Zadnjih nekaj let sem se enkrat letno odpravil na večdnevno potovanje z motorjem. Prva potovanja so bila po državah bivše Jugoslavije, lansko leto me je pot vodila preko Albanije in po Grčiji.
Za letošnje leto sem načrtoval nekaj dni daljše potovanje, cilj je bil priti do Gruzije, preko Turčije.
Čas potovanja je vsako leto isti, druga polovica Junija, dolg dan, porabim lanski dopust.
22.06.2017: LJUBLJANA – BEOGRAD – NIŠ – SOFIJA – EDIRNE (1250 km)
Večer pred odhodom pripravim vso pritljago in rezerviram prenočišče v mestu Edirne v Turčiji, blizu bulgarske meje. Cilj je bil čim prej priti do Turčije, ostale države na poti poznam.
Nekaj mesecev pred odhodom sem bil v Bulgariji. Domačini so mi odsvetovali potovanje ponoči z motorjem preko njihove države, sploh ker potujem sam. Ta nasvet sem upošteval in planiral odhod tako, da prevozim Bulgarijo še podnevi.
Planirana ura odhoda je bila 4:30 zjutraj, vendar adrenalin je naredil svoje in spal sem kakšne dve uri, potem pa premetavanje po postelji. Zato sem se odločil štartati ob 1:30.
Do Zagreba vse ok, temperatura okoli 20 C. Naprej do Beograda so se začele kazati posledice slabo prespane noči. Kratke postanke sem delal skoraj na vsakem postajališču.
Malo pred Beogradom spijem kavo in stanje se izboljša. Nadaljujem proti Nišu, Pirotu in v Bulgarijo. Preko Bulgarije je vse potekalo brez težav. Motorji na bulgarskih avtocestah ne potrebujejo vinjete. Edino na bencinskih črpalkah pri plačevanju z evri, če nisi pozoren, udarijo čisto svoj tečaj.
Ob mraku pridem do Turške meje. Kamioni čakajo v kilometrskih kolonah. Formalnosti počakajo počasi tudi za avtomobile in ostale. Tri kontrole, vsak uradnik vnese podatke od mene in motorja v sistem, pregledajo pritljago, vse skupaj trajalo dobri dve uri. Na turški strani kupim kartico za elektronsko cestninjenje, naložijo nekaj dobroimetja nanjo, skupaj plačam 20 EUR.
Še nekaj kilometrov do Edirne, navigacija in domačini pomagajo najti hotel. Raztovorim, kratek sprehod po mestu, vse je precej drugačno, tako da ne čutim pretirane utrujenosti.
23.06.2017: EDIRNE – ISTANBUL – SINOP (976 km)
Pot proti Gruziji sem si zamislil po severu Turčije, čim več časa ob Črnem morju. Najprej pa je bilo potrebno prečkati Istanbul.
Peljem se po avtocesti in prehitim avtocisterno na rahlem vzponu. Vozim dobrih 120 km/h, po števcu. Potem se cesta začne spuščati, vozim z enako hitrostjo kot prej in avtocisterna me z lahko prehiti. Bi rekel, da je peljal cca. 140 – 150 km/h.
Istanbul ima okoli 15 milijonov prebivalcev, po površini je zelo veliko mesto. En del je v Evropi, drug v Aziji. Veliko modernih blokov, urejene zelenice ob obvoznicah in gost promet. Vse skupaj se premika počasi, biti na motorju pa vsekakor pomeni prednost. Motoristi se poslužujejo tudi odstavnega pasu, verjetno to ni ok, ampak tako pač je in tudi policija to spregleda. Imel sem občutek, da se vsak poiskuša znajti kakor ve in zna na cesti, precej trobljenja, ampak v smislu, pazi, tukaj sem. Ni veliko poškodovanih vozil, kot recimo na Siciliji.
Po cca. 4-5 urah se prebijem skozi mesto, potem pa po avtocesti proti Ankari in odcep na sever proti Črnemu morju. Zadnji del poti proti Sinopu ovinkast, tuneli, dela na cesti in podobno.
24.06.2017: SINOP – TRABZON (499 km)
Zjutraj sem si ogledal Sinop, letoviško mesto na polotoku ob Črnem morju. Mesto je majhno, nič posebnega, polotok pa slikovit.
Potem po dvopasovnici ob Črnem morju proti Trabzonu. Cesta zelo dobra, hitrostnih omejitev v naseljih se ne drži praktično nihče. Ob cesti vsake toliko časa policijske kontrole, to pa izgleda tako, da z keglji zaprejo en pas, vsa vozila se v enem pasu peljejo mimo policije, ki je vedno na teh lokacijah. Običajo so tam postavljene tudi majhne hiške za njih. No, pa večinoma ne gledajo prometa, ampak v senci pijejo čaj, znajo pa imeti radar in ustavljati avtomobile zaradi prekrškov ali samo rutinskega pregleda. Na vzhodnem delu države so kontrole bolj pogoste, policisti nosijo tudi avtomate, na cesti in ob postojankah je srečati vojaška vozila.
Zvečer parkiram pred hotelom, mimo pridejo trije Rusi, motoristi z Južne Rusije. Seveda takoj steče pogovor. Prišlli so preko Gruzije in jutri imajo namen iti pogledati Samuela samostan, cca 50 km južno od Trabzona, v hribih, enak plan imam tudi jaz.
Motor pustim na ulici pred hotelom, nobenega problema.
25.06.2017: TRABZON – SAMUELA SAMOSTAN – BATUMI (532 km)
Zjutraj se odpravim proti samostanu. Pot vodi skozi sotesko. Da preverim, če sem na pravi poti, se ustavim ob cesti in povprašam fante, ki imajo ob cesti piknik, za pot. Ja, prav, kar naprej, najprej pa je treba odgovoriti na precej vprašanj in nekaj pojesti. Angleško znajo bolj slabo, tako kot večina Turkov, ampak s časom se navadim, kaj jih zanima. Predvsem od kje sem, kam grem, kako je pri nas in podobno. Izkaže se tudi google translator.
Nadaljujem pot proti samostanu. Trenutno ga prenavljajo, do njega se ne da priti, lahko pa se ga vidi od daleč. Postavljen je na skalo, visoko nad sotesko. Izgleda fenomenalno. Mene je malo spominjal na samostan Oštrog, blizu Danilograda v Črni Gori. Ogledam si samostan, kolikor je mogoče, na povratku srečam Ruse od včeraj, spet debata, slikanje in srečno pot.
Potem se vračam do Trabzona in ob Črnem morju nadaljujem pot proti gruzijski meji. Na meji gre hitro, nekaj vprašanj, nič posebnega. Srečam kolesarja, Nemca, ki je na poti na Kitajsko. Planira priti tja v enem letu (nekaj takega), preko Mongolije, dnevni fond 10 EUR, povabim ga na pijačo in nekaj pojesti, na moj račun.
Batumi je kakšnih 15 km oddaljen od Turške meje. Zjutraj sam preko interneta rezerviral prenočišče v Batumiju, tokrat eno bolj poceni varianto. Lokacija je bila v starem delu mesta. Pridem tja in mi ponudijo sobo, ki je bila 29 EUR/noč, cena pri rezervaciji 9 EUR. Izgovarjajo se, da tiste sobe trenutno ni na voljo, zato se zahvalim in v sosednji ulici najdem prenočišče.
Popoldan se odpeljem severno od Batumija, naredim kakšnih 150 km, zelo zanimiva dežela, prijazni ljudje. Radi povabijo na vino. Ceste so slabše kot v Turčiji, na tem delu kjer sem se vozil je bil občasno naguban asfalt, kakšna luknja.
Zvečer se vrnem v Batumi in si ga ogledam. Poznani so po igralništvu. Ko sem gledal mesto na spletu je izgledalo vrhunsko. V resnici je malo drugače. Imajo nekaj visokih stavb, skulpture in podobno, na rivi, zadaj pa so objekti v slabšem stanju. Nekaj kilometrov iz centra se pase živina.
Imel sem občutek, da je veliko obiskovalcev iz sosednjih držav prišlo zaradi igralnic in še kaj zraven.
26.06.2017: BATUMI – ERZURUM – SIVAS (788 km)
Zjutraj se vrnem v Turčijo. Najprej ob Črnem morju, kmalu zavijem naj jug, v notranjost. Teren se hitro dviguje. Grem mimo Artvina v smeri Erzuruma. Pokrajina se vse manj obljudena, gorata, cesta pelje po soteski, na dnu katere teče reka, na kateri si sledijo hidroelektrarne ena za drugo.
Nekatere od njih imajo zelo visoke jezove. Pokrajina je za vožnjo z motorjem odlična. Veliko v skalo vklesanih tunelov, asfalt ok, cesta široka, prometa malo.
Zanimivo je, da so nekatera večja naselja postavili na krajih, kjer praktično ni ničesar.
Od Erzuruma naprej proti Sivasu se peljem po visoki planoti, prelazi so označeni s tablami z nadmorsko višino. Nekaj jih je nad 2000 m. Malo višje je na pobočjih sneg. Nadmorska višina se pozna na odzivnosti motorja.
V Sivasu sem imel manjši trk z avtomobilom, ki me je prehiteval preozko, na obvoznici. Zaščita motorja je se je izkazala, razbita samo spodnja lučka na motorju.
Zelena luč na prehodnu za pešče ne pomeni veliko, avtomobili jo ne upoštevajo, previdnost pri prečkanju ceste ni odveč.
Motor prenočil v avli hotela.
27.06.2017: SIVAS – CAPPADOCIA – KONYA (503 km)
Običajno zjutraj štartam, ko se zbudim, budilko si navijem izjemoma. Današnja prva postaja je bila Cappadocia.
Znamenita dolina, posejana s skalami v katerih so nekoč stanovali, privabi množice turistov. Temperatura zraka okoli 38 C. Z KLE-jem, ki spada med lažje zverinice, sem si cappadocio ogledoval tudi izven urejenih cest. Kolovozi so sipki, ampak gre.
Nadaljujem pot proti Konyi. Pridem pozno popoldan, hotel najdem brez težav. Na recepciji je mlad fant, navdušenec nad motorji. Dovolim mu, da v bližini hotela naredi en krog z motorjem.
Grem nekaj pojesti, potem pa me zamika, da bi nekaj spil v bližnjih gostilnicah. Povsod sami moški v gostilnah, me mine in se odpovem pijači.
V bližjem supermarketu kupim 2 kg njihovega čaja in 6 kozarcev za čaj. Optimistično računam, da bom vse skupaj lahko spravil v torbo na zadnjem sedežu in centralni kovček. Z nekaj sreče mi uspe. Motor prenoči v garažni hiši.
Na bencinskih črpalkah na vzhodu Turčije so mi večkrat postregli z njihovim čajem. Ponudijo ga v majhnih steklenih kozarčkih. Meni je bil všeč. Pridelujejo ga ob črnem morju (Rize).
28.06.2017: KONYA – AFYONKARAHISAR – CANAKKALE (763 km)
Cilj za danes so Canakkale in ogled Troje. Prva postaja je bila Afyonkarahisar, kjer pridelajo velik del legalnega opija, kot sem prebral v enem od potopisov, osebno maka nisem videl. Imajo pa v okolici tega mesta surovino za izdelavo opeke in veliko se jih ukvarja s tem.
Popoldan pridem do Canakkal. Nastanim se v hotelu in se peljem proti Troji, ki je locirana cca. 20 km južno. Tam mi varnostniki razložijo, da sem prepozen, za danes so ogledi zaključeni.
Naslednji dan sem imel plan zgodaj iti na pot proti domu, Troja ostane za kdaj drugič.
29.06.2017: CANAKKALE – SOFIJA – BEOGRAD – LJUBLJANA (1520 km)
Odrinem ob 5.00 uri. Ne bookiram hotela, plan je priti čim dlje, po možnosti do doma. Do doma je dobrih 1500 km, glede na izkušnje s prvega dne, mi zna uspeti.
Preko ožine, v Evropo grem z trajektom, ki vozijo neprekinjeno 24 ur.
Na državnih mejah sem spremenil taktiko. Ne čakam več v vrsti z avtomobili, ampak sem se pripeljal do hišice s carinikom, stopil z motorja, zadnjih 20 m peš, pokazal papirje in šel naprej. Prečkanje na ta način zelo hitro. Pričakoval sem pritoževanje avtomobilistov, vendar nihče ni trobil ali kako drugače kazal nezadovoljstvo.
V Srbiji bilo blizu 40 C. Naprej po avtocesti do Beograda in proti Zagrebu. Nekje na pol poti med Beogradom in Zagrebom me je ujela noč, temperature začele padati. Odseki avtoceste, obdani z gozdom hlednejši za nekaj stopinj.
Okoli polnoči prišel do Ljubljane.
Pot je trajala 8 dni, prevoženih 6831 km. Prvotni plan poti je bil obiskati tudi jezero Van na vzhodu Turčije in krater z jezerom v njegovi bližini. Plan je bil spremenjen, glede na priporočila domačinov. Tudi cestnih kontrol in vojaških vozil je na vzhodu veliko.
Izpustil sem tudi jug Turčije, Antalijo, Burgas,.. Sprememba zaradi napovedi poslabšanja vremena z nevihtami predvsem na poti od Bulgarije do doma, v naslednjih dneh.
Policija me je ustavila dvakrat. Enkrat sem peljal prehitro, ustavili so več vozil, ostali so bili domačini. Predvidevam, da policaji niso znali drugega jezika kot turščino, pa bi bilo za njih preveč zapleteno se ukvarjat z mano. Drugič so me ustavili na koncu avtoceste. Preverjali so kartice elektronskega cestninjenja.
Na vzhodu Turčije ni problem pustiti motorja ponoči na ulici pred hotelom, na zahodnem delu pa tega ne priporočam.
Na vzhodu so popotniki z motorjem redkost. Domačini pred semaforji spuščajo stekla in sprašujejo to in ono. Vsi zelo navdušeni in ustrežljivi.
WI-FI je redkost. Imajo ga hoteli, v restavracijah, bencinskih črpalkah in podobnih lokacijah ga nisem videl. Telefonski klici v Slovenijo so dragi, cca. 3,5 EUR/min, SMS cca. 0,5 EUR.
Koristno je poleg izdelanega plana poti naložiti tudi kakšne dve free navigaciji in nekaj free aplikacij vezanih na turistične zanimivosti, nekatere od njih imajo direktno povezavo na navigacijo v GSM-ju.
Med zimskim časom sem dogradil motor. Dodal sem mu dva USB priklopa, zaščito motorja, dodaten luči spredaj in zadaj, digitalni termometer, voltmeter in uro. Vsa dodatna oprema se je pokazala kot zelo uporabna.
Razdalje v Turčiji so kar precejšnje, je pa zanimivo. Skupen strošek potovanja cca. 800-900 EUR.
