Od Akcakoce do Cideja, od Sinopa do Samsuna in vse do Giresuna sva potovala po deželi ter nenehno spoznavala prijazne ljudi in uživala v lokalni kulturi. Ker nama je počasi zmanjkalo čistih oblačil in tudi sva bila utrujena od celodnevne vožnje, sva se odločila, da prenočiva v družinskem hotelu v Cotyori.
Najin naslednji postanek je bil v mestu Akcaabat. Nujno sva potrebovala komplet terenskih pnevmatik TKC 80 in niti približno nisva imela ideje, kje jih naj dobiva. Na počivališču se nama je približal še en motorist: „Imel sem enaki motor, vendar sem ga zamenjal za novega Super Tenere 1200,“ je rekel. Šokiralo naju je, da je sploh govoril angleško, saj to ni bilo značilno za predel na katerem sva se nahajala. „Ne reci mi, da je tisti boljši, “ sem odgovoril in vsi smo se začeli smejati. Danes se sprašujem, kakšne so možnosti, da v tem predelu Turčije srečaš motorista, ki zna angleško? Sreča je bila zopet na najini strani in najin novi prijatelj Ozan nama je v pičlih petih minutah pomagal najti komplet primernih pnevmatik v Izmirju, na skrajnem zahodnem delu Turčije. Neverjetno. Po treh dneh so pnevmatike končno prispele v Rize, umazano in neprijetno mesto. Obiskala sva slavno Sumelo, grški pravoslavni samostan, ki je posvečen devici Mariji na gori Melá v regiji Macka. Ogledala sva si samostan, ki je skrit visoko v skalah in je prava paša za oči.
Odpravila sva se naprej in brez težav pripela v Gruzijo. Tudi v sanjah si nisem predstavljal, da se bom kdaj z motorjem peljal skozi bivšo sovjetsko republiko pod Kavkazom, znano predvsem po svojih osupljivih gorah in nacionalnih parkih. Z navdušenjem sva se odločila za pot nadaljujeva po južni cesti od Batumija do Akhaltsikhe s ciljem, da se pripeljeva do Tbilisija, kjer sva nameravala zamenjati pnevmatike, da motor pripraviva za nevarnejši teren.
Novejša asfaltna cesta naju je vodila skozi ozko dolino, ki se je raztezala ob ledeno modri reki. Ko se je počasi začela bližati noč, sva se ustavila ob skromni vendar zelo ljubki hišici turkizne barve. Pred njo sva srečala starejšo žensko, ki je pometala verando. Alenka je takoj stopila do nje in jo vprašala, če lahko šotoriva na travi ob hiši. „Seveda, kar izberita si mesto, ki vama je všeč,“ je odgovorila v ruščini. Še preden sva do konca postavila šotor naju je povabila v hišo na čaj. Na najino presenečenje, sta si hiško delili dve družini in obe sta bili navdušeni, da naju imata za goste. Deležna sva bila neizmerne gostoljubnosti, ki naju je navdala z občutkom domačnosti. Odpravila sva se k počitku, vendar naju je sredi noči zbudil močan dež, ki ni prenehal, zato sva se odločila, da bova noč preživela pri najini novi družini. Gostoljubnost teh revnih ljudi naju je prijetno presenetila in tako sva lahko zaspala v pravi postelji. Ko sva opazovala vremensko napoved v prihajajočih dneh, ni bilo obetajoče. Kljub temu sva se odločila, da se zahvaliva najinim čudovitim gostiteljem in nadaljujeva proti Tbilisiju.
Veselje po novi asfaltirani cesti se je na žalost kmalu končalo, kajti pričakalo naju je drseše blato in kamenje, ki nama je ob vse slabšem stanju ceste povzročalo precej težav. Neprimerna obutev najinega motorja je pognala adrenalin po telesu. Prečkala sva strme hribčke, poplavljene ceste in spolzke kamnite obvoze. Začenjal sem čutiti težo natovorjenega 460-kilogramskega motorja, ki se je zvijal pod menoj. Kljub veliki teži na motorju, je Alenka zelo pomagala z lovljenjem ravnotežja in premikanjem telesne teže. Meter za metrom sva premagovala ovire in motor naju je končno pripeljal do prelaza. Obkrožala sta naju samo mraz in megla in čeprav sva bila zelo utrujena, si počitka nisva mogla privoščiti. Nadaljevala sva navzdol po slabi cesti in se polna adrenalina spuščala v dolino. Osemurno Odisejo sva preživela brez padcev, brez poškodb in z motorjem v odličnem stanju. Danes se z užitkom spominjam teh napornih trenutkov, ki so še bolj osmislile najino avanturo in celotno doživetje.
V Tbilisi sva pozno ponoči prispela utrujena, premočena in zelo lačna. Obupno sva si želela poiskati udoben hotel z varnim parkiriščem in na najino veselje sva se skorajda zaletela v hotel Victoria. Po tako težavni vožnji je bil skrajni čas za zamenjavo pnevmatik, saj si nisva mogla privoščiti dodatnih težav. Menjava gum v Tbilisiju se je izkazala za nepričakovano veliko težavo. Na moje veliko razočaranje v Tbilisiju ni bilo motorističnih delavnic. Po nekaj urah, nekaj skodelicah kave in več različnih pogovorih, ki so prinesli nekaj nejevolje, se nama je sreča le nasmehnila in uspeli smo jih zamenjati pri prodajalcu skuterjev.
Pomislil sem: “Slovenijo sva zapustila pred štirinajstimi dnevi, danes pa imava za seboj že šest prepotovanih držav” in najina pustolovščina je začela pridobivati nove razsežnosti, saj sva se odpravljala v zadnjo destinacijo, mesto Azerbajdžan.
Najprej sva si morala priskrbeti vizi in tako sva se odločila, da si med čakanjem ogledava še mesto Tbilisi. Ogromno mesto z zelo zgoščenim prometom, lahko precej zagreni vožnjo, zato sva se raje odločila za vožnjo s taksijem, ki je cenejša in veliko pametnejša izbira za ogled mesta. Uživala sva v številnem izboru odličnih jedi z žara in njihovi nacionalni “khinkali”, ki je izjemno bogatega okusa.
Podeželje Gruzije je eno najlepših, kar sem jih videl. Prepotovala sva že precejšnji del Evrope, ampak še nikoli nisva nikjer videla tako raznolike pokrajine in kulture. Pokrajina je posejana z gradovi, polji, hribčki, rekami in stranskimi cestami. Včasih dobiš občutek, da si zašel v film Gospodar prstanov, pristnost mest in vasic je naravnost osupljiva.
Ko sva končno pridobila vizi za vstop v Azerbajdžan, so naju opozorili na korupcijo, ki je tam precej razširjena. Povedali so nama, da prečkanje meje lahko vključuje dvourno čakanje, strogo birokracijo in podkupovanje. Bila sva pripravljena na vse. Nadela sva si nasmeh in dvajset minut po prispetju na mejo bila bogatejša za dva žiga v potnih listih.
V Azerbejdžanu sva se tudi prvič zavedala, da sva resnično daleč od doma. Obisk Balakena, bližnjega trga, je bil zelo zanimiva izkušnja. Le nekaj korakov proti središču slikovite tržnice so naju obkrožile trume ljudi, zlasti moških. Gledali so naju, kot da sva iz drugega planeta. Eden od njih je govoril rusko in naju je vprašal kako hiter je motor. Priznam, da sem se po tem vprašanju nekoliko sprostil. Ko so videli številko 240km/h na števcu sem iz množice slišal krike navdušenja. Vsi ti čokati možje so kakor majhni otroci začeli grabiti in božati motor.
Eden od njih je celo poskušal zagnati motor. „Ne, ne, ne!“ sem ga lopnil po roki. To je priklicalo veliko smeha med zbrano množico občudovalcev. Lučka na armaturni plošči me je kmalu opomnila, da nujno potrebujeva bencinsko črpalko. Pri plačilu sem opazil ceno, skromnih trideset centov na liter in pomislil, da tukaj nekaj ne štima. „Dragi, to ni napaka,“ je rekla Alenka in pomignila proti velikemu znaku, na kateremu so bile zapisane cene bencina. Natočila sva motor in pot sva nadaljevala po zahtevni cesti, ki je bila preluknjana in polna ovinkov. Eden od pomembnih naukov tega potovanja je, da imaš vedno s seboj dodatno rezervo denarja za gorivo in kavo, tako sva bila popolnoma priskrbljena. Zaradi novih terenskih gum je bila vožnja veliko, veliko lažja. Hvala vam, TKC-80, najino potovanje je bilo z vašo podporo bistveno olajšano in varno.
Azerbajdžanska pokrajina je osupljiva, ampak bolj kot na okolico, sem moral biti- zaradi slabih cestnih pogojev, osredotočen na cesto in delovanje motorja. Med vožnjo sem se soočal z dilemo, ali naj tvegam razpadanje motorja zaradi vibracij povezanih s počasno vožnjo, ali naj povečam hitrost in s tem rešim motor pred razpadanjem ter tvegam padec zaradi hitre vožnje. Čeprav je bilo tveganje večje, sem se odločil za slednje. Najina sopotnica sreča naju je tudi tokrat varno pripeljala preko najtežjih delov poti.
Kmalu po tem, ko sva se rešila slabega dela ceste, sva se prvič na potovanju tudi srečala s policistom. Začel naju je spraševati o tem, kam potujeva, od kje prihajava in koliko bi bila pripravljena plačati, da naju spusti naprej. Korupciji, na katero so naju opozarjali, očitno nisva mogla ubežati. Pomislila sva, da se bova še najlažje plačilu izognila tako, da se pretvarjava, da ne razumeva jezika. Po desetih minutah sprenevedanja in igranja naju je vidno jezni policist nagnal, midva pa sva se nagajivo hihitala in z občutkom zmage nadaljevala pot.
Po uspešno premagani oviri sva že naletela na novo oviro. Prenočišče. Kje se lahko utaboriva? Energija in atmosfera Azerbajdžana sta se zelo razlikovali od Gruzije. Nikjer ni bilo zaslediti kampa in prijaznih domačinov, ki bi nama ponudili prenočevanje na njihovi zemlji. Ljudje so bili veliko bolj hladni, zadržani in umirjeni. Možnosti za divje kampiranje v naravi niso bile varne, zato nama je preostalo le, da si poiščeva poceni prenočišče. V mestecu Yevlakh nama je uspelo najti ne preveč ugleden motel za katerega nočitev sva plačala 25 evrov, vendar sva bila kljub temu presrečna, da sva se lahko mirno , v pravi postelji predala počitku.
Baku, prestolnica Azerbajdžana, kamor sva prispela naslednji dan, je bila popolno nasprotje vsega, kar sva bila deležna v Azerbejdžanu. Široke ceste, prometni zastoji, nevarna vožnja in trobljenje so prvi vtis voznika, ko se prvič udeležiš mestnega prometa. Očitne razlike med bogatimi in revnimi še poglobijo slabi vtis. Utrujena in prepotena sva se vrnila v hotel, brez želje da bi ga ponovno obiskala. Prihod v Baku je predstavljal osebno zmago in pa tudi cilj najinega potovanja. Veliko naporov, vztrajnosti in potrpljenja je bilo potrebno, da sva prispela tako daleč, vendar izkušnje, ki sva jih pridobila na tem potovanju presegajo okvirje te reportaže. Med sprehodi ob azerbajdžanski obali in pogovorih o potovalnem načrtu za vrnitev domov sva se prijetno spominjala vseh dogodkov, ki sva jih bila deležna na potovanju, presrečna da sva najin cilj lahko uresničila. Hkrati pa se nama je postavilo novo vprašanje: „Kateri bo najin naslednji cilj in z njim povezane nove dogodivščine?“
Anže Colja in Alenka Obal
