POTOVANJE JE STVAR ČASA IN DENARJA predvsem pa ZABAVE. A smo ali nismo obdelali vse zadane cilje, pogledali in preslikali vse možne zanimivosti, je čisto irelavantno v primerjavi s tem da smo se:
NORO ZABAVALI in prišli ŽIVI IN CELI DOMOV.
Trips for Dummies ali priročnik za začetnike
1. PAZI S KOM SE DRUŽIŠ
2. “KORISTNEGA” TOVORA NI NIKOLI PREVEČ
3. MORJE NA DESNI OK, MORJE NA LEVI NO GO!
4. NO SIKIRIKI ali NE SE SEKIRAT če gre kaj narobe
5. PAZI KAM PARKIRAŠ MOPED
6. ne pozabite na FUNNY TIME
7. SAMO ČIST MOPED JE PRIMEREN ZA TRIP
8. SPOMINI OSTANEJO
9. LAČN SI FULL DRUGAČN
10. MI SMO MOTORISTI ne alpinisti
11. V VROČINI SE JOŠKI POVESIJO
12. ČE NE VEŠ KAM NAPREJ, POTEM POJDI TEŽIT FRENDU
13. ZAKLJUČEK oziroma “ZASE SE BRIGI”
14. PAZI S KOM SE DRUŽIŠ
Hja, beseda je dala besedo, s Kmetom sva se poznala na četiri oka, pa 2x zapeljala skupaj in ugotovila, da nam je malce objestni stil vožnje podoben (moja žena bi zapisala, sta se zavohala) in seveda, sva se kar po telefonu dogovorila, da gremo za prvomajske skupaj na izlet, tja nekam v Črno goro. In za naju je bil problem rešen.
Seveda pa se znajo stvari zakomplicirati, saj so poleg moških zraven tudi ženske, zato kar upoštevajte zgoraj napisano. S puncami ni šale in tako sem slišal od moje “ja grem, če se bom s Kmetovo punco ujela!”. Le kdo se ne bi z Vesno ujel, še Kmet se je.
2. “KORISTNEGA” TOVORA NI NIKOLI PREVEČ
*tovor 2×15 litrov + kovček 42 litrov, pa še ta bolj prazen kot ne, ker NINĐA ne sme biti preveč otovorjena.
In Kmet in Kmetica
*dva motorja, na obeh vsi trije kufri, roll bag na zadnjem sedežu, pa še tank torba.
Izbulim oke in vprašam: “stari a si vse vzel?” pa mi Kmet odvrne:
“skoraj vse, če bo kaj manjkalo bom pa kupil,” in v isti sapi dodal, da bo kr težka ker ga ziba kot na jahti. Tako med pogovorom, kaj vse je spakiral (gate in nogavice za vsak dan posebej, 4x kratke hlače, 10 majic s kratkimi rokavi, obleka za k maši) zavrtimo prednapetost amortizerja na KTMju, Kmet dobi nasmešek ponovno na obraz in smo READY TO RACE.
3. MORJE NA DESNI OK, MORJE NA LEVI NO GO!
Šibamo uredno proti planu prvega dne, se pravi v Novaljo, kjer smo kar zabukirali eno hiško v kampu, ker bo baje naslednja dva dni bolj kislo vreme in bomo raje prevedrili u izi in ker imamo s seboj tudi precej svežo motoristko, ki gre prvič na daljši izlet je bil razpored jasen.
Kmet gre prvi, za njim Vesna, da ji lepo sporoča situacijo na cesti in mi2 z mojo zadaj. Seveda se v Senju že pojavi prvi zaplet, namreč Kmet lepo mirno potegne levo v hrib za Plitvice. Kaj sem hotel kot se parkirati in počakati, da pricapljata nazaj. In takrat smo potem izzumili naslednji stavek:
Morje na desni ok, morje na levi ni ok!!
4. NO SIKIRIKI ali NE SE SEKIRAT če gre kaj narobe
Čeprav sem bil v štartu malo skeptičen, kako bo šlo potovanje, namreč 2 otovorjena mopeda do maximuma, sveža šoferka, so se moji dvomi hitro razblinili ob naslednji prigodi:
V Vinodolcu so potekala obnovitvena dela na cesti pa je bil semafor za izmenični promet. Kmet in Kmetica stojita ob rdeči in čakata, vmes malo čvekata in seveda oba nakrcana motorja precej skupaj.
Pade zelena, Kmet potegne in s svojim kufrom ravno prav povleče Vesnin kovček, da jo lepo zarotira. Seveda ni imela drugega, pa čeprav se je še par metrov trudila, kot moped spustiti na tla. Joooj, panika, avti za nami, mi2 z mojo rabiva celi dve minuti da se izkrcava, da odprem tačko, preverim zadaj promet itd. Ko se obrnem pa že Krpanov Martin dvigne cel moped skupaj z Vesno, očisti kufre, me čukasto pogleda in pravi:
“Kaj zdaj, koga čakamo?”
Nasmehnem se in si mislim, ebenti, kul bo, pa zabave tut ne bo zmanjkalo.
5. PAZI KAM PARKIRAŠ MOPED
Ker se prvomajski šele začenjajo in dalmatinci začnejo z urejanjem vsega živega ter pripravo na sezono, je naslednje jutro ob 6 uri že budnica.
Skozi okno slišim udarce motike, razgrajanje, kose zemlje ter kamenčkov, ki letijo po zraku in sumljiv zvok kako se odbijajo od plastike. Kar v gatah zletim ven in nahrulim delavke (zanemarim, da so se jim sline pocedile, ko sem vs nakurjen s poltrdim skakal in robantil) naj za božjo voljo prenehajo nabijat pod oknom in kar je še huje, naj kopljejo in rijejo stran od mopeda, ker drugače jim bom glavo odšraufal, mi čisto mirno ena odgovori:
“pa jebote, treba da uradim poso” 😛
Zgornji stavek me postavi na realna tla in jo res milo pogledam in poprosim:
“molim te ko boga, idi tamo pa prvo tamo uradi svoj poso”
Pade mučen trenutek tišine, vmes pa slišim hihitanje iza Kmetovega okna in komentar:
“stari dej jo, ne se pustit, niko neče da mi kaže gde da isparkiram moped” 😀
6. ne pozabite na FUNNY TIME
Jutranja nevihta hitro izzveni, v bistvu se pomika proti jugovzhodu in pred nami bo zihr lep dan.
Zato se vsak posveti svoji zabavi.
Nekateri se sončimo, drugi pijejo, tretji pa samo izgledajo lepo… 😀
…bistvo sestavka pa je:
7. SAMO ČIST MOPED JE PRIMEREN ZA TRIP
Zato Kmet uporabi 50% viška svojih majic (se spomnite točke o pakiranju) in očisti vse tri motorje, detajlno, v nulo do visokega sijaja.
Vmes sicer KTMju odpade en vijak, ampak se nihče prav pretirano ne sekira v tej smeri, saj uporabimo znano zdravilo v naslednji flaši.
8. SPOMINI OSTANEJO
Da bo vse res in da bomo čez nekaj let, ko bomo že vse pozabili lahko obujali spomine, se odločimo da posnamemo kar film. Vse bo po resničnih dogodkih le stuntmana Kmeta najamemo, da bo zaigral vse nevarne prizore. Odpravimo se na primerno lokacijo, kjer mu režiserke podajo natančna navodila, kaj želijo in kako.
Zgodba je sestavljena iz naravnih ovir, ki jih ponuja otok Pag, od offrouda po kamenju, do prelepega asfalta, kjer KTM pokaže kako se lepo slajda brez TCja.
Montaža s takratno tehnologijo, fotoaparat pa 480 pikxlov zmore kar zmore, a kaskader je vseeno dal vse od sebe.
Po vseh teh naporih je seveda še padla papica in kratek sprehod, da se hrana poleže.
9. LAČN SI FULL DRUGAČN
Po dveh dneh se počutimo že izkušene popotnike, zato kar plan do Kotorja.
V Stonu obvezno na stonsko torto, a Kmet viha nos, ne je on sladkarij in gasa dalje.
Na meji s Črno goro punce okupirajo carinika, da je nama s Kmetom kar mal nerodno, njemu pa še bolj. Ubogi revež ni mel kaj kot se slikat z njima. Kmet pa s tem pridobi možnost uvoza na črno vseh njegovih nogavic, majic in gat brez carine.
Tako v popoldanskih uricah pademo v Kotorski zaliv, ko opazim, da Kmet ni več živahen, niti razposajen, da nekam zavlačuje in opleta po cesti. Ustavimo se ob cesti ko ves jezen vrže čelado dol in pravi:
“jaz bom umrl, ne morem več, moram nekaj pojest.”
Tako smo spoznali, da ga je potrebno nahraniti na 3 ure kot dojenčka pa bo spet veselo čebljal naokoli.
Čez dobrih 5km se sparkiramo v kraju Dobrota in seveda še ostali nešto maznemo, ker smo bili tudi mi že lačni. Mlakar bi dejal:
“…lakota je hudič ki pahne človeka u šwahost.”
10. MI SMO MOTORISTI ne alpinisti
Fraj dan, da zabluzimo na vrh Lovčena, pa dol preko Cetinj in Rijeke crnojeviča do morja in nazaj v Kotor.
Lepa sicer ozka in nevarna cesta (lokalci so kamikaze) s fantastičnimi razgledi se vije proti vrhu Lovčena. Plan je preprost, gremo v mavzolej Njeguša, kjer se vidi več kot 80% Črne gore.
In seveda srečamo koga drugega kot Slovence vmes se delamo ful pametne in gledamo v zemljevid, ter planiramo “rute”. Naj kar povem, da razen morja na levi ali desni nismo upoštevali nobenega GPSa (niti imeli), zemljevida nikoli pogledali (edino v tem trenutku izbruha pameti) ampak čisto preprosto sledili tablam, ko so bile postavljene.
Razen občasno smo poslali našega Izvidnika, da je pogledam kam naprej. In je šlo.
Lepa cestica je kmalu postala manj lepa, manj lepa celo mokra in mrzla, dokler ni bil že sneg ob cesti.
oujeee…noro, sami bomo na vrhu, si mislim….dokler ne pridemo na spodnje parkirišče, saj se naprej ni dalo, snega je bilo že več kot 2m in to v dolžini kakih 100m. Črnogorske službe se kar držijo reka:
“bog dao, a bog če i uzet.”
Vmes nam še povedo, da je potrebno preplezati še tistih 100m snega, pa nato je cca 700 stopnic in se spogledamo. Nastane mučna tišina, ko Kmet pribije:
“ma mi smo motoristi ne hribolazci.”
Pade smeh, obrneva mopeda in že vijugava proti Cetinjam v dolino. Ter naprej spet po ozkih kolovozih za Rijeko crnojeviča in vročih 30C in še naprej za Skadarsko jezero, kjer nas že pošteno kuha.
11. V VROČINI SE JOŠKI POVESIJO
V nekem momentu nama je s Kmetom dovolj, pri 30C in povprečni hitrosti 30km/h rabiva mal pavze.
Itak da vrževa zgornji del oblačil dol, vročina puhti s teleščk ven, poskušam se napihniti kar se da zraven bilderja ampak ne gre, to je to, kolikor žaba zajame zraka.
Potem pa še dobim par nasvetov profesionalca (misleč da so to najini privat pogovori)
Stari, maščoba ne stoji pokonci, boš moral mal mišic nardit in mi joške popravlja in poriva navzgor. Itak, da poslušam vse, ker se mislim izboljšat pa zdefinirat, samo mal časa rabim, v ozadju pa krohot obeh bejb in skoraj valjanja po tleh…..in zven njunih besed “joški pa ne stojijo sami pokonci”
Po tem mučnem opravilu, sem malce bolj previden, kje joške v javnosti kažem
Dalje, dost zabušavanja, še v dolino pa ob železnici, kjer prehitimo vlak, ki resnično ne neha trobit. Pa mu mahamo nazaj in tudi ugotovimo vzrok hupanja.
Punce so imele samo neke ohlapne majice na sebi in ko sva potegnila s Kmetom, je vse skupaj lepo odkrivalo in plapolalo, da je strojevodja skoraj ven iz kabine padel.
Ob morju še večerjica in dan je končan.
12. ČE NE VEŠ KAM NAPREJ, POTEM POJDI TEŽIT FRENDU
Še par dni dopusta je ostalo, pa vržemo globoko debato, kam pa kako, kaj bi se dalo še videti v Črni gori, koliko časa bomo za to izgubili, skratka dolg, pa naporen in na trenutke zelo izčrpljujoč pogovor, ko Kmet provali spet eno modro:
“A gremo k Piku v Vrsar?”
Ja, oke smo izbulili, res je čudno, ko si v ČG, potem pa hopcup na drug konec v Vrsar. Ampak, če malce tako pripreš oči, pa si misliš, saj sem na tripu, ne pa z agencijo na vodenem ogledu, kjer si moram vse lokalne cerkve, znamenitosti, trge in ostalo šaro ogledati, ja potem sem prost, potem lahko res počnem karkoli hočem.
In tako je padel konsenz JA. Nitko neče meni govorit đe da se vozam.
Užgemo eno tako lušno ruto iz Kotorskega zaliva proti Bileči mimo Bilečkog jezera, pa pri Makarski nazaj na obalo, mal po Ac mal po C in bomo zvečer tam. In tako je bilo.
Še mala prigodica, oziroma ne zaupaj starim tetam.
Ko sva v kotorskem zalivu samo zaradi preverjanja vprašala dve starejši gospe, kje je odcep za Bilečo, sta nama vljudno pomagali in povedali za pot. A v trenutku, ko sva hotela do motorja, pravi ena meni:
“Ti možeš iči, al onaj krupni nek ostane, pobrinut čemo se nas dvoje za njega” 😀
Tak, da sva bolj pobegnila kot ne, drugače bi nam še Kmeta posvojile. O zlorabi nisem niti pomislil, čeprav večkrat trdi, da se mu dopadejo starejše izkušene ženske. Sem pa 100% prepričan, da bi ga najprej morale nahraniti, šele potem bi bila kaka akcija 😛
Naslednji dan nas je posvinjal dež, a k sreči brez kake pretirane drsalnice po Istri, saj je Kmet pazil na ženko (le zakaj name tak ne pazi ko orjemo kje po dežju :()
Njihove prigode so tule:
Da sva mu popolnoma demolirala moped, ne bom izgubljal besed, popila vse kar je imelo več kot 11% alkohola je pa tudi že splošno znano dejstvo.
Tudi punci nista kaj dosti izostajali pri tej dejavnosti,…mal promilov, pa sta že iskali Banderasa po kampu.
13. ZAKLJUČEK oziroma “ZASE SE BRIGI”
Verjetno najbolj slišan stavek na celem tripu, sploh pa zadnje dva dni. In je globok, v bistvu je kar dober nasvet za potovanja. Greš in se brigaš zase in to je to.
Da pa ne bo kakih pripomb, da manjkajo koristne informacije, se bom potrudil in jih podal.
- relacija: ja tale na sliki
- prevoženi kilometri: 2500 jurja gor al dol 😛
- porabljeno gorivo: vse kar sem natankal :ras:
- srčni utrip, temperature ozračja, graf hitrosti: hm srce je skoz delalu, temperature so bile od mrzlega do vročega, hitrost smo pa prilagajali cestnim razmeram :fyou:
- stroški: kr neki jih je bilo, ampak nekaj sem plačal v gotovini drugo pa s kartico
Ekola, tak je bil izlet in sploh ni bil slab, sicer pa: ZASE SE BRIGITE 😀
Upam, da sem komu pomagal pri pripravi izletov, navodila pa le naj malo z rezervo bere.
THE END
