorju ne bo delal težav. Ravno nasprotno, v primeru da nam bo prevroče, je na sredi velikega vetrobranskega stekla vgrajen usmerjevalnik zraka, s katerim si lahko v poletni vročini nastaviš dodaten piš vetra. Za masko se skriva pregledna armaturna plošča z velikimi merilniki, pod njo pa je velik LCD prikazovalnik, ki nas obvešča o izbrani radijski postaji, uri, zunanji temperaturi ter o nastavitvi zračnega vzmetenja. Slednje si lahko nastaviš s pritiskom na stikalo in ga tako prilagodiš trenutnim potrebam (trše, mehkejše, …). Pred voznikom so stikala za upravljanje avdio sistema. Veliko stikal je tudi ob obeh ogrevanih ročicah, ki so namenjene tako upravljanju radia, kot upravljanju z ostalimi napravami (tempomat, vzvratna prestava,…).

Šestvaljni, tekočinsko hlajeni agregat, bokser zasnove, lepo zapolni prednji in spodnji del motorja na obeh straneh ter nudi odlično vetrno zaščito za stopala. Na tistem mestu, kjer je na motorjih ponavadi sedež za voznika in sopotnika je tu velik “fotelj”, še posebej za sopotnika, ki ima velik in udoben naslon. Oba sedeža sta ogrevana! Sopotnik si s stikalom, ki je nameščen desno zadaj, kar sam nastavlja, preko osmih stopenj, ogrevanje sedeža in naslonjala. Poleg fotelja v oči bodeta tudi veliki sopotnikovi stopalki, ki sta že na pogled zelo udobni, kar v praksi lahko samo potrdim.

Kot zelo priročni se izkažejo manjši predalčki, ki so nameščeni spredaj in zadaj. Prednji desni predalček je možno odpreti le s ključem, v katerem se zato lahko shrani vrednejše manjše predmete. Kovčki so del motorja in jih ni možno odstraniti. Motor zelo razširijo, na

zadnji strani pa so na njih svetlobna telesa. Novi model od prejšnega najlažje ločimo po zadnjih lučeh in smernikih, saj so nekoliko spremenjeni in v moderni “beli” barvi. Kljub bogati serijski opremi je seznam dodatne Hondine opreme še vedno precej dolg (meglenke, kromirani dodatki, …).

Ko sem prvič sedel na 740 mm visok voznikov prestol in pogledal na “delovni prostor”, me je količina stikal nekoliko zbegala, saj se znajdeš med samimi stikali. Imel sem občutek, kot da bi sedel za krmilo “space shuttla”. Nato sem vzel v roke navodila, ki niso nič tanjša od zajetne knjige. Hm…

1 od 4

No, stvar še zdaleč ni tako zapletena. Vsa stikala so logično razporejena in dovolj velika, da jih brez težav uporabljaš z rokavicami in se nanje hitro navadiš. Motor res ni namenjen začetniku oziroma motoristu, ki mu osnove vožnje niso poznane, a ko odmisliš težo ter mere, se opogumiš, spelješ in hitro ugotoviš, da je Winga presenetljivo lahkotna za vožnjo. Nizko težišče in odlično premišljena ciklistika omogočata izpeljavo celo avto-šolske osmice! Le kratek čas sem porabil, da sem se je malce navadil in izgubil tisti prvi strah manevriranja na mestu – takrat se je pričel pravi užitek.

Ponujeno udobje me je tako navdušilo, da me je ponavadi ustavila šele prazna posoda za gorivo, ki je zaradi nižjega težišča in boljše razporeditve teže nameščena pod voznikovim sedežem. Poraba goriva, okoli 7.5 l na 100 prevoženih kilometrov, sploh ni velika, saj se je potrebno zavedati, da z ročico plina upravljaš agregat z več kot 1800 ccm delovne prostornine, s 118 KM in kar 167 Nm navora! Zaradi gromozanskega navora lahko voziš skoraj vedno v najvišji, peti prestavi in niti ob prehitevanju ni potrebno posegati po natančnem, takočem menjalniku. Ob ostrejšem pospeševanju me je navdušil zvok šest valjnika, iz dveh, na vsaki strani, nameščenih izpušnih cevi, ki je pravi balzam za ušesa. Spominja na zvok Porscheja, s katerim si Winga deli prav zasnovo agregata.

Tako sem ob norem zvoku s še večjim veseljem dinamično priganjal “ladjo”, ki je pri tem postala presenetljivo hitra. Mejo nagiba v zavoju določajo veliki nožniki, ki se precej hitro srečajo z asfaltom in takrat je bolje odnehati, saj se ostale stvari pri nasedanju, v primerjavi z voznikovimi stopalkami, ne bi umaknile. Ob hitrejši vožnji ali bolj naloženem motorju je nepogrešljivo tudi dobro vzmetenje. Pri Wingi se trdota zadnjega vzmetenja nastavlja elektronsko. S posebnima stikaloma je mogoče priklicati že dve prednastavljeni trdoti zadnjega blažilnika. To se v praksi izkaže za zelo koristno, saj lahko hitro prilagodiš motor trenutnim potrebam, vse nastavitve pa se prikažejo tudi na LCD prikazovalniku pred voznikom. Sprednje vzmetenje je opremljeno s Hondinim sistemom “anti dive”, ki preprečuje posedanje in zibanje prednjega dela motorja ob močnejših zaviranjih.

Zavore so kombinirane in kot se za takšno križarko spodobi, opremljene s serijskim proti blokirnim sistemom (ABS). Zadaj je očem skrit kar 315 mm velik zavorni kolut, kar le priča o tem, da ni “mačji kašelj” ustaviti skupno težo Winge. Prav teže se je pri vožnji te cestne križarke potrebno dobro zavedati, saj od zavor ne smemo pričakovati čudeža. Te niso agresivne in pri močnejšem zaviranju potrebujejo precej močan stisk ročice. Da ne bo pomote, vsa vgrajena sodobna tehnologija je namenjena predvsem večji varnosti ter udobju, a vseeno nam omogoča presenetljivo športno vožnjo!

Marsikateri motorist je bil presenečen, ko me je zagledal v ogledalu, kako sem mu brez težav sledil, čeprav je bila najina vožnja že precej dinamična. Umirjeno križarjenje, ki je tej križarki “pisano na kožo”, dodatno popestri serijsko vgrajen avdio sistem z zunanjima zvočnikoma, katerega brez težav poslušamo do približno 120 km/h in med vožnjo sam prilagaja glasnost glede na piš vetra. Pri osnovnem modelu so zvočniki nameščeni le spredaj, ob doplačilu pa si je možno omisliti zvočnike tudi zadaj. Za dodatno udobje in razvajanje so tu na voljo še: ogrevana sedeža, ogrevane ročke, celo usmerniki toplega zraka, ki grejejo tudi voznikova stopala, … Serijsko je preko avdio sistema vgrajena povezava med voznikom in sopotnikom. Potrebno je le vgraditi komunikacijsko napeljavo v obe čeladi.

Kljub bogati osnovni opremi GoldWing, je seznam dodatne opreme še vedno precej dolg (meglenke, kromirani dodatki, več zvočnikov, CD izmenjevalec, …). Ob nakupu popolne Hondine opreme je mogoče motor podražiti celo za polovico.

V letu 2007 bo možno pri nas doplačati revolucionarno varnostno vrečo (Air-Bag), ki bo v kompletu z vgrajeno navigacijsko napravo stala okoli 3200 €. Se vam zdi veliko? Odvisno je predvsem od tega, koliko ceniš svoje življenje. Za resnično zahtevne kupce je tu še vrsta specializiranih podjetij, ki izdelujejo unikatne dodatke in tako pomagajo lastnikom teh križark, da jih naredijo še bolj edinstvene. Ne boste verjeli, na Švedskem sta dva brata svojo GoldWingo predelala, kar v vlečno vozilo za pokvarjene avtomobile!

Na ponavadi dolgočasnih avtocestah, ki se jih načeloma izogibam, sta se izredno izkazal tempomat in odlična vetrna zaščita. GoldWinga je na njih lahko presenetljivo prijetna. Hitrosti preko 200 km/h zmore brez težav, števec pa se ob priganjanju ustavi nekje okoli številke 220. Pri tako visokih hitrostih motor postane nekoliko nemiren in se začne skozi dolge zavoje rahlo “zibati”. Šele zdaj prav razumem tiste, ki se s takimi motorji vozijo po avtocestah. V mestu je zadeva obratna. Širina motorja ne dopušča vedno vožnje med avtomobili, tako je v mestih moto-limuzina nekoliko okorna in je z njo bolje počakati v koloni. Torej, kot bi bili z avtomobilom. Pa saj imaš radio, mar ne? V osnovi tako ali tako ni namenjena za opravljanje dnevnih mestnih opravkov.

Če jo slučajno kdaj nerodno parkiraš, si lahko pri počasnem manevriranju pomagaš z vzvratno prestavo, ki deluje kar s pomočjo električnega zaganjača. Sicer “rikverc” pri Wingi ni nobena novost, saj ga vgrajujejo že več kot 20 let, je pa prav gotovo, pri tej velikosti in teži motocikla, nepogrešljiv dodatek. Zelo koristno je tudi centralno zaklepanje vseh kovčkov s pomočjo daljinskega upravljalnika, s katerim je zadnji kovček možno odpreti celo na daljavo.

Pri vsej tej dodatni opremi, natančni, končni izdelavi ter velikem agregatu, se verjetno sprašujete ali ima ta motor kakšno slabo lastnost? In ali mu sploh kaj manjka? Po mojem mnenju “Goldi” manjkata vsaj dva “cukrčka”, ki ju “Bavarski” konkurent LT 1200 ponuja in se v praksi izkažeta, kot zelo učinkovita. Gre za električno nastavljivo vetrobransko steklo in električno centralno stojalo. Vetrobransko steklo je pri Hondi nastavljivo le ročno, tako je potrebno za ta podvig vedno ustaviti motor in sprostiti vzvoda na obeh straneh prednje maske, da ga lahko premaknemo v drug položaj. Še bolj praktično bi bilo hidravlično, električno centralno stojalo, ki bi najbolj prišlo prav ob sestopanju malo bolj štorastega sopotnika, ko te lahko le-ta spravi iz ravnotežja in zato prevrneš svojo “ljubico”. Marsikdo bo sicer rekel: “Manj, kot je “štroma”, manj stvari lahko “crkne”. Sicer bi bil tak stavek, pri motorju s toliko električnimi napravami, že malo neresen. Težko bi rekel, da je pomankanje teh dveh dodatkov slabost, prej bi označil to kot pomanjkljivost.

Cena, ki jo je potrebo odšteti za novo GL 1800 GoldWing, visokih 24400 €, bo verjetno marsikoga pripravila, da bo zavijal z očmi. Za petičneža, ki svoj prosti čas preživlja v kazinojih in svoje premoženje rad razkazuje mimoidočim, pa je to “zlata” naložba. Na koncu bo sleherniku skupen stavek: “Meni je DRAGA”. Razlika bo le v pomenu besedice “draga”. Razveselila bo predvsem tiste, ki jim prepeljati 1000 km v enem dnevu ne predstavlja posebnega problema, kot tudi one, ki se pustijo razvajati.Velik prtljažni prostor ni namenjen le “basanju” popotniške prtljage, ampak tudi za spravljanje spominkov na dolgi poti okoli sveta. Če se boste odločili za nakup te Hondine križarke, vam bo vaša sopotnica več kot hvaležna!

Na koncu še opozorilo vsem tistim, ki ne želijo vzbujati dodatne pozornosti in so po naravi sramežljivi. “Odsvetujem vam vsako vožnjo, posedanje in približevanje Hondi GoldWing, saj s svojo mogočnostjo pritegne pogled slehernega človeka, kateri bi vas lahko spraviti v zadrego. Za dodaten nasvet se posvetujte z najbližjim motoristom!”

Motocikel nam je na preizkus posodilo podjetje AS Domžale Moto center d.o.o. iz Trzina. Cena osnovnega modela je v trenutku objave tega članka znašala €24.400,00

^{Foto: Uroš Šemen, Peter Baloh}