V osmih dneh skozi 10 držav!

Opozorilo, ki sva ga dobila v Skopju glede bolgarske policije, je prišlo še kako prav. Prvih 50 kilometrov vožnje po Bolgariji sva srečala vsaj 10 policijskih kontrol v akciji, zato sva vozila popolnoma v skladu z omejitvami.

Stanje se je umirilo in vožnja je postala spet tekoča. V Bolgariji mi je bilo zanimivo, da med dvema krajema ne najdeš skoraj nobene hiše, tako redko je naseljeno predmestje. Nadaljujeva pot in prav hitro sva na obvoznici, ki pelje okrog glavnega mesta Bolgarije, Sofije.Odločiva se, da bova napravila kratek postanek in potem poiskala prenočišče, saj je bilo že kar pozno in dan se je počasi začel spreminjati v mrak. Na počivališču sva srečala mlad bolgarski par s »cestakom«. Izmenjali smo nekaj besed in dobila sva namig, da v Bolgariji ni varno kar tako puščati motorjev, saj jih kar veliko izgine. Poslovimo se in odpeljeva v smeri mesta Botevgrad. Tam pa se začne najina težava. Nikjer motela ali hotela, da bi prenočila! Še tista dva, ki sta bila, pa sta bila zasedena. Taksista v Botevgradu vprašava, če ve za kakšno prenočišče. Poskusi nama pomagati in kar nekaj časa porabiva za vožnjo od hiše do hiše in poizvedovanje. Ko se voziva za njim, imava nelagoden občutek, saj naju je vodil po precej mračnih ulicah in delu gozda. Bilo pa je tudi vedno bolj temno.

Na nekem križišču naju celo napadejo psi in komaj jim uidemo. Odločim se, da se tega ne greva več, in ubereva svojo pot naprej. Po kakšnih 20 kilometrih naletiva na prekrasen hotel, vendar smola – tudi ta je popolnoma zaseden. Počasi že obupavava, a treba je naprej. Zaustaviva se na majhnem počivališču ob cesti. Naročiva si pijačo in povprašava, če je kje blizu kakšen hotel, ki bi imel proste kapacitete. Dobila sva informacijo, da so v kraju Lukovit, nekaj kilometrov naprej, kar trije hoteli, in bova tam najbrž našla prenočišče. Hitro spijeva in peljeva naprej proti Lukovitu. Končno prispeva v mesto in najdeva prelep hotel. Prijazna receptorka nama pove, da imajo še nekaj prostora, vendar niso poceni. »Izstreli« nama ceno 150 evrov za noč! Bila sva šokirana. Povem ji, da ne potrebujeva nič posebnega in da sva že cel dan na motorjih ter da se naju že loteva obup. Zgleda, da jo je to malo omehčalo in dobila sva sobo za dva ter varovanje motorjev za 80 evrov na noč z zajtrkom. Takoj pristanem na njeno ponudbo, saj bi bil v skrajni sili pripravljen plačati tudi veliko več od cene, ki nama jo je ponudila kot prvo. Varnostnik naju pospremi do prostora, kjer parkirava motorje, in hitro sva v sobi. Ura je bila že skoraj 11 zvečer. Sledilo je presenečenje. Veliko sem potoval in bil sem že v marsikaterem hotelu, a v takšni sobi nisem bil še nikoli. Vse sobe imajo svoja imena. Najina se je imenovala Hong Kong in tudi urejena je bila v takšnem stilu.

Nekaj prelepega! Ko sva šla k večerji na teraso hotela, sva videla nekaj imen drugih sob (Reuters, Paris, Wall street, itd) – zares veličastno. Naročiva večerjo. Odločila sva se za bolgarski specialiteti in resnično je bila hrana okusna ter servirana na »high« način. Večerjo zalijeva s pivom. Izvedela sva, da je ta hotel izven kategorije in da nudi gostom posebne trenutke, zato tudi ni poceni. Večerja pa se mi sploh ni zdela pretirano draga, saj sem plačal za hrano s pivom 21 evrov. Pri vrnitvi v sobo grem na recepcijo poravnat še najino nočitev. Prijazni receptorki plačam in dodam še napitnino. Zelo sva jo razveselila in zaželela nama je vse lepo na poti naprej.

Takoj sva utrujena zaspala. Zgodaj zjutraj vstaneva, pozajtrkujeva in dobre volje nadaljujeva pot po Bolgariji v smeri mesta Ruse, kjer je meja z Romunijo. Precej hitro sva na meji in bolgarski mejni policist naju kar spusti naprej. Zagodrnja nekaj v smislu, da ga »zvrčanje« motorjev moti. Znajdeva se na impozantnem mostu čez reko Donavo, ki meji obe državi. Prelep je pogled na široko Donavo in že sva na romunski strani. Romunski obmejni policist sploh ne pogleda dokumentov, vpraša naju, od kod sva in kam greva, ter nama zaželi srečno pot. Odpeljeva se naprej v smeri Bukarešte. Vožnja je minila zelo hitro in že sva v predmestju tega velikega mesta. Oziram se po tablah, ki bi naju vodile v smer proti mestu Ploiešti, vendar kot zakleto ni nobene. V enem od križišč pri rdeči luči zaustavim ob domačem motoristu na »harleyu«, ki je s svojo »bejbo« čakal na zeleno luč semaforja.

Pozdraviva se in povprašam ga, v katero smer morava. Ponudi se, da naj peljeva za njim, saj bova drugače težko prišla na pravo pot iz velike Bukarešte. Ponujeno pomoč z navdušenjem sprejmeva in že se vozimo skozi lepo urejeno mesto. To je trajalo kar nekaj časa, saj je Bukarešta zelo razvlečena. Na enem od izvozov nama z roko pokaže, v kateri smeri naj greva, sam pa zavije desno. Zahupamo si v pozdrav in pot nadaljujeva po hitri cesti v smeri Brasova. Odločiva se za postanek, saj je postalo neznosno vroče. Naročiva si »fast food« prigrizek in spijeva dve vodi. Natakarica je bila zelo neprijazna in sprva sploh ni hotela vzeti evrov, ko pa je uvidela, da nimava drugega denarja, se je sprijaznila z evri. Odpeljeva naprej proti najinemu cilju – vasici Bran, ki je znana po gradu grofa Dracule. Cesta je postala precej slaba, bilo je veliko lukenj, robat asfalt, asfaltne zalivke in podobno. Precej naju je treslo in vožnja ni bila niti najmanj prijetna. Če k temu dodam še veliko vročino, je bila pot prava muka. Na odseku ceste, dolgem kakih dobrih 40 kilometrov, srečava vsaj osem policijskih kontrol z radarjem. Voziva počasi in previdno, toda kljub temu naenkrat policist pokaže, da naj zavijem desno in ustavim. Vklopim smernik in začnem zavijati proti desni, ko naenkrat pokaže, naj peljem naprej, in kriči nekaj v smislu »beži-beži«. Očitno je hotel zaustaviti nekoga drugega. Peljeva naprej in prideva do odcepa proti vasici Bran. Cesta je zmeraj slabša in po dobrih dvajsetih kilometrih se utrujena le prebijeva v Bran, kjer je grad grofa Dracule. Zanimivo je to, da v resnici takratni vladar Vlad Tepeš, imenovan Dracul (zaradi svoje krvoločnosti in neizprosnosti), sploh ni živel tam, in da so ta grad popolnoma skomercializirali zaradi filmov o Draculi, ki so jih snemali na njem.

Pod gradom je vse polno stojnic z razno kramo. Kič na vsakem koraku! Hitro najdeva lep apartma z garažo za ugodnih 25 evrov na noč za oba. Bil je precej blizu gradu. Omeniti moram, da sem ponovno poskusil odpreti Givijev levi stranski kovček, ki je očitno zaradi slabih cest končno popustil pri svoji trmi in se je dal naenkrat lepo odpreti, kot da ni bilo nič narobe. Vsaj nekaj! Napraviva kratek sprehod po okolici in si privoščiva večerjo. Bila je okusna, čeprav ni bilo dosti mesa. Odpraviva se k počitku in kljub zloveščemu občutku gradu Dracule, ki je v neposredni bližini, takoj zaspiva.

Prebudiva se v sončno jutro in ugotoviva, da naju ponoči ni nihče »pogrizel«. Spijeva kavo in že sva na poti v smeri mesta Fagaraš, kjer se praktično začne Transilvansko pogorje. Cesta postane spet lepa in hitro sva na odcepu za Transfagarašan. Uradno je cesta zaprta do 30.6. in ne veva, ali je že prevozna. Zaustaviva se na bencinskem servisu, da vidiva, kaj in kako dalje. Tam so tudi trije nemški motoristi, ki nama povedo, da so ravnokar prevozili znameniti Transfagarašan, in so mnenja, da tudi midva ne bi smela imeti problemov pri tem.

Takoj postaneva odlične volje, saj nisva vedela, če bo možno prevoziti to cesto, pa tako daleč sva šla na čisto srečo. Popijeva vodo, dolijeva bencin v najina motocikla in že se peljeva proti vasici Cartišoara. Cesta je lepa in hitro se vzpenjava. Naenkrat se pred nama odpre čudovita panorama doline, obdane z visokimi gorami. Po nekaj kilometrih prispeva na sedlo, kjer leži naravno ledeniško jezero Balea.

Prečudoviti so pogledi na neokrnjeno naravo in privoščiva si daljši postanek. Del Transfagarašana, po katerem sva se pripeljala, je severni del, tako da naju ni več strah nadaljevanja poti. Počasi se odpraviva naprej. Pot naju popelje z grebena skozi predor in naprej proti jezeru Vidraru, ki je veliko umetno akumulacijsko jezero in se pojmuje za preddverje Karpatov.

Cesta se dalj časa vije okoli tega jezera in končno prispeva do jeza, čez katerega poteka cesta naprej v dolino. Od tam je lep pogled na grad – utrdba Poienari, kjer je v resnici živel Vlad III. Tepeš, imenovan Dracula.

Nekaj kilometrov naprej se zaustaviva pod gradom Poienari in si privoščiva špagete ter solato, saj sva že počasi sita raznih lokalnih specialitet. Po postanku nadaljujeva pot v smeri mesta Pitešti. Cesta postane prav naporna in neprijetna. Trese naju tako, da začne že pošteno boleti zadnjica, k temu pa je treba dodati še veliko vročino in pot se spremeni v eno samo mučenje. Zaradi teh tresljajev in ostalega poimenujem ta del poti v »Ritodrmašan«. Cesta je tako obupna, da bi lahko rekel nekaterim našim makadamskim cestam »avtoban«. Stežka se prebijeva do Piteštija in si končno oddahneva, ko spet pričneva voziti po normalni cesti. Pot naju vodi skozi mesto Slatina pa naprej proti mestu Craiova, ki je univerzitetno središče Romunije. Tukaj najdeva prenočišče, soliden hotel s tremi zvezdicami in varovanjem motorjev za 25 evrov na noč za oba. Osveživa se in odideva na večerjo. Jedla sva »cordon blue« s prilogo in solato ter vse zalila s pivom. Moram povedati, da je to bil zame eden izmed najboljših »cordon blue-jev«, kar sem jih kdajkoli jedel. Vročina je napravila svoje in precej hitro sva utrujena zaspala. Naslednji dan sva po jutranji kavi hitro odšla proti mestu Drobeta – Turnu Severin, kjer je v bližini meja s Srbijo. Ko sva prispela na mejo, so naju romunski organi spustili naprej, da nisva čakala na vročem soncu.

Meja poteka čez hidroelektrarno Đerdap, in ko se pelješ čez jez, vidiš, kako velik objekt je to. Na srbski strani pa gneča! Začuda se pojavi srbski policist, ki nama pokaže, da naj prideva naprej. Hitro je uvidel, od kod sva, in takoj je stekel pogovor. Povedal sem mu, da sem že malo sit Romunije, on pa je takoj pokomentiral: “Mogli bi biti kao Jugoslavija prvi u Evropi, da nismo raspali i političari nisu sve uništili!« Precej sem bil presenečen nad njegovim komentarjem – človek se nehote zamisli. Odpeljeva se naprej po soteski Donave in pričneva uživati. Temperatura je nekaj stopinj nižja kot prej, tako da se ne kuhava več. Cesta je odlična, zelo redek promet in kilometri so kar izginjali. Bil je pravi užitek, kar se tiče lepot kakor tudi vožnje. Naenkrat sva v bližini mesta Požarevac. Tam napraviva krajši postanek in že nadaljujeva pot proti Beogradu, katerega obvoziva v smeri Surčina. Privoščiva si še en postanek, napojiva jeklena konjička in popijeva vodo.

Temperatura je pokazala 40 stopinj – zares za umreti! Zelo težko sva se odpravila naprej proti Novemu Sadu. Od utrujenosti in vročine so se nama pred očmi občasno pojavljale pike. Bil je znak, da sva na koncu z močmi. Naposled prispeva v Novi Sad. Dokaj hitro zapeljeva proti turistični coni na otočku, vendar je vse pod vodo.

Donava je napravila svoje. Obrneva se in zapeljeva proti trdnjavi Petrovaradin. Ko prispeva na trdnjavo, tam najdeva hotel s petimi zvezdicami. Sploh ne razmišljam – namestiva se tam. Vse imajo super napravljeno v grajskem slogu, sobe so res komfortno urejene, pa tudi pogled na Novi Sad je prelep. Le, da ne bi bilo tako vroče! Cena za oba z zajtrkom in varovanje motociklov je 78 evrov na noč. Vprašava, kje bi lahko večerjala, in povedo nama, da imajo teraso za to.

Do sem je bilo vse lepo in prav. Sledilo pa je veliko razočaranje. Ko sva dobila naročeno hrano, seveda Karađorđev zrezek s prilogo in ostalim, pride natakar in naju prosi, če lahko čim prej pojeva, saj imajo neko predstavitev. To ni bil pravi način, saj so vedeli za predstavitev in mirno bi nama lahko povedali, da nama zaradi tega ne morejo postreči hrane. V neposredni bližini je še kar nekaj odličnih restavracij. Naju pa so na neprimeren način odslovili, še preden sva v miru pojedla. Povrhu pa je bila hrana precej pod nivojem, katerega sem navajen v Srbiji. Zares žalostno! Razočarano sva odšla na krajši sprehod po obzidju. Ko sva se vrnila, sem receptorki povedal za neljub dogodek in protestiral nad odnosom. Zelo ji je bilo žal. Vem, da ni bila njena krivda, a grenak priokus je vendarle ostal. Sprostila sva se v sobi s klimo in se malo tudi ohladila, ko naenkrat nekdo potrka na vrata. Počasi odprem in pred vrati stojita od zadrege vsa rdeča v obraz natakar in pomočnica receptorke. V rokah držita pladenj z ohlajenim šampanjcem in dvema kristalnima kozarcema. Povesta mi, da to pošilja direktor zaradi neljubega dogodka, ki se nama je primeril. Zahvalim se jima za trud in ju odslovim, češ naj direktorju povesta, da se ne dam podkupiti s steklenico šampanjca. Z nelagodjem odideta, midva pa kmalu zaspiva.

Zjutraj iz protesta spijeva samo kavo (zajtrk sva odklonila, čeprav je bil vštet v ceno) in hitro odideva. Nehote me prešine misel – danes je 19.6.2013 – obletnica moje prometne nesreče, ki sem jo doživel na najini lanski poti. Upam, da se ne bo zgodovina ponovila, kot radi pravijo tisti, ki so vraževerni. Malo se vseeno počutim nelagodno. Odpravim črne misli in pot naju že vodi skozi Bačko Palanko, kjer hitro prestopiva mejo s Hrvaško, in skoraj sva že v Vukovarju. Tam napraviva kratek postanek in oddrviva naprej proti Osijeku. Tam se usmeriva proti Belemu Manastiru in hitro prečkava mejo z Madžarsko, zadnjo na najini poti. Nehote me prešine misel – spet sva v Evropi! Ceste so lepše, tudi promet je zelo redek in kljub pasji vročini sva zelo hitro v bližini mesteca Mohacs, kjer napojiva sebe in najini Hondi. Po postanku pot nadaljujeva po novi cesti proti mestu Pecs in naprej v smeri Kaposvar-a. Ob poti si v senci na travi privoščiva še en počitek za obnovo moči. Odpeljeva naprej proti Balatonu (Blatno jezero) in turistični destinaciji po imenu Balatonszemes. Ko prispeva, je vročina na vrhuncu, najdeva senco za najini »kobilci« in se usedeva na vrt bližnje restavracije. Privoščiva si kosilo, mešano madžarsko ploščo s prilogami in solato (trije bi se pošteno najedli), spila pa sva 4 litre ledene sodavice. Ko sva se dodobra podkrepila, osvežila ter spočila, sva se odpeljala naprej proti mestu Nagykanizsa in v smeri slovenske meje.

Prav drvela sva po prelepo urejeni cesti, saj sva vedela, da sva z vsakim opravljenim kilometrom bliže domovini. Ko sva prepeljala mejno črto in tablo, ki označuje našo državo, sem zakričal od navdušenja »yes« in z levo roko stisnjeno v pest pomahal. Na bencinskem servisu tik pred Lendavo sva napravila še zadnji postanek. Dotočila sva gorivo in se odžejala. Bila sva dobre volje, saj nisva imela več veliko do doma. Odpeljala sva še ta zadnji kos poti in nad pričakovanji hitro prispela na cilj. Števec se je ob prihodu domov zaustavil pri prevoženih 3671 kilometrih v osmih dneh. Izčrpana, a polna vtisov z najine poti, sva si privoščila dobro ohlajeno steklenico zlate Kauranove penine »Kim«, ob kateri sva se sprostila in uživala srečno vrnitev.

Najina motocikla znamke Honda CBF 1000 FA sta delovala celotno pot več kot odlično. Tudi nad zaščitno opremo nisva imela nobenih pripomb, le vročina je bila zadnje 4 dni neznosna. Našla bi se kakšna malenkost, kot na primer rokavice, a to je druga zgodba. Edina pripomba glede tehnike je padla na moj levi stranski kovček znamke Givi, ki je iz neznanega razloga odpovedal svojo poslušnost, a se je vseeno nekaj dni kasneje vdal tresljajem po romunskih cestah in potem deloval do doma brez napak. Tukaj je še treba omeniti nevšečnost z vijakom Givijevega nosilca kovčka na desni strani, prav tako na moji Hondi. Vendar se je tudi ta vijak po vztrajnem popuščanju prve 4 dni (venomer sem ga moral na novo zategovati) kasneje umiril in zdržal brez problemov do doma. Omenil bi še, da sva celotno pot prevozila brez navigacijskih pripomočkov in da nisva plačala nobene kazni policiji.

Na koncu najine letošnje »pustolovščine« bi se rada iskreno zahvalila uradnemu uvozniku motociklov Honda za Slovenijo – podjetju AS Domžale in gospodu Sergeju Petkovšku za vso pomoč, ki nama jo je nudil, še posebej pa za njegovo neizmerno potrpežljivost, ki jo je imel z nama. Zahvaljujeva se tudi podjetju Moto center Yogi d.o.o. iz Vinske gore pri Velenju, ki nama je pomagal pri realizaciji najinega projekta z določeno opremo. Zahvala gre tudi podjetju Nikon Slovenija in gospodu Tomu Vrešaku za foto opremo, ki so nama jo posodili za ta projekt, saj sem mnenja, da brez te opreme ne bi bilo napravljenih toliko prečudovitih fotografij tekom celotnega potovanja.

Kaj naj rečem za konec? »Vse je dobro, kar se dobro konča«! Lanska zgodovina se k sreči ni ponovila in prav je tako!

Zoran Flis