Moped Ciao, ki ga je desetletja uspešno prodajal Piaggio, doživlja v Sloveniji zadnja leta pravo renesanso. V Ljubljani šviga po pešconah in celo med mizami »kafičev«; občasno mora kak uporabnik sicer pojasniti policistu, zakaj se vozi brez čelade in registracije, vendar hujših težav – kot kaže – s tem ni.
V svoji motoristični karieri sem zamenjal že veliko motorjev, moj prvi in najljubši pa ostaja Ciao, ki sem ga dobil pri 15-ih letih in mi zvesto služi že 44 let. V prvih letih je imel naporno življenje – moral se je izkazati ne samo na cesti, ampak tudi na brezpotjih, tako je garal, da se je stopila plastika bočnega pokrova nad izpuhom. Svoje (in moje) trenutke slave je doživljal zlasti na postojnskih ridah, po katerih so se (ko avtoceste še ni bilo) vile poletne kolone, Ciao pa je zmogel ravno dovolj, da je (seveda navzdol) »bliskovito« prehiteval počasno pločevino. Sledila so tudi leta, ko je večinoma pokrit počival v garaži, za trdo življenje v mladosti pa sem se mu pozneje oddolžil s skrbno nego. Vsekakor je dočakal srednja leta samo z nekaj manjšimi praskami, sicer pa z originalnim lakom in kromom ter brez kakršnihkoli okvar.
Eno dogodivščino sva si po vseh teh letih ostala dolžna. Pri petnajstih, šestnajstih namreč nikakor nisem dobil soglasja vseh »pristojnih«, da bi se odpravil z mopedom do Dubrovnika. Pozneje sem magistralo z motorji prevozil neštetokrat, šele lani pa sem se končno odločil, da je treba načrt izpred davnih let uresničiti.
S tehniko ni bilo težav. Obiskal sem sicer starega mojstra, ki te zadeve obvlada, vendar ni imel posebnega dela, saj je bilo – seveda – vse okej. Ugotovil sem, da brez registracije ne bom prišel čez mejo, zato je bilo treba seveda opraviti tehnični pregled. Tu se je moja avantura skoraj končala še preden se je res začela. Čeprav zavore delujejo natanko tako, kot so pač delovale vseh 44 let (priznam, bolj slabo!), smo vozilce komaj spravili preko valjev – in Ciao je dobil po dolgih letih registrsko tablico.
Avanturo sem zaključil v zgodnjem popoldnevu četrtega dne. Prevozil sem 1300 kilometrov, povprečna hitrost je bila skoraj presenetljivih 35 km/h. Edina slaba plat potovanja je bila, da so me neizogibno ves čas prehitevali. Od, verjetno nekaj tisoč vozil, ki so me prehitela, so bila nekatera prav zoprno blizu. Ko me je tesno prehiteval tip z avtodomom – očitno je pozabil, da ima za seboj še prikolico s čolnom, je zavil tik predme. Reševal sem se na bankino. Priznam, da takšna vožnja ni vedno sproščujoča. Gotovo pa je res, da za nepozabno avanturo ne potrebuješ prav veliko kubikov ali konjev.