Za prelazom sem nadaljeval s potovanjem po hribih, kjer se je na vsake toliko časa pojavil kakšen žalosten kraj, česa drugega, razen bujnega zelenja, pa ni bilo videti. Nekaj za Turko sem zapeljal desno za Borisov, a sem si po petih kilometrih, ko sem na cesti čakal čredo ovac, premislil, saj je bila ta cesta še slabša, ožja, bolj ovinkasta, pol makadamska, pol asfaltna, na njej pa je bilo zelo veliko blata.
Domneval sem, da bo cesta proti Sambirju boljša in hitrejša, vendar ne vem ali sem se prav odločil, saj se prav hitro tudi tam nisem mogel peljati. Kljub temu sem prispel do mest Stary Sambir in Sambir, kjer je bilo precej poseljeno in več ljudi, kar pa je bilo za pričakovati, saj je tu spet bolj ravninski del.
Spet je pričelo deževati, a me je v boljšo voljo spravila cesta od Drobovycha do Stryja. Bila je namreč popolnoma nova in sem si dal duška. Kar prehitro je minilo teh 28 kilometrov in že sem bil v Stryju. Tam sem razmišljal, da bi si poiskal prenočišče, saj je bilo mesto videti dokaj zanimivo, z nekaj starimi zgradbami in lepimi zlatimi cerkvami, tipičnimi ukrajinskimi. A bilo je še zgodaj in sem se odločil nadaljevati.
Iz središča mesta nato nekaj časa nisem našel prave poti za Zhydachiv, saj ni bilo nobenega znaka. Vprašal sem mimoidočega in nato doživel način kazanja poti v Ukrajini. Možakar je namreč brez vprašanja skočil zadaj na motor, lepo kadil cigareto in mi med vožnjo kazal, kam moram zaviti. Ko me je pripeljal na pravo cesto, pa je skočil z motorja in sploh ni želel, da ga peljem nazaj, čeprav sva bila na drugem koncu mesta. Lepo sem se mu zahvalil in se odpeljal naprej. Naslednji dan sem doživel podobno, še preden sem se zavedel, je bil možakar že na motorju. Le da ta ni uporabil stopalk in je malo drsal po tleh, pa še komaj se je spravil dol z motorja. Je pa bilo treba gospoda pohvaliti za prijaznost. Sta vsaj vedela, kje je kakšen kraj.
Naslednji dan sem iskal vas Gologory, oziroma Holohory po njihovo. Sem spraševal celo avtobusno postajo in jim kazal kraj na zemljevidu, pa nobeden ni vedel, kje je. Na koncu pa sem ugotovil, da sem bil le tri kilometre stran. Čudno. Ko sem se bližal temu kraju in sem o tem vprašal tudi mlado dekle, je samo zmajala z glavo in rekla, da nima pojma in kar zbežala. Je pa možno, da nisem navajal pravih imen krajev ali pa da oni uporabljajo druge, ker na različnih zemljevidih se tudi imena, še posebej manjših krajev, precej razlikujejo. Svoje najbrž dodajo tudi prevodi iz cirilice. Tako sem nadaljeval za Zhydachiv, kjer je bila slabša cesta, a v primerjavi s temi, po katerih sem se vozil ta dan, kar v redu. Pokrajina pa lepa, prostrana zelena polja.
Ves čas je malo rosilo in ob 19.00 uri sem se ustavil v Rohatynu, kjer sem dotočil gorivo in se po nasvetu zaposlenega na črpalki, namestil v bližnjem hotelu. Zanimivo je bilo tudi na bencinski črpalki, ki sta jo očitno vodila mož in žena – starejši par, ona je lepo sedela za pultom in »dirigirala«, on pa je skakal naokrog, stregel ljudi in točil bencin. Skupaj smo se pogovarjali, kateri bencin mi mora natočiti in žena mu je prav lepo solila pamet, kateri bencin mi mora naliti, on pa je nato malo živčen rekel, da je že tako pameten, da ve, kaj mi mora natočiti. Žena mu je ves čas nekaj prigovarjala, vendar je samo zamahnil in odšel ven ter pričel točiti bencin. Stopil sem poleg, se prijel za glavo ter zavpil »Ne!«, da se je možakar kar stresel. Ustrašil se je namreč, da toči napačno gorivo. Takrat sem ga prijel za ramo in rekel, da se šalim, on pa se je prijel za srce in odvrnil, da bi mu kmalu odpovedalo. Nato sva se smejala in nekaj je bentil tudi čez ženo, a nisem vsega razumel.
V hotelu zaposleni nista bili kaj prijazni. Ponujali so mi sobo brez kopalnice in s kopalnico, prva je stala 8 evrov, druga pa 14 evrov. Na vprašanje, kam grem lahko na stranišče in kje se lahko stuširam, če vzamem sobo brez kopalnice, mi niso znali povedati. Čudno. Vzel sem tisto s kopalnico, ki je bila kar v redu, se preoblekel in dal sušiti opremo. Soba je bila sicer z eno posteljo in kopalnico, ki ni imela vrat.
Nato sem si privoščil pivo in poklepetal z družbo, ki je bila tam. Na daleč so sicer bili videti bolj kot mafijci, a so se na koncu izkazali za čisto »v redu«. Spal sem dobro.
2.6.2012 – Prebudil sem se že kmalu, saj je bilo svetlo že ob štirih, v sobi pa sem tudi zajtrkoval, saj zajtrka v hotelu niso nudili. Nekaj časa je trajalo, da sem našel človeka, ki mi je odprl vrata delavnice, kjer sem imel spravljen motor. Zanimale
So ga »standardne« stvari – od opreme do cene. Ob 7.30 uri sem bil že na poti. Dež je ozračje malo ohladil in cel dan je čez ravnice pihal mrzel veter. Temperatura se je sukala med 14 in 17 stopinjami, bilo pa je suho. Zavil sem na cesto za Ternopil in spet je sledila stara zgodba in slaba cesta. V nekem mestu je bila sploh obupna cesta, avtomobili so vozili »cikcak«, luknje so bile globoke tudi do pol metra, v glavnem obup od prometa.
Peljal sem se tako do Berezhanyja in pri tem opazoval okolico, predvsem lepa valovita polja in revne vasice. Na daleč vse skupaj izgleda zelo prostrano in bolj pusto. V Berezhanyju sem naletel na nek semenj, kjer so prodajali vse sorte, nato pa vprašal policista za pot proti Pomoryany, ki je severno od tega mesta. Nato sem se vozil po lokalni prazni in kar solidni cesti in opazoval kmetije in domače živali. Kmetije so bile bolj stare, pa večinoma so uporabljali konjske vprege. Med njimi je bilo videti tudi nekaj starih traktorjev.
V Pomoryanyju sem naletel na zapuščen dvorec, nato pa nadaljeval proti Poljanyju, tam pa se priključil na večjo cesto za Zolochyv.
Kmalu sem bil mimo mesta in iskal vas Gologory. Izbral sem nato nek kolovoz v smeri proti jugu, kjer bi morala biti ta vasica in se peljal ob dolini Zlotne lipe do nekega naselja, kjer mi je nek možakar pokazal pravo pot čez dolino. Tam sem opazil tudi zanimiv način oranja polja – v plug ni bila vprežena žival, pač pa človek.
Nato pa sem le našel vas Gologory, ki ima dve cerkvi in nekaj večjih stavb, kaj drugega pa ni za videti. Je pa obkrožena z nepreglednimi polji zelene trave. Povzpel sem se še na hrib, na katerem je stal nek spomenik ali kapelica in tam prebil nekaj časa ob malo boljšem razgledu.
Nato sem se mimo manjšega jezera, oziroma nabrane vode v dolini odpeljal proti vasici Majdan Golgorski, v bližini katere je svojo prvo bitko v prvi svetovni vojni doživel slovenski 17. pehotni polk, ki je tu utrpel hude izgube, veliko vojakov pa je bilo tudi zajetih. Kakšnih obeležij ni bilo videti, pa najbrž tudi ne obstajajo. Težko je bilo določiti točen kraj bitke, saj so si dolinice in hribčki zelo podobni. Nato sem se po nasvetu domačina vrnil na glavno cesto Zolochy – Lviv in pri Yaktoriv, kjer seveda ni bilo nobenega znaka, zavil za kraj Peremyshlyany, kjer sem si želel ogledati zgodovinski muzej, ki naj bi se tu nahajal. Kraj je kar velik in precej obljuden. Videti je bilo tudi nekaj večjih stavb, a so večinoma stare in slabo vzdrževane. Znakov za muzej nisem našel, zato sem vprašal domačina Marka, ki mi ga je pokazal tako, da sem ga do tja peljal, a je bil muzej na žalost zaprt, saj je bila sobota. Marko je klical tudi kolega Borisa, ki naj bi delal v tem muzeju, a je ta rekel, da nima možnosti, da bi ga za krajši čas prišel odpret. Ker je bil muzej zaprt tudi v nedeljo, mi ni ostalo drugega, kot da krenem dalje. Marku sem dal še elektronski naslov, saj mi je obljubil, da mi bo poslal kakšno fotografijo iz muzeja. Do danes tega na žalost ni storil. Je pa povedal, da obožuje slovensko domačo glasbo.
Nadaljeval sem z vožnjo proti Bibrki in opazoval oblake, ki jih je po nebu preganjal veter. V Bibrki sem se ustavil na trgu, malo opazoval dogajanje in nakupil potrebno – bilo je zelo poceni, nato pa nadaljeval za Lviv.
Ko sem se bližal ogromnemu mestu, so tudi ceste postale boljše. Očitno zaradi bližajočega evropskega prvenstva v nogometu, ki naj bi se pričelo nekaj dni kasneje. Peljal sem se tudi mimo novega stadiona, ki so ga gradili za ta namen, od tu proti Poljski pa so izvajali tudi veliko del na cesti.
Sledila je dokaj nezanimiva vožnja po široki in ravni cesti proti Przemyslu in Poljski mimo Horodeka (Grodek). Pred mejo sem še zadnjič natočil poceni bencin, nekaj časa sem sicer porabil, da sem prečkal mejo, saj so tudi tam gradili in obnavljali in je delo potekalo počasi. Ko sem bil na Poljskem, se je zdelo v primerjavi z Ukrajino kot noč in dan. Vse je bilo urejeno, ceste so bile dobre, objekti novejši, vzdrževani, ponovno so se pojavile urejene javne površine in dvorišča okrog hiš, nakupovalni centri in podobno. Ob 16.00 uri sem prispel v mesto Przemysl – lepo mesto z urejenim središčem in vabljivo arhitekturo, zato sem razmišljal, da bi se nastanil v kampu in si ogledal mesto, a me je nekaj gnalo naprej.
Zato sem nadaljeval in užival v vožnji proti slikovitemu Sanoku ter naprej proti kraju Jaslo. Vmes sem pri Moderowki iskal tudi vojaško pokopališče iz Prve svetovne vojne, a kljub pomoči domačinov in znaku neuspešno. Do tja je peljala namreč kolovozna pot skozi gozd. Pot se je večkrat razcepila in bila brez znakov, zato sem pač po eni nadaljeval in na koncu pristal ob samotni hiši. Tam sem domačina vprašal za pokopališče. Kar naenkrat se je iz hiše vsulo precej ljudi, vendar nobeden ni znal dobro angleško, čeprav je bilo vmes tudi nekaj mladih in niso razumeli besede »cemetery«. Dokler ni prišla starejša ženska, najbrž njihova babica in po kakšnih 10 minutah, ko smo se pogovarjali rekla: »A, grobljice?«. Sem rekel točno to iščem in so se vsi smejali, nato pa mi opisali pot, a kasneje v gozdu še vedno nisem našel, tistega kar sem iskal. Malo smo se še pomenili, nato pa sem jih zapustil. Užival sem v vožnji po dobrih cestah in kar nisem mogel nehati. V Jaslu sem spraševal za sobo v manjšem hotelu, a so mi povedali, da bodo večinoma vsi zasedeni, saj je sobota in je organiziranih veliko porok. To sem tudi sam ugotovil, ko sem se ustavil v še dveh hotelih in se na enem parkirišču izogibal razbitih kozarcev. Kampa tam na žalost ni. Nadaljeval sem proti Nowy Žmigrodu in prelazu Dukla, kjer je široka in hitra cesta, pa tudi prelaz ni prav visok. Je pa lepa okolica.
Nadaljeval sem pot in kar naenkrat sem bil že na Slovaškem. Napaka, saj ta del Slovaške ni nič posebnega, zdelo se mi je slabše razvito od Poljske, bolj »socialistično«, še posebej industrijski del okrog Prešov in Košice. Pa še dragi hoteli so bili, saj ni bilo ničesar ceneje kot za 60 evrov. Zato sem kar nadaljeval in že v temi parkiral na Madžarskem, v nekem penzionu v kraju Szikszo. Bila je kar preveč naporna tura, ko pomislim nazaj. Bolje bi bilo, da bi parkiral že v Przemyslu in si tam v miru ogledal mesto in malo počival. Tako pa me je vleklo naprej po dobrih cestah in proti domu. V penzionu ni bilo tople vode, ki bi me malo ogrela, saj se je zvečer že ohladilo na 10 stopinj in me je malo premrazilo. Sem bil kar razočaran. Ves čas pa so se pred mano vrteli prizori tistega dne.
3.6.2012 – Vstal sem že ob 5.30 uri, saj nisem mogel spati zaradi svetlobe, pojedel nekaj medu za zdravje in ob 7.00 uri zapustil neprijazen penzion. Bilo je jasno vreme in 13 stopinj. Kmalu sem bil v Miskolcu, kjer se je na hitro pooblačilo in pričelo rositi, zato si nadel dežni kombinezon in sem zavil na avtocesto. Čez 10 kilometrov se je spet zjasnilo in sonce me je spremljalo cel dan. Na bencinski črpalki sem si privoščil zajtrk, nato nadaljeval z vožnjo proti Budimpešti, takoj za njo pa zapustil avtocesto in po regionalni cesti v toplem vremenu užival skozi Veszprem in proti Kormendu ter nato proti Sloveniji. V naši državi sem si nato privoščil okusno domače kosilo, nato pa po avtocesti oddirkal domov.
Vesel sem bil, da mi je uspelo teh nekaj dni doživeti to potovanje, očitno pa ravno pravi čas, saj je mali en mesec pohitel in že čez 16 dni zdrav privekal na svet. Jaz pa sem zaradi pomanjkanja časa tudi že prodal motor – šala, še kar je v domači garaži.
Konec.
Matija Kapus
